Appeal dismissed; blindness defined medically by WHO, not functionally, excluding claimant from disability benefits.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

Opredelitev osebe kot slepe se presoja po medicinski definiciji, ki jo je sprejel Zdravstveni svet na podlagi predloga Razširjenega strokovnega kolegija za oftalmologijo in je povzeta po Svetovni zdravstveni organizacija (WHO), ter se ne upošteva funkcionalen kriterij. Tožnik ne spada v kategorijo slepih, temveč slabovidnih oseb, saj vidna ostrina ni bila nikoli nižja od 5 % oziroma od 0,05. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza z izvedencem tiflopedagogom, ki bi ugotavljal obstoj funkcionalne slepote pri tožniku. Ker je sodišče pridobilo mnenje dveh specialistk za oftalmologijo in se je utemeljeno oprlo na stališče, da je za presojo slepote relevantna le medicinska klasifikacija, ni bilo potrebe za postavitev izvedenca tiflopedagoga (specialni pedagog, ki pridobi izobrazbo na Pedagoški fakulteti), ki je vključen v multidisciplinarno obravnavo oseb s slepoto in slabovidnostjo in se ukvarja s prilagoditvijo okolja (uči jih hoje z belo palico, tipkanja, brajlice).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 1. 7. 2022 in 21. 12. 2021, ter da se tožniku prizna pravica do izplačila neizplačanega dodatka za pomoč in postrežbo za obdobje od 1. 1. 2003 do 30. 9. 2013. Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da se je sodišče neutemeljeno oprlo na razlago izvedenke dr. A. A., ki je izpovedala, da naj bi bil termin funkcionalna slepota preveč ohlapen in površen. Napačno je sklenilo, da zgolj izhajanje iz medicinske definicije slepote/slabovidnosti objektivizira okvaro vida. Opiranje na stališče dr. A. A. je utemeljilo s tem, da naj bi se izvedenka s slepoto in rehabilitacijo slepih in slabovidnih ukvarjala že več kot 20 let in naj bi sodelovala pri postavitvi nove doktrine celovite obravnave slepote in slabovidnosti.

Neutemeljeno se je postavilo na stališče, da termina funkcionalna slepota naj ne bi bilo mogoče uporabljati, saj naj bi bil izjemno zavajajoč. Neutemeljeno je zanemarilo obstoj pojava funkcionalne slepote in zaradi izpovedi dr. A. A. štelo, da funkcionalna slepota naj ne bi obstajala. Obstoj funkcionalne slepote je v svoji izpovedi potrdila izvedenka dr. B. B., ki se že več kot 20 let kot specialistka oftalmologije ukvarja s slepoto oziroma slabovidnostjo in je popolnoma primerljiva strokovnjakinja z izvedenko dr. A. A. Zato je napačna odločitev sodišča, da je celotno odločitev oprlo le na izvedenko dr. A.

A. Izvedenka dr. B. B. je pojasnila, da obstajata dve vrsti slepote; (objektivna) slepota, ki je merljiva z elektro-fiziološkimi preiskavami in funkcionalna slepota, ki je ni mogoče izmeriti z elektro-fiziološkimi preiskavami in je subjektivne narave ter se nanaša na to, kako oseba funkcionira v vsakdanjem življenju. Izvedenka dr. B. B. je poudarila, da oftalmologi ne ugotavljajo funkcionalne slepote, temveč so strokovnjaki za to področje tiflopedagogi. Tožnik dvomi v strokovnost dr. A. A., saj je ta ovrgla obstoj termina funkcionalna slepota, kljub temu, da drugi strokovnjaki nedvomno priznavajo obstoj funkcionalne slepote.

Glede na to, da je invalidska komisija že v mnenju leta 2015 izpostavila, da je tožnik funkcionalno slep, bi moralo sodišče postaviti izvedenca ustrezne stroke (tiflopedagoga), ki bi ugotavljal obstoj funkcionalne slepote pri tožniku. Upoštevati bi moralo izpoved tožnika, da je funkcionalno slep in pri opravljanju vsakodnevnih opravil potrebuje pomoč druge osebe. Izvedenka dr. B. B. je poudarila, da je potrebno upoštevati osebno dojemanje slepote tožnika. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo izpovedi tožnika in ni postavilo izvedenca tiflopedagoga, ki bi ugotavljal obstoj funkcionalne slepote pri tožniku (postavitev tiflopedagoga niti ni potrebna, saj obstoj funkcionalne slepote izhaja že iz izpovedbe tožnika).

