Appeal dismissed; court confirms single educational measure for minor who committed new crimes after initial order.

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje o izrečenem enotnem vzgojnem ukrepu oddaje v prevzgojni dom, potrdi.

II. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

[JEDRO]

Pritožbeni očitek, da določbe KZ-1 oziroma KZ pri izreku vzgojnega ukrepa mladoletniku ne poznajo besedne zveze "enotnega vzgojnega ukrepa", ni utemeljen. Gre namreč za (s strani zagovornika spregledano) določbo drugega odstavka 85. člena KZ, po kateri sodišče tudi tedaj, kadar po izreku vzgojnega ukrepa ugotovi, da je mladoletnik pred njegovim izrekom ali po izreku storil kakšno kaznivo dejanje, ravna na način kot je določen v prvem odstavku citirane zakonske določbe; le-ta se nanaša na situacijo, če je mladoletnik storil več kaznivih dejanj v steku, v tem primeru presoja sodišče pri izbiri vzgojnih ukrepov enotno vsa dejanja, ne da bi določalo za vsako dejanje poseben ukrep. Glede na to, da istemu mladoletniku torej ne more biti hkrati izrečenih več vzgojnih ukrepov, ki bi se lahko med seboj razlikovali tako po trajanju kot tudi po kraju in načinu izvršitve, kazenski zakon predvideva, da se mladoletniku izreče samo enoten vzgojni ukrep tudi takrat, ko sodišče že po izreku vzgojnega ukrepa ugotovi, da je mladoletnik pred njegovim izrekom ali po izreku storil kakšno kaznivo dejanje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijanim sklepom (točka I) mladoletnemu (sedaj polnoletnemu) A. A. na podlagi 80. člena Kazenskega zakonika (KZ), v zvezi z drugim odstavkom 85. člena KZ, ob upoštevanju sklepa Okrožnega sodišča v Krškem I Km 36336/2022 z dne 7. 2. 2024, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 36336/2022 z dne 19. 6. 2024, s katerim mu je bil izrečen vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom, izreklo enotni vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom, pri čemer je odločilo, da se izvrševanje že izrečenega vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni dom, ki se je prišel izvrševati 31. 7. 2024 nadaljuje. Na podlagi prvega odstavka 484. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) stroški kazenskega postopka bremenijo proračun. Pod točko II izreka je sodišče prve stopnje po drugem odstavku 484. člena ZKP kazensko mladoletniški postopek proti mld. A. A., zaradi kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 (na škodo B. B.), ustavilo. Odločilo je, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki mladoletnika in potrebni izdatki in nagrada zagovornika, v tem delu bremenijo proračun.

2. Zoper točko I izpodbijanega sklepa se je pritožil mladoletnikov zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da se postopek tudi v tem delu ustavi oziroma, da se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje oziroma še podrejeno, da se mld., sedaj polnoletnemu A. A. izreče milejši vzgojni ukrep.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeni očitek, da določbe KZ-1 oziroma KZ pri izreku vzgojnega ukrepa mladoletniku ne poznajo besedne zveze "enotnega vzgojnega ukrepa", ni utemeljen. Gre namreč za (s strani zagovornika spregledano) določbo drugega odstavka 85. člena KZ , po kateri sodišče tudi tedaj, kadar po izreku vzgojnega ukrepa ugotovi, da je mladoletnik pred njegovim izrekom ali po izreku storil kakšno kaznivo dejanje, ravna na način kot je določen v prvem odstavku citirane zakonske določbe; le-ta se nanaša na situacijo, če je mladoletnik storil več kaznivih dejanj v steku, v tem primeru presoja sodišče pri izbiri vzgojnih ukrepov enotno vsa dejanja, ne da bi določalo za vsako dejanje poseben ukrep. Glede na to, da istemu mladoletniku torej ne more biti hkrati izrečenih več vzgojnih ukrepov, ki bi se lahko med seboj razlikovali tako po trajanju kot tudi po kraju in načinu izvršitve, kazenski zakon predvideva, da se mladoletniku izreče samo enoten vzgojni ukrep tudi takrat, ko sodišče že po izreku vzgojnega ukrepa ugotovi, da je mladoletnik pred njegovim izrekom ali po izreku storil kakšno kaznivo dejanje. 1

5. V predmetni zadevi je bilo ugotovljeno, da je mld. A. A. očitani kaznivi dejanji na škodo C. C. in D. B. storil dne 29. 3. 2022 in 30. 3. 2022, torej preden mu je bil (v drugi kazensko mladoletniški zadevi) izrečen vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom, 2 zato je v dani situaciji sodišče prve stopnje po ugotovitvi, da je tudi v obravnavani zadevi na mestu izrek vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni dom, skladno z določbo drugega odstavka 85. člena KZ izreklo enoten vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom . Sodišče druge stopnje glede na povedano ugotavlja, da gre za pravilno in zakonito odločitev, zato pritožbena graja ni utemeljena.

