Appeal dismissed; desire for more contact does not justify temporary order under Family Act.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Želja po večjem obsegu stikov, ki se redno in brez težav izvajajo, ne utemeljuje izdaje začasne odredbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagateljev predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri bi se stiki udeležencev postopka z njuno ml. hčerko A. izvajali tako, da bi pri vsakem preživela en teden, od sobote do sobote.

2. V pritožbi predlagatelj navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno naj sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Odločitev je najmanj preuranjena. Sodišče v zvezi s predlagano začasno odredbo ni pridobilo mnenja CSD glede ogroženosti A. Meni, da bi bilo mnenje CSD v korist predlagani začasni odredbi. Tudi naroka sodišče ni razpisalo. Nasprotna udeleženka niti ni odgovorila na predlagano začasno odredbo in je treba šteti, da je začasna odredba utemeljena. Izpostavljena je bila stiska hčerke A. ob izvajanju stikov in da si želi večji obseg stikov, kar je ugotovila psihoterapevtka B. B., ki je usposobljena za obravnavo mladoletnikov, saj v nasprotnem primeru mnenja ne bi podala. Če je imelo sodišče dvome v njeno mnenje, bi moralo ugoditi predlogu za njeno zaslišanje. Dosedanje izvajanje stikov ima negativne posledice za razvoj hčerke, saj so ji onemogočeni enakovredni stiki z obema staršema in je zato v stiski. Psihoterapevtka je ugotovila tudi, da nasprotna udeleženka v prisotnosti A. zaničljivo govori o predlagatelju in njegovi sedanji partnerki ter da je občasno fizično nasilna do A. Glede na vse navedeno se je sodišče prve stopnje ob zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe napačno sklicevalo, da A. ni ogrožena.

3. Nasprotna udeleženka je odgovorila na pritožbo. Meni, da gre za povsem pavšalne trditve predlagatelja. Naroka sodišče ni bilo dolžno razpisati niti pridobiti mnenja CSD. Predlagatelj jo s tem, da bo A. peljal k psihoterapevtki, ni seznanil; ni pridobil njenega soglasja. Sprašuje se, ali je ravnanje predlagatelja, ko A. vodi na psihoterapevtsko obravnavo brez utemeljenega razloga in z očitnim namenom, da bi diskreditiral njeno mamo in dosegel pisno potrdilo za potrebe uspeha v tem postopku, v največjo možno A. korist? Predlagatelj še stikov, ki so določeni sedaj, zaradi službenih obveznosti ne more v celoti izvajati.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Udeleženca sta starša sedemletne hčerke A. Marca 2022 sta sklenila sodno poravnavo, da se A. zaupa v varstvo in vzgojo mami, oče bo plačeval 150 EUR preživnine mesečno, stiki med A. in očetom pa se bodo izvajali po dogovoru med staršema, načeloma vsako sredo, ko jo bo oče prevzel v vrtcu in jo zvečer pripeljal domov k mami ter vsak drugi vikend od petka do nedelje in po dogovoru med počitnicami in prazniki. Februarja 2024 sta udeleženca podala sporazumni predlog, v katerem sta bolj natančno opredelila časoven okvir stikov očeta z A. in se sporazumela, da bo za njeno preživljanje prispeval 220 EUR mesečno. Maja 2024 pa je oče vložil predlog za spremembo zaupanja otroka v varstvo in vzgojo, stikov in preživnine; predlaga, da se A. dodeli v varstvo in vzgojo obema staršema ter da pri vsakem preživi en teden, pri čemer je dan izmenjave sobota, da enotedenske šolske počitnice preživlja s staršema izmenjaje, enako državne praznike in druge dela proste dneve (ki niso v okviru enotedenskih šolskih počitnic), poletne počitnice pa strnjeno dva tedna z vsakim staršem izmenjaje in oba starša sta dolžna za A. plačevati mesečno 200 EUR preživnine. Septembra 2024 je predlagatelj podal še predlog, naj sodišče z začasno odredbo določi, da se stiki A. s staršema izvajajo na način, da pri vsakem preživi en teden, pri čemer je dan izmenjave sobota.

6. Po 161. členu Družinskega zakonika (DZ) izda sodišče začasno odredbo za varstvo koristi otroka, če je verjetno izkazano, da je ogrožen. Otrok je ogrožen, če je zaradi ravnanja staršev ali svojih psihosocialnih težav utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo na duševnem zdravju in razvoju (157. člen DZ). Korist otroka za izdajo začasne odredbe ne zadošča. 1

7. Da je A. utrpela škodo v smislu 157. člena DZ, predlagatelj v svojih vlogah ni navajal. Sodišče prve stopnje je že pred podajo predloga za izdajo začasne odredbe pridobilo mnenje CSD glede koristi A. Tudi iz mnenja CSD, ki je v tovrstnih postopkih strokovni pomočnik sodišča, ne izhaja, da bi bila A. kakorkoli ogrožena. CSD je opravil razgovor z obema staršema ter obisk na domu očeta, kjer je bil opravljen tudi razgovor z A. in ugotovil, da je A. srečna, zadovoljna, živahna, ustvarjalna in klepetava deklica, ki si želi bivati tako pri mami kot pri očetu. Tudi iz k predlogu za izdajo začasne odredbe priloženega poročila psihoterapevtske obravnave ni razvidno, da je A. zaradi ravnanja staršev ali svojih psihosocialnih težav že utrpela ali je zelo verjetno, da bo utrpela škodo na duševnem zdravju in razvoju.

8. Skladno s 100. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) se tudi v postopkih za varstvo koristi otrok postopek za izdajo začasne odredbe vodi po določilih Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), kar pomeni, da je postopek sumaren in hiter, v njem se odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti, ki je podan, če za obstoj določenega pomembnega dejstva obstaja več argumentov kot argumentov proti temu dejstvu oziroma so prvi argumenti močnejši od drugih. Sodišče izvede le toliko in tiste dokaze, da s stopnjo verjetnosti ugotovi, ali je otrok ogrožen v smislu 157. člena DZ in kako ogroženost odpraviti ali vsaj omiliti. Glede na to, da predlagatelj niti navaja ne, da je A. ogrožena, da njena ogroženost v resnici ne izhaja niti iz poročila psihoterapevtke ter glede na ugotovitve CSD, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ne da bi razpisalo narok. Ko odloča o predlogu za izdajo začasne odredbe, sodišče še ne išče optimalne ureditve razmerij med starši in otroki. To bo stvar končne odločitve. Datum naroka je že določen in se bo lahko postopek kmalu zaključil.

9. Nasprotna udeleženka na predlog za izdajo začasne odredbe ni odgovorila, saj ji je bil vročen šele skupaj z izpodbijanim sklepom. Tako ravnanje sodišča ni nepravilno, ker je imelo v spisu dovolj podatkov, da je lahko tudi brez izjave nasprotne udeleženke sprejelo odločitev o predlagateljevem predlogu. Želja po večjem obsegu stikov, ki se redno in brez težav izvajajo, ne utemeljuje izdaje začasne odredbe.

10. Po obrazloženem v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani. Tudi uradni preizkus izpodbijanega sklepa po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) 2 kršitev ni pokazal. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Ker so stroški, ki nastanejo v zvezi z odločanjem o predlogu za izdajo začasne odredbe, del stroškov postopka, je treba odločitev o pritožbenih stroških pridržati za končno odločbo (šesti odstavek 163. člena ZPP).

1 Prim. N. Pogorelčnik Vogrinc v: B. Novak (red.), Komentar Družinskega zakonika, izdal Uradni list, Ljubljana 2019, stran 514.

2 ZPP se uporablja skladno z 42. členom ZNP-1.