Appeal dismissed; asylum rejection upheld due to lack of systemic flaws in Switzerland and valid language interpretation.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba iz I. točke izreka potrdi.

[JEDRO]

Pritožbeni razlog o uporabi jezika v postopku je neutemeljen že zato, ker je Upravno sodišče, tudi če bi bila zatrjevana procesna kršitev podana, to v svojem postopku odpravilo s tem, ko je pritožniku na naroku za glavno obravnavo, ob pomoči tolmača za kirundski jezik, omogočilo, da pove, kaj je na osebnem razgovoru še želel navesti, pa ni, ker mu je bil tam zagotovljen zgolj tolmač za angleški jezik.

Pravilnost odločitev švicarskih organov glede zavrnitve pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito pa ni in ne more biti predmet presoje v tem postopku. Prav tako ne nevarnost kršitve načela nevračanja, ki bi lahko nastala za prosilca za mednarodno zaščito po njegovi predaji, če sodišče ne ugotovi, da ima država članica, na katero je zahteva naslovljena, sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) zavrnilo tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1097/2025/11 (1221-06) z dne 16. 6. 2025, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), ker je na podlagi meril iz Uredbe Dublin III 1 za njeno obravnavanje odgovorna Švicarska konfederacija (2. točka izreka), in določila rok za izvršitev predaje (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi je Upravno sodišče zavrnilo očitke o kršitvi določb o uporabi jezika med osebnim razgovorom. Navedlo je, da je na naroku za glavno obravnavo tožnika zaslišalo po tolmačih za kirundski in angleški jezik, pri čemer se je izkazalo, da tožnik dovolj dobro razume tudi angleški jezik. Na vprašanje sodišča, kaj bi toženki v upravnem postopku še povedal, pa ni, ker ni imel tolmača za kirundski jezik, ni navedel nič novega. Prav tako ni trdil, da ne bi razumel namena in vsebine postopka pred toženko. Zatrjevanega dejstva, da naj bi švicarske oblasti želele organizirati sestanek za tožnikovo predajo izvorni državi še v času, ko je imel status prosilca, tožnik po presoji Upravnega sodišča ni dokazal. Zatrjevati ga je začel šele v tožbi, na osebnem razgovoru pa je izpovedal nasprotno, in sicer da mu je bila možnost vračanja predstavljena šele po pravnomočno zavrnjeni prošnji. Na zaslišanju za to neskladje ni podal prepričljivega razloga.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper to sodbo vlaga pritožbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in mu prizna mednarodno zaščito; podrejeno, naj jo razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v novo sojenje. Ugovarja presoji Upravnega sodišča, da dovolj dobro razume angleški jezik. Meni, da ga ne, pa mu toženka vseeno ni omogočila, da bi osebni razgovor potekal v kirundskem jeziku. Zato ni mogel natančno obrazložiti vseh okoliščin, relevantnih za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Dejstvo, da je Švicarska konfederacija želela sestanek z burundijskimi oblastmi izvesti že v času, ko je imel pritožnik še status prosilca, bi navedel že v upravnem postopku, če bi to lahko pojasnil v jeziku, ki ga dobro razume in govori. Pritožniku v primeru predaje grozi kršitev načela nevračanja, saj bi ga v Švicarski konfederaciji lahko vrnili v izvorno državo. Že navedeni sestanek je tožnika prestrašil in mu vzbudil nezaupanje do švicarskih oblasti, ko pa je prejel negativno odločitev o prošnji za mednarodno zaščito, se je še dodatno ustrašil za svoje življenje. Zato je odšel v Republiko Slovenijo, kjer je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po členu 5(4) Uredbe Dublin III se osebni razgovor vodi v jeziku, ki ga prosilec razume ali za katerega se razumno domneva, da ga razume, in v katerem se je zmožen sporazumevati. Država članica, kadar je treba, izbere tolmača, ki je sposoben zagotoviti ustrezno sporazumevanje med prosilcem in osebo, ki vodi osebni razgovor. Podobno tudi člen 15(3)(c) Direktive 2013/32/EU z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) določa, da države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da osebni razgovori potekajo v razmerah, ki prosilcem omogočajo, da razloge za svojo prošnjo celovito predstavijo. V ta namen države članice izberejo tolmača, ki je sposoben zagotoviti ustrezno komunikacijo med prosilcem in osebo, ki vodi razgovor. Razgovor poteka v jeziku, ki ga izbere prosilec, razen če obstaja drug jezik, ki ga prosilec razume in se v njem lahko jasno sporazumeva.

7. Slovenski zakonodajalec je pravico do uporabe svojega jezika v postopkih mednarodne zaščite uredil v 6. členu Zakona o mednarodni zaščiti, ki določa, da če oseba ne razume uradnega jezika, se ji za spremljanje postopkov po tem zakonu zagotovi tolmač za jezik, ki ga razume (prvi odstavek). Pomoč tolmača je med drugim zagotovljena tudi pri osebnih razgovorih (drugi odstavek).