6. Pritožnik nadalje navaja, da bi morala biti predmetna zadeva (glede na časovnico kaznivih dejanj) združena v zadevi I Km 36336/2022 in da "drobljenje zadev in vlaganje večih predlogov na isto sodišče za isto časovno obdobje ni skladno z določbami KZ in ZKP." Pritožbeni očitek je nekonkretiziran in pavšalen, predvsem pa brezpredmeten, saj je vložitev predloga za opravo pripravljalnega postopka oziroma predloga za izrek vzgojnega ukrepa v (izključni) pristojnosti državnega tožilca. Je pa v tej zvezi vendarle potrebno izpostaviti, da aktivnosti državnega tožilca niso odvisne samo od časovnega okvira, v katerem naj bi bilo storjeno posamično kaznivo dejanje, pač pa tudi od trajanja oziroma od dinamike predkazenskega in pripravljalnega postopka, saj je le-ta od zadeve do zadeve različna, zato očitek glede "drobljenja zadev" ni upravičen, z vidika izreka enotnega vzgojnega ukrepa (za kar je bila podlaga v drugem odstavku 85. člena KZ) pa je tudi neupošteven.

7. Nadalje sodišče druge stopnje ugotavlja, da z navedbami, da je C. C. povedal, da ga je mladoletnik udaril po boku in hrbtu, iz predloga za izrek vzgojnega ukrepa pa glede C. C. izhaja, da ga je mladoletnik skupaj z E. E. z rokama udarjal po glavi in telesu in da oškodovanec torej z ničemer ni omenjal glave, pritožnik ne more ovreči s strani sodišča prve stopnje podane ocene, da je mld. A. A. očitano kaznivo dejanje v celoti dokazano. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na izpovedbo oškodovanca C. C., ki je tako ob podaji ovadbe kot tudi ob prvem zaslišanju na sodišču (pripravljalni postopek) med drugim opisal, kako so ga 200 metrov pred avtobusno postajo (ko je kritičnega dne s svojo bivšo punco hodil iz šole) za grmovjem čakali in napadli Albanci in Romi, da so ga najprej porinili v škarpo, mu pokazali bajonet in mu grozili z njim, nakar so ga začeli boksati po telesu in glavi. Zaslišan na glavni obravnavi 3 je oškodovanec pojasnil, da je svojo izpovedbo že podal, ko je bil prvič zaslišan na sodišču in da v celoti vztraja pri svoji izpovedbi, ki mu je bila ob tej priliki prebrana, povedal je, da k temu nima kaj dodati.

8. Resda je oškodovanec v nadaljevanju na vprašanje zagovornice kam ga je udaril A. A. povedal, da po boku in hrbtu , vendar pa je to navedbo (na katero se selektivno sklicuje pritožnik) potrebno presojati kritično. Torej nedvomno v povezavi s predhodno (večkratno) izpovedbo oškodovanca, da je bil deležen udarcev po telesu in glavi, predvsem pa tudi v povezavi s posnetkom videonadzorne kamere, ki predstavlja relevanten dokazni vir in katerega vsebino je sodišče prve stopnje, sklicujoč se tudi na izpovedbo priče (policista) F. F., povzelo v točki 8 izpodbijanega sklepa, česar pritožnik ne problematizira. Na podlagi posnetka, razgovora z oškodovancem, ki je komentiral posnetek in je tudi opravil prepoznavo po fotografijah, je bilo tako ugotovljeno, da je z grožnjami in s fizičnim napadom na oškodovanca C. C. (katerega je sicer obstopilo večje število mladostnikov) najprej začel G. G. (oblečen v črne oprijete hlače, s kapo na šilt in pripeto torbico okrog pasu), nakar sta oškodovanca z rokami po glavi in telesu udarjala A. A. (oblečen v rdečo trenirko) in E. E. (oblečen v črno trenirko, z belimi črtami ob strani, ki segajo do kolen); iz posnetka je tudi razvidno, da je oškodovanec stal ob škarpi, bil obkrožen z napadalci ter si z rokama zakrival obraz in glavo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre v tem delu za refleksno, samozaščitno reakcijo, ki odkazuje na edino logičen zaključek, da je bil oškodovanec s strani že omenjenih dveh napadalcev deležen tudi udarcev po glavi, zato pritožbena graja, da je bilo dejansko stanje v tem delu zmotno ugotovljeno in da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega odločilnega dejstva, ni utemeljena.

9. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je oškodovanec C. C., po tistem ko je podal prijavo, na policiji opravljal postopek prepoznave po fotografijah, v okviru katerega je (po predhodno danem opisu oseb) kot enega od napadalcev nedvomno prepoznal mld. A. A., na katerega je ob ponovni predočbi albuma fotografij, povsem suvereno pokazal tudi ob zaslišanju na sodišču, zato pritožnik v dani situaciji kredibilnosti izsledkov opravljene prepoznave ne more omajati z izpostavljanjem okoliščine, da oškodovanec pred tem mld. A. A. ni poznal in da si je (kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče) zakrival z rokami obraz in da tako napadalca sploh ni mogel videti, kar pa tudi z vidika trajanja in same dinamike dogodka, kot je razvidna iz posnetka, ne prepriča.

10. Pritožnik v zvezi z dejanjem na škodo D. B. izpostavlja, da je slednji glede mladoletnika izpovedal, da ga je udaril z roko in da ni govoril o tem, da ga je mladoletnik poskušal z nogo brcniti v obraz, kot izhaja iz tožilskega predloga za izrek vzgojnega ukrepa. Ob tem pa zagovornik prezre izpovedbe prič H. H., I. I., J. J. in K. K., ki so skladno povedali, da je oškodovanec s strani osebe za katero se je izkazalo, da je G. G., najprej zadobil udarec s komolcem v zadnji del glave, da ga je porinil, da je padel na tla, potem pa je oškodovanca, kot je izrecno pojasnil I. I., A. A. udaril in skušal nato z nogo brcniti v obraz, ker pa si je oškodovanec z roko zaščitil obraz, ga je brcnil v roko. Da je prejel udarec po roki, ko si je z rokami pokril obraz, je povedal tudi sam oškodovanec, pri čemer je tudi z medicinsko dokumentacijo izkazano, da je v obravnavanem dogodku utrpel udarnino glave in udarnino desne roke.

11. V postopku prepoznave po fotografijah je oškodovanec D. B. kot osebo, ki ga je napadla, pokazal na fotografijo na kateri je bil mld. A. A., zato dejstvo, ki ga izpostavlja obramba, da se je o tem kdo so bili napadalci, oškodovanec po dogodku pogovarjal tudi s tam navzočimi prijatelji, na zaključek, da je prav mld. A. A. v dogodku aktivno sodeloval, nima nobenega vpliva. Tudi ni relevanten pritožbeni očitek, da je oškodovanec o napadih govoril v množini, za razliko od očitkov v predlogu za izrek vzgojnega ukrepa, saj je iz spisovnih podatkov razvidno, da je oškodovanec množino uporabljal za opis situacije, ko je do njega in njegovih prijateljev prišla druščina večih oseb, medtem ko je v fazi napada izpostavil zgolj G. G. in A. A. Sodišče druge stopnje zato zavrača pritožbeno grajo, da so podatki glede števila napadalcev različni in da sodišče prve stopnje navedene okoliščine ni razčistilo, kar pa ne drži in očitek glede zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ni utemeljen.

12. Za presojo očitanega kaznivega dejanja in s tem povezane ugotovitve glede oškodovančevega podrejenega položaja, tudi niso relevantne v pritožbi izpostavljene okoliščine, da naj bi šel oškodovanec po dogodku skupaj z bratom in še ostalimi nad mladoletnika. Gre namreč za dogajanje po tistem, ko je bil že zaključen inkriminiran dogodek, v katerem pa je bil oškodovanec, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje (točka 14), brez kakršnegakoli razloga grobo napaden in ob številčni premoči spravljen v brezizhoden položaj, ki ga sam, ob dejstvu, da se tudi njegovi prijatelji niso želeli ali upali vmešavati, ni bil sposoben odvrniti ter je povsem življenjsko, da ni mogel ničesar storiti, da ni mogel zbežati oziroma se napadalcema kako drugače upreti, ob napadu se je tudi znašel na tleh in bil prestrašen, kar vse pa tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo govori v prid zaključku, da je bil oškodovanec spravljen v podrejen položaj in pritožnik z nasprotno tezo ne more uspeti.

13. Pritožba pravilno ugotavlja, da je Poročilo iz Prevzgojnega doma L. pozitivno, saj je iz njega moč razbrati, kako je že dosedanje izvajanje vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni dom (ki se je začel izvrševati 31. 7. 2024) pozitivno vplivalo na mladoletnika, na njegovo obnašanje, na vzpostavljanje delovnih navad, da ni imel kršitev hišnega reda, da je imel v tem času primerno in spoštljivo komunikacijo, da se je ob izhodih držal dogovorov, da so bili vsi urinski testi negativni, da je izhode preživljal v domačem kraju, z očetom, partnerko in otrokom, da se je v zavodu vključil v trening socialnih veščin oziroma je obiskoval delavnice nenasilne komunikacije, kjer s svojimi razmišljanji aktivno sodeluje, da je opravil izpit iz varstva pri delu, da je bil razporejen na opravljanje del v JGZ, kasneje pa tudi za delo v kuhinji zavoda, da delo opravlja dobro in samostojno, da hodi k pouku, kjer se trudi in se tudi aktivno udeležuje prostočasnih dejavnosti v zavodu.

14. Sodišče druge stopnje se glede na navedene okoliščine, ki jih je v točki 17 izpodbijanega sklepa (še v večjem obsegu) povzelo tudi sodišče prve stopnje, strinja s pritožnikom, da gre za pozitivne premike/spremembe na strani mladoletnika, obenem pa kot neutemeljeno zavrača pritožbeno tezo, da so te spremembe takšne, da je že v celoti dosežen namen vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni dom, 4 ki je v tem, da se z vzgojo in prevzgojo, s pomočjo strokovnih delavcev v okviru strukturiranega okolja skuša vplivati in do neke mere tudi spremeniti že ukoreninjene negativne življenjske navade in vzorce ter vzpostaviti mladoletnikov pozitiven odnos do ljudi in odgovoren odnos do družbe in dela, kar vse pa terja določen čas. Sodišče druge stopnje se zato, upoštevajoč tudi naravo in težo očitanih kaznivih dejanj, celotne kriminalne količine, ki je znatna ter dosedanji način življenja, ravnanja in obnašanja mladoletnika, tudi z vidika okolja v katerem živi, strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da so pri mladoletniku, ki je sicer že postal polnoleten in je oče otroku (drug otrok je na poti), še vedno potrebni učinkovitejši prevzgojni ukrepi v močnejšem strukturiranem okolju, ki jih je moč doseči le z izrekom enotnega vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni dom. Tudi upoštevajoč poročilo zavoda je torej povsem na mestu zaključek, da je z izvajanjem navedenega zavodskega ukrepa potrebno oziroma smiselno nadaljevati in to navkljub okoliščini, ki jo glede očetovstva oziroma mladoletnikove pomoči pri skrbi za (oba) otroka, nekritično izpostavlja pritožnik, ki pa po drugi strani prezre, da bo prav nadaljnje izvajanje vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni dom lahko vzpostavilo beneficije (krepitev samozavesti, pridobitev znanj, izkušenj in delovnih navad, strpen način komunikacije ...) ki jih bo mladoletnik s pozitivnim vzgledom brez dvoma lahko uporabil (tudi) pri vzgoji otrok.

15. Glede na vse zgoraj povedano je sodišče druge stopnje zaključilo, da pritožbeni očitki niso upravičeni in zatrjevane kršitve niso podane, zato je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sklep prvostopenjskega sodišča o izreku enotnega vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni dom, potrdilo.

16. Mladoletnik nima premoženja in je brez dohodkov, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun (prvi odstavek 484. člena ZKP).

1 Glej I. Bele: Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, stran 473.

2 Gre za sklepa Okrožnega sodišča v Krškem I Km 36336/2022 z dne 7. 2. 2024, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 36336/2022 z dne 19. 6. 2024.

3 Zapisnik glavne obravnave z dne 26. 2. 2025, stran 2.

4 Le-ta po zakonu traja najmanj eno leto in največ tri leta.