Appeal dismissed; co-owners' servitude claim upheld despite unclear vehicle transport terms.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Prva toženka, tretji toženec in četrta toženka so dolžni tožeči stranki v 15 dneh od prejema tega sklepa povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

[JEDRO]

Tožnika sta solastnika gospodujoče nepremičnine, kar pomeni, da so izpolnjeni pogoji za t.i. materialno sosporništvo. Za vstop drugega tožnika v pravdo privolitev tožencev ni bila potrebna.

Pridobitelj nepremičnine ostane dobroveren le, če nima razloga o tem, da bi dvomil o pravilnosti podatkov v zemljiški knjigi. Če pa obstajajo jasni zunanji prepoznavni znaki, da dejanska posestna razmerja ne ustrezajo zemljiškoknjižnemu stanju, potem mora skrbni pridobitelj dodatno preveriti možnost obstoja izvenknjižno pridobljenih stvarnih pravic na nepremičnini.

Pri priposestvovanju stvarne pravice gre za zmago dejanskega nad pravnim. Dalj časa dopuščeno trajajoče dejansko stanje v naravi utemeljuje poseg v lastninsko pravico tožencev.

Delno sodbo zaradi delne pripoznave zahtevka sodišče lahko izda, če je to potrebno, ni pa nujno. V konkretnem primeru izdaja takšne sodbe ni imela smisla.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da za potrebe gospodujočega zemljišča nepremičnina ID znak parcela 0000 698/6, ki je v solastništvu tožnikov do celote, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi, ki se izvršuje po vzhodnem delu služeče nepremičnine ID znak parcela 0000 698/21 v 3 metrskem sredinskem pasu obstoječe asfaltne poti tako, da znaša odmik od škarpe na eni strani 2 metra, odmik od stopnic vrstnih hiš ob A. ulici pa 1 meter na način, da ne bo motenj parkiranja vozil ob 2 metrskem pasu ob škarpi in postavitve smetnjakov ob stopnicah vrstnih hiš. V primeru potrebe po izvrševanju služnosti s tovornimi vozili v korist gospodujoče nepremičnine, mora vsakokratni lastnik gospodujoče nepremičnine vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine vsaj 24 ur preden namerava izvrševati služnost prehoda s tovornim vozilom o tem na primeren način obvestiti (I. točka izreka). O stroških postopka je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.755,27 EUR, po poteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujejo prva toženka, tretji toženec in četrta toženka zaradi vseh dopustnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom spremembe izpodbijane sodbe tako, da pritožbeno sodišče zahtevek v celoti zavrne, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Navajajo, da pojem vsa prevozna sredstva ni dovolj jasen in izvršljiv ter je v nasprotju z Zakonom o motornih vozilih (ZMV-1). Toženci so priznali obstoj služnosti le za osebna vozila, ne pa tudi tovorna ali delovna vozila, ki ne služijo potrebam nepremičnine. Uporaba pojma vsa prevozna sredstva v izreku je sodba presenečenja. Neustrezna je tudi uporaba pojma obstoječa asfaltna pot, saj dvorišče preko katerega poteka služnostna pot, ni pot. S tem sodišče neupravičeno tožencem nalaga, da ima dvorišče asfaltno podlago. Do ugovora statusa nepremičnine in pravilne uporabe pojmov, kar je bilo sporno, se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

Sodišče prve stopnje je neutemeljeno določilo služnostno pot z odmikom od škarpe v širini zgolj dveh metrov. Takšna širina ne omogoča parkiranja vozil in ni skladna s tehničnimi predpisi za parkirne prostore. Ne omogoča vzdolžnega parkiranja ali morebitnega parkirnega prostora za invalide. Razlogi sodbe ne sledijo ugotovljenim in priznanim dejstvom. Sodišče prve stopnje je v izreku odločilo mimo postavljenega zahtevka, ko je dovolilo vožnjo z vsemi prevoznimi sredstvi.

Na ogledu je bil izveden neprimeren dokaz. Sodišče prve stopnje je delovno gasilsko vozilo neutemeljeno kvalificiralo kot tovorno vozilo. Napačen je zaključek, da toženci niso dokazali, da ni možen prevoz dvorišča s tovornim vozilom. Avtobus in priklopnik ne moreta pripeljati do tožnikov. Izrek o predhodnem obvestilu ni izvršljiv, saj ne pomeni dolžnosti umika osebnih vozil. Z umikom vozil se služnost neutemeljeno širi. Sosedskega dogovora o prehodu tovornih vozil s predhodnim obvestilom ni mogoče priposestvovati.

