Appeal allowed: Co-plaintiffs must share tax exemption; second plaintiff pays minimum 44 EUR fee.

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da je druga tožnica dolžna v 15 dneh od prejema tega sklepa plačati sodno takso za umik tožbe v višini 44,00 EUR, plačilo preostalega dela takse pa je oproščena.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je pri presoji prezrlo dejstvo, da sta tožnici soupravičenki iz istega materialnopravnega razmerja. To pomeni, da sta materialni sospornici in ju pri presoji njune taksne obveznosti ni dopustno obravnavati ločeno. Drugi odstavek 14. člena ZST-1 namreč določa, da če izroči vlogo skupaj več oseb, pa je za eno izdan sklep o oprostitvi plačila takse, mora tista, za katero ta sklep ne velja, plačati takso tako, kakor da ta sklep ne bi bil izdan, razen v primerih materialnega sosporništva.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu prve tožnice za oprostitev plačila sodne takse (I. točka izreka sklepa), predlog druge tožnice za oprostitev plačila sodne takse pa zavrnilo (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep sta tožnici vložili laično pritožbo, v kateri navajata, da druga tožnica ni dolžna plačati celotnega zneska sodne takse za umik tožbe, ker je sodišče prve stopnje prvo tožnico plačila te sodne takse oprostilo. Višjemu sodišču zato predlagata, da sklep v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da je druga tožnica dolžna plačati polovico celotnega zneska sodne takse.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prvo tožnico oprostilo plačila sodne takse za umik tožbe v tem gospodarskem sporu. Po prvem odstavku 14. člena ZST-1 je sklep o oprostitvi plačila takse v korist le tistemu, ki mu je s tem sklepom priznana oprostitev. Vendar je sodišče prve stopnje pri presoji prezrlo dejstvo, da sta tožnici soupravičenki iz istega materialnopravnega razmerja, saj iz laične tožbe izhaja, da vtožujeta povračilo škode v višini 500.000,00 EUR, ki naj bi jima bila kot solastnicama nepremičnine povzročena z nezakonitim in nepoštenim sodnim postopkom. To pomeni, da sta materialni sospornici in ju pri presoji njune taksne obveznosti ni dopustno obravnavati ločeno. Drugi odstavek 14. člena ZST-1 namreč določa, da če izroči vlogo skupaj več oseb, pa je za eno izdan sklep o oprostitvi plačila takse, mora tista, za katero ta sklep ne velja, plačati takso tako, kakor da ta sklep ne bi bil izdan, razen v primerih materialnega sosporništva. Po navedeni zakonski določbi se taksna oprostitev prve tožnice razteza tudi na drugo tožnico, ker sta materialni sospornici.

5. Ker je druga tožnica pravna oseba, je potrebno pri presoji upoštevati tudi četrti odstavek 11. člena ZST-1, ki določa, da pravna oseba ne more biti oproščena plačila takse, ki znaša do vključno 44 eurov, če pa je taksa višja od 44 eurov, mora plačati najmanj 44 eurov takse, plačila preostalega dela takse pa je lahko oproščena.

6. Sodne takse se plačajo od vrednosti zahtevka (prvi odstavek 19. člena ZST-1), pri čemer je za plačilo sodne takse odločilna vrednost zahtevka ob vložitvi vloge (tretji odstavek 19. člena ZST-1). Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo prave vrednosti spora, saj sta tožnici s tožbo zahtevali plačilo odškodnine v višini 500.000,00 EUR. Glede na vrednost tožbenega zahtevka je sodna taksa za umik tožbe pravilno odmerjena v višini 2.175,00 EUR (tar. št. 1112 ZST-1). Na podlagi četrtega odstavka 11. člena ZST-1 in drugega odstavka 14. člena ZST-1 jo je druga tožnica dolžna plačati v višini 44,00 EUR, plačila preostalega dela takse pa je oproščena.

7. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, drugih kršitev ki jih preizkusi po uradni dolžnosti, pa višje sodišče ni našlo (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP).