Appeal partially allowed; court reduced costs as land status makes ownership claim irrelevant.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je toženi stranki dolžna povrniti tožeča stranka, znižajo za 158,29 EUR (tako da znašajo 1.688,81 EUR). V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

[JEDRO]

Za odločitev o tožbenem zahtevku na ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine s priposestvovanjem glede na okoliščine konkretnega primera ni pravno pomembno, ali je sporno nepremičnino uporabljala izključno tožnica oz. njeni pravni predniki. Sporna nepremičnina namreč predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi in na tem zemljišču priposestvovanje ni mogoče. Glede na status sporne nepremičnine pa tudi ni bistveno, ali je bila tožnica med ugotovljeno dolgoletno izključno uporabo celotne nepremičnine dobroverna ter ali je toženec pridobil solastninsko pravico na nepremičnini v dobri veri in v zaupanju v javne knjige.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je tožeča stranka na temelju priposestvovanja lastnica na nepremičnini ID znak parcela 0000 184/367 (ID 0000) tudi do deleža 1/5, na katerem je v zemljiški knjigi vknjižena tožena stranka ter bo s tem tožeča stranka postala v zemljiški knjigi lastnica navedene parcele do celote (I.1. točka izreka), zavrnilo pa je tudi stroškovni zahtevek tožeče stranke (I.2. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 1.847,10 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožnica je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

V pritožbi izpostavlja, da pravni prednik toženca A. A. ni nikoli postal lastnik 1/5 vrta oz. na njem ni nikdar imel pravice uporabe, saj je bilo to zemljišče leta 1964 še družbena lastnina. A. A. in njegovi pravni nasledniki na vrtu tudi niso nikoli izvrševali lastniške posesti.

Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je parcela 184/367 (v nadaljevanju: sporna nepremičnina) od nekdaj in tudi danes še vedno namenjena redni uporabi stavbe št. 100. Meni, da ta ugotovitev niti ni bistvena za odločitev. Sodišče se pri tem opira izključno na izvedeniško mnenje, ki je bilo izdelano za potrebe nepravdnega postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča III N 120/2016, ki pa še ni zaključen. Za odločitev glede tega predhodnega vprašanja bi sodišče moralo poleg vpogleda v izvedeniško mnenje izvesti še kakšen dokaz. Tožnica v zadevi III N 120/2016 ni prejela gradiva in vabila za pregled izvedenega stanja na terenu 26. 5. 2023. Ker sodišče o njenem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni odločilo, je bilo tožnici vnaprej onemogočeno, da bi se izjasnila o izvedeniškem mnenju na glavni obravnavi pravdnega postopka. Poleg tega se je sodišče lahko na podlagi izvedenih dokazov prepričalo, da se sporna nepremičnina ni nikoli uporabljala za skupne potrebe stavbe, ampak jo je vedno uporabljala izključno tožnica oz. njeni pravni predniki.

Utemeljuje, zakaj so izpolnjeni vsi pogoji za njeno priposestvovanje dela sporne nepremičnine (posest, trajanje posesti, dobrovernost). Bistveno je, ali je bila ona v dobri veri, da bo na podlagi pravnega posla postala izključna lastnica nepremičnine ter ali je imela sporno nepremičnino v dobroverni posesti od prevzema posesti dalje. Njena dobrovernost izhaja iz ustnih zagotovil njenega pravnega prednika ter iz določil kupoprodajne pogodbe z dne 19. 4. 1999 in aneksa k tej pogodbi z dne 21. 4. 1999. Njen pravni prednik ji je izročil tudi ključe od vrat, ki vodijo na vrt, in ji s tem predal tudi posest celotnega vrta. Tožnica ni nikoli videla nikogar, ki bi poskušal uporabljati vrt. Nihče ni bil pripravljen očistiti snega, smeti, peska, listja in drugega pred hišo ter založiti sredstev za vzdrževanje hiše. Nikoli tudi ni nihče nasprotoval izgradnji garaže s shrambo in obdelovanju vrta. Celoten vrt je njen, saj ga je kupila in vzdrževala kot hišo.

Ne strinja se z razlogovanjem sodišča glede dobrovernosti toženca v smislu določbe drugega odstavka 44. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Toženec je bil namreč že ob ogledu pred nakupom seznanjen, da ima vrt v izključni posesti tožnica. Nikoli mu tudi niso bili izročeni ključi zaklenjenih edinih vrat, ki vodijo na vrt. Tožnica je ves čas najmanj s konkludentnimi dejanji izkazovala, da je edina lastnica celotnega vrta. Zato bi moral toženec ne glede na zemljiškoknjižno stanje izkazati potrebno skrbnost in se pozanimati, zakaj tožnica utemeljuje, da je celotna nepremičnina njena.

Nasprotuje tudi previsoko priznanim stroškom postopka. Meni, da toženec ni upravičen do povrnitve stroškov pooblaščenca za pregled prepisa in za branje prepisa (skupaj 200 točk), saj ne gre za samostojni storitvi; ti storitvi sta zajeti že pri drugih priznanih storitvah.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je sprejelo izpodbijano odločitev na podlagi treh podrobno obrazloženih vsebinskih sklopov razlogov: 1) ugotovilo je, da je sporna nepremičnina pripadajoče zemljišče k stavbi št. 100, kar predstavlja oviro za njeno priposestvovanje, 2) zaključilo, da je tožnica sicer dokazala svojo izključno uporabo celotne sporne nepremičnine vse od sklenitve kupoprodajne pogodbe aprila 1999, vendar pa njena posest ni bila dobroverna skozi potrebno priposestvovalno dobo, zato ni postala izključna lastnica sporne nepremičnine, ter 3) dodalo še, da toženca kot dobrovernega pridobitelja varuje tudi določba drugega odstavka 44. člena SPZ. Tožnica v pritožbi nasprotuje vsem trem sklopom razlogov, pritožbeno sodišče pa se v nadaljevanju vsebinsko opredeljuje le do pritožbenih navedb v zvezi s prvim sklopom, saj za pravilnost in zakonitost odločitve o tožbenem zahtevku zadošča že ta.

6. Razlogi sodbe o tem, zakaj je sporna nepremičnina pripadajoče zemljišče k stavbi št. 100, so podrobni, jasni in prepričljivi. Na omenjeni stavbi je bila že pravnomočno ugotovljena etažna lastnina (ta je bila vzpostavljena leta 1964), sodišče prve stopnje pa je vprašanje pripadajočega zemljišča k tej stavbi v predmetni pravdi rešilo kot predhodno vprašanje (ne da bi čakalo na pravnomočno odločitev v vzporedno tekočem nepravdnem postopku 1 ), pri čemer je izhajalo iz pravil, ki jih za določitev pripadajočega zemljišča določa Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1). Pri tem se je zlasti oprlo na izvedensko mnenje izvedenke arhitekturno-urbanistične stroke, ki je bila postavljena v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča, ter na njegovi podlagi ugotovilo funkcionalno povezanost spornega zemljišča s stavbo: sporna nepremičnina že od nekdaj in še danes služi redni uporabi stavbe št. 100 (kot taka je bila predvidena že v načrtih za izgradnjo hiše). Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožničin pravni prednik B. B. ni bil izključni lastnik sporne nepremičnine in zato tudi ni mogel prenesti izključne lastnine na tožnico. Vse dokler obstaja etažna lastnina, na pripadajočem zemljišču ne more obstajati izključna lastnina zgolj enega izmed več etažnih lastnikov. Temu gre dodati, da se je pripadajoče (funkcionalno) zemljišče vedno lahko prenašalo le skupaj s stavbo in ni bilo v samostojnem pravnem prometu. Razpolaganje s funkcionalnim zemljiščem ni bilo dopustno, pogodba s takšnim predmetom pa je bila nična (prej 47. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), sedaj 35. člen Obligacijskega zakonika (OZ)), in sicer ne glede na morebitno dobrovernost pridobitelja. 2 V zvezi s tožničinim sklicevanjem na priposestvovanje dela sporne nepremičnine pa gre še poudariti, da na stvári izven pravnega prometa ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem (glej prvi odstavek 44. člena SPZ). Zato nikakor ni nepomembno, da ima sporna nepremičnina status pripadajočega zemljišča, kot v pritožbi poudarja tožnica.

7. Za pritožbeno nasprotovanje statusu pripadajočega zemljišča tožnica ne navede nobenega argumenta niti v zvezi s tem ne predlaga nobenega dokaza, ki bi ga sodišče v zvezi s tem še moralo izvesti (dodatnih dokazov tudi ni predlagala do konca glavne obravnave). Med pravdo pridobljenemu izvedenskemu mnenju sodne izvedenke C. C. ni nasprotovala, razen tega je sodišču sama predlagala nadaljevanje predmetnega postopka pred postopkom III N 120/2026 (list. 35). Tožnica se je torej strinjala s tem, da sodišče sámo odloči o tem, ali je sporna nepremičnina pripadajoče zemljišče, kot o predhodnem vprašanju (prvi odstavek 13. člena ZPP). Morebitne procesne kršitve v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča bo tožnica lahko uveljavljala v nepravdnem postopku III N 120/2026, v katerem naj bi bile zagrešene. V tej pravdi pa ji je bilo omogočeno, da se izjavi o pridobljenem izvedenskem mnenju.

8. Glede na vse navedeno za odločitev o tožbenem zahtevku ni pomembno, ali je sporno nepremičnino uporabljala izključno tožnica oz. njeni pravni predniki. Prav tako glede na ugotovitev o statusu sporne nepremičnine (pripadajoče zemljišče) ni bistveno, ali je bila tožnica med ugotovljeno dolgoletno izključno uporabo celotne nepremičnine dobroverna (prvi odstavek 45. člena SPZ), ter ali je toženec pridobil solastninsko pravico na nepremičnini v dobri veri in v zaupanju v javne knjige (drugi odstavek 44. člena SPZ). Zato se pritožbeno sodišče do obširnih pritožbenih razlogov v zvezi s tem ne opredeljuje vsebinsko.

9. Pritožnica pa utemeljeno graja pravilnost stroškovne odločitve, ko opozarja, da so bili tožencu priznani stroški postopka v previsokem znesku. Toženec ni upravičen do povračila odvetniških stroškov za pregled prepisa in za branje prepisa zvočnega posnetka (skupaj 200 točk), saj je nagrada za ti dve odvetniški opravili zajeta v že priznanih nagradah za zastopanje na narokih (2. točka Tar. št. 43 Odvetniške tarife (OT)). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v tem delu ugodilo in sodbo v II. točki izreka glede priznanih stroškov toženca spremenilo tako, da se ti stroški znižajo za 158,29 EUR, 3 saj po odbitju preveč priznanih postavk znašajo 1.688,81 EUR (5. alineja 358. člena ZPP).

10. V preostalem delu pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

1 Ob tem gre dodati, da je bil po pritožbenemu sodišču znanih podatkih po izdaji izpodbijane sodbe že izdan sklep, s katerim je bilo ugotovljeno, da je sporna nepremičnina individualno pripadajoče zemljišče k stavbi št. 100 (sklep III N 120/2016 z dne 25. 9. 2024), vendar pa ta sklep še ni pravnomočen.

2 Glej VS RS sodbo in sklep II Ips 364/2009 z dne 27. 5. 2013.

3 Pritožbeno nesporen seštevek stroškov odvetniških storitev (2.425 točk) po odbitju neutemeljeno priznanih postavk (200 točk) znaša 2.225 točk, materialni stroški pa ob pravilni uporabi določbe tretjega odstavka 11. člena OT znašajo 32,25 točk (to je 2 % od vrednosti storitve do 1.000 točk (20 točk) in 1 % od presežka nad 1.000 točk (12,25 točk)). Skupni seštevek odvetniških stroškov tako znaša 2.257,25 točk, kar je ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR 1.354,35 EUR. K temu je treba prišteti še 22 % DDV (297,96 EUR) in stroške delodajalca priče D. D. (36,50 EUR), kar skupaj znaša 1.688,81 EUR.