ZINDPP ne opredeljuje, ali slepa oseba pomeni osebo, pri kateri je izmerjena (objektivna) slepota ali osebo, pri kateri je ugotovljena funkcionalna slepota. Gre za pravno vprašanje, na katerega mora odgovoriti sodna praksa. Skladno z 99. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo uživalci pokojnine, ki jim je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega. Namen ZINDPP je, da se slepim (objektivno ali funkcionalno slepim) osebam, ki potrebujejo pomoč pri osnovnih življenjskih potrebah (in ob izpolnjevanju ostalih zakonskih pogojev), omogoči izplačilo socialnega prejemka.

Ključno je, da (funkcionalno ali objektivno) slepa oseba pri osnovnih vsakodnevnih opravilih potrebuje pomoč druge osebe. Ali je oseba objektivno ali funkcionalno slepa, pa v smislu ZINDPP ni relevantno. Če bi bilo, bi zakon to izrecno določil. Razlaga, da v smislu ZINDPP slepa oseba pomeni zgolj "objektivno slepo osebo", ne more zasledovati nobenega ustavno dopustnega cilja. Če bi bilo sprejeto stališče, da tožnik ni upravičen do neizplačanega dodatka za pomoč in postrežbo (3. člen ZINDPP), saj je funkcionalno slepa oseba, bi bila kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom (14.

člen Ustave). Sodna izvedenka dr. B. B. je navedla, da tožnik "vsekakor sodi v 3. kategorijo od otroštva oziroma vsaj od 19. 10. 2001". Pojasnila je, da je vid tožnika enak od 19. 10. 2001, torej je že od tega dne dalje slepa oseba. Vid se je poslabšal leta 2002 po opravljeni operaciji. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na sodbo Psp 143/2023. V citirani zadevi sodišče ni odločalo o upravičenosti do izplačila neizplačanega dodatka za pomoč in postrežbo na podlagi ZINDPP in tudi ne o funkcionalni slepoti. Po letu 2002 tožnik potrebuje vsakodnevno pomoč staršev in bližnjih pri mobilnosti, branju, pisanju, gospodinjskih opravilih, itd.

Po letu 2014 ne potrebuje nič več pomoči, kot pred letom 2014. Glede na navedeno je tožnik slepa oseba od leta 2002 dalje, zato predlaga, da sodišče tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je materialno pravno pravilna.

5. Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 1. 7. 2022 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 21. 12. 2021, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnika za izplačilo neizplačanega dodatka za pomoč in postrežbo. V predsodnem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik na dan, ko je bila pri njem potrjena slepota (31. 7. 2014) in nadalje, ni bil zavarovan po drugem zavarovancu zavoda, zato niso izpolnjeni pogoji za izplačilo neizplačanega dodatka za pomoč in postrežbo.

6. Zakon o izplačilu neizplačanega dodatka za pomoč in postrežbo (ZINDPP) določa, da je upravičenec do izplačila neizplačanega dodatka za pomoč in postrežbo slepa oseba, ki je bila zdravstveno zavarovana po drugem zavarovancu Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (zavod) ali po upokojencu in je izpolnjevala pogoje iz 3. člena tega zakona (2. člen ZINDPP). Pravica do izplačila neizplačanega dodatka za pomoč in postrežbo se upravičencu prizna, če je kadar koli med 1. januarjem 2003 in 31. decembrom 2016 v skladu z ZPIZ-1 in ZPIZ-2 izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, vendar ga ni prejemal, ker je eden od njegovih staršev ali druga oseba prejemala dodatek za nego otroka v skladu z zakonom, ki ureja starševsko varstvo in družinske prejemke (prvi odstavek 3. člena ZINDPP). Sporno je, ali je tožnik v obdobju od 1. 1. 2003 do 30. 9. 2013 sodil v kategorijo slepih oseb in je zato upravičen do izplačila neizplačanega dodatka za pomoč in postrežbo.

7. Dodatek za pomoč in postrežbo je urejen v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). Ta v petem odstavku 100. člena določa, da imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo tudi slepe osebe, ki so zdravstveno zavarovane po drugem zavarovancu zavoda ali upokojencu. Pri ugotavljanju obstoja slepote ali slabovidnosti izvedenci zavoda izhajajo iz definicije, izoblikovane na Razširjenem strokovnem kolegiju za oftalmologijo, ki jo je 6. novembra 1997 sprejel tudi Zdravstveni svet. Oseba je slepa, če ima: ostrino vida manj od 0,05 (štetje prstov na 3 m) do 0,02 (štetje prstov na 1,5 m) ali zoženo vidno polje okrog fiksacijske točke na 5 do 10 stopinj ne glede na ostrino vida ali ostrino vida manj od 0,02 (štetje prstov na 1,5 m) od zaznavanja svetlobe ali zoženost vidnega polja okrog fiksacijske točke do 5 stopinj ne glede na vidno ostrino ali vidno ostrino 0 (amaurosis), negativen dojem svetlobe. 1

8. Sodišče prve stopnje je zaradi ugotavljanja obstoja slepote pri tožniku pridobilo izvedensko mnenje sodne izvedenke za oftalmologijo dr. B. B., ki ga je izvedenka dvakrat dopolnila, sodišče pa jo je še zaslišalo. Ker sodišče prve stopnje ni pridobilo popolnih in nedvoumnih odgovorov na vsa relevantna vprašanja, je v postopek pritegnilo še izvedenski organ Univerzitetnega kliničnega centra C., klinike D., za katerega je mnenje podala izvedenka oftalmologije dr. A. A.

9. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema stališče sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje izvedenskega organa prepričljivo in strokovno ter njegovim ugotovitvam sledi. Po mnenju članice izvedenskega organa oftalmologi za vrednotenje teže slepote/slabovidnosti uporabljajo le medicinsko definicijo, ki jo je sprejel razširjen strokovni kolegij za okulistiko. Poudarila je, da tožnik ne spada v kategorijo slepih, temveč slabovidnih oseb.

10. Da tožnik v vtoževanem obdobju po medicinskem kriteriju ni sodil v kategorijo slepih oseb, saj vidna ostrina ni bila nikoli nižja od 5 % oziroma od 0,05, je po pridobitvi dodatne dokumentacije potrdila tudi sodna izvedenka dr. B. B. Ne drži pritožbeni očitek, da iz izvedenskega mnenja izvedenke dr. B. B. izhaja, da je tožnik od 19. 10. 2001 slepa oseba. Na ta dan je tožnik po mnenju izvedenke sodil med slabovidne osebe. Prav tako je pojasnila, da so za ugotavljanje funkcionalne vidne ostrine pristojni tiflopedagogi, ki ocenjujejo funkcionalno slepoto, vendar ocenjevanje ni objektivno.

11. V pritožbi tožnik neutemeljeno izpostavlja, da opredelitev slepe osebe le kot "objektivno slepo osebo" ne more zasledovati nobenega ustavno dopustnega cilja in je kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom. Splošno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave od zakonodajalca zahteva, naj v bistvenem enake položaje obravnava enako oziroma naj v bistvenem različne položaje obravnava različno. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se opredelitev osebe kot slepe, presoja po medicinski definiciji, ki jo je sprejel Zdravstveni svet na podlagi predloga Razširjenega strokovnega kolegija za oftalmologijo in je povzeta po Svetovni zdravstveni organizacija (WHO), ter se ne upošteva funkcionalen kriterij. Zato očitek o neskladju sprejete odločitve z drugim odstavkom 14. člena Ustave ni utemeljen.

12. Pritožnik neutemeljeno oporeka, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem tiflopedagogom, ki bi ugotavljal obstoj funkcionalne slepote pri tožniku in hkrati navaja, da postavitev tiflopedagoga niti ni potrebna, saj obstoj funkcionalne slepote izhaja že iz izpovedbe tožnika. Ker je sodišče pridobilo mnenje dveh specialistk za oftalmologijo in se je utemeljeno oprlo na stališče, da je za presojo slepote relevantna le medicinska klasifikacija, ni bilo potrebe za postavitev izvedenca tiflopedagoga. Izvedenka dr. A. A. je prepričljivo pojasnila, da je tiflopedagog (specialni pedagog, ki pridobi izobrazbo na Pedagoški fakulteti), vključen v multidisciplinarno obravnavo oseb s slepoto in slabovidnostjo in se ukvarja s prilagoditvijo okolja (uči jih hoje z belo palico, tipkanja, brajlice).

13. Sodišče prve stopnje je sledilo zaključku obeh sodnih izvedenk, da tožnikova ostrina vida od 1. 1. 2003 do 30. 9. 2013 ni bila nikoli manjša od 0,05 in ga zato po medicinski klasifikaciji ni bilo mogoče uvrstiti med slepe osebe. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče odločitev v celoti oprlo le na izvedensko mnenje dr. A. A.

14. Prav tako tožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje sklicevanje na sodbo Psp 143/2023 z dne 18. 10. 2023. Tudi v tej zadevi je sodišče odločalo o izplačilu neizplačanega dodatka za pomoč in postrežbo na podlagi ZINDPP in slepoto opredelilo po kriteriju, ki ustreza medicinski definiciji slepote.

15. S pridobitvijo izvedenskih mnenj dveh sodnih izvedenk, specialistk za oftalmologijo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnik v spornem obdobju ni imel vidne ostrine vida manjše od 0,05 in posledično tožnika ni mogoče uvrstiti med slepe osebe. Ker tožnik ne izpolnjuje enega od kumulativno določenih pogojev za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo, do izplačila neizplačanega dodatka po ZINDPP ni upravičen.

16. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Kuhelj J.: Veliki komentar Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Lexpera, GV založba, Ljubljana, 2021, str. 364.