Appeal dismissed; conditional sentences cannot be merged under ZKP Art. 407 as only punishments are subject to change.

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

[JEDRO]

V postopku t.i. neprave obnove po 407. členu ZKP se ne morejo spreminjati odločbe o kazenskih sankcijah v pravnomočnih sodbah, s katerimi so izrečene pogojne obsdobe, ne pa kazni.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je izvenobravnavni sodnik Okrožnega sodišča v Celju kot nedovoljen zavrgel predlog zagovornika obsojenega A. A.za združitev pravnomočnih kazni z dne 2. 4. 2025.

2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagal je, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je upravičeno upoštevalo pravno stališče Vrhovnega sodišča, judicirano v zadevi I Ips 10326/2017, 1 tj. da se v postopku t. i. neprave obnove po 407. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ne morejo spreminjati sicer pravnomočne sodbe, v katerih (kakor v konkretnem primeru) sta bili obsojencu izrečeni pogojni obsodbi. Tako v 2. kot v (tu relevantni) 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP je predvidena sprememba odločb o "izrečenih kaznih", kolikor (v primeru 1. točke) niso bile uporabljene določbe o odmeri enotne kazni za kazniva dejanja v steku. Ker druge kazenske sankcije (opozorilne narave) v določbah 407. člena ZKP niso omenjene, je precedenčno sodišče presodilo, da bi z drugačnim naziranjem, ki bi bilo v nasprotju z jezikovno razlago zakona, sodišča prevzemala vlogo zakonodajalca in s tem prekršila načelo delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave.

5. Zagovornik v pritožbenem postopku ne more uspeti z nasprotovanjem stališču Vrhovnega sodišča, ki se mu pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Kolikor je sploh mogoče razumeti pritožbena izvajanja, se zagovornik sklicuje na določbo četrtega odstavka 59. člena KZ-1, ki pri izreku t. i. razširjene pogojne obsodbe predpisuje, da sodišče po 53. členu tega zakonika (stek kaznivih dejanj) "določi" (sic!) enotno kazen za prej storjeno in novo kaznivo dejanje ter določi novo preizkusno dobo. Nedvomno se v novi pogojni obsodbi "določi" enotna kazen po pravilih o odmeri kazni za kazniva dejanja v steku (3. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1), ne pa tudi izreče, pri čemer je "enotna kazen", ki je omenjena v četrtem odstavku 59. člena KZ-1, suspendirana za primer kršitve izrečene pogojne obsodbe. Zakaj bi tozadevna pritožbena razprava vplivala na pravilnost ugotovitve, da v procesni situaciji dveh izrečenih pogojnih obsodb pač nista bili izrečeni nobeni kazni, ki bi ju bilo moč "združevati" na podlagi 1. točke prvega odstavka 407. člena ZKP, ni razumljivo in je zagovornikovo sklicevanje na "enotno kazen" v tem kontekstu pravzaprav brezpredmetno.

6. Ker pritožbena razloga nista podana, izpodbijani sklep pa je pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče, tj. ob izostanku kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP). Iz razlogov, ki izhajajo iz pravnomočnih sodb v zadevah III K 71266/2021 in I K 72687/2022, je pritožbeno sodišče kljub neuspehu zagovornika s pritožbo obsojenca oprostilo plačila pritožbene sodne takse.

1 Sodba VS RS I Ips 10326/2017 z dne 28. 10. 2021.