Appeal dismissed; plaintiff failed to prove urgency and balance of interests for interim asset freeze order.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V tem postopku zavarovanja tožnico vodi interes po ohranitvi možnosti uveljavitve njene denarne terjatve, ne pa, da se ohrani toženčeva lastninska pravica na navedenih nepremičninah in družbi, ki sodi v toženčevo posebno premoženje. Na tem premoženju tožnica ne uveljavlja svoje premoženjske (stvarnopravne) pravice, kot bi to izhajalo iz navedb pritožbe. S tožbo uveljavlja svojo premoženjsko (obligacijsko) pravico (terjatev) do tega premoženja, ki je hkrati, če se bodo njene trditve izkazale za utemeljene, breme toženčevega posebnega premoženja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem naj se tožencu odredi prepoved obremenitve in odtujitve dvaindvajsetih nepremičnin v katastrski občini X, z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi ter prepoved odtujitve in obremenitve 100 % poslovnega deleža v gospodarski družbi A., d.o.o., in osnovnih sredstev omenjene družbe, predvsem konjev, za primer kršitve navedenih prepovedi pa naj se tožencu izreče denarna kazen v višini 10.000 EUR.

2. Tožnica je v pravočasni pritožbi zoper takšno odločitev pritožbenemu sodišču predlagala, da odločitev spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Navedla je, da ne drži, da tožnica ni z verjetnostjo izkazala zatrjevane višine povečanja skupnega premoženja. Ponavlja svoje navedbe iz tožbe o obnovi in predelavi objektov in prostorov v njih. Iz tožbenih navedb in predloženih dokazov, predvsem fotografij, je mogoče sklepati, da se je vrednost nepremičnin povečala iz 380.000 na 1.100.000 EUR. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da iz tožbenih trditev ne izhaja verjetnost, da se je vrednost družbe povečala za 110.000 EUR. Prav tako je napačna ugotovitev, da s tem, ko je toženec prodal počitniško prikolico, ni izkazal nevarnosti, da bo odtujil oziroma prodal tudi nepremičnine in ostalo premoženje. Toženec zanika nastanek skupnega premoženja in navaja, da je vse njegovo. Večkrat pa je tudi grozil, da bo vse prodal in se preselil v Švico. Ker ve, koliko ji pomenijo konji, obstoji verjetnost, da jih bo odtujil, prodal pod ceno ali celo oddal brezplačno. Ve, da jo bo s tem zelo prizadel. Napačen je tudi zaključek, da bi tožencu iz izrekom prepovedi odtujitve in obremenitve nastala večja škoda kot tožnici v primeru, da njenemu predlogu ne bi bilo ugodeno. V primeru odtujitve nepremičnin oziroma deleža v družbi A., d.o.o., bi bila možnost tožeče stranke uveljaviti svoje pravice na tem premoženju onemogočena oziroma vsaj bistveno otežena.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica s tožbo zahteva ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi terjatev do toženčevega posebnega premoženja, ki ga sestavlja dvaindvajset nepremičnin v k.o. X. in poslovni delež družbe A., d.o.o., zaradi njegovega povečanja, nastalega zaradi vlaganja, in sicer nepremičnega premoženja za 720.000 EUR, družbe pa za 110.000 EUR in denarna sredstva od prodaje počitniške prikolice Adria Altea 552PK v višini 32.000 EUR. Hkrati je tožnica zahtevala ugotovitev, da sta deleža pravdnih strank na navedenem skupnem premoženju enaka (vsakega do 1/2) in postavila dajatveni zahtevek, da ji toženec plača 431.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje.

6. Tožnica je predlagala zavarovanje z začasno odredbo, in sicer nedenarne terjatve (tč. VIII/I obrazložitve predloga) s prepovedjo odtujitve in obremenitve omenjenega toženčevega posebnega premoženja. Začasna odredba je eno od sredstev zavarovanja, katerih namen je v povečanju možnosti, da bo sodno varstvo doseglo svoj cilj. Glede na vsebino tožničinega predloga je očitno, da je namen predlagane začasne odredbe v zagotovitvi možnosti poplačila tožničine denarne terjatve, ki izvira iz skupnega premoženja, ko bo z izvršilnim naslovom (sodbo) ugotovljena in ji prisojena. 1 Utemeljenost tožničine denarne terjatve je odvisna od odločitve, ali zatrjevana terjatev sodi v skupno premoženje in kolikšen del (delež) ji pripada. V tem postopku zavarovanja jo vodi interes po ohranitvi možnosti uveljavitve njene denarne terjatve, ne pa, da se ohrani toženčeva lastninska pravica na navedenih nepremičninah in družbi, ki sodi v toženčevo posebno premoženje. Na tem premoženju tožnica ne uveljavlja svoje premoženjske (stvarnopravne) pravice, kot bi to izhajalo iz navedb pritožbe. S tožbo uveljavlja svojo premoženjsko (obligacijsko) pravico (terjatev) do tega premoženja, ki je hkrati, če se bodo njene trditve izkazale za utemeljene, breme toženčevega posebnega premoženja.

7. Pogoje za izdaje začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve določa Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) 2 v 272. členu. Sodišče jo izda, če izkaže upnik (tožeča stranka) za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika (tožena stranka) nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ), hkrati pa mora upnik izkazati tudi eno od naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (drugi odstavek 272. člena ZIZ). V skladu s tretjim odstavkom 272. člena v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ pa upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. 3

8. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnilo. Zaključilo je, da tožnica ni verjetno izkazala, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi terjatev v zatrjevanem obsegu oziroma višini, hkrati pa ni izkazala nobenega izmed pogojev iz drugega ali tretjega odstavka 272. člena ZIZ.

9. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnica verjetno izkazala, da je med pravdnima strankama obstajala zunajzakonska skupnost, kar pomeni, da so premoženjske pravice, ki so bile tekom njenega trajanja pridobljene z delom ali odplačno, njuno skupno premoženje (67. člen Družinskega zakonika, DZ) 4 . Prav tako je tožnica verjetno izkazala, da so bila v času trajanja zunajzakonske skupnosti izvedena različna vlaganja v toženčevo posebno premoženje. Hkrati pa je pravilen tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni verjetno izkazala, da bi skupno vlaganje v toženčevo posebno premoženje (ob upoštevanju zatrjevanega skupnega finančnega prispevka v višini 27.938,00 EUR in vloženega dela) predstavljal tako visoko vrednost (830.000,00 EUR). Verjetna izkazanost le dela vtoževane terjatve vpliva na obseg zavarovanja, ne pa tudi na njegovo utemeljenost, če je podan eden od pogojev iz drugega in tretjega odstavka 272. člena ZIZ. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podan noben od teh pogojev.

10. Tožnica ni izkazala nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (pogoj iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ). Glede na izkazano verjetnost le dela terjatve in glede na zatrjevani (velik) obseg toženčevega premoženja 5 ni mogoče šteti, da je tožnica izkazala nevarnost morebitnega obrezuspešenja izvršbe, v primeru, če bi se toženec izogibal izpolnitvi svoje obveznosti, če in ko bo ta ugotovljena z izvršljivo sodbo. Tožnica ni zatrjevala in dokazovala okoliščin take narave in obsega, da so zmožne povzročiti zahtevano nevarnost. Pri tem velja, da pri zavarovanju nedenarne terjatve res ni zahtevana izkazanost vira nevarnosti, mora pa upnik za obstoj objektivne nevarnosti vendarle zatrjevati in dokazati nekaj več od zgolj možnosti, da bo dolžnik s spornim predmetom razpolagal, saj je to vsakdanja možnost vsakega lastnika. 6 Zgolj tožničina trditev, da je toženec grozil, da bo vse svoje premoženje prodal, ne zadošča za zaključek o obstoju navedenega pogoja. Le sprememba oblike toženčevega premoženja še ne ogroža izpolnitve njene terjatve.

11. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala niti pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, po katerem je treba tehtati položaja upnika in dolžnika oziroma njunih interesov v postopku. Z izdajo začasne odredbe bi bila škoda, ki bi nastala tožencu, večja od škode, ki bi brez izdaje začasne odredbe lahko nastala tožnici. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno poudarilo, da omejitev pravice lastnika s prepovedjo razpolaganja (obremenitve in odtujitve z vsemi nepremičninami in poslovnih deležem) že sama po sebi predstavlja poseg v njegove pravice, ki mu lahko povzroči ne le nevšečnosti ampak tudi škodo. Pravica razpolaganja je eno bistvenih upravičenj imetnika lastninske pravice, ki je temeljna stvarnopravna pravica in ustavno varovana kategorija. Začasna odredba s prepovedjo razpolaganja bi pomenila, da toženec za čas njene veljave lahko izvršuje le upravičenja v dejanski, ne pa tudi pravni sferi stvari, kar lahko pomeni hud poseg v njegov položaj npr. v primeru nastopa akutne potrebe eksistenčnega značaja, ki bi jo lahko zadovoljil le z razpolaganjem z nepremičnino. 7 V sodni praksi zato prevladuje tudi stališče, da je tak poseg škoda, ki presega neznatno. 8

12. Ker pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe niso izpolnjeni, je izpodbijana odločitev pravilna. Pritožba je zato neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

1 Po vsebini gre torej za tipično zavarovalno začasno odredbo.

2 Uradni list RS, št. 51/1998 s spremembami.

3 Obstoja tega pogoja tožnica izrecno ni uveljavljala.

4 Uradni list RS, št. 15/17.

5 Tožnica je v predlogu navajala, da je toženec izjemno premožen.

6 N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, stran 38.

7 N. Pogorelčnik Vogrinec, prav tam, str. 76.

8 N. Pogorelčnik Vogrinec, prav tam, str.75.