Sodišče prve stopnje je zmotno dovolilo vstop drugega tožnika v pravdo. Ko pride med pravdo do odtujitve stvari, je procesno nasledstvo mogoče samo v primeru soglasja tožene stranke. Toženci soglasja niso podali. Nujnega sosporništva na aktivni strani ni.

Sodišče je napačno povzelo neprerekane trditve. Razlogi sodbe so sami s seboj v nasprotju. Če je sodišče izjavo enega sospornika razumelo v škodo drugih, bi jo moralo izločiti. Sodišče bi moralo na podlagi neprerekanih trditev izdati delno sodbo, saj bi bilo to bolj racionalno in ekonomično.

Sodišče prve stopnje je zmotno kvalificiralo sosedsko pomoč kot služnost. S tem so toženci dejansko razlaščeni. Tožnika v tožbi nista trdila uporabe služnosti za druga vozila kot osebna. Nista zatrjevala, da bi bil prevoz večjih vozil reden. Frekvenca voženj ni bila ugotovljena. Zaslišana tožnika sta priznala dejstvo, da večjih osebnih vozil v času priposestvovanja niso uporabljali. Prva toženka in tretji toženec sta jasno izpovedala, da je bilo potrebno avtomobile umakniti s parkirišča, da je bil dostop z večjimi vozili sploh mogoč. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je služnostno razmerje med gospodujočo in služečo nepremičnino. Dopustilo je dokazovanje glede nespornih dejstev in dejstev, ki niso v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja.

Toženci niso mogli opaziti služnosti z vsemi vozili, česar tožnika nista prerekala in sta zgolj pavšalno navajala člene Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Bili so dobroverni. Dokazni postopek je pokazal, da je bila potreba po prevozu tovornih vozil zgolj nekajkrat letno, da so večja vozila dostopala na podlagi sosedskih odnosov in redko. Takšne frekvence, ki se je vršila v dopoldanskem času, toženci niso opazili.

Sodišče se v sodbi ni opredelilo do časa priposestvovanja. Tožba je nesklepčna, ker začetek in konec teka priposestvovanja ni opredeljen.

Sodišče prve stopnje ni odločilo o priglašenih separatnih stroških za prihod tožencev na narok 23. 9. 2021, ki je odpadel zaradi krivdnih razlogov na strani tožnikov. Stroške je sodišče prve stopnje tožnikoma nekritično priznalo. Nepotrebni stroški so nastali zaradi ravnanja tožnikov in sodišča. Priča ni izpovedala o relevantnih dejstvih. Toženci pa so delno zahtevek že takoj pripoznali. Dokazali so tudi pridobitev solastnine drugega tožnika na podlagi pravnega posla in bi se postopek moral nadaljevati zgolj z eno tožnico.

3. Tožnika sta odgovorila na pritožbo. Prerekata pritožbene navedbe in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika trdita, da sta priposestvovala stvarno služnost prehoda peš poti in z vsemi vozili preko dvorišča tožencev. Stvarno služnost naj bi brez nasprotovanja tožencev izvrševala več kot 20 let.

6. Pritožbeno sodišče je o tej zadevi že odločalo s sodbo II Cp 1593/2022 z dne 30. 3. 2023. Pritožbi je ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje, ker je sodišče prve stopnje napačno povzelo nesporna dejstva in ni ugotavljalo obsega priposestvovane služnosti oziroma izvrševanja služnosti s tovornimi vozili. Ostalo je nerazčiščeno, ali so bili toženci seznanjeni s prevozom tovornih vozil preko njihovega dvorišča. Vstop v pravdo drugega tožnika ni bil obrazložen.

7. V novem sojenju je bilo na naroku 19. 9. 2023 med strankami kot nesporno ugotovljeno, da se je služnost priposestvovala glede prehoda poti za osebna vozila in dostavna vozila v smislu kombijev. Toženci so nasprotovali le še priposestvovanju služnosti v najširši obliki tj. s prevozom tovornih vozil in kamionov. Obstoj služnostne poti tako ni bil več sporen, le še njen obseg.

8. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju pravilno povzelo nesporne trditve ter razčistilo vsa sporna dejstva. Po izvedenem dokaznem postopku z ogledom in zaslišanjem prič je napravilo medsebojno skladno, analitično in celovito dokazno oceno o obsegu izvajanja stvarne služnosti ter utemeljeno zaključilo, da se je vtoževana stvarna služnost izvajala tudi z večjimi tovornimi vozili oziroma vsemi prevoznimi sredstvi na sploh, tožencem pa je bil takšen obseg služnosti znan. Odločilni razlogi v izpodbijani sodbi so notranje skladni ter sledijo izreku sodbe. Do sklepčnosti tožbe se je pritožbeno sodišče že opredelilo v prvem sojenju. Toženci zgolj pavšalno ponavljajo, da tožba ni sklepčna.

9. Toženci neutemeljeno nasprotujejo vstopu drugega tožnika v pravdo. V novem sojenju je sodišče prve stopnje v 42. in 43. točki obrazložitve podalo obširne in prepričljive razloge o tem, zakaj je dovolilo vstop drugega tožnika v pravdo. Po drugem odstavku 191. člena ZPP se lahko do konca glavne obravnave pridruži tožniku nov tožnik ob pogojih iz prvega odstavka tega člena, torej ob pogojih (predpostavkah), ki morajo biti izpolnjeni za sosporništvo nasploh. V konkretnem primeru sta tožnika solastnika gospodujoče nepremičnine, kar pomeni, da so izpolnjeni pogoji za t.i. materialno sosporništvo iz 1. točke prvega odstavka 191. člena ZPP. Za vstop drugega tožnika v pravdo privolitev tožencev ni bila potrebna. Takšna subjektivna sprememba tožbe je namreč v popolni dispoziciji tožeče stranke. Toženci se neutemeljeno sklicujejo na določbo 190. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je vstop v pravdo drugemu tožniku dovolilo na drugi zakonski podlagi.

10. Na ogledu je bil izveden primeren dokaz. Bistvena je bila presoja, ali se lahko s tovornim vozilom dostopa do gospodujoče nepremičnine. Ni sporno, da je gasilsko vozilo tehtalo skoraj 11 ton, njegova največja dovoljena masa pa 20 ton. Na ogledu uporabljeno vozilo tako vsekakor predstavlja ustrezno tovorno vozilo. Ali gre za delovno ali tovorno vozilo ni pomembno, ampak da gre za prikaz dostopa z večjim vozilom od osebnega vozila in kombija. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sporna ulica vseeno ozka in je za prost prehod z večjimi tovornimi vozili potrebno preostala vozila, ki so parkirana vzdolž škarpe ali na dvorišču, umakniti, bi bilo ugotavljanje možnosti dostopa še s priklopnikom ali avtobusom nepotrebno.

11. Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval (drugi odstavek 217. člena SPZ). Stvarne služnosti ni mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabljal zaupanje lastnika ali neposrednega posestnika služeče stvari, če je služnost izvrševal s silo ali zvijačo ali če je bila služnost dovoljena do preklica (tretji odstavek 217. člena SPZ).

12. Za presojo priposestvovanja služnosti je bistveno, v kakšnem obsegu se je služnost v času priposestvovalne dobe izvrševala. Stvarna služnost se namreč priposestvuje s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju. 1 V takšnem obsegu se šteje, da se je služnostna pot uporabljala za potrebe gospodujočega zemljišča.

13. V 57. točki obrazložitve izpodbijane sodbe se je sodišče prve stopnje opredelilo do časovnega pogoja za priposestvovanje stvarne služnosti, v 48. točki obrazložitve pa tudi pravilno navedlo relevantne materialne določbe o priposestvovanju stvarne služnosti. Bistveno je, da se v primeru izvrševanja služnosti v trajanju več kot 20 let brez nasprotovanja lastnika služeče nepremičnine dobra vera lastnika gospodujoče nepremičnine ne zahteva.

14. Toženci se v zvezi s tem neutemeljeno sklicujejo na njihovo dobro vero in načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Pridobitelj nepremičnine ostane dobroveren le, če nima razloga o tem, da bi dvomil o pravilnosti podatkov v zemljiški knjigi. Če pa obstajajo jasni zunanji prepoznavni znaki, da dejanska posestna razmerja ne ustrezajo zemljiškoknjižnemu stanju, potem mora skrbni pridobitelj dodatno preveriti možnost obstoja izvenknjižno pridobljenih stvarnih pravic na nepremičnini.

15. Toženci so o takšnih zunanjih prepoznavnih znakih v bistvenem enako izpovedali. O prehodu z večjimi tovornimi vozili so bili obveščeni s strani sosedov. Tudi če so se ti prevozi izvrševali večinoma v dopoldanskem času, ko so bili toženci v službi, so zaradi predhodnega obvestila vedeli, da se bo vršil prevoz s tovornimi vozili preko njihovega dvorišča. Tožnika sta prerekala navedbe tožencev, da niso vedeli za prevoz z vsemi vozili s tem, da so toženci vedeli o prevozu komunalnih vozil. Sporna služnost tako ni bila izvrševana na skrivaj ali z zvijačo. Tožencem so bili znana zunanja dejstva, ki so (očitno) kazala, da dejanska posestna razmerja ne ustrezajo zemljiškoknjižnemu stanju. Izvajanje sporne služnosti je bilo prezentno.

16. Toženci tudi v pritožbi priznavajo, da je dokazni postopek pokazal, da se je preko njihovega dvorišča vršil prevoz s tovornimi vozili dva do trikrat letno. Če se po vsebini služnost izvršuje kot ponavljajoča dejanja, jih je treba izvrševati z neko običajno in primerno frekvenco. Po mnenju pritožbenega sodišča je v konkretnih okoliščinah frekvenca prevozov tovornih vozil nekajkrat letno (kadarkoli) dovolj pogosta za priposestvovanje služnosti. Za večja tovorna vozila je običajno, da do hiše dostopajo manj pogosto, običajno zaradi dostave večjega tovora, kar sta tudi trdila tožnika. 2 Glede na prometni režim je bilo ugotovljeno, da sta tožnika lahko dostopala do gospodujoče nepremičnine čez vse leto in kadarkoli sta želela (po predhodnem obvestilu sosedov) s tovornimi vozili oziroma vsemi prevoznimi sredstvi, zato sodišče prve stopnje obsega izvrševanja služnosti utemeljeno ni omejilo.

17. Ugotovljen obseg priposestvovane služnosti z vsemi prevoznimi sredstvi sta tožnika zahtevala že v tožbi, zato do zatrjevane prekoračitve tožbenega zahtevka ni prišlo. Ni jasno, zakaj bi bil takšen izrek v nasprotju z Zakonom o motornih vozilih (ZMV-1). Dokazni postopek je prepričljivo pokazal, da sta tožnika do gospodujoče nepremičnine dostopala z vsemi prevoznimi sredstvi (omejeno na širino poti treh metrov), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je bila priposestvovana služnost prevoza z vsemi vozili. Ne gre za sodbo presenečenja. Enak zahtevek je bil postavljen že v tožbi. Spor pa je potekal ravno o obsegu vrste vozil.

18. Ustrezna je uporaba pojma obstoječa asfaltna pot. Služnost je bila ugotovljena v obstoječem dejanskem stanju. S tem sodišče prve stopnje tožencem ni naložilo, da morajo pot vzdrževati kot asfaltno pot. Gre zgolj za opis sedanjega dejanskega stanja v naravi. Čeprav služnost poteka preko dvorišča, v razmerju do gospodujoče nepremičnine sporni del dvorišča predstavlja pot, zato je termin poti ustreznejši od dvorišča.

19. Z obveznostjo umika vozil se služnost ne širi preko trimetrskega pasu, saj je sodišče ugotovilo, da je umik vozil ob škarpi potreben le v primeru prehoda s tovornimi vozili zaradi lažjega manevriranja, enak način izvrševanja služnostne poti pa je potekal že do sedaj.

20. Ne drži očitek, da je sodišče sosedsko pomoč ali dovoljenje sosedov za prehod dvorišča zmotno kvalificiralo kot priposestvovanje služnosti in s tem dejansko razlastilo tožence. Služnostna pot se je izvajala na način, da so sosedje v ulici umaknili vozila, ko je nekdo potreboval prost prehod. Niso spraševali za dovoljenje. O tem je prva toženka izpovedala, da z večjimi vozili dovoz brez predhodnega dogovora ni bil mogoč, v takšnih primerih se je pozvonilo pri sosedih ali se jim je prej povedalo, kdaj se bo pripeljalo in so toženci vozila umaknili. Druga toženka je opazila tovorna vozila, a jih je bilo malo, za vožnjo preko njihovega zemljišča ni nihče vprašal za dovoljenje. Tudi tretji toženec je izpovedal, da jih za dovoljenje, če se je kaj pripeljalo do hiš, ni nihče nikoli vprašal. Četrta toženka je o tem izpovedala smiselno enako in dodala, da tudi sami niso spraševali sosedov za dovoljenje za dostop, če je bilo potrebno kaj delati na hiši. Torej ni šlo za vožnje preko dvorišč z dovoljenjem lastnikov, kot zmotno povzema pritožba, ampak poseben režim, ki se je skozi leta ustvaril in ohranil med sosedi - ko so potrebovali prehod z večjimi vozili, so o tem zgolj obvestili ostale sosede (tožnika tožence), da so umaknili vozila, nihče pa ni prosil za dovoljenje.

21. Dokazni postopek je pokazal, da se je prehod z vozili in peš izvajal mimo parkiranih vozil ob škarpi, le ob prehodu večjih vozil pa so toženci po predhodnem obvestilu umaknili vozila. Iz izreka jasno izhaja, da toženci še vedno lahko parkirajo svoja vozila ob škarpi, ko se izvršuje služnostna pravica. O tem izrek izrecno navaja, da se služnostna pravica lahko izvaja na način, da ne bo motenja parkiranja vozil ob dvometrskem pasu ob škarpi in postavitve smetnjakov ob stopnicah vrstnih hiš. Le takrat, ko je potreben prehod tovornih vozil, pa morajo toženci zagotoviti prosto pot z umikom vozil, da je mogoč prehod tovornega vozila.

22. Četudi širina dveh metrov ni skladna s tehničnimi predpisi o potrebni velikosti parkirnih mest, izpodbijana sodba ne posega v pravico tožencev, da še naprej na enak način parkirajo vozila ob škarpi. Iz celotnega konteksta izreka skupaj z razlogi sodbe pa tudi jasno izhaja, da morajo toženci dopustiti izvrševanje služnosti prehoda s tovornimi vozili po predhodnem obvestilu, kar pomeni, da morajo zagotoviti prost prehod za tovorna vozila (umakniti vozila).

23. Toženci so zaradi sporne stvarne služnosti omejeni pri izvrševanju lastninske pravice na podlagi zakona v takšnem obsegu, kot se je dejansko izvrševala stvarna služnost pretekla leta, zato ne gre za prekomeren poseg v njihovo lastninsko pravico. To med drugim pomeni, da parkirišč ob škarpi ne smejo širiti na način, da bi bila s tem ovirana obstoječa služnostna pot. Pri priposestvovanju stvarne pravice gre za zmago dejanskega nad pravnim. Dalj časa dopuščeno trajajoče dejansko stanje v naravi utemeljuje poseg v njihovo lastninsko pravico.

24. Ni bistveno lastništvo vozil, ampak da sta tožnika uporabljala vozila za prihod in odhod do gospodujoče nepremičnine, kar se smatra kot potreba in korist gospodujoče nepremičnine. Gola nepremičnina kot zemljišče sama po sebi nima potreb, te nastanejo šele z njeno uporabo in koriščenjem.

25. Neutemeljena je pritožbena navedba, da izpodbijana sodba ni izvršljiva, ker dovoljuje prehod z vsemi vozili. Če kakšno vozilo zaradi fizičnih omejitev ne more zapeljati v ulico, se tudi služnostna pravica ne more izvrševati in se ne bo izvrševala.

26. Toženci ne konkretizirajo, kateri razlogi so v izpodbijani sodbi sami s seboj v nasprotju in katero izjavo sospornikov je sodišče štelo v škodo drugim. O režimu izvrševanja služnostne poti, frekvenci in vprašanju dovoljenja za prehod, so vsi toženci izpovedali smiselno enako.

27. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izdati delne sodbe. Delno sodbo zaradi delne pripoznave zahtevka sodišče lahko izda, če je to potrebno, ni pa nujno (prvi odstavek 314. člena ZPP). V konkretnem primeru takšna izdaja sodbe ni imela smisla, saj je bil namen tega postopka in dokazovanje v bistvenem koncentriran le na izvrševanje služnostne poti glede tovornih vozil. Toženci pa so ustanovitvi služnosti tudi najprej nasprotovali.

28. Posledično je pravilna tudi odločitev o stroških. Tožnika sta v pravdi zmagala skoraj v enakem obsegu, kot sta zahtevala s tožbenim zahtevkom. Toženci niso takoj delno pripoznali tožbenega zahtevka. V odgovoru na tožbo so priznavali zgolj kot nesporne navedbe, da so tožnikoma v preteklosti dovoljevali prehod poti peš in z osebnimi vozili, vendar so zahtevku za ustanovitev stvarne služnosti v celoti nasprotovali in izpodbijali pogoje za priposestvovanje služnosti. V novem sojenju so delno priznali sporna dejstva, da se ugotovi služnost prehoda peš poti in z osebnimi vozili. Dokazni postopek je nato potekal zgolj še zaradi dokazovanja obstoja služnosti s tovornimi vozili. Pogoj iz 157. člena ZPP ni podan, toženci niso pripoznali dela zahtevka, preden so se spustili v obravnavanje stvari ter niso izkazali tudi drugega pogoja, da sami niso dali povoda za tožbo.

29. Pritožniki neutemeljeno navajajo, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnikoma v plačilo naložiti separatne stroške za strošek prihoda tožencev na narok dne 23. 9. 2021. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo (spis na list. št. 45 in 46) izhaja, da je imela druga tožnica, ki je med postopkom umrla, pooblaščenca, ki je bil prisoten na naroku. Iz zapisnika ni jasno razvidno, zakaj je bil narok prestavljen. Tožnikoma neskrbnosti ali krivdnega ravnanja ni moč očitati, saj bi se postopek kljub smrti druge tožnice lahko brez preložitve naroka nadaljeval (1. točka prvega odstavka 205. člena ZPP).

30. Toženci neutemeljeno navajajo, da je sodišče prve stopnje dopustilo izvajanje dokazov, ki niso v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja. Izvedba dokaznega postopka je bila ekonomična in koncentrirana okoli spornega dejanskega stanja. Ogled in zaslišanje strank sta bila potrebna, da se je razjasnil obseg izvrševanja služnosti. V kolikor je stranka ali priča delno izpovedala tudi o nespornih dejstvih, takšnega dokaza ni moč šteti kot nepotrebnega. Priče in stranke prosto izpovejo o dejstvih, o katerih naj pričajo oziroma so zaslišane (239. člen v zvezi s 263. členom ZPP). Sodišče pa mora paziti, da se postavljajo primerna vprašanja o odločilnih dejstvih (285. člen ZPP). Zakon določa, da se stroške priče naloži v plačilo stranki, ki je predlagala zaslišanje priče le, kadar ustno zaslišanje priče k ugotovitvi odločilnih dejstev sploh ni pripomoglo (osmi odstavek 236.a člena ZPP). Pritožniki takšnih okoliščin ne zatrjujejo.

31. Ker toženci zmotno navajajo, da bi postopek moral teči brez drugega tožnika, je posledično zmotna tudi pritožbena navedba, da so bili stroški drugega tožnika nepotrebni za pravdo.

32. Pritožbeni očitki se tako izkažejo kot neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, ki jih preizkusi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

33. Prva toženka, tretji toženec in četrta toženka s pritožbo niso uspeli, zato sami krije svoje pritožbene stroške. Tožnikoma, ki sta argumentirano odgovorila na pritožbo, pa so dolžni povrniti strošek odgovora (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Upoštevaje vrednost spornega predmeta je pritožbeno sodišče tožnikoma za odgovor priznalo 375 točk po tar. št. 22/1 Odvetniške tarife (OT), 2 % materialnih stroškov (7,5 točke) in 22 % DDV, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR skupaj znese 279,99 EUR. Priglašenega stroška za pregled sodbe in pritožbe po tar. št. 43 OT tožnikoma ni priznalo, saj je strošek že vključen v nagradi za sestavo odgovora in ne gre za samostojno odvetniško storitev. V primeru zamude morajo prva toženka, tretji toženec in četrta toženka plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za plačilo.

1 M. Juhart, komentar k 217. členu SPZ v Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 904.

2 Tožeča stranka je že v tožbi zatrjevala, da je šlo za prevoz z večjimi tovornimi vozili, kadarkoli je bilo to potrebno za prevoz drv, premoga oziroma drugih stvari za dostavo do hiše.