8. V tem upravnem sporu pritožnik toženki (smiselno) očita, da je s tem, ko mu je za osebni razgovor zagotovila tolmača za angleški, ne pa tudi za kirundski jezik, kršila navedene določbe o uporabi jezika v postopku. Ta pritožbeni razlog je po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljen že zato, ker je Upravno sodišče, tudi če bi bila zatrjevana procesna kršitev podana, to v svojem postopku odpravilo s tem, ko je pritožniku na naroku za glavno obravnavo, ob pomoči tolmača za kirundski jezik, omogočilo, da pove, kaj je na osebnem razgovoru še želel navesti, pa ni, ker mu je bil tam zagotovljen zgolj tolmač za angleški jezik. Kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev Upravnega sodišča, pritožnik ob tej priložnosti ni navedel nič novega, ampak je zgolj ponovil, da se v Švicarsko konfederacijo ne želi vrniti, ker se je tam srečal z ambasadorjem Republike Burundi, ki mu je v primeru vrnitve v izvorno državo obljubil denarno pomoč. Na dodatno vprašanje pooblaščenke, ali je do sestanka prišlo pred ali po zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, je odgovoril, da prej.

9. Upravno sodišče se je do trditev glede sestanka v zvezi s predajo izvorni državi v času odločanja o prošnji za mednarodno zaščito opredelilo in jih ocenilo kot nedokazane. Takšne dokazne ocene ni sprejelo zgolj na podlagi presoje, da je pritožnik ta dejstva prvič zatrjeval šele v tožbi, ampak predvsem na podlagi (tudi v pritožbi neizpodbijane) ugotovitve, da je na osebnem razgovoru povedal diametralno nasprotno, zaradi česar mu trditve zgolj s svojo izpovedbo ni uspelo dokazati. Ko ga je Upravno sodišče na glavni obravnavi soočilo z različnimi izpovedbami in mu omogočilo pojasnitev razlogov zanje, ni zanikal, da je na osebnem razgovoru izpovedal, da mu je bila možnost vračanja predstavljena šele po pravnomočno zavrnjeni prošnji (in ne prej, kot je povedal pooblaščenki na naroku). Pojasnil je le, da so mu v postopku pred toženko rekli, da bo moral na določena vprašanja odgovarjati tudi na sodišču, s čimer pa navedenega neskladja tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni uspel opravičiti.

10. Vrhovno sodišče ob tem še dodaja, da celo če bi vse, kar pritožnik navaja, držalo, to ne more pomeniti okoliščin, v katerih bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil pritožnik po predaji v Švico lahko izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). 2 Kot je pravilno pojasnila že toženka, Upravno sodišče pa je tej utemeljitvi sledilo in to v 16. točki obrazložitve ugotovilo (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), je načelo nevračanja dolžna spoštovati tudi Švicarska konfederacija. Med državami članicami Evropske unije in Švicarsko federacijo namreč velja načelo vzajemnega zaupanja, po katerem je treba domnevati, da je obravnavanje prosilcev za mednarodno v vsaki izmed teh držav v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Pritožba sicer pravilno opozarja, da ta domneva ni absolutna, vendar pa hkrati ne ponudi prav nobenih argumentov, ki bi jo lahko izpodbili. S tem, ko pritožnik izraža nezadovoljstvo, da so mu v Švicarski konfederaciji zavrnili prošnjo za mednarodno zaščito, zaradi česar obstaja možnost, da bo vrnjen v izvorno državo, ter navaja, da naj imel pred zavrnitvijo prošnje za mednarodno zaščito srečanje z burundijskim veleposlanikom, ki mu je ponudil denarno pomoč za vrnitev v izvorno državo, sistemskih pomanjkljivosti v smislu člena 3(2)(2) Uredbe Dublin III namreč (tudi po presoji Vrhovnega sodišča) ne more utemeljiti. Pravilnost odločitev švicarskih organov glede zavrnitve pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito pa ni in ne more biti predmet presoje v tem postopku. 3 Prav tako ne nevarnost kršitve načela nevračanja, ki bi lahko nastala za prosilca za mednarodno zaščito po njegovi predaji, če sodišče ne ugotovi, da ima država članica, na katero je zahteva naslovljena, sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. 4 Na podlagi navedenega in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) potrdilo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2 Bodisi zaradi sistemskih pomanjkljivosti iz člena 3(2)(2) Uredbe Dublin III ali drugih razlogov, vezanih na individualnega prosilca.

3 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Up 275/2013 z dne 29. 8. 2013, 14. tč. obrazložitve.

4 Sodba sodišča Evropske unije v združenih zadevah C-228/21, C-254/21, C-297/21, C-315/21 inC-328/21 z dne 20. 11. 2023.