Appeal dismissed; mandatory residence order upheld due to high recidivism risk and drug abuse.

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo obstoj ponovitvene nevarnosti, ki se kaže predvsem v številčnosti izvršenih kaznivih dejanj, za katere so predpisane visoke zaporne kazni. Tako je zaključilo, da je obdolženec vztrajen, ob tem pa tudi ugotovilo, da ob predpisanih zdravilih s strani psihiatrinje zlorablja prepovedane droge ter živi neurejeno in je brez zaposlitve.

Poseg v osebno svobodo obdolženca je sorazmeren s potrebo po zagotovitvi varnosti ljudi, predvsem mladoletnih oškodovank.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pripor nujno potreben ukrep ter milejši ukrepi ne bi bili uspešni, saj noben milejši ukrep ne zagotavlja stalnega nadzora in posledično ne bi zagotovil, da obdolženi na prostosti dejanja ne bi ponovil. Na navedeno prepričljivo kaže obdolženčeva vztrajnost pri izvrševanju raznovrstnih kaznivih dejanj ter uživanje prepovedanih drog. Obdolžencu ni za zaupati, da milejših ukrepov ne bi zlorabil in nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku podaljšalo obdolžencu pripor tudi po vloženi obtožnici.

2. Zoper sklep je vložila pritožbo obdolženčeva zagovornica, kot sama navaja, iz vseh razlogov ter tudi zaradi kršitve Ustave Republike Slovenije in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi, podrejeno pa obdolžencu izreče milejši ukrep.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo vse relevantne okoliščine in sicer, da je podan utemeljen sum, da naj bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, ob tem pa je zaključilo, da je podana tudi ponovitvena nevarnost. Ugotovilo je, da je pripor nujno potreben in sorazmeren ukrep ter vse navedeno ustrezno obrazložilo.

5. Zagovornica nasprotuje ugotovitvam o obstoju ponovitvene nevarnosti, vendar njeni očitki ne držijo. Sodišče prve stopnje je namreč v 14. točki izpodbijanega sklepa natančno obrazložilo obstoj ponovitvene nevarnosti, ki se kaže predvsem v številčnosti izvršenih kaznivih dejanj, za katere so predpisane visoke zaporne kazni. Tako je zaključilo, da je obdolženec vztrajen, ob tem pa tudi ugotovilo, da ob predpisanih zdravilih s strani psihiatrinje zlorablja prepovedane droge ter živi neurejeno in je brez zaposlitve.

6. Zagovornica nasprotuje tudi ugotovitvam o sorazmernosti, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da drži zaključek sodišča prve stopnje, da je pripor sorazmeren. Poseg v osebno svobodo obdolženca je namreč sorazmeren s potrebo po zagotovitvi varnosti ljudi in sicer predvsem mladoletnih oškodovank.

7. Zagovornica nadalje navaja, da pripor ni nujno potreben in da sodišče prve stopnje ne konkretizira, zakaj ni mogoč hišni pripor. Tudi glede tega pogoja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podan ter svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pripor nujno potreben ukrep ter milejši ukrepi ne bi bili uspešni, saj noben milejši ukrep ne zagotavlja stalnega nadzora in posledično ne bi zagotovil, da obdolženi na prostosti dejanja ne bi ponovil. Na navedeno prepričljivo kaže obdolženčeva vztrajnost pri izvrševanju raznovrstnih kaznivih dejanj ter uživanje prepovedanih drog. Obdolžencu namreč ni za zaupati, da milejših ukrepov ne bi zlorabil in nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj.

8. Ker glede na zgoraj navedeno pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP.