Court partially allows appeal, vacates lost profit calculation and confirms liability for remaining damages.

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka glede zneska 66.480,71 EUR s pripadki in v točki II izreka glede zneska 116.217,71 EUR s pripadki ter v točki III izreka glede odločitve o stroških postopka, razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje,

v točki II izreka za znesek 31.991,26 EUR pa se sodba sodišča prve stopnje razveljavi.

II. V presežku se:

- pritožba tožene stranke zavrne in izda vmesna sodba, katere izrek glasi:

"Ugotovi se odškodninska odgovornost tožene stranke."

- pritožba tožeče stranke v točki II izreka v znesku 3.000,00 EUR zavrne in v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Stališče pravne teorije je, da je izgubljeni dobiček razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačati 66.480,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2013 dalje do plačila, vse v roku 15 dni od prejema te sodbe (I. točka izreka). V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za znesek 151.208,97 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenih 66.480,71 EUR, zahtevanimi pred 4. 7. 2013 (II. točka izreka). Sklenilo je, da je tožnica dolžna toženki povrniti 1.136,23 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku tega roka, da plačila (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del odločitve glede zneska 142.628,45 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi iz II. točke izreka in stroškovni del odločitve iz III. točke izreka se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi v delu zahtevka glede zneska 31.991,26 EUR ponovno odločalo o že razsojeni stvari in posledično tudi zmotno ugotovilo pravdni uspeh v postopku. O terjatvi 31.991,26 EUR je bilo že pravnomočno odločeno z delno sodbo in delno zamudno sodbo I Pg 1104/2013 z dne 6. 5. 2014 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 317/2014 z dne 27. 11. 2014. Nadalje zatrjuje, da je sodišče prve stopnje za ugotovljeno zamudo v obdobju 77 dni napačno izračunalo izgubljen dobiček. Najprej je sodišče spregledalo, da je bil začetek obratovanja 8. april 2011 in ne 18. april 2011, kot je to obrazložilo sodišče prve stopnje. Meni, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bila nižja proizvodnja elektrike v mesecih januar - marec 2012 v primerjavi z enakimi meseci v letu 2013 posledica uvajanja proizvodnje, ki se je začela v letu 2013, napačna in brez kakršnekoli dejanske podlage ter zato arbitrarna. V celoti pravdi namreč ni bila postavljena nobena trditev o manjši proizvodnji elektrike zaradi uvajanja proizvodnje, niti se o tem ni izrekel noben od izvedencev. Zaključek iz 57. točke obrazložitve sodbe je zato v nasprotju z drugim odstavkom 7. člena ZPP. Zatrjuje, da bi bilo potrebno izgubo dobička priznati za 174 dni zamude. V tej zvezi graja zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da bi že pred 13. 7. 2010 lahko izvajala dela na 2. etapi cevovoda. Sodišče prve stopnje je pri presoji zamude tudi neustrezno obrazložilo vpliv premaknitve del v zimski čas. Graja tudi odločitev sodišče o zavrnitvi zahtevka v višini 3.000,00 EUR (plačila za služnost) in navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da ni podano protipravno ravnanje toženke. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo tožnice. Pritožbena izvajanja prereka in predlagata zavrnitev pritožbe. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Zoper obsodilni in stroškovni del sodbe (I. in III. točko izreka) se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Graja zaključek sodišča prve stopnje, da ustna obravnava vloge, s katero je tožnica zaprosila za popolno zaporo cesto, ni bila potrebna. Z razpisom ustne obravnave je toženka sledila javnemu interesu in interesu tožnice. Zatrjuje, da ravnanje toženke, ki je zamudila instrukcijski rok za odločitev, sama po sebi ne predstavlja protipravnega ravnanja, saj Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) na zamudo ne veže nobene posledice. Meni, da dvomesečna zamuda pri sklicu ustne obravnave ne pomeni kvalificirane protipravnosti toženke. Uveljavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je samo izračunalo premoženjsko škodo, nepravilno uporabilo določbe 7., 8., in 15. člena ZPP. Obširno razlaga pojem izgubljenega dobička iz tretjega odstavka 168. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ugotoviti, da je o pravotvornih dejstvih o izgubljenem dobičku izostala vsakršna trditvena podlaga tožnice. Trditveno in dokazno breme tožnice o izgubljenem dobičku je bilo v obravnavanem sporu pomanjkljivo. Meni, da je ugovor zoper višino izgubljenega dobička podala pravočasno, svoje trditve pa je kasneje v postopku le natančneje opredelila in konkretizirala. Izpodbijana sodba glede na trditveno podlago tožnice v zvezi z izgubljenim dobičkom predstavlja sodbo presenečenja. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da zamuda v obdobju 77 dni predstavlja časovni okvir za izračun škode. V tej zvezi izpostavlja ugotovitve izvedenca A. in meni, da je zaključek sodišča prve stopnje glede zamude v obdobju 77 dni napačen. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

5. Tožnica v odgovoru na pritožbo kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe toženke in se zavzema za zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi tožnice in toženke sta delno utemeljeni.

7. V skladu z določilom 350. člena ZPP je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter uporabe materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo naslednje:

Dosedanji potek postopka:

8. V obravnavanem gospodarskem sporu tožnica od toženke vtožuje plačilo škode iz naslova izgubljenega dobička zaradi neprodane električne energije v višini 127.277,60 EUR in škode zaradi neprejete subvencije v višini 55.419,82 EUR, ki je tožnici nastala zaradi nepravilnih ravnanj toženke v postopkih izdaje dovoljenj za zaporo ceste, kar je imelo vpliv na izvedbo del cevovoda, zaradi česar je tožnica utrpela zamudo z obratovanjem male hidroelektrane (v nadaljevanju MHE) ter proizvodnjo in oddajanjem električne energije. Uveljavlja tudi plačila zneska v višini 3.000,00 EUR iz naslove navadne škode, ki je tožnici nastala s plačilom nadomestila za služnost.

9. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek iz naslova povrnitve navadne škode v višini 3.000,00 EUR iz naslova plačila nadomestila za služnost, saj je ugotovilo, da ravnanja toženke v tej zvezi ni mogoče pravno opredeliti kot nedopustnega. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka pa je zaključilo, da je v ravnanju toženke, ki o vlogi tožnice za izdajo dovoljenja za zaporo ceste z dne 29. 3. 2010 ni odločila v predpisanem roku za izdajo odločbe, podana kvalificirana protipravnost kot predpostavka odškodninske odgovornosti toženke. Zamudo tožnice z izvedbo del na odsekih 2. etape cevovoda, ki jo je povzročila toženka s protipravnim ravnanjem, je ocenilo na 77 dni. Ugotovilo je, da je tožnica za ta čas odškodovana, saj zaradi protipravnega ravnanja toženke ni mogla proizvajati električne energije in jo z oddajo v omrežje prodati B. d.d v višini 33.158,24 EUR. V tem obdobju pa tudi ni mogla pridobiti subvencije oziroma obratovalne podpore za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov energije v višini 33.322,47 EUR. Zaključilo je, da je tožbeni zahtevek tožnice zaradi povrnitve škode iz naslova izgubljenega dobička v navedenem obdobju utemeljen v skupni višini 66.480,71 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

K pritožbi toženke

10. Odločitvi sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi podana kvalificirana protipravnost ravnanja toženke, pritožbeno sodišče pritrjuje in ne sledi pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje v tem delu odločitve zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve pravilno obrazložilo materialnopravno izhodišče za presojo odškodninske odgovornosti toženke kot upravnega organa oziroma nosilke javnih pooblastil. S sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso (zadevi VSRS II Ips 220/2017 in II Ips 112/2021) je pojasnilo, da so ravnanja oblastnih organov protipravna v primerih kvalificirane stopnje napačnosti oziroma v primeru kršitev, ki so zavestne, namerne in očitne. Izhajajoč iz tega je moralo sodišče prve stopnje standard protipravnosti zapolniti z odgovorom na vprašanje, ali je pristojna občinska služba toženke pri (ne)izdaji dovoljenj tožnici za zapore občinskih ceste odstopila od običajne metode dela, od službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Nezdružljivost z zahtevami standarda skrbnosti in običajne metode pomeni neprofesionalno delo in utemeljuje protipravno ravnanje iz 26. člena Ustave RS.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da sta bili odločbi z dne 11. 8. 2010 in 12. 10. 2010 izdani po posebnem ugotovitvenem postopku, saj se je toženka v teh dveh odločbah sklicevala na ustno obravnavo, opravljeno dne 2. 8. 2010, ki se opravi v poseben ugotovitvenem postopku (tretji odstavek 145. člena ZUP). V tem kontekstu so neutemeljene pritožbene trditve, ki grajajo zaključek sodišča prve stopnje, da ustna obravnava z dne 2. 8. 2010 ni bila potrebna. Zaključka o ravnanju toženke, ki je pomenilo kvalificirano protipravnost, sodišče prve stopnje namreč ni oprlo na ugotovitve v zvezi s samo potrebo po opravi ustne obravnave. V 42. točki obrazložitve je namreč zaključilo, da ustna obravnava za izdajo odločb z dne 11. 8. 2010 in 12. 10. 2010 sicer ni bila potrebna, vendar pa zgolj zato, ker je referentka toženke ustno obravnavo razpisala brez potrebe, zaradi tega še ni ravnala kvalificirano protipravno, saj z razpisom ustne obravnave ni zavestno in namerno ravnala napačno, ampak je zgolj zmotno ocenila, da je ustna obravnava smiselna.

12. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje pa ustreza standardu kvalificirane protipravnosti zavlačevanje toženke z razpisom ustne obravnave, saj bi jo, če je že menila, da je ta potrebna, morala razpisati takoj po prejemu vloge z dne 29. 3. 2010, ne pa, da je to storila šele štiri mesece kasneje. Utemeljeno je obrazložilo, da sodišče prve stopnje ne dvomi, da je toženka tako postopala, ker je z izdajo dovoljenja za zaporo konkretne občinske ceste za nadaljnje odseke (etapi) tožnici pogojevala s prehodnim asfaltiranjem ceste na tistih odsekih, na katerih so dela gradnje cevovoda že bila končana. V tej zvezi je v 42. točki obrazložitve utemeljeno pojasnilo tudi, da občina svojega oblastnega položaja v upravnem postopku ne more izkoriščati na način, da izdajo upravne odločbe pogojuje z izpolnitvijo pogodbenih obveznosti, ki jo je stranka v upravnem postopku prevzela nasproti občini v njunem medsebojnem civilnopravnem razmerju.

13. Pritožba neutemeljeno opozarja, da ravnanje toženke, ki je zamudila instrukcijski rok za odločitev, samo po sebi ne predstavlja protipravnega ravnanja, saj ZUP na zamudo ne veže nobene posledice. V obravnavanem primeru namreč ni bistveno, da je toženka kršila rok iz 222. člena ZUP, ampak je za zaključek o kvalificiranem protipravnem ravnanju toženke pravno odločilna okoliščina ta, da se je toženka nedvomno zavedala, da z vztrajanjem pri asfaltiranju ceste na predhodnem odseku trase cevovoda, na katerem so dela že bila končana, krši instrukcijski rok za izdajo upravne odločbe iz 222. člena ZUP. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe prič C. C. in Č. Č. v 43. točki obrazložitve pravilno zaključilo, da je toženka vedela, da so podani predpisani pogoji za izdajo dovoljenja tožnici za zaporo ceste, pa je kljub temu izdajo odločbe pogojevala z zahtevo po asfaltiranju ceste na predhodni etapi, čeprav za to ni imela podlage v občinskem odloku in je pri tem šlo za zlorabo njenega oblastnega položaja v upravnem postopku, kar ji je lahko in moralo biti znano. Mogla in morala pa se je tudi zavedati, da s takšnim zavlačevanjem krši rok za izdajo upravne odločbe iz 222. člena ZUP. Izpostavljeno pa po pravilni presoji sodišča prve stopnje predstavlja kvalificirano protipravnost kot predpostavko odškodninske odgovornosti za oblastno dejanje.

14. Zaključka o pravilnosti stališča sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi podana kvalificirana protipravnost ravnanja toženke ne morejo omajati pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje o tem vprašanju odločalo izven trditvene podlage tožnice. Na podlagi navedb tožnice v postopku je ugotoviti, da je slednja pravočasno podala jasno in konkretno trditveno podlago, ki omogoča zaključek sodišča prve stopnje, da je v predmetnem primeru podana temeljna predpostavka odškodninske odgovornosti. V tem kontekstu pa pritožba tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da iz obrazložitve sodbe ne izhaja, katera od oseb naj bi tista, ki je "zagrešila" protipravnost, saj iz 42. točke obrazložitve jasno izhajajo osebe, ki so personalno vodile postopke v zvezi z vlogami tožnice za zaporo občinske ceste.

15. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da so se zaradi ugotovljenega protipravnega ravnanja toženke, dela pri izgradnji cevovoda podaljšala za 77 dni in je bil cevovod končan 77 dni kasneje kot bi bil, če ne bi bilo protipravnega ravnanja toženke. Pritožbeno sodišče razlogom sodišča prve stopnje za takšen zaključek iz 51. - 54. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pritrjuje in jih povzema kot pravilne in zadostne. V tej zvezi pritožnica neutemeljeno izpostavlja (le) del ugotovitev izvedenca A.. Sodišče prve stopnje je namreč v 53. točki obrazložitve argumentirano in natančno pojasnilo razloge, iz katerih je ugotovitve navedenega izvedenca o 34-dnevnem podaljšanju štelo kot neprepričljive.

16. Pritožbeno sodišče nadalje sledi zaključku sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru podana škoda kot ena od predpostavk odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno zaključilo, da je utemeljen tožbeni zahtevek za povrnitev škode iz naslova izgubljenega dobička, saj če bi tožnica z obratovanjem MHE lahko pričela 77 dni prej, bi lahko v tem obdobju pričela z oddajanjem električne energije v omrežje in prejela plačilo električne energije tudi za ta čas, za to obdobje pa bi tudi prejela obratovalno podporo električni energiji, ki je proizvedena z obnovljivih virov energije.

17. Kljub pravilnemu zaključku, da je tožnica s protipravnim ravnanjem toženke utrpela škodo iz naslova izgubljenega dobička, pa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, ki grajajo izračun izgubljenega dobička, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi. Pri presoji izgubljenega dobička je sicer izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage iz tretjega odstavka 168. člena OZ ter je v 58. točki obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljeno pojasnilo, da z opravljanjem dejavnosti, s katero se ustvarjajo prihodki, praviloma nastajajo tudi stroški in drugi odhodki. Vendar je pri tem zmotno presodilo, da je bil tovrsten ugovor toženke, s katerim je uveljavljala, da je pri izračunu izgubljenega dobička treba upoštevati tudi stroške in druge odhodke, prepozen.

18. Stališče pravne teorije je, da je izgubljeni dobiček razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali. 1 V tem kontekstu je utemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje pri presoji izgubljenega dobička kršilo 7. in 212. člen ZPP. Stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, in sicer da mora odhodke zatrjevati in izkazati toženka, je bilo v sodni praksi preseženo. 2 Trditveno in dokazno breme tako glede prihodkov kot odhodkov in obstoja posebnih okoliščin, je bilo na tožnici. Zaradi zmotnega materialno pravnega pristopa in razporeditve materialnega bremena je dejansko stanje o odločilnem dejstvu (stroških in drugih pravno priznanih odhodkih tožnice) ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je utemeljen pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, kar je imelo za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

K pritožbi tožnice

19. Utemeljena je pritožbena graja o bistveno kršitvi določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno. Kot izhaja iz poteka dosedanjega postopka je sodišče prve stopnje o zahtevku tožnice na vračilo zneska 31.991,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2013 dalje do plačila odločilo že z delno zamudno sodbo opr. št. I Pg 1104/2013 z dne 6. 5. 2014, ki je bila pravnomočna potrjena z odločbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cpg 317/2014 z dne 27. 11. 2014. Sodišče prve stopnje je tako v II. točki izreka, v katerem je v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za znesek 151.208,97 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od sporne vrednost v višini 217.689,68 EUR, ponovno odločilo o delu zahtevka v višini 31.991,26 EUR, čeprav je bilo o tem zahtevku odločeno že z delno zamudno sodbo z dne 6. 5. 2014. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, kot jo v pritožbi uveljavlja tožnica (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), kar je pritožbeno sodišče vodilo k razveljavitvi izpodbijane II. točke izreka za znesek 31.991,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

20. Neutemeljene so pritožbene trditve, ki grajajo zaključek sodišča prve stopnje, da so se dela pri izgradnji cevovoda podaljšala le za 77 dni. Kot je bilo že obrazloženo je sodišče prve stopnje za zaključek o obdobju podaljšanja izgradnje cevovoda podalo izčrpne in prepričljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče ponovno povzema kot pravilne in zadostne. Na drugačen zaključek pritožbenega sodišča ne morejo vplivati pritožbene navedbe, ki izpostavljajo ugotovitve izvedenca A., saj je sodišče prve stopnje navedene ugotovitve pravilno zavrnilo kot neprepričljive.

21. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na plačilo zneska 3.000,00 EUR, ki je tožnica vtoževala iz naslova škode za plačilo nadomestila za služnost. Sodišče prve stopnje je za zaključek o zavrnitve tega dela zahtevka v 63. - 70. točki obrazložitve podalo izčrpne in utemeljene razloge. Te razloge pritožbeno sodišče povzema kot pravilne in ugotavlja, da pritožbene navedbe v tej zvezi niso utemeljene.

22. Glede na odločitev pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru glede vprašanja ugotavljanja višine izgubljenega dobička zmotno razporedilo materialno breme, sodišče druge stopnje tudi ne odgovarja na vse nadaljnje pritožbene navedbe tožnice v zvezi z zmotnim izračunom izgubljenega dobička, saj za presojo sodišča druge stopnje niso bile več odločilne. 3

Glede odločitve pritožbenega sodišča

23. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbama tožeče in tožene stranke delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v točki I izreka glede zneska 66.480,71 EUR s pripadki in v točki II izreka glede zneska 116.217,71 EUR s pripadki razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). V posledici razveljavitve I. točke izreka izpodbijane sodbe je namreč delno ugodilo pritožbi tožnice in razveljavilo tudi II. točko izreka v obsegu 116.217,71 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj bo končni znesek izgubljenega dobička znan šele po izvedbi dokaznega postopka v novem sojenju (prvi odstavek 355. člena ZPP). 4 Po oceni pritožbenega sodišča ni pogojev za sprejem končne odločitve pred sodiščem druge stopnje. Ugotovljene kršitve oziroma pomanjkljivosti namreč pred sodiščem druge stopnje ni mogoče odpraviti, in to ne glede na določbo drugega odstavka 355. člena ZPP. V obravnavanem primeru je pri presoji razmerja med varstvom pravice do pritožbe in varstvom pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanje potrebno predvsem upoštevati, da bi se pritožbeno sodišče do trditev in dokazov o stroških ter drugih pravno relevantnih odhodkih v zvezi z ugotavljanjem višine izgubljenega dobička prvič opredelilo šele v pritožbenem postopku. Ob upoštevanju testa sorazmernosti glede varstva ustavnih pravic v obravnavanem primeru je tako sodišče druge stopnje prepričano, da procesnih napak z dopolnjevanjem razlogov ne more odpraviti sodišče druge stopnje, saj ima stranka pravico do poštenega postopka na vsej stopnjah sojenja. V nasprotnem primeru bi bile stranke prikrajšane za pravico do pravnega sredstva (333. člen ZPP v zvezi z 25. členom Ustave RS).

24. Iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka je razveljavilo II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje še za znesek 31.991,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v tem delu samo odpravilo kršitve določb pravdnega postopka (šesta alineja 358. člena ZPP).

25. Po presoji pritožbenega sodišča so bila vsa pravno relevantna dejstva glede temelja odškodninskega zahtevka pred sodiščem prve stopnje že obravnavana, stranke pa so se lahko glede dejstev in izvedenih dokazov tudi izjavile pred sodiščem prve stopnje. V tej smeri (ugoditve zahtevku po temelju) je potekal postopek pred sodiščem prve stopnje, ki je vsa pravno relevantna dejstva v zvezi s predpostavkami odškodninske odgovornosti toženke pravilno ugotovilo. Izpolnjeni so torej pogoji, da lahko pritožbeno sodišče samo odloča o temelju tožbenega zahtevka. Iz tega razloga je v presežku pritožbo toženke zavrnilo in na tej podlagi izdalo vmesno sodbo o ugotovitvi odškodninske odgovornosti toženke (prvi odstavek 315. člena ZPP).

26. V presežku je zavrnilo pritožbo tožnice v delu plačila zneska 3.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in v tem obsegu potrdilo II. točko izreka (353. člen ZPP).

27. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju skrbno oceniti vse trditve in dokaze in po potrebi dopolniti dokazni postopek v že nakazani smeri. Upoštevati bo moralo določbo drugega odstavka 362. člena ZPP, da lahko stranke v novem sojenju navajajo nova dejstva in dokaze le, v kolikor jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Izhajati bo moralo iz tretjega odstavka 168. člena OZ in višino izgubljenega dobička tožnice ugotoviti za obdobje 77 dni obratovanja MHE.

28. V posledici odločitve sodišča druge stopnje o glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi stroškovni izrek iz III. točke izpodbijane sodbe, saj bo pravdni uspeh znan šele s končno odločbo.

29. V skladu z tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o priglašenih pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

1 N. Plavšak v M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 949.

2 Sodba in sklep VSRS III Ips 111/2011 z dne 25. 2. 2014

3 Prvi odstavek 360. člena ZPP.

4 Iz tožbenih navedb izhaja, da tožnica v obravnavanem primeru zahteva povrnitev škode iz naslova izgubljenega dobička v skupni višini 182.698,42 EUR.