Supreme Court dismisses review application due to failure to formulate specific legal questions and lack of procedural violation evidence.

Predlog se zavrže.

[JEDRO]

Tožnik v predlogu večine spornih pravnih vprašanj niti ne oblikuje kot vprašanj, temveč pretežno opisuje svoje razumevanje spornega pravnega razmerja. Pomisleki in očitki nižjima sodiščema so posplošeni in težko razumljivi, preko njih pa tožnik pravzaprav vsebinsko napada dokazno oceno in skuša obiti določbo drugega odstavka 370. člena ZPP, v skladu s katero revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obširni del tožnikovih navedb se namreč nanaša na nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. V predlogu tožnik niti ne zatrjuje neobstoja, neenotnosti ali odstopa od sodne prakse, obenem pa iz predloga tudi ni mogoče razbrati drugih okoliščin, ki bi kazale na splošno pomembnost. Vprašanj (ali bolje rečeno pomislekov) tožnik posledično ne povzdigne preko meja konkretnega spora. V predlogu relativno jasno zastavi le vprašanja, ki se nanašajo na procesne kršitve in odločitev o stroških postopka. Pri tem absolutno bistvene kršitve postopka v zvezi z izvedenskim mnenjem tožnik niti ne obrazloži, še manj izkaže, prav tako tudi ne izkaže drugih absolutno bistvenih kršitev postopka. Z zadnjim vprašanjem tožnik napada sklep o stroških, ki je akcesorne narave, s katerim se postopek pravnomočno ne konča in posledično revizija zoper tak sklep v skladu s prvim odstavkom 384. člena ZPP niti ni dovoljena.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik je od toženke zahteval plačilo 51.769,00 EUR, ki naj bi jih toženka prejela brez pravnega temelja, ker pri poplačilih v osebnem stečaju zoper tožnika ni upoštevala plačila iz izkupička prodaje nepremičnine v izvršbi v višini 51.769,00 EUR, ki ga je prejela med postopkom osebnega stečaja.

2. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je bilo plačilo, prejeto v izvršilnem postopku, upoštevano pri zmanjšanju dolga v osebnem stečaju in da terjatev toženke nikoli ni bila v celoti poplačana. Presodilo je, da tožnik ni izkazal obogatitve toženke, ki bi hkrati predstavljala prikrajšanje tožnika, in tudi ne, da bi do prenosa premoženja od tožnika k toženki prišlo brez pravnega temelja, saj so vsa delna plačila temeljila na sklepu o poplačilu v izvršilnem postopku in pravnomočnih sklepih o razdelitvi (posebne ali splošne) stečajne mase.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Tožnik predlaga, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo glede vprašanj: "1. ... o pravnem vprašanju vezanosti pravdnega sodišča na pravnomočno odločitev izvršilnega sodišča v Kopru. opr. štev. In 21/2021 In 6/2016 in pravnomočno odločitev Okrožnega sodišča v Kopru v postopkih osebnega stečaja zoper tožečo stranko opr, štev. St 3535/2016, ter zoper ženo tožeče stranke A. opr. štev. St 3536/2016 (odgovornost solastnikov za hipotekarni kredit); 2. ... o uporabi določil Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju Ur. l. RS 175/21 do 25/25)(ZFPPIPP) glede obveznosti upnikov, da prijavijo. svoje terjatve (glavnico in obresti) v postopku osebnega stečaja, o preizkusu in priznanju terjatev s strani stečajnih upraviteljev in potrditvijo stečajnega sodišča ter o višini vseh plačil iz stečajne mase iz vidika zagotavljanje pravne varnosti dolžnikov v teh postopkih; 3. … ali lahko pravdno sodišče v konkretnem primeru ugotovi dodatno terjatev, ki presega višino prijavljenih in plačanih terjatev (glavnice in obresti) kot je bilo pravnomočno že odločeno v stečajnem postopku; 4. ... je pravdno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določil pravdnega postopka. s tem, ko je svojo sodbo oprlo na mnenje sodne izvedenke, ki presega okvir njene naloge oziroma postavljenih vprašanja na katera naj odgovori v mnenju; 5. Višje sodišče ni odločalo in obrazložilo odločitve o vseh pritožbenih navedbah. S tem je kršilo določilo pravdnega postopka. Ni obrazložilo svojo odločitev glede navedb v pritožbi o odločitvi sodišča prve stopnje, da razlogi za neupravičeno obogatitev niso podani oziroma izkazani. Prav tako Višje sodišče ni obrazložilo odločitve o pritožbeni navedbi, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na postavljen tožbeni zahtevek odločati najprej o primarnem (obogatitvenem) zahtevku, če pa bi tega zavrnilo pa še o podrejenem tožbenem zahtevku in 6. ... ali je pravdno sodišče napačno uporabilo materialni predpis, ker tožečo stranko ni oprostilo plačila vseh stroškov pravdnega postopka, temveč le plačila sodne takse."

5. V predlogu nasprotuje ugotovitvi, da je bilo plačilo opravljeno v izvršbi upoštevano pri plačilu terjatev toženke v osebnem stečaju.

6. Predlog ni popoln.

7. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 367.a členu določa, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse. V skladu s četrtim odstavkom 367.b člena ZPP mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

8. Predpostavka za vsebinsko odločanje o predlogu za dopustitev revizije je njegova popolnost, saj je spoštovanje zahtev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP, ki so do strank sicer stroge, nujno za zagotovitev precedenčne vloge Vrhovnega sodišča RS. 1

9. Tožnik v predlogu večine spornih pravnih vprašanj niti ne oblikuje kot vprašanj, temveč pretežno opisuje svoje razumevanje spornega pravnega razmerja. Pomisleki in očitki nižjima sodiščema so posplošeni in težko razumljivi, preko njih pa tožnik pravzaprav vsebinsko napada dokazno oceno in skuša obiti določbo drugega odstavka 370. člena ZPP, v skladu s katero revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obširni del tožnikovih navedb se namreč nanaša na nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. V predlogu tožnik niti ne zatrjuje neobstoja, neenotnosti ali odstopa od sodne prakse, obenem pa iz predloga tudi ni mogoče razbrati drugih okoliščin, ki bi kazale na splošno pomembnost. Vprašanj (ali bolje rečeno pomislekov) tožnik posledično ne povzdigne preko meja konkretnega spora. V predlogu relativno jasno zastavi le vprašanja, ki se nanašajo na procesne kršitve in odločitev o stroških postopka. Pri tem absolutno bistvene kršitve postopka v zvezi z izvedenskim mnenjem tožnik niti ne obrazloži, še manj izkaže, prav tako tudi ne izkaže drugih absolutno bistvenih kršitev postopka. Z zadnjim vprašanjem tožnik napada sklep o stroških, ki je akcesorne narave, s katerim se postopek pravnomočno ne konča in posledično revizija zoper tak sklep v skladu s prvim odstavkom 384. člena ZPP niti ni dovoljena.

10. Ker tožnikov predlog za dopustitev revizije ne izpolnjuje zahtev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP, ga je Vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka 367b. člena ZPP zavrglo.

11. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Primerjaj sklepe VSRS II DoR 189/2017 z dne 19. 10. 2017, II DoR 191/2020 z dne 24. 7. 2020, II DoR 468/2024 z dne 12. 3. 2025, II DoR 1/2025 z dne 12. 3. 2025 in številni drugi.