Administrative court dismisses appeal against enforcement order when defendant challenges underlying inspection decision validity.

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Sodišče ugotavlja, da se opisani tožničini tožbeni ugovori ne nanašajo na izpodbijani sklep, s katerim je bila dovoljena izvršba, kar je predmet odločanja v tem postopku, pač pa na inšpekcijsko odločbo, torej na izvršilni naslov. Teh ugovorov zato sodišče ni moglo upoštevati, saj po določbi prvega odstavka 292. člena ZUP s pritožbo zoper sklep v upravnem izvršilnem postopku ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je s sklepom o dovolitvi izvršbe, št. 06122-176/2020-19 z dne 25. 1. 2021 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), ugotovil, da je 2. točka izreka odločbe tega inšpektorata, št. 06122-176/2020-6 z dne 3. 4. 2020 (v nadaljevanju inšpekcijska odločba), s katero je bilo tožnici kot inšpekcijski zavezanki naloženo, da mora v šestih mesecih po vročitvi odločbe odstraniti pritlični prizidek ob severni fasadi stanovanjskega objekta ..., na parc. št. 473 k. o. ..., tlorisne velikosti 5,80 m x 10,20 m, ter vzpostaviti prejšnje stanje na svoje stroške, postala dne 12. 11. 2020 izvršljiva in se dovoljuje njena izvršba (1. točka izreka). Tožnici je naložil, da je dolžna to odrejeno obveznost izvršiti do 31. 7. 2021 (2. točka izreka), sicer bo v nasprotnem za prisilitev izvršitve uporabljena denarna kazen v znesku 1.000,00 EUR (3. točka izreka). Prvostopenjski organ je odločil še, da pritožba zoper izpodbijani sklep ne zadrži izvedbe izvršbe (4. točka izreka) in da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom po končanem postopku (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila inšpekcijska odločba tožnici vročena 11. 5. 2020. Šestmesečni rok za izvršitev obveznosti, naloženih v 2. točki izreka inšpekcijske odločbe, je potekel 11. 11. 2020 in je odločba zato postala izvršljiva 12. 11. 2020.

3. Prvostopenjski organ navaja, da je bil 22. 1. 2021 opravljen kontrolni inšpekcijski ogled tožničine sporne gradnje. Gradbeni inšpektor je ugotovil, da tožnica ni odstranila pritličnega prizidka ob severni fasadi stanovanjskega objekta ..., na parc. št. 473 k.o. ..., tlorisne velikosti 5,80 m x 10,20, ter ni vzpostavila prejšnjega stanja na svoje stroške, kot ji je to nalagala 2. točka izreka inšpekcijske odločbe. Ugotovil je še, da odstranitev objekta po drugi osebi zaradi potrebnega vstopa v zasebni stanovanjski prostor, ki je v lasti tožnice, ni primerna. Prvostopenjski organ se je zato na podlagi 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločil za izvršbo s prisiljevanjem z določitvijo denarne kazni, ki jo je na podlagi druge alineje prvega odstavka 91. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) zaradi nezahtevnosti gradnje določil v najnižji dopustni višini. Ob upoštevanju epidemije je tožnici določil še naknadni daljši rok za izpolnitev obveznosti, določenih z inšpekcijsko odločbo.

4. Tožnica je zoper izpodbijani sklep vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 0612-206/2020/6 z dne 5. 3. 2021, zavrnilo (1. točka izreka) in odločilo, da stroškov v pritožbenem postopku ni bilo (2. točka izreka). V obrazložitvi svoje odločitve drugostopenjski organ navaja, da je sklep o dovolitvi izvršbe dejanje prvostopenjskega organa, ki ga izvede, če po izdani izvršljivi inšpekcijski odločbi in po preteku rokov, določenih v inšpekcijski odločbi, inšpekcijski zavezanec ne izvrši odrejenih ukrepov.

5. Drugostopenjski organ se sklicuje na drugi odstavek 290. člena, prvi odstavek 291. člena ter drugi in četrti odstavek 224. člena, vse ZUP, in ugotavlja, da iz zapisnika, ki je priložen dokumentaciji obravnavane zadeve, izhaja, da je gradbeni inšpektor dne 22. 1. 2021 z ogledom na terenu ugotovil, da tožnica spornega prizidka ni odstranila in ni vzpostavila prejšnjega stanja, kot ji je bilo to odrejeno v 2. točki izreka inšpekcijske odločbe, ki je postala izvršljiva dne 12. 11. 2020 in zato pritrjuje odločitvi prvostopenjskega organa, ki je na tej podlagi izdal izpodbijani sklep. Navaja, da je prvostopenjski organ v 3. točki izreka inšpekcijske odločbe v skladu s prvim odstavkom 290. člena ZUP tožnico še seznanil, da sta po določbi 296. člena ZUP mogoča dva načina izvršbe, in sicer s prisilitvijo ali po drugih osebah ter pritrjuje tudi njegovi odločitvi v izpodbijanem sklepu, da se izvršba izvede s prisilitvijo z izrekom denarne kazni, saj izvršba po drugih osebah ni primerna.

6. Drugostopenjski organ se sklicuje še na 2. člen GZ, ki določa, da je namen tega zakona zaščita javnega interesa pri graditvi objektov, ta pa se med drugim uresničuje tudi z inšpekcijskim nadzorom. Ker si tožnica za sporno gradnjo ni pridobila gradbenega dovoljenja, jo je treba odstraniti. Dodaja, da postopek legalizacije gradnje, na katerega se sklicuje tožnica, načeloma ne vpliva na tek inšpekcijskega postopka, bo pa inšpekcijski organ, če bo objekt morebiti legaliziran, inšpekcijski postopek ustrezno zaključil. Pojasnjuje še, da je v postopku odločil tudi o pritožbi tožnice zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen njen predlog za izrek ničnosti inšpekcijske odločbe, na katerega se sklicuje v obravnavani zadevi, in ga z odločbo, št. 0612-206/2020/4 z dne 12. 2. 2021, zavrnil. Glede na ponovne podobne tožničine pritožbene navedbe utemeljuje, da je inšpekcijski upravni organ v primeru ugotovljene kršitve gradbenih predpisov dolžan sprejeti ukrepe, ki jih za te kršitve predpisuje zakon. Postopki na podlagi določbe 117. člena GZ, na katere se sklicuje tožnica, so postopki legalizacije gradenj, inšpekcijski organ pa ne preverja obstoja izpolnjevanja pogojev za tako legalizacijo. Tak postopek namreč vodi za te postopek pristojen upravni organ, ki v okviru svojih pristojnosti in ob upoštevanju zakonskih pogojev odloči o legalizaciji gradnje na podlagi zahteve investitorja oziroma lastnika nepremičnine oziroma na podlagi njegovega izkazanega interesa in volje.

7. Tožnica se z odločitvijo toženke ne strinja in s tožbo sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi. Toženka naj ji tudi povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Meni, da je izpodbijani sklep napačen in preuranjen, saj so izpolnjeni pogoji za izrek ničnosti inšpekcijske odločbe, s katero ji je bila naložena ustavitev gradnje in odstranitev objekta, ki nespremenjen stoji že od leta 1977. Opozarja, da je iz tega razloga glede zakonitosti inšpekcijske odločbe v zato teku upravni spor, ki se pri sodišču vodi pod opr. št. III U 61/2021.

8. V postopku izdaje inšpekcijske odločbe je v svoji pisni izjavi inšpektorja opozorila, da je bil objekt oziroma prizidek, ki je kuhinja, zgrajen že leta 1977. Iz določbe 7. člena ZUP izhaja dolžnost inšpektorja, da trditve stranke preveri in šele nato ukrepa. Ukrepanje inšpektorja je namreč odvisno od ugotovljenih dejstev, zaradi česar bi moral inšpektor njeno opozorilo pred odločitvijo preveriti. Posnetki terena in tehnologija, ki jo ima na voljo inšpektorat, omogočajo zanesljivo ugotavljanje dejstev glede časa gradnje prizidka in njegovih gabaritov. Če se njene trditve, da je bil objekt zgrajen že leta 1977 in da se dimenzije objekta niso spremenile, izkažejo za resnične, glede na določbe GZ ni zakonske podlage za izdajo odločbe o odstranitvi objekta, temveč bi se ji kvečjemu lahko naložilo, da v določenem roku poda ustrezen predlog za legalizacijo objekta daljšega obstoja. Posledično zato izdaja izpodbijanega sklepa ni pravilna ali je vsaj preuranjena do odločitve glede vprašanja, ali je inšpekcijska odločba nična.

9. Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Predmet tega postopka je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, s katerim je toženka ugotovila, da je inšpekcijska odločba, ki tožnici nalaga, da mora v šestih mesecih po vročitvi odločbe odstraniti pritlični prizidek ob severni fasadi stanovanjskega objekta ..., na parc. št. 473 k. o. ..., tlorisne velikosti 5,80 m x 10,20 m, ter vzpostaviti prejšnje stanje na svoje stroške, izvršljiva, da pa je tožnica ni izvršila in da se ji zato določa dodatni rok za njeno izpolnitev do 31. 7. 2021, sicer bo v nasprotnem primeru kot prisilno sredstvo za njeno izvršitev uporabljena denarna kazen.

12. Odločba, izdana v upravnem postopku, se izvrši, ko postane izvršljiva (prvi odstavek 282. člena ZUP). Če je izvršbo mogoče opraviti na več načinov in z raznimi sredstvi, se opravi izvršba na tak način in s takim sredstvom, ki sta za zavezanca najmilejša, pa se z njima vendarle doseže namen izvršbe (prvi odstavek 285. člena ZUP). Izvršba se opravi zoper tistega, ki je dolžan izpolniti obveznost, in sicer po uradni dolžnosti ali na predlog stranke (prvi in drugi odstavek 286. člena ZUP). Upravno izvršbo opravlja organ, ki je odločil o zadevi na prvi stopnji, če ni s posebnim predpisom za to določen kakšen drug organ (prvi odstavek 289. člena ZUP), ki s sklepom ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in določi način izvršbe (prvi odstavek 290. člena ZUP). Zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku je dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo; z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (prvi odstavek 292. člena ZUP).

13. Eden od načinov oprave izvršbe nedenarne obveznosti (torej tudi takih ukrepov, kot jih mora izvršiti tožnica) je izvršba s prisilitvijo (298. do 300. člen ZUP). Organ, ki opravlja izvršbo, prisili zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo (tudi) v primeru, če je dolžan ta kaj storiti, dopustiti ali kaj trpeti, pa ravna v nasprotju s to obveznostjo ali če izvršba po drugih osebah ni primerna. Organ, ki opravlja izvršbo, zavezancu najprej zagrozi, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku; če stori zavezanec med tem kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, ali če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa mu organ določi nov rok za izpolnitev obveznosti in mu zagrozi z novo, višjo denarno kaznijo (drugi odstavek 298. člena ZUP).

14. Sodišče ugotavlja, da tožnica v tožbi ne nasprotuje ugotovitvi toženke, da je bila inšpekcijska odločba v času izdaje izpodbijanega sklepa izvršljiva, kot tudi ne, da ni izvršila ukrepov, ki so ji bili naloženi s to inšpekcijsko odločbo (kar vse je ugotovljeno v izpodbijanem sklepu, podrobneje pa opisano v 2. in 3. točki te obrazložitve), pač pa ugovarja, da so izpolnjeni pogoji za izrek ničnosti inšpekcijske odločbe. To utemeljuje s trditvijo, da je bil sporni prizidek zgrajen že v letu 1977 v enakih gabaritih, kot obstaja še danes, zato bi morala toženka v postopku izdaje inšpekcijske odločbe od nje kvečjemu zahtevati, da poda predlog za legalizacijo objekta daljšega obstoja, ne pa zahtevati njegovo odstranitev.

15. Sodišče ugotavlja, da se opisani tožničini tožbeni ugovori ne nanašajo na izpodbijani sklep, s katerim je bila dovoljena izvršba, kar je predmet odločanja v tem postopku, pač pa na inšpekcijsko odločbo, torej na izvršilni naslov. Teh ugovorov zato sodišče ni moglo upoštevati, saj po določbi prvega odstavka 292. člena ZUP s pritožbo zoper sklep v upravnem izvršilnem postopku ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Tožnica bi ugovore, ki jih uveljavlja v tem postopku, lahko uveljavljala le v postopku izdaje inšpekcijske odločbe oziroma v pritožbi zoper to odločbo, medtem ko je za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pomembno zgolj to, da je inšpekcijska odločba postala izvršljiva in kdaj je postala izvršljiva ter da tožnica v roku, določenem s to odločbo, ni izvršila odrejenih ukrepov, čemur tožnica tudi ne oporeka.

16. Ker je izpodbijana odločba postala izvršljiva in tožnica odrejenih ukrepov ni izvršila, sodišče ne vidi ovir za izdajo izpodbijanega sklepa. To, da je tožnica vložila tožbo v upravnem sporu, s katero uveljavlja, da je inšpekcijska odločba nična, po presoji sodišča ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o izvršbi, enako pa tudi ne zatrjevana možnost legalizacije sporne gradnje kot objekta daljšega obstoja. Če pa bo tožnica v sodnem postopku uspela (torej, kolikor bi se inšpekcijska odločba izrekla za nično) ali če bo uspela legalizirati sporno gradnjo kot objekt daljšega obstoja, bo to morala toženka upoštevati v nadaljevanju izvršilnega postopka in, kot je pravilno pojasnil že drugostopenjski organ, inšpekcijski postopek ustrezno zaključiti.

17. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožničino tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je v zadevi odločilo, ne da bi razpisalo glavno obravnavo, saj za zadevo relevantno stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (da je inšpekcijska odločba izvršljiva, kdaj je postala in da tožnica s to odločbo izrečenih ukrepov ni izvršila), med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

18. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Ker je stroške postopka v zadevi priglasil le tožnica, je sodišče odločilo, da jih krije sama.