Appeal granted; unfair contract terms interim relief denied due to lack of irreversibility and good faith. Unfair contract terms interim relief denied due to lack of irreversibility and good faith. Unfair contract terms interim relief denied due to lack of irreversibility and good faith.

I. Pritožbi toženke se ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

"Ugovoru se ugodi in sklep sodišča prve stopnje z dne 10.10.2024 spremeni tako, da se predlog tožnika:"1. Tožeči stranki se odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi kreditne pogodbe za stanovanjski kredit z dne 2.11.2006 in notarskega zapisa notarke z dne 2.11.2006, sklenjena med tožečo in toženo stranko, do pravnomočne odločitve v predmetni zadevi" zavrne.

II. Odločitev o stroških je pridržana za končno odločbo.

[JEDRO]

V primerih ureditvenih začasnih odredb morajo po nacionalnem pravu biti podane tri materialnopravne predpostavke in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve; ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ter t.i. reverzibilnost. Ker pa predmetna zadeva sodi v področje uporabe Direktive, ta pa ne vsebuje posebnih predpisov, morajo države članice zagotoviti, da obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah. V skladu z načelom postopkovne avtonomije države članice določijo ta pravila v nacionalnem pravnem redu, ta pa ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne nacionalne položaje (načelo enakovrednosti), in ne smejo biti oblikovana tako, da bi v praksi onemogočala ali pretirano oteževala uveljavljanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti). Zato varstvo, ki je potrošnikom zagotovljeno z Direktivo, zlasti z njenima členoma 6(1) in 7(1), zahteva, da mora biti nacionalnemu sodišču omogočeno, da sprejme ustrezen začasni ukrep, če je to potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki jo je treba sprejeti v zvezi z nepoštenostjo pogodbenih pogojev. Zato se zastavlja vprašanje, ali je potrebno, zaradi načela učinkovitosti, ki omejuje nacionalno procesno avtonomijo, in zahteve, da nacionalna procesna pravila ne smejo biti taka, da onemogočijo ali čezmerno otežijo uveljavljanje pravic, ki jih daje potrošnikom razlaga prava EU, navedene predpostavke razlagati drugače, kar vključuje tudi možnost, da ni potreben kumulativen obstoj vseh tistih, ki jih sicer določa nacionalno pravo.

V slovenskem pravu preglednost ni predpostavka presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja.

Predpostavka "dobre vere" je zajeta v predpostavko "načela vestnosti in poštenja", vendar je slednja predpostavka, njena abstraktnost, bistveno širša, kot je bilo pojasnjeno. Ta zato v delu, ki presega minimalno harmonizacijo, kot jo zahteva Direktiva, pomeni sicer "nacionalni presežek", vendar je potrebno tudi v tem delu upoštevati vrednotna merila razlage in ciljev varstva potrošnikov. Zaradi stroge sanckije ničnosti, ki jo je določilo slovensko nacionalno pravo, je potrebno upoštevati tudi načela učinkovitosti, odvračilnosti in sorazmernosti in, da razlage Sodišča temeljijo na drugačnih, tudi za potrošnika strožjih izhodiščih, če se upošteva kumulativnost pogojev iz 3. člena ter izključitvene klavzule iz 4(2). člena Direktive vendar ta ureditev v Sloveniji ne velja. Tako je potrebno razumeti tudi razlago Sodišča v citirani slovenski zadevi C-405/21, ki je razložilo, da zadošča ugotovitev, da je pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzročil "znatno neravnotežje" in zato ni potrebno opraviti še presoje "dobre vere".

V razlagi Sodišča je bil količinska presoja že uporabljena kot metoda ugotavljanja znatnega neravnotežja. V primerih, kot je predmetni, je potrebno upoštevati tudi, da je slovenski zakonodajalec izbral najtežjo sankcijo in sicer ničnost pogodbenega pogoja. Zaradi te sankcije je potrebno še posebno pozornost nameniti uporabi splošnih načel prava EU, med njimi tudi načelo sorazmernosti. Po razlagi sodišča druge stopnje bi ugotovitev, da je kreditna pogodba nična zgolj zato, ker je banka prevalila na potrošnika neomejeno valutno tveganje, ne da bi med ob sklenitvi pogodbe pričakovano višino odplačila kredita in prejetim zneskom, nato v času kreditnega razmerja prišlo do razlik, ki ustrezajo meji "znatnega neravnotežja", bilo v nasprotju (vsaj) s tem načelom.

Ob sklenitvi kreditne pogodbe je tožnik lahko ocenil, da bo moral vrniti 360 anuitet v mesečnem znesku 464,00 CHF, kar pomeni 167.040, CHF oziroma glede na takratno valutno razmerje (1 € 1.5587 CHF) je to znesek 107.166,20 CHF. Iz predloženih listin izhaja, da so se mesečne anuitete v CHF sicer spreminjale, vendar je dosedaj izplačan znesek 68.245,90 € bistveno nižji. Do trenutka, na katerega se vežejo objektivne meje pravnomočnosti sklepa, dolgovanega zneska še ni odplačal. Res mora tožnik odplačati še 149 anuitet (v tč. VIII. tožbe sicer navaja odplačilo še 89 anuitet), vendar je končna ocena višine plačila negotova in za odločanje o začasni odredbi nepomembna, zaradi objektivnih in časovnih meja pravnomočnosti sklepa, ki se nanašajo na dejstva, nastala do trenutka vložitve predloga (ker v zadevi ni bil izveden narok).

Za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe ni bistveni dajatveni del tožbenega zahtevka, ta je le posledica morebitne ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe. Zato se razlaga Sodišča, ki je v zadevi C-287/22 obrazložilo, da je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo (primerjaj 50., 51. in 56. točko sodbe C-287/22), nanj ne nanaša.

Tudi razlaga Sodišča, da sta tožnika "že plačala višji znesek od dejansko dolgovanega" sodi v dajatveni del tožbenega zahtevka. Sodišče je namreč pojasnilo, da je izhodišče presoje, ali je potrebno izdati začasno odredbo, s katero se prepreči nadaljnje plačevanje obrokov, banki pa odvzame odstopno upravičenje, ocena, ali bi bilo potrebno zadevni pogodbeni pogoj razglasiti za ničnega. Tu se Sodišče sklicuje na zadevo C-568/14 do C-570/14, 26.10.2016, v kateri je bila sprejeta razlaga, da mora sodišče imeti možnost sprejeti začasno odredbo po uradni dolžnosti, kajti če te možnosti nima, potem:"...sodišče ne more preprečiti, da ta potrošnik ne bi med sodnim postopkom, ki lahko traja zelo dolgo, plačeval mesečnih obrokov v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega, če bi bilo treba zadevno klavzulo zavrniti. To velja še toliko bolj, če obstaja dejansko in neposredno tveganje, da bo plačilna sposobnost navedenega potrošnika v tem času ogrožena in da bodo finančne ustanove sprožile izvršilne postopke na podlagi hipoteke, da bi z zasegom stanovanja potrošnika in njegove družine izterjale plačilo zneskov, ki morda niso dolgovani.". Gre torej za položaj, ki ima lahko za potrošnika negativne posledice, kar pa je v nasprotju z njegovim varstvom, kar je osnovni cilj te Direktive. Zato je potrebno tudi ta položaj razlagati tako, da odločitev ne sme za potrošnika povzročiti "izredno škodljivih posledic".

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi z dne 10.10.2024.

2. Zoper sklep je pravočasno pritožbo, po pooblaščencu, vložila toženka.V uvodnem delu obsežne pritožbe kot očitno napačne in ustavno sporne izpostavlja napačno uporabo sodbe C-287/22, napačno uporabo Direktive in sodne prakse Sodišča, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti, kar sodi v 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP; zmotno stališče glede pogojev za izdajo regulacijskih začasnih odredb, nedopustno stališče v zvezi z dokaznim bremenom, kar sodi v 8. tč. drugega odst. 339. člena ZPP; napačno uporabo materialnega prava zaradi upoštevanja načela primarnosti prava EU; retroaktivna uporaba standarda pojasnilne dolžnosti; zmotna razlaga glede pogojev za izdajo regulacijskih začasnih odredb in nedopustno stališče o izpolnjenosti standarda verjetnosti z golimi navedbami strank, pa tudi zmotno dokazno oceno. V nadaljevanju nato navaja obširne razloge za povzete trditve in se sklicuje na spoznavne vire (članke) ter podrobno analizira učinke sodbe C-287/22, sklicuje se tudi na razlage iz drugih sodb (npr. C-715/20). Obširno graja dokazno oceno in razlago sodišča v zvezi s predpostavko verjetnostno obstoja terjatve in izpolnjeno pojasnilno dolžnostjo. S sklicevanjem na sodbe Vrhovnega in Ustavenega sodišča utemeljuje tezo, da niso izpoljnjene dodatne predpostavke začasne odredbe (npr. II Ips 105/2008, Up-275/97). V zvezi s predpostavkami za izdajo regulacijskih začasnih odredb podrobneje predstavi razlago iz VSL I Cp 1713/2020. Izrecno poudarja, da ne obstaja noben dokaz, da bi nesprejetje začasne odredbe povrzočilo takšno poslabšanje finančnega stanja tožeče stranke, da ne bi mogla vložiti nove tožbe, tu gre za zaobid trditvenega in dokaznega bremena. Opredeljuje se do pogoja reverzibilnosti in glede očitne odsotnosti vsakršne dokazne podlage in citira dele odločbe VSL I Cp 2075/2023. Ob koncu predlaga še, da naj sodišče druge stopnje zastavi vprašanje za predhodno odločanje, ki ga konkretizira. Toženka predlaga, da se sklep razveljavi in ugodi ugovoru v celoti in zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, vse s stroškovno posledico.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo zavrača navedbe in razlage toženke ter se do njih opredeljuje. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša stroške.

4. Pritožba toženke je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da se ta zadeva nanaša na področje uporabe potrošniškega prava in sicer Direktive 93/13 ( v nadaljevanju Direktiva), ki je bila v slovenski pravni red prenesena (implementirana) predvsem preko Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot, sedaj ZVPot-1). Postopek zavarovanja z začasnimi odredbami je urejen v ZIZ. Tega področja pravo EU ne ureja, zato se nacionalno pravo, na podlagi načela postopkovne avtonomije 1 , uporabi tako, da morajo ta nacionalna pravna sredstva biti ustrezna in učinkovita ter zagotavljati visoko raven varstva potrošnikov (zlasti člena 6(1) in 7(1) Direktive). Tudi za takšne začasne ukrepe pa velja, da morajo sodišča upoštevati razlago Sodišča EU (v nadaljevanju Sodišče) (erga omnes učinki) in razlagati nacionalne določbe tako, da so v skladu s pravom EU (načelo lojalne oziroma skladne razlage) 2 .

6. Tem izhodiščem je smiselno prilagojena tudi uporaba procesnih pravil o preizkusu pritožbe in sicer se ta opravi v skladu z 239. in 15. členom ZIZ ter 350. členom ZPP.

7. Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da sklep sodišča prve stopnje ni obremenjen z nobeno procesno kršitvijo. Predvsem ni podan noben izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Njihova skupna značilnost je, da sklepa zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sodbo sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij. Le v primeru, če je obrazložitev sklepa tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus razumnosti sprejete odločitve (pravica do obrazloženosti sodne odločbe ali očitno napačna - prepoved sodniške samovolje), je lahko tovrstna procesna kršitev podana.

8. Zmotna je razlaga toženke, da lahko ista napaka utemeljuje obstoj večih pritožbenih razlogov. Toženka namreč meni, da "nedopustno stališče" sodišča prve stopnje o dokaznem bremenu tožnika (ki da je izpolnjeno z navedbo "abstraktnih okoliščin") istočano konstituira pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka (8. tč. 2/339. člena ZPP). Prav zaradi različnega obsega in načina procesnega uveljavljanja posameznih kršitev je nujna pravilna umestitev (podrejanja) očitane napake le enemu izmed pritožbenih razlogov (338. člen ZPP) 3 . Tako je npr. vprašanje, ali dejstva sodijo med odločilna, zmeraj odvisno od pravilne uporabe (razlage) materialnega prava. Če v obrazložitvi sodbe manjkajo razlogi o dejstvih zato, ker je sodišče menilo, da ne sodijo med odločilna dejstva, je podana kršitev napačne uporabe materialnega prava, ne pa procesna kršitev. V procesno kršitev sicer lahko preraste tudi napačna uporaba metodoloških prvin proste presoje dokazov (8. člen ZPP), toda to za konkreten primer ne velja.

9. Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje razlagam toženke, da tudi v postopkih izdaje začasnih odredb veljajo ustavnopravna upravičenja, ki varujejo njeno pravico do izjave in upravičenje, da ima pod enakimi pogoji možnost se izjaviti o navedbah nasprotne stranke in ta jamstva so v posebnih postopkih, kot je predmetni, zagotovljena v ugovornem postopku 4 . Ker je toženka to možnost imela in jo tudi izkoristila, uveljavljane procesne kršitve niso podane.

10. Vse ostale pritožbene trditve za ta postopek niso pravno odločilne, zato sodišče druge stopnje nanje ni odgovorilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Tožnik s tožbenim zahtevkom zahteva ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe za stanovanjski kredit z dne 2.11.2006 in notarskega zapisa notarke z dne 2.11.2006 (tč. 1. izreka) ter ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke na specificirani nepremičnini in njen izbris (tč. 2. izkreka). Z dajatvenim tožbenim zahtevkom pa zahteva plačilo 8.291,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrnitev stroškov (tč. 3. in 4. izreka).

V predlogu za izdajo začasne odredbe pa je predlagal, da se tožniku odloži plačilo mesečnih obrokov na podlagi citirane kreditne pogodbe, vse do pravnomočnosti odločitve v predmetni zadevi, in povrnitev stroškov "tega postopka".

Predpostavke ureditvenih začasnih odredb

Ta predlog je v povezavi s tožbenim zahtevkom v pravdnem postopku, zato se podreja zakonskim predpostavkam, ki urejajo t.i. ureditvene oziroma regulacijske začasne odredbe. Ker gre za nedenarno terjatev, se uporabijo tiste, ki jih določa 272. člen ZIZ.

Sodišče druge stopnje to določbo razlaga tako, da so materialnopravne predpostavke v teh primerih tri 5 in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve; ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka ter t.i. reverzibilnost. Glede slednje je pravna podlaga razlaga v skladu z Ustavo (precedenčni učinek iz Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 glede predpostavke reverzibilnosti), za preostale pa 272. člen ZIZ. Predlagatelj pa mora vse tri navedene pogoje za izdajo začasne odredbe izkazati s stopnjo verjetnosti in ne gotovosti oziroma prepričanja, kot to velja za odločanje o dejstvih, ki se nanašajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. Izkaz verjetnosti, kot stopnja materialne resnice, pa pomeni, da mora predlagatelj (tožnik) izkazati, da so razlogi, ki govore v prid obstoja določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govore proti njegovemu obstoju.

Sodišče druge stopnje zato razlago nacionalnega prava sodišča prve stopnje, ki je drugačna, ocenjuje kot napačno (glej tč. 2. obrazložitve sklepa z dne 10.10.2024).

Ker pa predmetna zadeva sodi v področje uporabe Direktive, ta pa ne vsebuje posebnih predpisov, morajo države članice zagotoviti, da obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah. V skladu z načelom postopkovne avtonomije države članice določijo ta pravila v nacionalnem pravnem redu, ta pa ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne nacionalne položaje (načelo enakovrednosti), in ne smejo biti oblikovana tako, da bi v praksi onemogočala ali pretirano oteževala uveljavljanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti) 6 . Zato varstvo, ki je potrošnikom zagotovljeno z Direktivo, zlasti z njenima členoma 6(1) in 7(1), zahteva, da mora biti nacionalnemu sodišču omogočeno, da sprejme ustrezen začasni ukrep, če je to potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki jo je treba sprejeti v zvezi z nepoštenostjo pogodbenih pogojev 7 . Zato se zastavlja vprašanje, ali je potrebno, zaradi načela učinkovitosti, ki omejuje nacionalno procesno avtonomijo, in zahteve, da nacionalna procesna pravila 8 ne smejo biti taka, da onemogočijo ali čezmerno otežijo uveljavljanje pravic, ki jih daje potrošnikom razlaga prava EU, navedene predpostavke razlagati drugače, kar vključuje tudi možnost, da ni potreben kumulativen obstoj vseh tistih, ki jih sicer določa nacionalno pravo 9 .

12. Sodišče prve stopnje je verjetnost obstoja terjatve (ničnost kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve) ugotovilo in utemeljilo:"... da toženka tožniku ni dala takšnih informacij, na podlagi katerih bi se tožnik kot potrošnik lahko seznanil z dejanskim oziroma realnim obsegom tveganja ob sklenitvi pogodbe, zato je ravnala v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja .". Ugotavljalo pa je tudi znatno neravnotežje in ocenilo pisno izjavo priče A. A.:"... jasno izhaja, da ima banka praviloma valutno pozicijo ves čas zaprto, zaradi česar zanjo sprememba menjalnega tečaja ne pomeni niti zaslužka ali koristi niti škode ." (glej tč. 15 obrazložitve sklepa z dne 10.10.2024). V izpodbijanem sklepu je nato ponovno povzelo bistvene elemente iz kreditne pogodbe (kar bo obravnavano v nadaljevanju) in znova zaključilo, da je podana verjetnost terjatve s ponovno razlago:".... da toženka ni ustrezno izpolnila pojasnilne dolžnosti in da je podano znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih ..."(tč. 10. obrazložitve).

Materialno pravo

13. V skladu s prvim odstavkom 272. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala.

14. V času sklenitve kreditne pogodbe veljavni ZVPot je v prvem odstavku 24. člena določal: " Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če:

- v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali

- povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali

- povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali

- nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti .". Enaka je sedaj veljavna ureditev v ZVPot-1 (23. in 24. člen).

15. V skladu s 267. členom PDEU je Sodišče pristojno za predhodno odločanje o razlagi Pogodb ter veljavnosti in razlagi aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije. Sodišče torej ni pristojno za odločanje v konkretnih zadevah, je pa pristojno, da razlaga določbe Direktive 10 . Določbe nacionalnega prava, ki so bile sprejete zaradi prenosa Direktive in tudi preostale določbe nacionalnega prava, morajo nacionalna sodišča razlagati ob upoštevanju besedila in cilja zadevne Direktive, da bi dosegla rezultat, ki ga slednja zasleduje (načelo lojalne oziroma skladne razlage) 11 . Te razlage se morajo upoštevati v vsej evropski uniji (avtonomna in enotna razlaga) zato učinkujejo " erga omnes " in praviloma " ex tunc " 12 .

Preglednost (transparentnost) pogodbenega pogoja

16. Direktiva v 5. členu določa:" Pri pogodbah, v katerih so vsi ali nekateri pogodbeni pogoji, ki so ponujeni potrošniku, pisni, morajo biti ti pogoji vedno sestavljeni v jasnem, razumljivem jeziku. V dvomu glede pomena pogoja, prevlada razlaga, ki je za potrošnika najbolj ugodna .". Direktiva v tem členu ureja predpostavko preglednosti (transparentnosti) 13 . Nanaša se na vse pogodbene pogoje (torej ne zgolj na glavni predmet pogodbe) in določa tudi merilo razlage v primerih kršitve zapovedi in sicer " v korist potrošnika ". Ta določba je bila v celoti prenesena v nacionalno zakonodajo 14 . ZVPot je v tretjem in četrtem odstavku 23. člena določal: " Pogodbeni pogoji iz prvega odstavka tega člena morajo biti jasni in razumljivi. Nejasna določila je treba razlagati v korist potrošnika .". ZVPot-1 sedaj določa v tretjem odstavku 21. člena:" Pogodbeni pogoji iz prejšnjega člena so v jasnem in razumljivem jeziku ." in v 22. členu:" Nejasne pogodbene določbe se razlaga v korist potrošnika. ".

17. Predpostavka preglednosti je v Direktivi določena tudi v drugem odstavku 4. člena:" Ocena nepoštenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem, razumljivem jeziku .". Sodišče je že (večkrat) pojasnilo, da so merila preglednosti, zapisana v tej in v določbi 5. člena, enaka 15 . Določba drugega odstavka 4. člena ne dovoljuje presoje nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe ali razmerja med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če je bila izpolnjena predpostavka preglednosti. V slovenskem nacionalnem pravu ta omejitev nikoli ni veljala, ker ni bila prenesena v nacionalno pravo. Direktiva državam članicam takšno ravnanje dopušča 16 .

18. Sodišče je določilo merila (predpostavke), ki določajo njen pomen:

- zahteve, da mora biti pogodbeni pogoj sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku, ni mogoče zožiti zgolj na njegovo formalno in slovnično razumljivost;

- finančne ustanove morajo kreditojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev ter bi morale vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivalo zelo veliko znižanje vrednosti zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima kreditojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer;

- kreditojemalec mora biti na eni strani jasno obveščen o tem, da se je s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti izpostavil valutnemu tveganju, za katerega obstaja verjetnost, da ga bo ekonomsko gledano težko prevzel nase v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, v razmerju do tuje valute, v kateri je bil kredit odobren. Na drugi strani mora ponudnik, v obravnavanem primeru banka, navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo kredita v tujih valutah;

- pomembno je, da ima potrošnik dejansko možnost, da se seznani z vsemi pogodbenimi pogoji. Informacije, posredovane pravočasno pred sklenitvijo pogodbe glede pogodbenih pogojev in posledic navedene sklenitve, so za potrošnika namreč bistvenega pomena, da bi se odločil, ali se želi pogodbeno zavezati s pogoji, ki jih je predhodno sestavil prodajalec ali ponudnik.

19. Sodišče prve stopnje je nekatere okoliščine, ki se nanašajo na drugo in tretjo alinejo prejšnjega odstavka - kako bi znižanje vrednosti valute vplivalo na finančni, ekonomski položaj potrošnika in kaj bi to pomenilo tudi za njegovo socialno varnost - ugotavljalo in celo sprejelo pravni zaključek, da zaradi sicer povečane obveznosti mesečnega plačila anuitete, ne predstavljajo "velikega finančnega bremena" (tč. 22. obrazložitve), saj iz listinskih dokazov izhaja:"... da tožnik v navedenem obdobju prejema plačo v povprečni višini čez 4.000,00 €. ...(v nadaljevanju pa napačno da "toženka" prejema plačo v višini 1.400,00 €)(tč. 22.obrazložitve sklepa z dne 10.10.2024). Gre torej za vprašanje določitve tiste skrajne meje, ko je valutno tveganje še sprejemljivo in dopustno in ga potrošnik še zmore.

Ker je sodišče prve stopnje sprejelo razlago, da je zaradi neizpolnjene pojasnilne dolžnosti podan obstoj verjetnosti terjatve, bi moralo oceniti tudi, kako se v okoliščinah konkretnega primera realizira tveganje:".... da ga bo ekonomsko gledano težko prevzel nase v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke ....". Zgoraj povzete dejanske ugotovitve (o višini prejemkov in o višini sedanjih anuitet) in tudi citirani pravni zaključek sodišča prve stopnje pa se ne podrejajo citirani razlagi Sodišča. Povečana obveznost plačila mesečne anuitete namreč ni poslabšala finančnega položaja tožnika, glede na njegove sedanje prihodke.

20. Vendar posamezna merila (predpostavke) preglednosti niso bistvena za odločitev o obstoju verjetnosti terjatve. Preglednost se nanaša na fazo sklepanja pogodbe; če je kršena, potem se mora pogodbeni pogoj razlagati v korist potrošnika. Predpostavka velja za vse pogodbene pogoje. Sodišče določbo 5. člena povezuje s prvim odstavkom 3. člena in zato razlaga, da je preglednost " od elementov, ki jih je treba upoštevati pri presoji nepoštenosti tega pogoja, ki jo mora opraviti nacionalno sodišče na podlagi člena 3(1) te direktive " 17 , vendar je nacionalna ureditev bistveno drugačna, saj se ne zahteva kumulativna izpolnitev predpostavk nepoštenosti, ki sta v skladu z Direktivo dve - dobra vera in znatno neravnotežje. Preglednost pa je bistvena za izključitev presoje nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe (drugi odstavek 4. člena Direktive), vendar tudi ta ureditev v nacionalnem pravu ne velja. Zato sodišče druge stopnje meni, da v slovenskem pravu preglednost ni predpostavka presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja 18 . Tudi če je v celoti izpolnjena, se lahko presoja nepoštenost kateregakoli pogodbenega pogoja. Pravna posledica kršitve te predpostavke je razlaga v korist potrošnika, ne pa ničnost pogodbenega pogoja.

21. Sodišče druge stopnje izrecno poudarja, da je Sodišče v najpogosteje citiranih sodbah C-776/19 do C-782/19 (Paribas) in C-186/16 (Andriciuc) razlagalo predpostavko preglednosti v skladu s členom 4/2 Direktive, ta določba pa v slovenskem pravu ne velja. Ker Sodišče v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe ni pristojno za odločanje o razlagi nacionalnih določb, ki sicer na drugačen način vendar v skladu z Direktivo določajo predpostavke nepoštenosti pogodbenega pogoja, s sklicevanjem na te sodbe (ali katerokoli drugo) ni moč utemeljiti odločitve o izrečeni pravni posledici. Sodišče druge stopnje še enkrat poudarja, da je v slovenskem pravu, v skladu s 5. členom Direktive, primarna pravna posledica kršitve pojasnilne dolžnosti (del zahteve po preglednosti) " razlaga v korist potrošnika. ". Tudi zato je razumna razlaga, da ta predpostavka ni materialnopravna predpostavka iz naštetih štirih alinej, torej ne zgolj na podlagi razlage jasnega besedila zakona (jezikovna razlaga) temveč tudi ločenega urejanja, v različnih določbah (sistematična razlaga).

Dobra vera

22. Materialnopravna predpostavka iz Direktive je "dobra vera". Sodišče je v številnih odločbah razložilo, da je v smislu člena 3(1) Direktive in glede na 16. uvodno izjavo, vsebinsko merilo razlage te predpostavke ocena, ali bi prodajalec ali ponudnik, če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, lahko razumno pričakoval, da bo potrošnik po posamičnih pogajanjih zadevni pogoj sprejel . Merilo presoje je objektivno 19 . Sodišče druge stopnje na zanika, da so tudi okoliščine, ki jih upošteva predpostavka preglednosti, lahko pomembne za presojo predpostavke dobre vere, vendar je bilo že pojasnjeno, da tudi v primeru, če je ta predpostavka v celoti izpolnjena, to ne preprečuje presoje materialnopravnih predpostavk nepoštenosti pogodbenega pogoja, med katere preglednost ne sodi. Že Sodišče opozarja, da lahko na odločitev potrošnika, da privoli v takšen pogodbeni pogoj, vpliva vrsta drugih okoliščin, ki ne sodijo v opredelitev preglednosti 20 .

23. V skladu s citiranim prvim odstavkom 3. člena Direktive pa je ta predpostavka kumulativno povezana s predpostavko "znatnega neravnotežja" - ravnanje ponudnika mora biti tako v nasprotju z zahtevo "dobre vere", ta pa mora biti vzrok nastalega "znatnega neravnotežja".

V slovenski pravni ureditvi ta določba Direktive ne velja. Zaradi drugačnih razlag nacionalnih sodišč je prav Višje sodišče v Mariboru postavilo Sodišču vprašanje" Ali je potrebno člen 3(1), v zvezi z 8. ter 8a členoma Direktive [93/13] razlagati tako, da ne nasprotujeta določbam nacionalne zakonodaje, ki predpostavki ‚dobre vere‘ in ‚znatnega neravnotežja‘ določata kot alternativni (ločeni, samostojni in medsebojno neodvisni predpostavki), zaradi česar za odločitev o nepoštenosti pogodbenega pogoja zadošča obstoj odločilnih dejstev, ki se podrejajo zgolj eni izmed njiju? ". Sodišče pa je odgovorilo, da ta dva člena Direktive ne nasprotujeta nacionalni ureditvi:" na podlagi katere je mogoče v primeru, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoštenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo "dobre vere" v smislu tega člena 3(1). " 21 .

Iz citiranega besedila izhaja, da je Sodišče preoblikovalo vprašanje nacionalnega sodišča in da za takšno razlago obstaja tudi razumen razlog. Nacionalno sodišče je namreč vprašalo, ali zadostuje, da so podane okoliščine, ki se podrejajo "zgolj eni izmed njiju", torej katerikoli izmed obeh predpostavk, katerih razmerje Direktiva določa kumulativno. Iz izreka pa jasno izhaja, da Sodišče temu ne pritrjuje, temveč je odgovorilo, da zadoščajo okoliščine, ki se podrejajo "znatnemu neravnotežju". Takšna razlaga je razumna zato, ker kršitev dobre vere, kot jo Sodišče opredeljuje, brez učinkov na predmet izpolnitvenega ravnanja, ne more biti razlog nepoštenosti pogodbenega pogoja. Če namreč pogodbeni pogoj, kljub kršitvi dobre vere, ne razvije pravnih posledic, ki vplivajo na predmet izpolnitvenih ravnanj (na vsebino pogodbenega pogoja), bi bil izrek najtežje pravne sankcije ničnosti, kot jo je določil slovenski zakonodajalec, v nasprotju z načelom sorazmernosti, pa tudi načelom vestnosti in poštenja, kar bo pojasnjeno še v nadaljevanju.

24. Slovenski zakonodajalec je predpostavko "dobre vere" (good faith) prenesel v ZVPot kot "načelo vestnosti in poštenja". Razlaga te materialnopravne predpostavke v nacionalnem pravu pa je drugačna in bistveno širša, kot je avtonomna in enotna (evroavtonomna) razlaga Sodišča. "Dobra vera" je, kot je bilo pojasnjeno, objektivno merilo presoje, ki se nanaša na fazo sklenitve pogodbe (celo predpogodbeno, fazo pogajanj, ker je povezana z načelom preglednosti oziroma "pojasnilno dolžnostjo"). S citirano uvodno izjavo in razlago Sodišča je opravljena konkretizacija te predpostavke, saj je tip vedenja in ravnanja določljiv (merila oziroma predpostavke za razlago dobre vere), torej nimamo več opraviti z načelom, temveč pravnim pravilom. Bistveno je tudi, da Direktiva sicer ločeni fazi sklepanja pogodbe fazo sklenitve (dobra vera) in fazo izpolnitve (znatno neravnotežje) določa kumulativno.

Načelo vestnosti in poštenja pa je bistveno širše, saj se razteza na celotno obdobje trajanja pogodbenega razmerja 22 . Način njegovega uresničevanja se razteza od njegove neposredne uporabe kot vira prava, kot argument pri uporabi prava ter izbiri ustreznega pravnega pravila za določitvi njegove vsebine za konkreten primer (vrednotno merilo razlage). Načelo opozarja, da pravna pravila določajo meje pri uveljavljanju lastnih interesov in se zato morajo upoštevati tudi interesi druge stranke. Udeleženci morajo biti kljub nasprotujočim se interesom drug do drugega lojalni, in to ves čas pogodbenega razmerja, torej v vseh fazah, tudi izpolnitveni 23 .

25. Na podlagi te razlage pa sodišče druge stopnje meni, da je predpostavka "dobre vere" zajeta v predpostavko "načela vestnosti in poštenja", vendar je slednja predpostavka, njena abstraktnost, bistveno širša, kot je bilo pojasnjeno. Ta zato v delu, ki presega minimalno harmonizacijo, kot jo zahteva Direktiva, pomeni sicer "nacionalni presežek", vendar je potrebno tudi v tem delu upoštevati vrednotna merila razlage in ciljev varstva potrošnikov. Zaradi stroge sankcije ničnosti, ki jo je določilo slovensko nacionalno pravo, je potrebno upoštevati tudi načela učinkovitosti, odvračilnosti in sorazmernosti 24 in, da razlage Sodišča temeljijo na drugačnih, tudi za potrošnika strožjih izhodiščih, če se upošteva kumulativnost pogojev iz 3. člena ter izključitvene klavzule iz 4(2). člena Direktive 25 , vendar ta ureditev v Sloveniji ne velja, kot je bilo pojasnjeno. Sodišče druge stopnje s tem želi le poudariti, da je potrebno namensko razlago Sodišča razumeti z vidika navedenih izhodišč.

26. Na podlagi teh vrednotnih izhodišč razlage, sodišče druge stopnje utemeljuje tezo, da odločitev o tem, da ni izpolnjena predpostavka "dobre vere", kot jo razlaga Sodišče, to nujno ne pomeni, da je podana predpostavka nepoštenosti pogodbenega pogoja, kot jo določa načelo "vestnosti in poštenja.". Kot je bilo pojasnjeno, to načelo že v svojem temeljnem bistvu zahteva, da se upoštevajo interesi obeh strank; skupna točka obeh predpostavk je zagotovo "lojalno in pravično poslovanje", vendar sodišče druge stopnje še enkrat poudarja, da Direktiva povsem jasno povezuje predpostavko "dobre vere" in "znatnega neravnotežja", zato so temu primerne tudi razlage Sodišča. Vrednotno izhodišče presoje, vsebinsko napolnjevanje predpostavke "vestnosti in poštenja" ne more za nepoštenega razglasiti pogodbeni pogoj, ki bi bil zgolj nedobroveren, če ob tem potrošnik ni utrpel takšnih ekonomskih, finančnih (tudi socialnih) prikrajšanj, ki se lahko podrejajo katerikoli izmed predpostavk iz prvih treh alinej. Takšna razlaga nasprotuje samemu bistvu, osrednjemu elementu kreditne pogodbe, njegovi odplačnosti (kavza). Legitimni, tudi javni interes po stabilnem finančnem okolju, ki je v korist vseh ljudi, saj jim kreditno razmerje omogoča pridobitev želenih dobrin, bi bil ogrožen. Kršitev pojasnilne dolžnosti, ki se nato odrazi v predpostavki nepoštenosti pogodbenega pogoja "dobre vere", ki je v slovenski ureditvi del predpostavke "vestnosti in poštenja" zato, če ne razvije nobenih drugih pravnih posledic, ne more biti razlog za izrek pravne sankcije ničnosti kreditne pogodbe.

27. Tako je potrebno razumeti tudi razlago Sodišča v citirani slovenski zadevi C-405/21, ki je razložilo, da zadošča ugotovitev, da je pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzročil "znatno neravnotežje" in zato ni potrebno opraviti še presoje "dobre vere". K razlogom iz 23. točke obrazložitve sodišče druge stopnje še dodaja, da izreka sodbe ni dopustno razlagati tako, da bi bil njegov pomen bistveno spremenjen. So pa slovenski potrošniki v teh razmerjih bolje varovani zato, ker tudi v primerih, če je bila pogodba sklenjena v skladu z izpolnjeno predpostavko dobre vere (četudi so zavestno privolili v neomejeno valutno tveganje), lahko zahtevajo, da se ugotovi nepoštenost tega pogoja, če se je to tveganje realiziralo do stopnje "znatno".

28. Še enkrat poudarjamo, da je kršitev načela preglednosti, katerega bistvo v teh primerih je kršitev pojasnilne dolžnosti, v izhodišču sankcionirana z "razlago v korist potrošnika". To pomeni, da je že zakonodajalec opravil vrednotno presojo in teh okoliščin ni umestil med razloge (predpostavke) za nepoštenost pogodbenega pogoja. Zgolj informacijska podrejenost potrošnika v fazi sklepanja pogodbe zato ne zadošča za uporabo sankcije ničnosti pogodbenega pogoja.

Verjetnost obstoja terjatve na podlagi predpostavk iz prve, druge ali tretje alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot

29. V skladu s citirano nacionalno zakonodajo so predpostavke nepoštenosti pogodbenega pogoja določene alternativno. Sodišča moramo zato v skladu z načelom uporabe materialnega prava preizkusiti, ali se ugotovljena dejstva podrejajo katerikoli izmed njih.

30. Ker je Sodišče pristojno le za razlago prava EU, predpostavki iz druge in tretje alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot pa nista predpostavki iz Direktive, so za njuno razlago pristojna le nacionalna sodišča, pri čemer pa je potrebno upoštevati cilje Direktive. Ti dve predpostavki pa se nanašata na fazo izpolnjevanja kreditne pogodbe. Iz zakonskega besedila (jezikovna razlaga) namreč izhaja, da se iskanje vzroka nepoštenosti prenaša v fazo izpolnjevanja in ne sklepanja pogodbe - " povzročijo, da je izpolnitev " so namreč zakonski znaki, ki to jasno ločujejo. Ne samo jezikovna razlaga, temveč tudi razlaga po namenu nam pove, da je zakonodajalec upošteval tudi to fazo - kljub temu, da pogodbeni stranki, v popolnem informacijskem ravnotežju oblikujeta svojo voljo, lahko v fazi izpolnjevanja pogodb pride do okoliščin, ki ne izhajajo iz sfere nobene stranke, pa bistveno vplivajo na predmeta izpolnitvenih ravnanj, na načelo enake vrednosti dajatev, racionalno utemeljena pričakovanja strank. Vse to je upoštevano tudi v nacionalni zakonodaji, v različnih institutih (spremenjene okoliščine, nemožnost izpolnitve, čezmerno prikrajšanje), zato sodišče druge stopnje meni, da je slovenski zakonodajalec skušal to pravno možnost prenesti tudi na področje sklepanja kreditov z valutno klavzulo. To razlago sodišče druge stopnje krepi tudi s sklicevanjem na sedanjo zakonsko ureditev, saj je ZVPot-1 v celoti ohranil in enako določil vse štiri materialnopravne predpostavke. Štiri ločene alternativno določene materialnopravne predpostavke pa zahtevajo vsaka zase svoj ločen konkreten dejanski stan. Če tega namreč ni, potem tudi ni ločenosti materialnopravnih predpostavk in imamo opravka z zakonskim istorečjem. Ker je zakonodajalec bil ob sprejemanju ZVPot-1 (veljavnost od 26.10.2022 naprej) seznanjen s pravno problematiko, ki izhaja iz teh kreditnih razmerij, je potrebno pri razlagah upoštevati, da je sprejel zavestno in hoteno odločitev (razlaga po namenu).

V okoliščinah konkretnega primera se zatrjuje obstoj razloga nepoštenosti v fazi sklepanja pogodbe. S sklenitvijo pogodbe, s katero je tožnik sprejel neomejeno valutno tveganje, se zatrjevana dejstva podrejajo prvi alineji in v njej določeni predpostavki "znatnega neravnotežja". Gre za predpostavko, ki je v nacionalni pravni red prenesena iz 3(1) člena Direktive, zato je potrebno upoštevati razlage Sodišča.

Znatno neravnotežje

31. Sodišče kot vsebinska merila razlage te predpostavke poudarja:" Sodišče je tako presodilo, da je treba pri ugotavljanju, ali pogoj v škodo potrošnika povzroča "znatno neravnotežje" v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, upoštevati zlasti pravila, ki se uporabljajo v nacionalnem pravu, če o tem ni dogovora med strankama. Prek take primerjalne analize bo lahko nacionalno sodišče presodilo, ali in − če da − v kolikšnem obsegu je potrošnik s pogodbo postavljen v manj ugoden pravni položaj v primerjavi s tistim, ki je določen z veljavnim nacionalnim pravom. Prav tako je za to pomembno, da se pravni položaj tega potrošnika preuči ob upoštevanju sredstev, ki so mu v skladu z nacionalno ureditvijo na voljo za prenehanje uporabe nepoštenih pogojev 26 . Citirana razlaga je abstraktna in iz nje izhaja, da Sodišče določa različna merila (predpostavke), ki pa jih ne našteva kumulativno, temveč primeroma. Tudi poudarjanje, da je ta predpostavka lahko izpolnjena že na podlagi "dovolj resnega posega v pravni položaj" in zato ni potrebna še "količinska ekonomska presoja", te presoje ne izključuje. Slednja je namreč le ena izmed metod ugotavljanja, ali se okoliščine konkretnega primera podrejajo "znatnemu neravnotežju". Pri teh opredelitvah meril, s katerimi se ugotavlja navedena predpostavka, je potrebno upoštevati, da so še zmeraj toliko abstraktna, da lahko opredelijo številne in raznovrstne primere, ki jih dokončno opredelijo šele dejstva konkretnega primera. Tudi v razlagi Sodišča je tako količinska presoja že bila uporabljena kot metoda ugotavljanja znatnega neravnotežja 27 . V primerih, kot je predmetni, je potrebno upoštevati tudi, da je slovenski zakonodajalec izbral najtežjo sankcijo in sicer ničnost pogodbenega pogoja. Zaradi te sankcije je potrebno še posebno pozornost nameniti uporabi splošnih načel prava EU, med njimi tudi načelo sorazmernosti. Po razlagi sodišča druge stopnje bi ugotovitev, da je kreditna pogodba nična zgolj zato, ker je banka prevalila na potrošnika neomejeno valutno tveganje, ne da bi med ob sklenitvi pogodbe pričakovano višino odplačila kredita in prejetim zneskom, nato v času kreditnega razmerja prišlo do razlik, ki ustrezajo meji "znatnega neravnotežja", bilo v nasprotju (vsaj) s tem načelom.

32. Slovenski zakonodajalec je za primere, kot je obravnavani, reagiral in v letu 2016 sprejel ZpotK-2, kar je pravilo nacionalnega prava, ki je namenjeno prav odpravi znatnega neravnotežja. V 52. členu je zapisal:" Pri kreditni pogodbi za nepremičnino, pri kateri je kredit obračunan v tuji valuti, ima potrošnik pravico do pretvorbe kredita iz tuje valute v domačo, kadar vrednost skupnega zneska kredita, ki ga še mora plačati potrošnik, ali vrednost rednih plačil odstopa za več kot 10 % od vrednosti, ki bi veljala, če bi se uporabljal menjalni tečaj med tujo in domačo valuto, ki je bil dogovorjen ob sklenitvi kreditne pogodbe za nepremičnino. ". Kršitev (tudi) te določbe je sankcionirana z ničnostjo (drugi odst. 5. in 27. člen). To je sedaj zakonsko določena meja, ki posredno odgovarja tudi na odgovor, kaj je prag " znatnega neravnotežja " ali " znatno drugačna izpolnitev "(ki jih določa tudi sedaj veljavni ZVPot-1.).

33. V zvezi s tem tveganjem, pa sta se pravdni stranki tudi v kreditni pogodbi dogovorili o ravnanju za primer, ko potrošnik več ni pripravljen sprejemati "teh rizikov" (drugi odstavek pogodbe v tč. 20). Sodišče druge stopnje izrecno navaja, da gre za ravnanje, ki ustreza citirani razlagi Sodišča (ki kot primarno merilo določa dogovor strank), seveda pa ne more presojati, kako bi ta dogovor učinkoval na presojo znatnega neravnotežja, saj nima prav nobenih dejanskih elementov, na podlagi katerih bi to lahko presojalo, ker te klavzule potrošnik ni uporabil. Opustitev takšnega pogodbenega ravnanja pa njegovega pravnega položaja v sporu, kot je predmetni, v ničemer ne poslabšuje. Čeprav je ta pogodbena pravica bila prenesena nanj, je toženka tista, ki bi morala varovati položaj tožnika-potrošnika kot šibkejše stranke in ravnati tako, da se njegovo neomejeno tveganje zameji, kar sedaj jasno določa citirana zakonska določba.

34. Sodišče prve stopnje je glede znatnega neravnotežja ugotovilo, da ima banka " valutno pozicijo ves čas zaprto, zaradi česar zanjo sprememba menjalnega tečaja ne pomeni niti zaslužka ali koristi niti škode ". Izrecno omenja 20. člen kreditne pogodbe, v katerem kreditojemalec v celoti prevzema rizike morebitnih sprememb gibanja tečaja valute in mesečnega LIBOR-ja (tč. 15. obrazložitve). Navaja tudi nesporna dejstva glede obveznosti iz kreditne pogodbe. Tožnik je prejel kredit v znesku 95.500,00 CHF, kar je v € 59.954,90 €; predvidena mesečna anuiteta je bila 464,00 CHF, kredit se odplača v 360 anuitetah, od 30.11.2006 do 31.10. 2036; do dne 17.6.2024 je odplačal 211 anuitet v znesku 68.245,90 € in ker je preplačal glavnico, z dajatvenim zahtevkom zahteva vrnitev zneska 8.291,00 €.

35. Ob sklenitvi kreditne pogodbe je tožnik lahko ocenil, da bo moral vrniti 360 anuitet v mesečnem znesku 464,00 CHF, kar pomeni 167.040, CHF oziroma glede na takratno valutno razmerje (1 € 1.5587 CHF) je to znesek 107.166,20 CHF. Iz predloženih listin izhaja, da so se mesečne anuitete v CHF sicer spreminjale, vendar je dosedaj izplačan znesek 68.245,90 € bistveno nižji. Do trenutka, na katerega se vežejo objektivne meje pravnomočnosti sklepa, dolgovanega zneska še ni odplačal. Res mora tožnik odplačati še 149 anuitet (v tč. VIII. tožbe sicer navaja odplačilo še 89 anuitet), vendar je končna ocena višine plačila negotova in za odločanje o začasni odredbi nepomembna, zaradi objektivnih in časovnih meja pravnomočnosti sklepa, ki se nanašajo na dejstva, nastala do trenutka vložitve predloga (ker v zadevi ni bil izveden narok).

36. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre za izračun, katerega namen je okvirno, ne torej z matematično natančnostjo, ugotoviti pričakovanja potrošnika ob sklenitvi kreditne pogodbe in sedaj (ob vložitvi tožbe in predloga), zaradi uporabe materialnega prava. Že citirane predpostavke pa so dovolj abstraktne in ponujajo sodiščem možnost, da v okoliščinah konkretnega primera oceni, kako se ti okvirni izračuni podrejajo bodisi predpostavki " znatno neravnotežje " ali :"da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval. ".

37. Sodišče druge stopnje je presodilo, da v okoliščinah konkretnega primera povečan obseg odplačila obveznosti iz kreditne pogodbe še ni takšen, da bi ustrezal citiranim materialnopravnim predpostavkam. Iz citiranih besednih zvez namreč izhaja, da je zakonodajalec uporabil stopnjevane oblike in tako ocenil, da ne zadošča vsakršno neravnotežje ali drugačno pričakovanje izpolnitve, temveč " znatno ".

Razlaga Sodišča

38. Sodišče druge stopnje se zaveda, da je Sodišče 28 podalo razlage in s tem določilo tudi materialne predpostavke, ki jih morajo nacionalna sodišča upoštevati tudi v postopkih za izdajo začasnih odredb. Zaveda se tudi, da v tem sklepu sprejema razlago, ki pomeni delni odmik od sedanjih, vendar zgolj zato, ker se dosedaj ni podrobneje ukvarjalo z vprašanjem razlag oziroma razmejevanja med predpostavko "dobre vere" ter "načelom vestnosti in poštenja". Je pa sodišče druge stopnje že večkrat poudarilo razlago, da predpostavka preglednosti ni odločilna za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja 29 .

39. V skladu z razlago Sodišča se poudarja, da za izdajo začasne odredbe zadostuje, da:"... mora nacionalno sodišče razpolagati z zadostnimi indici o nepoštenosti enega ali več pogodbenih pogojev, tako da je verjetno, da je zadevna kreditna pogodba nična ali da je treba zadevnemu potrošniku vsaj ugoditi vračilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi te pogodbe ." 30 . Ta razlaga je v skladu s prvim odstavkom 272. člena ZIZ, ki za obstoj terjatve dopušča izkaz " verjetnosti ", torej milejši dokazni standard. Presoja, ali je v konkretnem primeru ta dokazni standard dosežen, je pridržana izključno nacionalnemu sodišču.

40. Kot je bilo pojasnjeno, v okoliščinah konkretnega primera ni izpolnjena predpostavka znatnega neravnotežja in tudi nobena izmed ostalih predpostavk iz prvega odstavka 24 člena ZVPot, v zvezi s prvim odstavkom 272. člena ZIZ. Ker morajo predpostavke za izdajo začasne odredbe biti podane kumulativno, ta ugotovitev zadostuje za ugoditev pritožbi in spremembi odločitve sodišča prve stopnje.

41. Za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe ni bistveni dajatveni del tožbenega zahtevka, ta je le posledica morebitne ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe. Zato se razlaga Sodišča, ki je v zadevi C-287/22 obrazložilo, da je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo (primerjaj 50., 51. in 56. točko sodbe C-287/22), nanj ne nanaša.

42. Tudi razlaga Sodišča, da sta tožnika " že plačala višji znesek od dejansko dolgovanega " sodi v dajatveni del tožbenega zahtevka. Sodišče je namreč pojasnilo, da je izhodišče presoje, ali je potrebno izdati začasno odredbo, s katero se prepreči nadaljnje plačevanje obrokov, banki pa odvzame odstopno upravičenje, ocena, ali bi bilo potrebno zadevni pogodbeni pogoj razglasiti za ničnega 31 . Tu se Sodišče sklicuje na zadevo C-568/14 do C-570/14, 26.10.2016 32 , v kateri je bila sprejeta razlaga, da mora sodišče imeti možnost sprejeti začasno odredbo po uradni dolžnosti, kajti če te možnosti nima, potem:"... sodišče ne more preprečiti, da ta potrošnik ne bi med sodnim postopkom, ki lahko traja zelo dolgo, plačeval mesečnih obrokov v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega, če bi bilo treba zadevno klavzulo zavrniti . To velja še toliko bolj, če obstaja dejansko in neposredno tveganje, da bo plačilna sposobnost navedenega potrošnika v tem času ogrožena in da bodo finančne ustanove sprožile izvršilne postopke na podlagi hipoteke, da bi z zasegom stanovanja potrošnika in njegove družine izterjale plačilo zneskov, ki morda niso dolgovani ."(tč. 35).

To pomeni, da se citirana razlaga ne podreja predpostavki verjetnega obstoja terjatve, temveč bi se lahko na nadaljnje predpostavke iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. To sodišče je to predpostavko že preizkušalo z vidika tretje alineje navedenega odstavka in pri tem zapisalo:" Sodišče druge stopnje meni, da gre za tvegano razlago - posledica ugoditve začasni odredbi je, da tožnik preneha plačevati mesečne obroke; če nato v pravdi ne bo uspel (zavrnjen zahtevek glede ničnosti), v vmesnem času pa se je dolg nakopičil (začasno zadržanje ne more pomeniti, da se mora nato spremeniti kreditna pogodba in podaljšati plačilo anuitet), kar pomeni najmanj bistveno večji dolg, ki ga je potrebno plačati takoj in s tem nastane realna možnost unovčitve hipotekarnega zavarovanja, ki ga sodišče prve stopnje upošteva in napoveduje kot možnost. V primerjavi z možnostjo, da se začasni odredbi ne ugodi in tožnik še naprej, tako kot to počne že od leta 2008, plačuje mesečne anuitete, je prepričljivejši zaključek, da bo tožnik trpel hujše neugodne posledice ." 33 .

Gre torej za položaj, ki ima lahko za potrošnika negativne posledice, kar pa je v nasprotju z njegovim varstvom, kar je osnovni cilj te Direktive. Zato je potrebno tudi ta položaj razlagati tako, da odločitev ne sme za potrošnika povzročiti " izredno škodljivih posledic " 34 .

43. Razlaga Sodišča bi torej bila upoštevana, če bi bila izpolnjena predpostavka verjetnega obstoja terjatve in bi sodišče moralo presojati, ali se okoliščine primera podrejajo nadaljnjim predpostavkam bodisi nacionalnega prava ali tistim, ki jih je določilo Sodišče oziroma v kakšnem razmerju so, če niso enake.

44. Tiste okoliščine, ki so bile ugotovljene v zvezi s pričakovano, predvidljivo finančno obveznostjo in sedaj plačanimi ter bodočimi obveznostmi, v času odločanja (še) ne dosegajo takšnih odstopanj, da bi bila podana predpostavka verjetnosti obstoja terjatve. Zato sodišče druge stopnje presoja, da v postopku za izdajo začasne odredbe zatrjevana dejstva ne ustrezajo, se torej ne podrejajo nobeni izmed štirih alternativnih materialnih predpostavk iz prvega odstavka 24. člena ZVPot, na podlagi katerih se opravi presoja verjetnosti obstoja terjatve iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, kot ene izmed kumulativnih predpostavk za izdajo začasne odredbe.

45. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe (3. tč. 365. člena ZPP).

46. Sodišče druge stopnje je že v obrazložitvi opozorilo na objektivne in časovne meje pravnomočnosti tega sklepa. Spremenjene okoliščine so že mesečne anuitete in spreminjajo se tudi okoliščine ekonomske, finančne, in socialne narave na strani tožnika. Povsem nesporno je, da se lahko v pravdnih postopkih večkrat predlaga izdaja začasne odredbe 35 . V postopkih, kot je predmetni, pa je Sodišče že razložilo, da morajo sodišča izdajati začasne ukrepe po uradni dolžnosti, če je to potrebno, da bi se zagotovili učinki pravic, ki jih imajo potrošniki po Direktivi 36 . To velja še posebej takrat, če toženka ne bo ukrenila ničesar, da bi v odprtem kreditnem razmerju omejila neomejeno valutno tveganje v breme potrošnikov.

47. Odločitev o stroških je pridržana za končno odločbo (165. člen ZPP) 37 .

1 Nacionalni postopkovni predpisi morajo spoštovati tudi temeljni načeli enakovrednosti in učinkovitosti; podrobneje M. Avbelj, Pravo EU in nacionalna procesna avtonomija, PB 2/2016.

2 Ki je tudi notranje ustavnopravno načelo, ki zavezuje z močjo Ustave (Up-1181/20 z dne 3.5.2023, op. št. 20) oziroma so temeljna načela, ki opredeljujejo razmerje med notranjim pravom in pravom EU, hkrati tudi notranja ustavnopravna načela, ki zavezujejo z močjo Ustave (U-I-146/12 z dne 14.11.2013, tč. 32)

3 Podrobneje v Zobec J., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 317-320.

4 Up-419/10 z dne 2. 12. 2010, tč. 10.

5 Pogorelčnik Vogrinc N., Začasne odredbe v civilni sodnih postopkih, Ljubljana 2022, str. 124-131; Strnad I., Predpostavke ureditvenih začasnih odredb, PP, št. 6-7/2021, str. 13-15.

6 C-776/19 do C-782/19, 21.6. 2021, tč. 27. D. Baghrizabehi, A. Ferčič, Private Enforcement of EU State Aid Rules: Is There Any Room for National Procedural Autonomy Left?, Zbornik Pravnog fakulteta u Zagrebu, vol. 73 no. 4, 2023, str. 671.

7 C-287/22, 15.6.2023, tč. 38.

8 Tu sodišče druge stopnje poudarja, da ni vsebinske razlike, če se v nacionalnem pravu predpostavke za izdajo začasne odredbe opredeljujejo kot " materialne ".

9 C-287/22, tč. 57:" Zahteva po taki skladni razlagi med drugim vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive ".

10 Sodba v združenih zadevah od C-397/01 do C-403/01, 5.10.2004,:" 108.V zvezi s tem je ustaljena sodna praksa Sodišča, da direktiva sama za posameznika ne more ustvarjati obveznosti in da se torej nanjo kot tako proti njemu ni mogoče sklicevati (glej zlasti sodbe z dne 26. februarja 1986 v zadevi Marshall, 152/84, Recueil, str. 723, točka 48; z dne 14. julija 1994 v zadevi Faccini Dori, C-91/92, Recueil, str. I-3325, točka 20, in z dne 7. januarja 2004 v zadevi Wells, C-201/02, Recueil, str. I-723, točka 56). 109. Iz tega izhaja, da celo jasne, natančne in nepogojne določbe direktive, ki posameznikom daje pravice ali jim nalaga obveznosti, kot take ni mogoče uporabiti v okviru spora, ki poteka izključno med posamezniki. ". C-186/16 z dne 20.9.2017:" ...je Sodišče še vedno pristojno, da iz določb Direktive 93/13, v obravnavanem primeru iz določb njenega člena 3(1) in člena 4(2), izlušči merila, ki jih nacionalno sodišče lahko ali mora uporabiti pri presoji pogodbenih pogojev.".

11 Že citirana C-397/01 do C-403/01, 5.10.2004.

12 Učinkovanje prava EU v RS ureja 3.a člen Ustave RS; U-I-146/12-35, 14. 11. 2013:" 32. Ne glede na navedeno pa mora Ustavno sodišče pri presoji predpisov, ki pomenijo izvajanje prava Unije, na podlagi tretjega odstavka 3.a člena Ustave upoštevati primarno in sekundarno zakonodajo EU ter sodno prakso SEU."; M. Avbelj, Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, PP, št. 42-42/2023:"Odgovori na vprašanja, ki jih predložijo nacionalna sodišča, so kot del sodbe SEU zavezujoči ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljanost, učinek "erga omnes) in praviloma "ex tunc"".

13 Transparency; Transparenzgebots; de transparence.

14 Glej Up-504/21-29 z dne 7. 10. 2024, tč. 19. obrazložitve. Takšno, splošno učinkujoče pravilo vsebuje tudi 83. člen OZ:"Če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke.".

15 C-39/24, 30.4.2025.

16 C-484/08, 3.6.2010. C-26/13, 30.4.2014, tč. 41.,42.; " Slovenia - National law extends the unfairness assessment to contract terms relating to the main subject matter of the contract and to the adequacy of the price or remuneration, regardless of whether such terms are in plain, intelligible language ."; dostopno na https://commission.europa.eu/content/notifications-under-article-8a-directive-9313eec-0_en .; USRS Up-14/21, 13.1.2022, tč. 24.

17 To razlago je Sodišče ponovilo tudi v "slovenski zadevi" C-405/21, 13.10.2022 :" 28. Poleg tega je preglednost pogodbenega pogoja, kot se zahteva s členom 5 Direktive 93/13, tudi eden od elementov, ki jih je treba upoštevati pri presoji nepoštenosti tega pogoja, ki jo mora opraviti nacionalno sodišče na podlagi člena 3(1) te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, C‑609/19, EU:C:2021:469, točka 62 in navedena sodna praksa). ". Točka 28. obrazložitve pa je zadnja točka, v kateri je Sodišče ponovilo že znane razlage Direktive, nato pa, od 29. točke naprej, opravi presojo glede na zastavljeno in preoblikovano vprašanje, v zvezi z nacionalno ureditvijo.

18 Weingerl P., Ob tridesetletnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU, PP, št. 10/23, str. V., VI. Vrhovno sodišče tudi v nadgrajeni (spremenjeni) razlagi vztraja, da je izpolnitev pojasnilne dolžnosti ključna predpostavka nepoštenosti pogodbenega pogoja:" Pri tem je treba ponovno poudariti, da kredit v tuji valuti, ki ima vse potrebne sestavine, ki jih je zapovedoval ZPotk, ne da bi bilo ugotovljeno, da je bil nepregledno predstavljen, ne more biti nepošten ne po Direktivi 93/13 ne po ZVPot, tudi če je izpolnitev obveznosti v znatno škodo potrošnika. Če ima pogoj dovoljeno in dopustno vsebino (ang. substantial fairness), je tem bolj (a fortiori) pošten, če je tudi pregledno predstavljen (ang. procedural fairness). V tem primeru je morebiten neugoden scenarij posledica hotene in informirane odločitve avtonomnega razumnega subjekta, ki jo je treba spoštovati (pacta sunt servanda). V nasprotnem primeru bi bilo izvotljeno načelo pravne predvidljivosti in zaupanja v dogovorjeno, s tem pa tudi ogrožena stabilnost pravnoposlovnega prometa ."; VSRS II Ips 8/2022, 19.4.2023, tč. 45.

19 Npr. C-621/17, 3.10.2019.

20 C-405/21, 13.10.2022, tč. 24:"Kot izhaja iz šestnajste uvodne izjave te direktive, je tako zahteva "dobre vere" v smislu člena 3(1) Direktive 93/13 element, na podlagi katerega je mogoče preveriti, ali je prodajalec ali ponudnik s potrošnikom, čigar legitimne interese mora upoštevati, posloval lojalno in pravično. Iz te uvodne izjave tudi izhaja, da je treba pri oceni dobre vere posebno pozornost posvetiti pogajalski moči strank, vprašanju, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje s pogodbenim pogojem, in temu, ali je bilo blago oziroma so bile storitve prodane ali dobavljene na posebno naročilo potrošnika. ".

21 C-405/21, 13.10.2022.

22 Pavčnik T., Praktični komentar OZ, splošni del, 1. knjiga, Ljubljana 2025, str. 36., tč. 5.;

23 Kranjc V., OZ s komentarjem, 1. knjiga, str. 97-100.; Dolenc M., Načelo vestnosti in poštenja v civilnem pravu; Pid 6-7/2012.

24 Načelo sorazmernosti ob načelu učinkovitosti in odvračilnosti tvori t.i. "triado načel", ki jih morajo izpolnjevati pravna sredstva za kršitev prava EU. Weingerl P., Nekompezatorna povrnitev škode, PL 2022, str. 29-48.

25 V skladu z Direktivo zato sodišče razlaga, da je preglednost:"... pogodbenega pogoja, kot se zahteva s členom 5 Direktive 93/13, eden od elementov, ki jih je treba upoštevati pri presoji nepoštenosti tega pogoja (sodba z dne 3. oktobra 2019, Kiss in CIB Bank, C‑621/17, EU:C:2019:820, točka 49). Nasprotno pa iz člena 4(2) te direktive izhaja, da okoliščina, da pogoj ni v jasnem, razumljivem jeziku, še ne pomeni, da je pogoj nepošten (glej v tem smislu sklep z dne 17. novembra 2021, Gómez del Moral Guasch, C‑655/20, EU:C:2021:943, točka 37)"; C-265/22, 13.7.2023.

26 Nato še doda:" 22. Poleg tega se preizkus obstoja morebitnega "znatnega neravnotežja" ne sme omejiti na količinsko ekonomsko presojo, ki bi temeljila na primerjavi skupnega zneska transakcije, ki je bil predmet pogodbe, na eni strani, in stroškov, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku, na drugi. Znatno neravnotežje namreč lahko nastane že zaradi dovolj resnega posega v pravni položaj, ki je potrošniku kot zadevni pogodbeni stranki zagotovljen z veljavnimi nacionalnimi določbami, bodisi z omejitvijo vsebine pravic, ki jih ima ta potrošnik v skladu s temi določbami na podlagi te pogodbe, bodisi z oviranjem uresničevanja teh pravic, bodisi celo z naložitvijo dodatne obveznosti, ki je nacionalna pravila ne določajo. ". C-405/21, 13.10.2022.

27 Npr. C‑621/17, 3.10.2019 :" 55. Glede vprašanja, ali pogoji iz postopka v glavni stvari kljub zahtevi dobre vere ustvarjajo znatno neravnotežje v škodo potrošnika, je treba ugotoviti, kot je razvidno iz predložitvene odločbe, da je plačevanje stroškov upravljanja in provizije za izplačilo določeno v nacionalnem pravu. Razen če storitve, ki se opravljajo v zameno, razumno niso zajete s storitvami, ki se opravljajo v okviru upravljanja ali izplačila posojila, ali če so zneski, ki se naložijo potrošniku na podlagi navedenih stroškov in navedene provizije, nesorazmerni glede na znesek posojila, ni očitno - kar pa mora preveriti predložitveno sodišče - da ti pogoji negativno vplivajo na pravni položaj potrošnika, kot je določen z nacionalnim pravom .".

28 Najpogosteje citirana C-287/22, 15.6.2023.

29 Takšno razlago je podalo že v zadevi I Cp 889/2020, ki je bila prekinjena zaradi postavitve vprašanja za predhodno odločanje Sodišču; glej tč. 41.

30 C-287/22, tč. 59.

31 Glej tč. 42. C‑287/22, 15.6.2023.

32 V njej je šlo za vprašanje nepoštenosti klavzul o najnižji obrestni meri v smislu Direktive 93/13 v delu, v katerem te finančnim ustanovam zagotavljajo, da ne glede na nihanje tržnih stopenj, najnižje obrestne mere iz sklenjenih pogodb o hipotekarnem posojilu ne morejo nikakor biti nižje od neke vnaprej določene vrednosti.

33 Npr. tč. 15. sklepa VSMB I Cp 900/24 z dne 21.1.2025.

34 Zato Sodišče v podobnih položajih dopušča razlage, ki pomenijo izjemo od pravil - če ima izrečena pravna posledica za potrošnika negativne posledice (npr. v posledici ničnosti takojšnja obveznost potrošnika vrniti prejelo posojilo), je dopustno takšna razlaga, ki te posledice preprečuje; glej Smernice glede razlage in uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah, 27.9.2019, str. 41-43; C-26/1330.4.2014, tč. 83, 84.

35 "Vsak postopek za izdajo začasne odredbe je poseben postopek, pa čeprav je tožeča stranka med določenim pravdnim postopkom vložila več predlogov za izdajo začasne odredbe. Zato mora vsaka stranka v vsakem postopku navajati in dokazovati dejstva, s katerimi dokazuje (ne)obstoj predpostavk za izdajo začasne odredbe. Navedb strank, danih v enem postopku zato ni mogoče uporabiti za odločitev v drugem postopku ."; VSRS Sklep III Ips 1/2000 z dne 20.1.2000.

36 "Člen 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki sodišču, pri katerem je vložena posamična tožba potrošnika za ugotovitev nepoštenosti klavzule pogodbe s prodajalcem ali ponudnikom, ne dovoljuje, da bi po uradni dolžnosti, če meni, da je to potrebno, sprejelo začasne ukrepe do izdaje pravnomočne sodbe v skupinski tožbi , o kateri se odloča in katere rešitev lahko vpliva na posamično tožbo, če so taki ukrepi potrebni za zagotovitev polnega učinka pričakovane sodne odločbe glede obstoja pravic, ki jih potrošnik uveljavlja na podlagi Direktive 93/13."; C‑568/14 do C‑570/14, 26.10.2016.

37 V postopkih, ki potekajo na podlagi Direktive je Sodišče podalo določene smernice razlag, ki lahko odstopajo od nacionalnih določb o stroških; C-714/22 z dne 21.3.2024.