Appeal dismissed; failure to notify court of address change and absence from trial justify bail order under ZKP Art. 432.1.1.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court rejected the appeal against a bail order issued by the first-instance court. The defendant had been served with the indictment and warned to notify the court of any address changes, yet moved without reporting and failed to appear at the main trial. The court upheld the bail order because the defendant's failure to comply with notification duties and her absence created a logical and convincing presumption of flight risk, making the measure necessary for the trial.
Legislator headnote
AI generatedZKP 432.1.1; ZKP 402.3: A bail order is justified when the defendant fails to notify the court of an address change after being warned, combined with non-attendance at scheduled hearings, thereby establishing a presumption of flight risk that cannot be mitigated by milder measures.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.
[JEDRO]
Sodišče prve stopnje je logično zaključilo, da je podana begosumnost ter je to ugotovitev tudi prepričljivo obrazložilo. Obdolženki je namreč vročilo obtožni predlog, ob tem pa jo tudi opozorilo, da je dolžna sodišče obveščati o spremembi prebivališča. Pravilno je zaključilo, da te svoje dolžnosti ni izpolnila, ker se je preselila in o tem sodišča ni obvestila. Nadalje je obdolženki vročilo vabilo na glavno obravnavo, vendar obdolženka na sodišče ni pristopila. Glede na dejstvo, da obdolženka ni pristopila na naroke za glavno obravnavo ter hkrati tudi ni obveščala sodišča o preselitvi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so podani pogoji za odreditev pripora po 1. točki prvega odstavka 432. člena ZKP, kar je tudi natančno in prepričljivo obrazložilo.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodnica Okrajnega sodišča v Kopru je z izpodbijanim sklepom zoper obdolženko odredila pripor iz razloga po 1. točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki traja od prijetja obdolženke dalje.
2. Zoper sklep se pritožuje obdolženkina zagovornica, kot sama navaja, iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Sodišče prve stopnje je zoper obdolženko odredilo pripor, ker meni, da je podan utemeljen sum, da naj bi storila kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Zaključilo je tudi, da naj bi obstajala begosumnost ter da je pripor nujno potreben in sorazmeren ukrep.
5. Zagovornica nasprotuje zaključkom o begosumnosti obdolženke ter navaja, da obdolženka ni bila nikoli v Sloveniji ter tako z ozemlja Slovenije ne more pobegniti. Ravno tako ni mogoče zaključiti, da je begosumna, da bi se skrila pred sodiščem, ker ni sporočila spremembe naslova bivanja. Tega tudi ni zadostno obrazložilo. Nasprotuje zaključku, da je prisotnost obdolženke nujno potrebna zaradi izvedbe glavne obravnave.
6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbene navedbe zagovornice ne držijo. Sodišče prve stopnje je logično zaključilo, da je podana begosumnost ter je to ugotovitev tudi prepričljivo obrazložilo. Obdolženki je namreč vročilo obtožni predlog, ob tem pa jo tudi opozorilo, da je dolžna sodišče obveščati o spremembi prebivališča. Nadalje je pravilno zaključilo, da te svoje dolžnosti ni izpolnila, ker se je preselila in o tem sodišča ni obvestila. Nadalje je obdolženki vročilo vabilo na glavno obravnavo, vendar obdolženka na sodišče ni pristopila. Glede na dejstvo, da obdolženka ni pristopila na naroke za glavno obravnavo ter hkrati tudi ni obveščala sodišča o preselitvi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so podani pogoji za odreditev pripora po 1. točki prvega odstavka 432. člena ZKP, kar je tudi natančno in prepričljivo obrazložilo. Ob tem je tudi pravilno zaključilo, da je pripor nujno potreben ukrep, saj je navzočnost obdolženke nujna zaradi izvedbe glavne obravnave, hkrati pa njene navzočnosti ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi.
7. Ker glede na zgoraj navedeno pritožba ni utemeljena, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP.