Appeal dismissed; claim for return of confiscated property based on ZIKS rejected due to lack of criminal conviction reversal.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v celoti potrdi.

II. Prva nasprotna udeleženka trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

[JEDRO]

V sodni praksi Vrhovnega sodišča je ustaljeno stališče, da je pri presoji utemeljenosti predloga za vračanje po ZIKS, odločilno dejstvo, na kateri pravni podlagi je bilo posamezno premoženje podržavljeno, ali je bilo premoženje posamezniku odvzeto na podlagi kazenske sodbe ali na podlagi predpisov iz 3. ali 4. člena ZDen, saj je takšen predlog po ZIKS utemeljen le v primeru, če je bilo posamezno premoženje zaplenjeno (podržavljeno) na podlagi kazenske sodbe, ki je bila kasneje razveljavljena.

Pomembno je razlikovanje med pravno podlago podržavljanja in pravno podlago zahtevka (predloga) za vrnitev podržavljenega premoženja. Pravno podlago zahtevka oziroma predloga predstavljajo določila ZDen ali ZIKS, pravno podlago podržavljenja pa predstavljajo predpisi iz 3. in 4. člena ZDen ali kazenska sodba.

Z odločbo U-I-10/92 z dne 5. 11. 1992 je razveljavilo 92. člen ZDen, ker je neupravičeno obsojenim osebam, katerih kazenska sodba je bila razveljavljena, onemogočal uveljavljanje zahtevkov na podlagi 145. člena ZIKS, pomen te odločitve pa je nato Ustavno sodišče RS pojasnilo v sklepu Up 294/97 z dne 18. 12. 1997, ponovilo pa ga je tudi v odločbi Up-1061/12 z dne 29. 5. 2014 v predmetni zadevi, v katerem je navedlo, da razveljavitev člena 92 ZDen ne pomeni, da je odločanje o vrnitvi premoženja, zaplenjenega z razveljavljenimi kazenskimi sodbami, v izključni pristojnosti sodišč, temveč da v teh primerih upravičenci (oziroma njihovi pravni nasledniki) lahko izberejo postopek, v katerem bodo uveljavljali zahtevek za vrnitev tako podržavljenega premoženja. Če ga uveljavljalo v upravnem postopku po določbah ZDen tudi po razveljavljeni kazenski sodbi, izrečeni na podlagi predpisov iz 3. ali 4. člena ZDen, je upravni organ dolžan ta postopek voditi naprej. Če pa želijo pravico do vrnitve premoženja uveljavljati po določbah ZIKS, morajo zahtevo vložiti pri pristojnem okrajnem sodišču, ki o njej odloča v nepravdnem postopku, zahtevo za denacionalizacijo pri upravnem organu pa umakniti. Dodalo je še, da je v teh primerih izbira pravnega temelja za vrnitev premoženja in s tem postopka za odločanje o zahtevi odločitev stranke in ne upravnega organa ali sodišča.

Ker so predlagatelji ves čas zatrjevali, da je bila temelj podržavljenja premoženja njihovega pravnega prednika kazenska sodba vojaškega sodišča, ker je sodišče prve stopnje predlagatelje pozvalo oziroma najavilo poziv na izbiro postopka v času, ko še ni razpolagalo s podatki in dokaznimi listinami, na podlagi katerih je kasneje ugotavljalo temelj podržavljenja premoženja, katerega vračilo predlagatelji zahtevajo v tem nepravdnem postopku po določbah ZIKS, ker po tem, ko je bilo s temi dokaznimi listinami sodišče prve stopnje seznanjeno, predlagateljev ni več pozivalo k izbiri postopka, jih k izbiri postopka ni "priganjalo", le-ti pa so nepravdni postopek izbrali svobodno, neodvisno od predhodnega poziva oziroma najave poziva sodišča prve stopnje na izbiro postopka iz razloga, ker so se v tem postopku že začeli izvajati dokazi (dokaz z izvedencem), ker pri izbiri postopka niso ravnali z ustrezno skrbnostjo, okoliščina poziva (oziroma najave poziva) sodišča prve stopnje predlagateljem na izbiro postopka, okoliščina, da so predlagatelji umaknili zahtevo za denacionalizacijo, ki so jo po določbah ZDen sicer pravočasno vložili pri upravnem organu, in okoliščina poteka roka za vložitev zahtevka na podlagi določil ZDen, ne predstavljajo takšnih okoliščin, ki bi narekovale drugačno odločitev sodišča prve stopnje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko 1. izreka zavrnilo predlog predlagatelja za vrnitev zaplenjenega premoženja nepremičnin, ki so bile v času zaplembe pripisane pri vložnih številkah 37, 140, 338, 397, 425, 440, in 453 vse k.o. ..., pri vložni številki 337 k.o. ..., pri vložni številki 132 k.o. ... in pri vložni številki 292 k.o. ..., C. ter premičnega premoženja v tovarni usnja in stanovanjski hiši na naslovu ... . Pod točko 2. izreka pa je sodišče prve stopnje še odločilo, da udeleženci postopka sami nosijo vsak svoje stroške postopka in da skupne stroške postopka nosi predlagatelj.

2. Zoper ta sklep so se s skupno pritožbo pritožili prvi, drugi in šesti predlagatelj (v nadaljevanju: pritožniki), ki sklep izpodbijajo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da njihovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi ugodi po temelju in vrne v ponovno odločanje glede višine, podredno pa, da sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi najprej povzamejo vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, v nadaljevanju pa izpostavijo nesporna dejstva, in sicer da je bil A.

A. (...) s sodbo Vojaškega sodišča Mariborskega vojaškega okrožja, opr. št. Sod 955/45 z dne 20. 8. 1945 (v nadaljevanju: kazenska sodba vojaškega sodišča) obsojen na 20 let odvzema prostosti s prisilnim delom, na izgubo državljanstva in zaplembo celotnega premoženja, da je bila ta sodba s sklepom Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. II Kr 142/96 z dne 2. 12. 1996, razveljavljena, kazenski postopek pa ustavljen ter, da je bilo A. A. podržavljeno celotno premoženje in da je takšno podržavljenje necivilizacijsko in protipravno. Zaradi odprave takšnih krivic sta bila sprejeta Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju:

ZDen) in Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS). Pritožniki izpostavljajo, da je v zvezi z vračanjem podržavljenega premoženja Ustavno sodišče RS večkrat poudarilo, da je vračanje podržavljenega premoženja v skladu z načelom pravičnosti. V zvezi s tem je razvilo pojem tako imenovanih pričakova(l)nih pravic. Pri tem se je sklicevalo med drugim na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), po kateri gre za poseg v lastninsko pravico iz 1. člena Protokola št. 1 k Evropski konvenciji za človekove pravice (v nadaljevanju:

EKČP), kadar gre z legitimno pričakovanje (legitimate expectation) kot upravičenje na premoženjskem področju. Ustavno sodišče RS je v zvezi s tem DZ odreklo pravico do spreminjanja zakonodaje v smeri, ki bi posegle v pričakova(l)ne pravice. Tako je npr. v odločbi U-I-426/98 poudarilo, da imajo pričakovalne pravice denacionalizacijskih upravičencev prednost pred drugimi vrstami lastnine, ko je določilo, da ZIKS ni v neskladju z ustavo, če se razlaga tako, da je mogoče vračanje zaplenjenega premoženja v naravi v vseh primerih, v katerih to premoženje še ni v zasebni lasti.

ZDen in ZIKS sta tranzicijska zakona, ki imata sistemski namen, to pa je poprava krivic in vračilo nezakonito odvzetega premoženja. V tem duhu je potrebno upoštevati vsa splošna načela denacionalizacijskih postopkov tudi z vidika njihovega osnovnega namena. Takšne pričakovalne pravice temeljijo na podlagi 33. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS), ki je podlaga cele vrste pozitivno aktivističnih odločb Ustavnega sodišča RS, ki so bile namenjene varstvu koristi in pravic upravičencev glede vračanja krivično odvzetega premoženja.

Posledično takšni posegi tudi s strani upravnih organov in sodišč niso dopustni, zaradi česar pravnih podlag ni dovoljeno tolmačiti zožujoče, torej v škodo denacionalizacijskih upravičencev. Pritožniki menijo, da je iz dosedanjega postopka razbrati, da so redna sodišča po celotni hierarhiji vse odločitve večkrat sprejemala v škodo upravičenca. V odločanje je že dvakrat poseglo tudi Ustavno sodišče RS, ki je v zadevi vračanja upravičencu A. A. zaplenjenega premoženja na ustavno pritožbo predlagatelja B. B. že odločalo in ustavni pritožbi z odločbo Up-1061/12-32 z dne 29. 5. 2014 ugodilo ter razveljavilo sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju:

Vrhovno sodišče) II Ips 52/2012 z dne 23. 8. 2012, sklep Višjega sodišča v Celju Cp 728/2011 z dne 24. 11. 2011 in sklep Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah N 2/2011 z dne 21. 2. 2011 v delu, ki se nanaša na odločitev o nepristojnosti sodišča za odločanje o predlogu predlagateljev za vrnitev podržavljenega premoženja, in zadevo v tem delu vrnilo Okrajnemu sodišču v Slovenskih Konjicah v novo odločanje. Ustavno sodišče RS je v zadevi ponovno odločalo o ustavni pritožbi predlagateljice in ji z odločbo Up-507/18-19 z dne 9. 6. 2022 ugodilo ter razveljavilo sklep Vrhovnega sodišča II Ips 143/2017 z dne 11. 1. 2018, sklep Višjega sodišča v Celju Cp 553/2016 z dne 12. 1. 2017 in sklep Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah N 19/2016 z dne 22. 8. 2016 in zadevo ponovno vrnilo Okrajnemu sodišču v Slovenskih Konjicah v novo odločanje.

To sodišče pa je z izpodbijano odločitvijo z dne 9. 5. 2023 očitno vstopilo v nov krog odločanja, pri čemer je odločitev ponovno materialno pravno zmotna in so z izpodbijanim sklepom ponovno kršene ustavne pravice pritožnikov do lastnine in do pravnega varstva v zvezi z njihovo pravico do premoženja, ki so ga zahtevali kot dediči po svojem pravnem predniku pok. A. A. na podlagi določil ZIKS. Pritožniki se v nadaljevanju pritožbe najprej opredeljujejo do presoje sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem pravice do izbire postopka in v zvezi s to problematiko najprej povzamejo opis dosedanjih postopkov.

Izpostavljajo, da so pritožniki (oziroma njihovi pravni predniki) dne 17. 5. 1993 vložil v skladu z ZDen zahtevo za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo zaplenjeno njihovemu pravnemu predniku A. A. na podlagi kazenske sodbe vojaškega sodišča, dne 13. 8. 1997 pa so isti predlagatelji vložili na podlagi določil ZIKS še predlog za vrnitev tega premoženja in plačilo odškodnine pred Okrajnim sodiščem v Slovenskih Konjicah, saj je bila ta sodba s sklepom Okrožnega sodišča v Celju II Kr 142/96 z dne 2. 12. 1996, ki je postal pravnomočen dne 13. 12. 1996, razveljavljena, kazenski postopek zoper A.

A. pa ustavljen. Postopek po ZDen se je vodil pred upravnim organom v Slovenskih Konjicah, od 13. 8. 1997 dalje pa vzporedno tudi pred Okrajnim sodiščem v Slovenskih Konjicah v nepravdnem postopku. Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je sprva štelo, da je pristojno za vodenje postopka in je zato že na prvem naroku dne 16. 11. 1999 obravnavalo zadevo, udeleženci pa so se strinjali, da se postavi izvedenec ustrezne stroke zaradi ugotovitve vrednosti zaplenjenega premoženja. Na naroku dne 26. 10. 2000 pa je sodišče pozvalo predlagatelje, da se izjavijo glede na izbirno pravico, kje bodo nadaljevali postopek vrnitve zaplenjenega premoženja, torej ali pred upravnim organom ali pred sodiščem.

Hkrati je ugodilo predlogu predlagateljev in določilo izvedenca. Pred tem sta nasprotna udeleženca Republika Slovenija in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS priznavala pravno podlago za vodenje postopka pred sodiščem po določilih ZIKS ter v svojih vlogah celo pozivala predlagatelje, da morajo izbrati postopek, v katerem bodo uveljavljali vrnitev zaplenjenega premoženja. Predlagatelji so zato na poziv sodišča in po prejemu izvedeniškega mnenja (22. 8. 2003) dne 13. 10. 2003 umaknili zahtevo za denacionalizacijo pred upravnim organom in je bil zato postopek pred upravnim organom ustavljen.

V vlogi upravnemu organu so predlagatelji izrecno navedli, da umikajo zahtevo za denacionalizacijo zato, ker uveljavljajo vrnitev zaplenjenega premoženja in plačilo odškodnine po določilih ZIKS v nepravdnem postopku pred sodiščem. Postopek pred upravnim organom se namreč vsebinsko sploh še ni začel, pred sodiščem pa je bilo že pridobljeno izvedeniško mnenje, pristojnosti sodišča pa tudi udeleženka RS ni nasprotovala. Postopek pred sodiščem se je nato nadaljeval vse do izdaje sklepa prvostopnega sodišča N 11/97 z dne 13. 4. 2006, ko se je sodišče izreklo za nepristojno ter predlog zavrglo.

Sodišče se je pri tem sklicevalo na tedaj objavljene judikate Vrhovnega sodišča II Ips 85/2004, II Ips 712/2005, II Ips 328/2003 in II Ips 275/2002. Po stališčih iz teh judikatov Vrhovnega sodišča je odločilna za presojo pristojnosti za vodenje postopka pravna podlaga, na podlagi katere je bilo upravičencu odvzeto premoženje (1., 2. ali 3. točka prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ). Z navedenimi odločitvami je bila spremenjena dotlej uveljavljena sodna praksa, kar je razvidno iz tega, da je sodišče že obravnavalo zadevo po vsebini in da pristojnosti sodišča tudi udeleženi zavezanci niso nasprotovali.

Navedena odločitev sodišča prve stopnje je bila nato razveljavljena, v ponovnem postopku N 14/2007 pa je bil predlog predlagateljev zavrnjen, pritožba predlagateljev zavrnjena, z revizijskim sklepom Vrhovnega sodišča II Ips 324/2010 je bila nato zadeva vrnjena sodišču prve stopnje, ki je v postopku N 2/2011 odločilo enako in sta to odločitev potrdili Višje in Vrhovno sodišče z odločbami, ki jih je nato Ustavno sodišče RS razveljavilo z odločbo Up-1061/12-32 z dne 29. 5. 2014. V ponovnem postopku so se vsa tri redna sodišča na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS opr.

št. Up-1061/12-32 z dne 29. 5. 2014 postavila na stališče, da je sicer podana njihova pristojnost za odločanje o predlogu za vračilo premoženja upravičencu po določilih ZIKS, vendar pa predlog za vračilo premoženja zavrnila iz razloga, ker da upravičenec ob izdaji kazenske sodbe vojaškega sodišča ni imel nobenega premoženja več, ker da naj bi bilo to premoženje podržavljeno ex lege že z dnem uveljavitve Odloka AVNOJ (6. 2. 1945). Pri tem so sodišča po prepričanju pritožnikov evidentno zašla v neposredno protislovje, saj je podlaga za zaplembo premoženja v primeru, da je za odločanje o predlogu za vrnitev tega premoženja pristojno sodišče, lahko le (kasneje razveljavljena) kazenska sodba.

Če bi bilo namreč premoženje upravičencu zaplenjeno na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, potem je za odločanje o predlogu za vrnitev premoženja pristojen le upravni organ po določilih ZDen. Citirane odločitve so bile z odločbo Up-507/18-19 z dne 9. 6. 2022 razveljavljene, pri čemer je Ustavno sodišče RS izpostavilo, da bo moralo sodišče v ponovnem odločanju upoštevati okoliščino poteka roka za vložitev zahtevka na podlagi ZDen ter dejstvo, da so pritožniki zahtevek, ki so ga pravočasno vložili po ZDen, umaknili prav na podlagi poziva sodišča, ki temelji na stališču, da so imeli možnost izbire postopka za uveljavitev pravice do vrnitve podržavljenega premoženja (tč. 14.).

Glede na takšno stališče Ustavnega sodišča RS je oceni pritožnikov popolnoma jasno, da jim tudi tokratna odločitev odvzema pravico do učinkovitega varovanja pravice do vrnitve podržavljenega premoženja. Sodišče prve stopnje namreč na več mestih v izpodbijani odločbi (npr. v točki 16) ugotavlja, da so se predlagatelji prostovoljno odločili za postopek po ZIKS, zaradi česar so sami dolžni nositi posledice takšne odločitve. V zvezi s tem pritožniki izrecno opozarjajo, da je tudi Ustavno sodišče RS že potrdilo njihova zatrjevanja, da so se morali odločiti za en postopek prav na podlagi poziva sodišča in sodne prakse, pri čemer potek časa med pozivom in dejanskim umikom ne more imeti prav nobenega vpliva.

Pritožniki tako ponovno izpostavljajo, da jih je sodišče izrecno pozvalo, da se morajo odločiti glede postopka in tega poziva kasneje ni preklicalo. Posledično je neprerekano dejstvo, da so pritožniki zahtevek, ki so ga pravočasno vložili po ZDen, umaknili prav na podlagi poziva sodišča. Umik seveda ni bil podan pod grožnjo ali zvijačo, dejstvo pa je da tudi ne prostovoljno, ampak kot posledica poziva in obstoječe sodne prakse v času umika. Če umika ne bi bilo, bi tvegali, da se njihov predlog zavrže, kot ga je sodišče že ob prvem odločanju.

Tako je zaradi umika nastopila okoliščina poteka roka za vložitev zahtevka na podlagi ZDen, zaradi česar ocenjujejo, da jim je glede na ponovno enako stališče sodišče možnost izbire postopka za uveljavitev pravice do vrnitve podržavljenega premoženja dalo zgolj navidezno. Dejstvo je, da predlagatelji zgolj zato, ker so se odločili za en postopek, ne smejo biti prikrajšani pri uveljavljanju svojih pravic, saj se s tem posega v njihove pričakovalne pravice. Pritožniki sodišču prve stopnje očitajo, da v tem delu zmotno tolmači dejansko stanje, kar je privedlo do zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožniki pa dodatno še izpostavljajo, da so ugotovitve sodišča tudi v nasprotju z listinami v spisu, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Glede vprašanja, ali je bilo pravnemu predniku pritožnikov premoženje zaplenjeno po AVNOJ-u ali s kazensko sodbo, pritožniki še vedno vztrajajo, da iz dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno med postopkom, izhaja edini logičen zaključek (materialnopravni sklep), da je bilo upravičencu premoženje zaplenjeno na podlagi kazenske sodbe. Upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS, da je v konkretnem primeru sodišče pristojno za odločanje o predlogu za vrnitev zaplenjenega premoženja, lahko sodišče odloča samo po določilih ZIKS in zaključi, da je bilo upravičencu premoženje zaplenjeno s kazensko sodbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 1.

člena Odloka AVNOJ. Ker je bila ta sodba razveljavljena, je sodišče ne samo pristojno, ampak tudi dolžno upoštevati, da kazenske sodbe ni več in glede vračila premoženja uporabiti ZIKS. Upravičenec je bil s sodbo vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945 obsojen na 20 let odvzema prostosti s prisilnim delom, na izgubo državljanstva in zaplembo celotnega premoženja. Ker je bila ta sodba razveljavljena, se posledice sodbe lahko popravijo le z uporabo določil ZIKS, saj je bil sprejem tega zakona namenjen prav temu in izenačitvi položaja obsojenih upravičencev z drugimi upravičenci, ki so uveljavljali enake zahtevke po ZDen.

V reviziji (zlasti točka 16. obrazložitve revizije) so se pritožniki sklicevali na številne odločbe Ustavnega sodišča RS in različno sodno prakso rednih sodišč in se na te revizijske navedbe v izogib ponavljanju sklicujejo tudi v tej pritožbi. Do revizijskih navedb se Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu ni zadovoljivo opredelilo. Ustavno sodišče RS je v zadevi Up 1061/12 razveljavilo v prvotnem postopku, po razumevanju pritožnikov je v točki 10. obrazložitve navedlo razloge, zakaj mora sodišče o zahtevi predlagateljev meritorno odločiti.

V nadaljnjih točkah obrazložitve pa je opozorilo, da je sodišče prve stopnje s pozivom k izbiri postopka za uveljavljanje pravice do vrnitve premoženja pri predlagateljih vzbudilo utemeljeno zaupanje, da je ta poziv skladen z namenom ZDen in ZIKS in da je izbira postopka njihova zakonska pravica. Pri tem bi moralo sodišče opozoriti predlagatelje, da bo zaradi pravnih podlag podržavljenja predmet postopka tudi vprašanje pravne podlage njihovega zahtevka in s tem vprašanje pristojnosti (upravnega organa ali sodišča) za odločanje o njihovem zahtevku.

Zato in ker je sodišče tudi po pozivu nadaljevalo postopek na podlagi določb ZIKS ter izvajalo posamezne dokaze, so se pritožniki lahko utemeljeno zanesli, da so, s tem ko so sledili pozivu sodišča in izbrali sodni postopek, izbrali tudi pravilno pravno podlago zahtevka za vrnitev podržavljenega premoženja in pričakovali, da jim bo sodišče omogočilo učinkovito uveljavitev njihove pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja, tako da bo meritorno odločilo o njihovem zahtevku. Sodišče prve stopnje je nato res odločilo o zahtevku predlagateljev meritorno in zavrnilo zahtevek, to odločitev pa sta potrdili tudi Višje in Vrhovno sodišče. Stališča vseh treh sodišč so po vsebini enaka kot v prvotnih z ustavno odločbo razveljavljenih sklepih, torej da upravičencu premoženje ni bilo odvzeto s kazensko sodbo temveč ex lege na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1.

člena Odloka AVNOJ, ki naj bi stopil v veljavo 6. 2. 1945. Z meritorno odločitvijo, s katero so sodišča zavrnila zahtevek na podlagi določb ZIKS iz vsebinsko enakih razlogov kot v prejšnjem postopku, so sodišča evidentno obšla odločitev in naziranje Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-1061/12 z dne 29. 5. 2014. Po stališču Ustavnega sodišča RS v citirani odločbi so bili kazenski postopki, v katerih so sodišča izrekala kazen zaplembe premoženja, po namenu enaki kasnejšim predpisom o podržavljenju, ker med zaplembo premoženja v kazenskem postopku in podržavljenjem na podlagi predpisov, navedenih v 3.

členu ZDen, z vidika cilja ni razlik; razlika je le v sredstvih, ki jih je za njegovo uresničitev država izbrala. Z odločbo Up-507/18-19 z dne 9. 6. 2022 so bile tudi te odločitve razveljavljene in je bila zadeva ponovno vrnjena Okrajnemu sodišču v Slovenskih Konjicah v novo odločanje. Sodišče prve stopnje pa je pod pretvezo meritornega odločanja ponovno odločilo enako ob enakem tolmačenju materialnega prava, za katerega je Ustavno sodišče RS že dvakrat ugotovilo, da ni ustrezno. Ponovna zavrnitev zahtevka je s tega vidika nerazumljiva, saj je Ustavno sodišče RS smiselno menilo, da je potrebno v predmetni zadevi odločiti o zahtevku po določilih ZIKS, ker so predlagatelji umaknili zahtevek po ZDen in se pri tem zanesli na to, da je pravna podlaga zahtevka podana tako po ZDen kot po ZIKS.

Zato bi sodišče v tem konkretnem primeru (po upravičenem umiku zahtevka po ZDen) moralo upoštevati pravno podlago iz ZIKS, torej da je bila sodba vojaškega sodišča razveljavljena in so zato odpadle vse posledice te sodbe (odvzem prostosti, izguba jugoslovanskega državljanstva in zaplemba celotnega premoženja), da so odločbe vojaških sodišč veljale za izvršljive z dnem njihove pravnomočnosti, da je bila sodba vojaškega sodišča pravnomočna pred odločitvijo zaplembene komisije o odvzemu premoženja ex lege z dnem uveljavitve Odloka AVNOJ in da so jugoslovanske oblasti štele, da je bilo premoženje zaplenjeno s sodbo vojaškega sodišča in so še leta 1967 obveščale avstrijske oblasti, da je bilo upravičencu zaplenjeno premoženje s sodbo vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945.

Pritožniki sodišču prve stopnje očitajo, da se v tem delu sploh ni opredelilo, zaradi česar je glede tega vprašanja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, poleg tega pa sklep tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nesporno je, da je bil prvi konkretni ukrep jugoslovanskih oblasti po koncu vojne sodba vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945. Vojaško sodišče je moralo biti seznanjeno z odlokom AVNOJ in ne samo z Uredbo o vojaških sodiščih in je lahko sodbo izdalo le na podlagi 3. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, saj sicer upravičencu kot jugoslovanskemu državljanu ne bi izreklo poleg glavne kazni odvzema prostost si stransko kazen izgube državljanstva in zaplembe premoženja.

Tekom celotnega postopka od vložitve zahtevka po ZIKS dne 14. 8. 1997 dalje in tudi po odločitvah Ustavnega sodišča RS pritožniki zatrjujejo, da je bilo premoženje upravičencu zaplenjeno s kazensko sodbo vojaškega sodišča in da mora o zahtevku za vrnitev tega premoženja odločati le sodišče na podlagi določb ZIKS in upoštevati pogoje vračanja po ZIKS (in ne po ZDen) ter da je pravna podlaga za vračilo zaplenjenega premoženja le razveljavljena sodba vojaškega sodišča. Nazadnje so pritožniki to uveljavljali in podrobno utemeljili tudi v svoji reviziji z dne 2. 3. 2017 in se v izogib ponavljanju sklicujejo na navedbe v tej reviziji.

V točki 16. obrazložitve revizije so se pritožniki sklicevali na številne judikate, ki so bili sprejeti pred letom 2004, ko seje sodna praksa spremenila. Iz v reviziji citiranih odločb Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča izhaja, da se je sodna praksa glede pravne podlage za zahtevek po ZDen oz. ZIKS spremenila. Judikatura, ki jo navaja Vrhovno sodišče v svoji revizijski odločbi z dne 11. 1. 2018 pod opombo 6. k točki 14. obrazložitve temu pritrjuje in ne obratno. Pri tem sodišča celo spregledajo odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1061/12-32 z dne 29. 5. 2014, ki je, kot že navedeno, odločilo, da je za odločitev o zahtevku predlagateljev v konkretnem primeru po umiku zahteve za denacionalizacijo pristojno zgolj še sodišče, saj sicer ni mogoče doseči namena ZDen in ZIKS glede učinkovite uveljavitve pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja.

Upravičenec je že pred koncem vojne odšel na zdravljenje v Gradec. Do konca vojne je razpolagal z vsem svojim premoženjem, saj so podjetje vodili njegovi prokuristi, zasebno premoženje pa so upravljali njegovi pooblaščenci. Vse to izhaja iz navedb pritožnikov v denacionalizacijskem postopku. O avnojskih sklepih, ki naj bi stopili v veljavo 6. 2. 1945, ni imel pojma, saj le-ti na območju Slovenije, kjer je v tem času še potekala vojna, niso bili objavljeni, prav tako pa mu ni bila vročena niti sodba vojaškega sodišča niti odločba zaplembene komisije.

Da mu je bilo premoženja zaplenjeno prav s kazensko sodbo vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945, so pritožniki kot njegovi dediči izvedeli šele, ko jim je bila od avstrijskih oblasti zavrnjena zahteva za odškodnino iz razloga, ker da mu je bilo premoženje zaplenjeno s sodbo vojaškega sodišča in kot osebi nemške narodnosti odvzeto jugoslovansko državljanstvo. To namreč izhaja iz sporočil, ki so jih še leta 1967 posredovali jugoslovanski organi avstrijskim organom. Kljub temu pa vsi trije sklepi rednih sodišč teh okoliščin ne upoštevajo in jih štejejo za brezpredmetne, ker da naj bi premoženje prešlo v državno last z uveljavitvijo 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1.

člena Odloka AVNOJ dne 6. 2. 1945 na podlagi deklaratorne odločbe zaplembene komisije z dne 4. 9. 1945 še pred zaplembo s kazensko sodbo z dne 20. 8. 1945. Predpisi, s katerimi je bil potrjen Odlok AVNOJ, so bili sprejeti kasneje, torej že po izreku sodbe vojaškega sodišča. Vsi kasnejši ukrepi so predstavljali ukrepe deklaratorne narave zaradi uveljavitve Odloka AVNOJ. V času sprejema teh ukrepov pravni prednik pritožnice zaradi kazenske sodbe sploh ni imel nobenega premoženja več, saj mu je bilo dejansko odvzeto s takojšnjo pravnomočnostjo kazenske sodbe vojaškega sodišča.

To so predlagatelji uveljavljali v vseh postopkih tako pred upravnimi organi kot pred sodišči. Tudi Odlok AVNOJ in sklep zaplembene komisije z dne 4. 9. 1945 ne navajajo popisa celotnega premoženja, ampak ravno tako zgolj splošno govorijo o vsem premoženju. Vpisi v zk so bili zgolj deklaratorne narave, saj je bilo premoženje konstitutivno odvzeto že s kazensko sodbo. Poleg tega upravičencu ti sklepi niso bili vročeni in se nanje ni mogel pritožiti, zato tudi ta okoliščina ne more iti v njegovo škodo. Sklepi zaplembene komisije, ki predstavljajo upravni akt, so nični, ker niso mogli zapleniti premoženja, ki je že bilo zaplenjeno s kazensko sodbo.

Posledično so tudi vknjižbe v zemljiško knjigo, ki temeljijo na takšnih ničnih sklepih, neveljavne. Pritožba meni, da Odlok AVNOJ-a ni pravni akt, ki bi sam neposredno lahko učinkoval ne glede na določene formulacije v odloku in po oceni pritožbe ne more predstavljati konkretnega pravnega akta za zaplembo premoženja. Tudi če odmislimo neustavnost takšnega odloka že zaradi retroaktivnega učinkovanja, ki ga je uvedel zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestaciji premoženja odsotnih oseb iz avgusta 1946, je jasno, da Odlok kot tak ne more predstavljati konkretne pravne podlage za razlastitev.

Že sam odlok je namreč predvideval izdajanje upravnih odločb o zaplembi oziroma sodnih odločb o zaplembi, kadar je šlo za imetje vojnih zločincev in njihovih pomagačev. Takšno stališče potrjujejo določbe 4. člena zakona, kot tudi določilo 2. člena in 30. člena Zakona o konfiskaciji imovine. Zakon o konfiskaciji je določal, da se sme zapleniti zgolj premoženje tistih oseb, zoper katere je bila izrečena zakonita odločba o zaplembi. Pravni sistem je torej že v tistem času temeljil na podržavljenju premoženja z odločbami in sodbami, ne pa na neposrednem učinkovanju Odloka AVNOJ-a.

Trenutek prehoda premoženja je tako predstavljal trenutek pravnomočnosti takšne odločbe, v konkretnem primeru kazenske sodbe, ki je bila globoko konstitutivne narave. Kasnejše realizacije sprememb v zk pa niso konstitutivne narave, ampak zgolj deklaratorne. To še posebej velja v konkretnem primeru, ko je bila sodna odločba izdana pred odločbo zaplembene komisije. Po takšni pravnomočni sodni odločbi, ravno obratno od stališča sodišča prve stopnje, z odločbo zaplembene komisije ni bilo ničesar več mogoče zapleniti, čeprav je bila kasneje izdana upravna odločba.

Ker premoženje tudi v odločbi 4. 9. 1945 ni opredeljeno posamično, temveč zgolj kot zaplemba vsega premoženja, v času izdaje odločbe z dne 9. 4. 1946 pa je bila sodba kazenskega sodišča tudi že pravnomočna, upravne odločbe niso mogle biti realizirane, ker upravičenec v času njihove izdaje ni imel več premoženja, ker je bilo predhodno že zaplenjeno s kazensko sodbo. Tako gre pri kasneje izdanih upravnih odločbah o zaplembi za naknadno realizacijo podržavljenja, ki je bilo predhodno že izvedeno s sodno zaplembo premoženja. Takšen postopek pa je skonstruiran v škodo upravičenca, kar ni v skladu z namenom zakonodajalca, ki je hotel z noveliranjem ZIKS in ZDen med drugim okrepiti položaj upravičencev, če se je v primeru zaplemb premoženja s kazensko sodbo skrčil obseg pričakovalne pravice.

Ob upoštevanju vsega navedenega je v konkretni zadevi tako materialno pravno zmotno trditi, da je bila podlaga za odvzem premoženja upravna odločba in ne kazenska sodba. Pa tudi če bi bilo temu tako, glede na odločitve ustavnega sodišča in namen ZIKS in ZDen, to ne sme odvzeti pravice upravičencu do vračila premoženja, ki je namenjeno odpravi krivic.

3. Na pritožbo je odgovorila le prva nasprotna udeleženka, ki se v odgovoru zavzema za zavrnitev pritožbe in priglaša še stroške svojega odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP-1) 1 preizkusi sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej nepravdni zadevi so predlagatelji dne 14. 8. 1997 vložili predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja in za plačilo odškodnine za tisti del zaplenjenega premoženja, za katerega vrnitev v naravi ni več mogoča. Navajali so, da je bil A. A. (v nadaljevanju tudi pravni prednik predlagateljev) s kazensko sodbo vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945 obsojen na dvajset let odvzema prostosti s prislinim delom, na izgubo državljanstva in zaplembo celotnega premoženja, da je bila ta sodba s sklepom Okrožnega sodišča v Celju II Kr 142/96, z dne 2. 12. 1996, ki je postal pravnomočen dne 13. 12. 1996, razveljavljena in kazenski postopek zoper A. A. ustavljen. Predlog so vložili na podlagi 145. člena ZIKS. Trdili so, da je bilo premoženje v času zaplembe sestavljeno iz nepremičnin, pripisanih pri vložnih številkah 37, 140, 338, 397, 425, 440, in 453, vse k.o. ..., pri vl. št. 337 k.o. ..., pri vl. št. 132 k.o. ... in pri vl. št. 292 k.o. ..., podjetja C. ter premičnega premoženja v C. in stanovanjski hiši na naslovu ... . Zahtevali so tudi plačilo odškodnine za nezmožnost uporabe zaplenjenega premoženja za obdobje od 20. 8. 1945 do dneva vrnitve. O tem delu zahtevka je že pravnomočno odločeno s sklepom Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 21. 2. 2011, opr. št. N 2/2011. Predhodno so pri pristojnem upravnem organu Občine Slovenske Konjice predlagatelji dne 17. 5. 1993 podali tudi zahtevo za denacionalizacijo s sodbo zaplenjenega premoženja. Ta predlog so v letu 2003 umaknili in zahtevali, da se o vrnitvi premoženja oziroma odškodnini odloči v tem nepravdnem postopku.

7. V tem nepravdnem postopku je bilo že večkrat odločeno, tudi pravnomočno, vendar so bile vse dosedanje odločitve sodišč razveljavljene, nazadnje z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-507/18-19 z dne 9. 6. 2022, s katero so bili razveljavljeni sklep Vrhovnega sodišča II Ips 143/2017 z dne 11. 1. 2018, sklep Višjega sodišča v Celju Cp 553/2016 z dne 12. 1. 2017 in sklep Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah N 19/2016 z dne 22. 8. 2016, zadeva pa vrnjena v novo odločanje Okrajnemu sodišču v Slovenskih Konjicah z ugotovitvijo, da je bila z izpodbijanimi odločitvami vseh treh sodišč, ker niso zadostile zahtevi Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-1061/2012, da mora biti vsebinska odločitev o zahtevku utemeljena z materialnopravnimi argumenti, sprejemljivimi z vidika pravice iz 33. člena Ustave in ki pritožnici onemogočajo učinkovito uveljavljanje pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja, pritožnici kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Sodišču je bilo dano navodilo, da bo moralo pri ponovnem odločanju ravnati tako, da bo upoštevalo stališča Ustavnega sodišča RS, navedena že v odločbi Up-1061/12 in ponovljena v tej odločbi, ter odločitev o predlogu predlagateljev utemeljiti z razlogi, ki bodo skladni z ustavnopravnimi zahtevami iz 33. člena Ustave. Zlasti bo moralo ustrezno upoštevati okoliščino poteka roka za vložitev zahtevka na podlagi ZDen ter dejstvo, da so predlagatelji zahtevek, ki so ga pravočasno vložili po ZDen, umaknili prav na podlagi poziva sodišča, ki je temeljil na stališču, da so imeli možnost izbire postopka za uveljavitev pravice do vrnitve podržavljenega premoženja.

8. V novem postopku, v katerem je izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo za odločitev v tej zadevi predstavljajo določila 145. člena ZIKS, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ponovno zavrnilo predlog predlagateljev za vrnitev zaplenjenega premoženja. Najprej je zavrnilo ugovora aktivne legitimacije predlagateljev in pasivne legitimacije prve nasprotne udeleženke. Ugotovilo in zaključilo je namreč, da so predlagatelji pravni nasledniki, dediči pokojnega upravičenca A. A., ki je bil s kazensko sodbo vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945 obsojen, premoženje pa zaplenjeno.

Ker je bila ta kazenska sodba vojaškega sodišča s sklepom Okrožnega sodišča v Celju II Kr 142/96 z dne 2. 12. 1996, ki je postal pravnomočen dne 13. 12. 1996, razveljavljena in kazenski postopek zoper A. A. ustavljen, je sodišče prve stopnje zaključilo, da so v skladu s 1. odstavkom 145. člena ZIKS, ki določa, da če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem, predlagatelji za uveljavljanje tovrstnega zahtevka aktivno legitimirani. Ugovor pasivne legitimacije prvega nasprotnega udeleženca pa je sodišče prve stopnje zavrnilo iz razloga, ker je ugotovilo, da je v predlogu zahtevano premoženje tudi v njihovi lasti, zavezanci za vračilo zaplenjenega premoženja v naravi pa so v skladu z določilom 145.b člena ZIKS vse pravne osebe, v premoženju katerih so zaplenjene stvari, ki še niso v zasebni lasti.

V nadaljevanju se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem, ali je bilo premoženje, katerega vračilo predlagatelji zahtevajo v tem nepravdnem postopku, zaplenjeno s kazensko sodbo vojaškega sodišča, ali je bilo to premoženje v času izdaje kazenske sodbe vojaškega sodišča (še) v lasti pravnega prednika predlagateljev oziroma na kakšni podlagi je premoženje, ki je predmet tega postopka, prešlo v državno last, in zaključilo, da predlagatelji niso uspeli dokazati, da je premoženje A. A. prešlo na državo na podlagi kazenske sodbe vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945, saj je bila ta izdana po prehodu premoženja v državno last in ob izdaji te sodbe A.

A. ni bil več lastnik premičnega in nepremičnega premoženja na območju Slovenskih Konjic in kar ni bilo v njegovi lasti, ni moglo preiti na drug subjekt. Ker predlagatelji niso uspeli dokazati, da je bil pravni prednik predlagateljev ob izdaji sodbe vojaškega sodišče lastnik premoženja, katerega vrnitev zahtevajo na podlagi določb ZIKS, je sodišče njihov zahtevek po vrnitvi v predlogu navedenega premoženja zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da je v državno last prešlo to premoženje že na podlagi Odloka AVNOJ-a z dne 21. 11. 1944 z dnem njegove uveljavitve, torej ex lege, po samem zakonu, t.j. dne 6. 2. 1945.

Sodišče prve stopnje se je v nadaljevanju sklepa (v točkah od 27. do 33. obrazložitve izpodbijanega sklepa) opredelilo še do pravice predlagateljev do izbire postopka in do posledic takšne izbire, do okoliščine poteka roka za vložitev zahtevka na podlagi ZDen, izreklo pa se je tudi o skladnosti svoje odločitve z ustavnopravnimi zahtevami iz 33. člena URS, vse v skladu z navodili Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-507/18 z dne 9. 6. 2022.

9. V tovrstnih zadevah je bilo že večkrat pojasnjeno, da vrnitev po vojni podržavljenega premoženja urejata ZDen in ZIKS, ki določata tudi pravno podlago za uveljavljanje pravice do vrnitve podržavljenega premoženja. ZDen jo določa v 3., 4. in 5. členu, pri čemer določa, da o zahtevi za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena, odločajo upravni organi (1. odstavek 54. člena ZDen), za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo premoženja, ki je prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen ZDen), pa določa pristojnost okrajnih sodišč, ki o teh zahtevah odločajo v nepravdnem postopku (1. odstavek 56. člena ZDen). 1. odstavek 145. člena ZIKS kot pravno podlago za uveljavljanje zahtevkov za vrnitev zaplenjenega premoženja po tem zakonu določa razveljavljeno kazen zaplembe premoženja, za odločanje o teh zahtevkih pa je po 1. odstavku 145. č člena ZIKS pristojno sodišče, ki je izvršilo kazen zaplembe premoženja, v nepravdnem postopku.

10. Vprašanje pristojnosti sodišča za vodenje tega nepravdnega postopka je bilo v tem postopku že razčiščeno, tudi na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS 1061/12 z dne 29. 5. 2014. Ker predlagatelji zahtevajo vračilo podržavljenega premoženja njihovega pravnega prednika in pri tem trdijo, da je bilo njegovo premoženje podržavljeno oziroma zaplenjeno s kazensko sodbo vojaškega sodišča, ki je bila razveljavljena, je za odločanje o njihovem predlogu pristojno sodišče v nepravdnem postopku, in sicer na podlagi določil ZIKS. To pa še ne pomeni, da je njihov predlog na tej pravni podlagi tudi utemeljen, saj morajo te svoje trditve tudi dokazati. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da premoženje pravnega prednika predlagateljev, katerega vračilo zahtevajo v tem postopku, ni bilo zaplenjeno s kazensko sodbo vojaškega sodišča, ker v času njene izdaje pravni prednik predlagateljev ni bil lastnik tega premoženja, saj je le-to prešlo v državno last že ex lege na podlagi 1. in 2. točke 1. odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, zato ni v nasprotju s presojo sodišča o sodni pristojnosti za odločanje o predlogu predlagateljev za vrnitev podržavljenega premoženja, kar mu pritožniki očitajo neutemeljeno, posledično pa tudi ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1.

11. Pritožniki ne konkretizirajo, katere ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu so v nasprotju z listinami spisu in s katerimi listinami v spisu so v nasprotju, zato njihovih pritožbenih navedb o obstoju absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pritožbeno sodišče sploh ne more preizkusiti in so zato posledično tudi neutemeljene.

12. Utemeljene pa so sicer pritožbene navedbe pritožnikov, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njihovih navedb, da je bila kazenska sodba vojaškega sodišča pravnomočna pred odločitvijo zaplembene komisije o odvzemu premoženja ex lege z dnem uveljavitve Odloka AVNOJ, da so jugoslovanske oblasti štele, da je bilo premoženje zaplenjeno s sodbo vojaškega sodišča in so še leta 1967 obveščale avstrijske oblasti, da je bilo upravičencu zaplenjeno premoženje s sodbo vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945, da so predlagatelji kot dediči pokojnega Lavriča za dejstvo, da mu je bilo premoženje zaplenjeno prav s kazensko sodbo vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945, izvedeli šele, ko jim je bila od avstrijskih oblasti zavrnjena zahteva za odškodnino iz razloga, ker da mu je bilo premoženje zaplenjeno s kazensko sodbo vojaškega sodišča, ter da se ni opredelilo niti do dokazov, ki so jih v dokaz teh svojih navedb predložili predlagatelji, t.j. sporočil jugoslovanskih organov avstrijskim organom, ki se nahajajo v prilogah A23, A25 in A27. Pritrditi je tudi pritožnikom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo niti do okoliščine, da nasprotna udeleženca Republika Slovenija in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS pred umikom njihovega zahtevka pred upravnim organom nista izpodbijala pravne podlage za vodenje postopka pred sodiščem po določilih ZIKS, saj je šele na naroku dne 16. 12. 2004 (takrat je prva nasprotna udeleženka vložila tudi pripravljalno vlogo na to temo) tudi oziroma predvsem zaradi spremembe sodne prakse (še zlasti judikat Vrhovnega sodišča II Ips 328/2003 z dne 19. 2. 2004) postalo sporno oziroma je postalo pomembno vprašanje, ali je bila podlaga za zaplembo kazenska sodba vojaškega sodišča ali pa Odlok AVNOJ-a. S tem je sodišče prve stopnje predlagateljem kršilo pravico do izjave, načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), ki pa ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1, temveč absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, namreč na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami (in dokaznimi predlogi) stranke seznani ter da se do njih opredeli.

13. To procesno kršitev sodišča prve stopnje pa lahko odpravi pritožbeno sodišče samo, tako da se opredeli do teh navedb predlagateljev in tako, da dokazno oceni še zgoraj izpostavljene listinske dokaze, kar je lahko storilo na seji senata, ne da bi izvedlo pritožbeno obravnavo, saj ta v skladu s 1. odstavkom 347. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 ni bila potrebna, glede na to da so se v tem nepravdnem postopku izvedli le listinski dokazi, za odpravo procesne kršitve, ki se je sodišču prve stopnje pripetila v fazi pisne izdelave izpodbijanega sklepa, pa tudi ni bilo potrebno opraviti kakšnega procesnega dejanja na pritožbeni obravnavi.

14. Med drugo svetovno vojno in po njej je bilo premoženje razlaščeno v korist države na različnih pravnih podlagah. Eno izmed njih predstavlja tudi Odlok AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupacijske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št 2/45, z dne 6. 2. 1945 - v nadaljevanju Odlok AVNOJ), katerega namen je bil ekonomska in politična osvoboditev od tujega kapitala (zagotovitev materialne osnove za izvedbo socialistične revolucije), pa tudi reparacija vojne škode, ki je bila povzročena z nemško okupacijo Jugoslavije. Odlok AVNOJ z dne 21. 11. 1944 je v 1. odstavku 1. člena določal, da z dnem, ko stopi ta odlok v veljavo (6. 2. 1945), preide v državno svojino:

- vse imetje nemškega rajha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije;

- vse imetje oseb nemške narodnosti z izjemo onih Nemcev, ki so se borili v vrstah Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno;

- vse imetje vojnih zločincev in njih pomagačev ne glede na njihovo državljanstvo in, ne glede na državljanstvo, imetje vsake osebe, ki je bila s sodbo državljanskih ali vojaških sodišč obsojena na izgubo imetja v korist države.

15. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je ustaljeno stališče, da je pri presoji utemeljenosti predloga za vračanje po ZIKS, odločilno dejstvo, na kateri pravni podlagi je bilo posamezno premoženje podržavljeno, ali je bilo premoženje posamezniku odvzeto na podlagi kazenske sodbe ali na podlagi predpisov iz 3. ali 4. člena ZDen, saj je takšen predlog po ZIKS utemeljen le v primeru, če je bilo posamezno premoženje zaplenjeno (podržavljeno) na podlagi kazenske sodbe, ki je bila kasneje razveljavljena.

16. Za odgovor na to vprašanje pa je odločilna ocena zbranih dokazov. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje in z njegovimi razlogi dokazne ocene, nanizanimi v točkah od 21. do 26. obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ker so po presoji pritožbenega sodišča pravilni, se na vse te razloge dokazne ocene sodišča prve stopnje in na njegovo interpretacijo ocenjenih dokazov, v izogib ponavljanju v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče.

17. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da pritožniki niti ne izpodbijajo konkretizirano ocene in ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 21. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da v obrazložitvi kazenske sodbe vojaškega sodišča, ki je bila kasneje razveljavljena, zaplemba celotnega premoženja ni obrazložena, premoženje ni specificirano, da iz kazenske sodbe izhaja, da se v kazenskem postopku obseg premoženja A. A. ni ugotavljal. Prav tako v pritožbi tudi niso konkretizirano izpodbijane ocena in ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 22. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da iz odločbe Okrajne zaplembene komisije v Slovenskih Konjicah z dne 4. 9. 1945, št. 484/45-44/45 (nahaja se v prilogah kopije spisa Upravne enote Slovenske Konjice, št. 321-165/93-7/11), izhaja, da je Okrajna zaplembena komisija v Slovenskih Konjicah na osnovi člena ena točka 1 in 2 Odloka AVNOJ-a z dne 21. novembra 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno last izdala proti A.

A. odločbo, s katero je ugotovila, da je vse imetje A. A. kjerkoli na območju ... prešlo v državno last, da je Okrajna zaplembena komisija odredila vpis zaplembe v prid države v javnih knjigah, in sicer v zemljiški knjigi pri okrajnem narodnem sodišču v Slovenskih Konjicah in v trgovinskih - zadružnih registrih pri okrožnih narodnih sodiščih v Celju, ter da je svojo odločitev v obrazložitvi utemeljila v smislu člena 1. in 2. točke 1. odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a z dne 21. novembra 1944. Prav tako pritožbeno tudi niso izpodbijane ocena in ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 23. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da iz odločbe Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah Zp 152/45 z dne 9. 4. 1946, izhaja, da se v zaplembenem postopku zoper A.

A. na podlagi pravnomočne odločbe okrajne zaplembene komisije v Slovenskih Konjicah z dne 4. 9. 1945, številka 464-44/45 po čl. 30 t. 4 zak. o zaplembi in o opravi zaplembe prenese vse imetje imenovanega A. A., nahajajoče se v okraju ... ali kjerkoli na območju FLRJ, zlasti nanj prepisane nepremičnine vl. št. 37, 140, 338 kat. obč. ..., vl. št. 337 kat. obč. ..., vl. št. 132 kat. obč. ..., vl. št. 292 kat. obč. ... v last države Federativna ljudska republika Jugoslavija, da se dovoljuje pri A. A. lastnih nepremičninah 1) vknjižba lastninske pravice na državo Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo, 2) izbris zaznambe uvedbe zaplembenega postopka, vpisano na podlagi odločbe Okrajne zaplembene komisije v Slovenskih Konjicah z dne 4. 9. 1945, opr.

št. 464-44/45 v prid države FLRJ; da iz dohodne štempiljke Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 10. april 1946 in vpisane DN. št. 276/46 izhaja, da je bila 10. aprila 1946 ta listina predložena zemljiškoknjižnemu sodišču in na njeni podlagi pri nepremičninah last A. A. vknjižena lastninska pravica v korist FLRJ ter da je ta vknjižba razvidna tudi iz historičnih zemljiškoknjižnih izpiskov za nepremičnine, ki so predmet tega postopka.

18. Glede na vse te izvedene in ocenjene dokaze in glede na podlagi teh izvedenih dokazov sprejete dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožniki niti ne izpodbijajo konkretizirano, pa se izkažejo za povsem pravilne tudi zaključki sodišča prve stopnje v točkah od 24. do 26. obrazložitve izpodbijanega sklepa, (-) da predlagatelji niso uspeli dokazati, da je bil njihov pravni prednik ob izdaji kazenske sodbe vojaškega sodišča lastnik premoženja, katerega vrnitev zahtevajo na podlagi določb ZIKS; (-) da je bila lastninska pravica na nepremičninah, ki so predmet tega postopka, na FLRJ vpisana na pravni podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a z dne 21. novembra 1944, ki je stopil v veljavo 6. 2. 1945; (-) da je bila na isti pravni podlagi na FLRJ prenešena tudi lastninska pravica A. A. na podjetju in premičninah; (-) da je tako vse premoženje pravnega prednika predlagateljev (A. A.) na FLRJ prešlo že 6. 2. 1945, t.j. z dnem uveljavitve Odloka AVNOJ; (-) da je bilo njegovo premoženje podržavljeno ex lege na podlagi 1. in 2. točke 1. odstavka 1. člena Odloka AVNOJ.

19. Pravilnosti teh zaključkov sodišča prve stopnje pritožniki ne morejo uspešno izpodbiti s pritožbenimi navedbami, da so jugoslovanske oblasti štele, da je bilo premoženje zaplenjeno s sodbo vojaškega sodišča, ker so še leta 1967 obveščale avstrijske oblasti, da je bilo upravičencu zaplenjeno premoženje s sodbo vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945, da so predlagatelji kot dediči pokojnega Lavriča za dejstvo, da mu je bilo premoženje zaplenjeno prav s kazensko sodbo vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945, izvedeli šele, ko jim je bila od avstrijskih oblasti zavrnjena zahteva za odškodnino iz razloga, ker da mu je bilo premoženje zaplenjeno s kazensko sodbo vojaškega sodišča in s sklicevanjem na predložene dokaze o sporočilih jugoslovanskih organov avstrijskim organom, ki se sicer nahajajo v prilogah A23, A25 in A27 spisa, ki naj bi te njihove navedbe tudi potrjevali (in do katerih se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo).

20. Čeprav iz navedenih listin izhaja:

- da je Urad za zaščito jugoslovanskega premoženja preko avstrijskega veleposlaništva Zvezno ministrstvo za finance (Republike Avstrije) 10. 5. 1967 obvestil, da je od Sekretariata za notranje zadeve Socialistične Republike Slovenije prejel poročilo, da je bil A. A. jugoslovanski državljan in da mu je bilo s sodbo vojaškega sodišča Mariborskega vojaškega okrožja z dne 20. 8. 1945 zaplenjeno celotno premoženje in kot osebi nemške narodnosti odvzeto jugoslovansko državljanstvo ter da je glede na navedeno ta urad podal mnenje, da njegovo premoženje ne spada pod določila člena 27 (2) avstrijske Državne pogodbe (priloga A25);

- da je Zvezno ministrstvo za finance 17. 7. 1967 L. obvestilo, da niso podane predpostavke za odškodnino po določilih 11. StVDG, BGBI.Nr. 195/62, ker premoženje ni bilo zaplenjeno po členu 27 par. 2 avstrijske Državne pogodbe, temveč glede na jugoslovansko državljanstvo A. A. s sodbo Vojaškega sodišča Mariborskega vojaškega okrožja z dne 20. 8. 1945 (priloga A23);

- da je Deželna finančna direkcija za Dunaj, Niederösterreich in Burgenland s sklepom z dne 13. 1. 1982 odločila, da se predlog na priznanje odškodnine po določilih Zveznega zakona o odškodnini za določene izgube premoženja v Jugoslaviji, BGBI. št. 500/1980 kot neutemeljen zavrne, iz obrazložitve te odločitve pa še izhaja, da konfiskacije po določilih člena 3 jugoslovanskega zakona z dne 28. 4. 1948 ni bilo mogoče dokazati, ker iz poizvedb izhaja, da so bile prijavljene premoženjske vrednosti zaplenjene že s sodbo vojaškega sodišča Mariborskega vojaškega okrožja z dne 20. 8. 1945 (priloga A27),

pa po presoji pritožbenega sodišča vsi ti dokazi ne morejo izpodbiti resničnosti vsebine odločbe okrajne Zaplembene komisije v Slovenskih Konjicah z dne 4. 9. 1945, št. 484/45-44/45 (nahaja se v prilogah kopije spisa Upravne enote Slovenske Konjice, št. 321-165/93-7/11) kot javne listine, iz katetre jasno in nedvoumno izhaja, da je Okrajna zaplembena komisija v Slovenskih Konjicah to odločbo izdala na osnovi člena ena točka 1 in 2 Odloka AVNOJ-a z dne 21. novembra 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno last in ne na podlagi kazenske sodbe vojaškega sodišča. Nepravdno sodišče pri presoji, na kateri pravni podlagi je bilo pravnemu predniku predlagateljev zaplenjeno premoženje, katerega vračilo zahtevajo predlagatelji v tem nepravdnem postopku po določbah ZIKS, ni vezano niti na odločitev avstrijskega organa o odškodnini niti na obvestila in mnenja jugoslovanskih organov, ki so bila glede na izvedene dokaze v tem postopku očitno napačna in ki so jih pošiljali avstrijskim organom v njihovem postopku odločanja o odškodnini, saj so ti organi vprašanje podržavljanja (podlage podržavljanja) obravnavali zgolj kot predhodno vprašanje zaradi odločanja o zahtevku zaradi izplačila odškodnine, ki pa ima lahko učinke le v postopku, v katerem je bilo to predhodno vprašanje rešeno, ne more pa imeti učinka v kakšnem drugem postopku.

21. Ob neizpodbijanih ugotovitvah, da v kazenski sodbi vojaškega sodišča zaplemba celotnega premoženja ni obrazložena, premoženje ni specificirano, da iz kazenske sodbe izhaja, da se v kazenskem postopku obseg premoženja A. A. ni ugotavljal in ob neizpodbijani ugotovitvi, da iz odločbe Okrajne zaplembene komisije v Slovenskih Konjicah z dne 4. 9. 1945 jasno izhaja, da je Okrajna zaplembena komisija v Slovenskih Konjicah to odločbo izdala na osnovi člena ena točka 1 in 2 Odloka AVNOJ-a z dne 21. novembra 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno last in ne na podlagi kazenske sodbe vojaškega sodišča, tudi dejstvo, da je bila kazenska sodba vojaškega sodišča prvi konkretni akt jugoslovanskih oblasti, izdan zoper pravnega prednika predlagateljev, po koncu vojne in dejstvo da je bila z njo pravnemu predniku predlagateljev izrečena poleg glavne kazni tudi stranska kazen izgube državljanstva in zaplembe premoženja, še ne omogočata sklepanja, za katerega se v pritožbi zavzemajo pritožniki, da je bilo premoženje zaplenjeno šele s kazensko sodbo vojaškega sodišča, ker sicer takšne stranke kazni le-to ne bi izreklo.

22. Tudi dejstvo, ki ga v pritožbi izpostavljajo pritožniki, da je Okrajna zaplembena komisija v Slovenskih Konjicah odločbo izdala dne 4. 9. 1945, t.j. po pravnomočnosti kazenske sodbe vojaškega sodišča in to zelo kmalu po njeni pravnomočnosti in da tudi v tej odločbi premoženje ni opredeljeno posamično, da ne navaja popisa celotnega premoženja, na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bilo premoženje pravnega prednika predlagateljev podržavljeno že ex lege z uveljavitvijo Odloka AVNOJ dne 6. 2. 1945 in ne šele s kazensko sodbo vojaškega sodišča, ne more vplivati ob ugotovitvi, da je bila omenjena odločba Okrajne zamplembene komisije izdana na podlagi 1. in 2. točke 1. odstavka 1. člena Odloka AVNOJ.

23. Iz istega razloga na pravilnost tega zaključka nimata nobenega vpliva niti okoliščina, da pravni prednik predlagateljev o avnojskih sklepih "ni imel pojma", ker le-ti na območju Slovenije, kjer je takrat še potekala vojna, niso bili objavljeni, niti okoliščina, da je pravni prednik predlagateljev s premoženjem, ki je predmet tega postopka vračanja, dejansko razpolagal vse do konca vojne v maju 1945, ker je bila odločba Okrajne zaplembene komisije izdana šele septembra 1945, torej po pravnomočnosti kazenske sodbe, ki ju pritožba prav tako izpostavlja neutemeljeno. Zakon o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45) je namreč za vse primere zaplembe premoženja v 30. členu predvidel odločbe zaplembnih komisij in sklepe sodišč. Vse to so bile le deklaratorne odločbe o izvršitvi zaplembe premoženja, ki je bilo že pred tem podržavljeno bodisi po samem zakonu ali pa s kazensko sodbo. Enako je določil tudi kasnejši Zakon o zaplembi premoženja in izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ št. 61/46), ko je v 5. členu določil sodišča le za izvrševanje zaplembe, tako da so imele tudi te odločbe le deklaratorni učinek. Na tem mestu pa velja še poudariti, da v postopkih vračanja premoženja ni mogoče ugotavljati, ali so bili izpolnjeni pogoji za odvzem premoženja po določbah Odloka AVNOJ (tako kot tudi sicer v denacionalizacijskih postopkih ni mogoče presojati pravilnosti aktov o podržavljanju) kot tudi ne presojati zakonitosti izdanih deklaratornih odločb.

24. Ne drži pritožbena navedba pritožnikov, da sta drugi in tretji nasprotni udeleženec vse do umika zahtevka predlagateljev v upravnem postopku, ki je potekal na podlagi določb ZDen, priznavala pravno podlago za vodenje postopka po določilih ZIKS, drži pa, da je nista izrecno prerekala, saj jo je druga nasprotna udeleženka prvič prerekala šele na naroku dne 16. 12. 2004 (takrat je prva nasprotna udeleženka vložila tudi pripravljalno vlogo na to temo). Tudi ta okoliščina, procesno ravnanje udeležencev v tem konkretnem nepravdnem postopku, pa na pravilnost presoje sodišča, na kakšni podlagi je bilo premoženje pravnega prednika predlagateljev podržavljeno, ne more imeti nobenega vpliva, glede na to da v nepravdnem postopku ni veljala prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov.

25. Po presoji pritožbenega sodišča si pritožniki tudi napačno razlagajo odločbo Ustavnega sodišča RS Up-507/18 z dne 9. 6. 2022, s katero je bila v tem postopku razveljavljena zadnja pravnomočna odločitev sodišča o zavrnitvi predloga predlagateljev za vračilo podržavljenega premoženja. Pritožbeno sodišče te odločbe ne razume tako, da bi moralo sodišče glede na konkretne okoliščine primera avtomatično upoštevati, da je lahko bila podlaga za zaplembo premoženja le kazenska sodba vojaškega sodišča, ki je bila razveljavljena. Pritožbeno sodišče to odločbo Ustavnega sodišča RS, upoštevaje pri tem tudi obrazložitev v točkah 10. in 12. odločbe, da iz razlogov, s katerimi so sodišča utemeljila izpodbijane odločitve, izhaja stališče, da je treba na podlagi ZIKS vloženi zahtevek predlagateljev, ki so za uveljavljanje pravice do vrnitve tako na podlagi Odloka AVNOJ kot tudi s kazensko sodbo podržavljenega premoženja na poziv sodišča o "izbirni pravici" izbrali sodni postopek, na podlagi ZIKS zavrniti zgolj zato, ker je bilo po njihovih ugotovitvah premoženje na podlagi Odloka AVNOJ ex lege podržavljeno že pred izdajo kazenske sodbe, da so tako sodišča vsebinsko odločitev o zavrnitvi zahtevka v odločilnem delu oprla na isto pravno stališče, na katerem so utemeljile že predhodno procesno odločitev, da sodišče ni pristojno za odločanje, za katero pa je Ustavno sodišče RS že presodilo, da pomeni kršitev 33. člena URS in upoštevaje točko 14. obrazložitve te odločbe, razume tako, da bo moralo sodišče upoštevati stališča Ustavnega sodišča RS, navedena že v odločbi Up-1061/12 in ponovljena v tej odločbi in vsebinsko odločitev o predlogu predlagateljev utemeljiti z razlogi, ki bodo skladni z ustavnopravnimi zahtevami iz 33. člena URS, pri tem pa bo moralo ustrezno upoštevati okoliščino poteka roka za vložitev zahtevka na podlagi ZDen ter dejstvo, da so predlagatelji zahtevek, ki so ga pravočasno vložili po ZDen, umaknili prav na podlagi poziva sodišča, ki je temeljil na stališču, da so imeli možnost izbire postopka za uveljavitev pravice do vrnitve podržavljenega premoženja.

26. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom vsem tem zahtevam Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-507/18 z dne 9. 6. 2022 zadostilo. Predloga predlagateljev namreč ni zavrnilo zgolj zato, ker je bilo premoženje njihovega pravnega prednika na podlagi Odloka AVNOJ ex lege podržavljeno že pred izdajo kazenske sodbe, ampak iz razloga, ker predlagatelji niso uspeli dokazati, da je bil njihov pravni prednik v času izdaje kazenske sodbe vojaškega sodišča lastnik premoženja, katerega vračilo zahtevajo v tem nepravdnem postopku, kar je osnovni pogoj za utemeljenost zahtevka (predloga) na vračilo premoženja po razveljavljeni kazenski sodbi. Pri svojo odločitvi pa je upoštevalo tudi okoliščino, da so predlagatelji umaknili zahtevo za denacionalizacijo in se v zvezi s to okoliščino opredelilo tudi do pravice do izbire postopka, upoštevalo in opredelilo se je do okoliščine poteka roka za vložitev zahtevka na podlagi ZDen, in svojo odločitev argumentiralo tudi v luči spoštovanja pravice predlagateljev do zasebne lastnine iz 33. člena URS.

27. Okoliščino, da so predlagatelji umaknili zahtevo za denacionalizacijo, in pravico do izbire postopka je sodišče prve stopnje presojalo v točkah od 27. do 33. obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema vse ugotovitve, vse razloge in vsa stališča sodišča prve stopnje v tem delu in se v izogib ponavljanju nanje tudi v celoti sklicuje. V nadaljevanju izpostavlja le bistvene zaključke, stališča in poudarke sodišča prve stopnje.

28. Pravilno je pojasnilo sodišča prve stopnje v točki 27. in 31. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da predlagatelj nima ob izbiri postopka nobenega zagotovila, da bo z zahtevkom v izbranem postopku tudi uspel. Sam mora na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, opraviti analizo, ali je določeno dejstvo zmožen dokazati in potem svobodno izbrati postopek. Tudi v tem postopku tako predlagatelji niso imeli nobenega zagotovila, da je temelj zahtevka dokazan in da bodo v tem postopku z zahtevkom uspeli.

29. Pritožbeno sodišče na tem mestu opozarja na pomembnost razlikovanja med pravno podlago podržavljanja in pravno podlago zahtevka (predloga) za vrnitev podržavljenega premoženja. Pravno podlago zahtevka oziroma predloga predstavljajo določila ZDen ali ZIKS, pravno podlago podržavljenja pa predstavljajo predpisi iz 3. in 4. člena ZDen ali kazenska sodba. Kot izhaja iz zahteve za denacionalizacijo, ki so jo predlagatelji vložili v postopku po ZDen pred upravnim organom in iz predloga v tem nepravdnem postopku, so predlagatelji v obeh postopkih zatrjevali isto podlago podržavljenja premoženja, katerega vračilo zahtevajo, t.j. kazensko sodbo vojaškega sodišča in pri tej podlagi podržavljenja še vedno vztrajajo tudi v pritožbi. Šlo je torej za primer vodenja dveh postopkov za vračilo podržavljenega premoženja na isti podlagi podržavljenja, ki ga je večkrat obravnavalo tudi Ustavno sodišče RS. Z odločbo U-I-10/92 z dne 5. 11. 1992 je razveljavilo 92. člen ZDen, ker je neupravičeno obsojenim osebam, katerih kazenska sodba je bila razveljavljena, onemogočal uveljavljanje zahtevkov na podlagi 145. člena ZIKS, pomen te odločitve pa je nato Ustavno sodišče RS pojasnilo v sklepu Up 294/97 z dne 18. 12. 1997, ponovilo pa ga je tudi v odločbi Up-1061/12 z dne 29. 5. 2014 v predmetni zadevi, v katerem je navedlo, da razveljavitev člena 92 ZDen ne pomeni, da je odločanje o vrnitvi premoženja, zaplenjenega z razveljavljenimi kazenskimi sodbami, v izključni pristojnosti sodišč, temveč da v teh primerih upravičenci (oziroma njihovi pravni nasledniki) lahko izberejo postopek, v katerem bodo uveljavljali zahtevek za vrnitev tako podržavljenega premoženja. Če ga uveljavljalo v upravnem postopku po določbah ZDen tudi po razveljavljeni kazenski sodbi, izrečeni na podlagi predpisov iz 3. ali 4. člena ZDen, je upravni organ dolžan ta postopek voditi naprej. Če pa želijo pravico do vrnitve premoženja uveljavljati po določbah ZIKS, morajo zahtevo vložiti pri pristojnem okrajnem sodišču, ki o njej odloča v nepravdnem postopku, zahtevo za denacionalizacijo pri upravnem organu pa umakniti. Dodalo je še, da je v teh primerih izbira pravnega temelja za vrnitev premoženja in s tem postopka za odločanje o zahtevi odločitev stranke in ne upravnega organa ali sodišča.

30. Pravilen je povzetek procesnih dejanj sodišča in udeležencev postopka v točki 27. obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na temo izbire postopka, saj ima oporo v spisovnih podatkih. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča glede na dejstvo, da je bil predlog za vračilo premoženja vložen v tem postopku po razveljavitvi kazenske sodbe, da je bil vložen po izteku roka za vložitev zahtevka po ZDen in glede na dogajanje na naroku dne 26. 10. 2000, ki ga je natančno opisalo v točki 28. obrazložitve izpodbijanega sklepa, v isti točki obrazložitve pravilno zaključilo, da je na tem naroku sodišče šele napovedalo pisni poziv k izbiri postopka, ki pa ga nikoli ni izdalo in kasneje predlagatelja k izbiri tudi ni več pozivalo. Takšno postopanje sodišča prve stopnje na naroku dne 26. 10. 2000 je bilo glede na že predhodno obrazloženo vodenje dveh postopkov, v katerih se je zatrjevala ista podlaga (temelj) podržavljenja, t.j. kazenska sodba vojaškega sodišča, skladno s stališčem Ustavnega sodišča RS. Na podlagi takšne "najave poziva" sodišča prve stopnje, četudi bi pri njej šlo že za pravi "poziv" na izbiro postopka, pa so se lahko predlagatelji zanesli zgolj na to, da so glede na lastne trditve o temelju podržavljenja izbrali pravi postopek in da bo njihovemu predlogu ugodeno, če bodo zatrjevani temelj podržavljena v postopku tudi dokazali, nikakor pa se niso mogli zanesti na to, za kar se zavzemajo pritožniki v pritožbi, da je zatrjevani temelj podržavljenja tudi podan, saj je bila resničnost teh njihovih trditev še predmet dokaznega postopka.

31. Po presoji pritožbenega sodišča so pravilne, saj imajo oporo v spisovnih podatkih, tudi ugotovitve in zaključek sodišča prve stopnje v točki 29. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da so predlagatelji še tri leta od poziva sodišča vzporedno vodili oba postopka, da jih v tem času sodišče ni pozivalo k izbiri postopka, da so to po treh letih storili samostojno in o tem sami obvestili sodišče, da je od vložitve predloga do prejema izjave sodišče vodilo postopek brez vplivanja ali izvajanja pritiska na predlagatelje v zvezi z izbiro postopka, določilo ni nobene sankcije, če predlagatelji izbire ne bodo opravili, da je sodišče ne glede na opravljeno ali neopravljeno izbiro vodilo nepravdni postopek z izvedbo dokazov in da je bila tako odločitev predlagateljev, da predlog na upravni enoti umaknejo, sprejeta sredi dokaznega postopka brez posebnega poziva in je bila svobodna ter samostojna. Pravilnost tega zaključka sodišča prve stopnje potrjujejo tudi navedbe predlagateljev v vlogah z dne 5. 6. 2003, v kateri so predlagatelji najavili svoj umik zahteve za denacionalizacijo v upravnem postopku, ki se je vodil po pravilih ZDen, in z dne 13. 10. 2003, s katero so predlagatelji sodišče prve stopnje seznanili z umikom zahteve za denacionalizacijo pri upravnem organu. Iz omenjenih vlog, pa tudi iz pritožbenih navedb pritožnikov, namreč izhaja, da razlog za umik zahteve za denacionalizacijo ni bil poziv (oziroma najava poziva) sodišča v tem postopku na izbiro postopka, temveč okoliščina, da se postopek pred upravnim organom vsebinsko sploh še ni začel, v tem nepravdnem postopku pred sodiščem pa je že bil izveden dokaz z izvedencem, pridobljeno je že bilo izvedeniško mnenje.

32. Kot je v točki 32. obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo že sodišče prve stopnje, v nepravdnem postopku ni veljala prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov in stranke so lahko nove trditve in nove dokaze predlagale do konca dokaznega postopka. Pritožbeno niso izpodbijane ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje, da predlagatelji ob vložitvi predloga niso predložili historičnih zemljiškoknjižnih izpiskov in odločbe o zaplembi, na kar so nasprotni udeleženci opozarjali; da je bil temelj zahtevka vseskozi sporen; da ko je predlagateljem povedalo, da jih bo pozvalo k izbiri postopka, podlage podržavljenja sodišče prve stopnje dokazno še ni ugotovilo, ker takrat še ni razpolagalo z vsemi dokazi, med drugim takrat še ni razpolagalo z zgodovinskimi zemljiškoknjižnimi izpiski in z njimi povezanimi listinami, ki jih je sodišče prve stopnje pridobilo šele na podlagi zaprosila z dne 6. 9. 2001 ob prejemu spisa upravne enote, v katerem se nahajajo zgodovinski ZK izpiski in se je s pravno podlago podržavljanja seznanilo šele iz spisa upravne enote; da sodišče prve stopnje po pridobitvi historičnih izpiskov in s tem z vpogledom v pravni temelj denacionalizacije predlagateljev ni več pozivalo k izbiri.

Prav tako niso konkretizirano izpodbijane niti nadaljnje ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje, da so predlagatelji s temi listinami morali razpolagati oziroma so jim morale biti znane, saj so se nahajale v upravnem denacionalizacijskem spisu, v upravni spis so bile vložene 20. 5. 1993; da so bili predlagatelji seznanjeni tudi z Odločbo v zaplembenem postopku zoper C. z dne 27. 3. 1948 Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, na podlagi katere se je vse imetje preneslo v last države, ki se prav tako nahaja v upravnem spisu; da so bili seznanjeni tudi z Odločbo v zaplembenem postopku zoper A.

A., Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah, z dne 9. 4. 1946, s katero se je vse imetje A. A. preneslo v last države, saj se tudi ta listina nahaja v upravnem spisu. Predlagatelji so tako razpolagajoč z dokaznimi listinami, ki predstavljajo pravno podlago vpisa v zemljiško knjigo in dokazujejo temelj podržavljenja, sami svobodno izbrali med upravnim in nepravdnim postopkom. Izbrali so nepravdni postopek, čeprav bi se lahko, če bi ravnali z ustrezno oziroma potrebno skrbnostjo, ki se pričakuje od vsakega udeleženca v postopku, in bi skrbno preučili vse zgoraj omenjene listine, s katerimi so bili seznanjeni že v postopku pred upravnim organom, na njihovi podlagi prepričali, da kazenska sodba vojaškega sodišča ni bila podlaga (temelj) podržavljenja premoženja, katerega vračilo so zahtevali tako v tem nepravdnem postopku kot tudi v upravnem postopku, da pri nobeni nepremičnini, ki je predmet tega postopka, v ZK ni omenjena kazenska sodba, da kazenska sodba ni bila podlaga za noben vpis pri nobeni nepremičnini oziroma bi se vsaj morali zavedati, da je zatrjevana podlaga podržavljenja premoženja vprašljiva, da morebiti svojih trditev glede podlage podržavljenja ne bodo uspeli dokazati in da posledično s svojim predlogom za vrnitev premoženja v nepravdnem postopku po določbah ZIKS ne bodo uspeli.

Če bi ravnali s potrebno skrbnostjo, bi lahko v postopku pred upravnim organom svoje trditve glede temelja podržavljenja premoženja, še preden so opravili izbiro postopka, tudi ustrezno prilagodili ugotovitvam, ki so izhajale iz dokaznih listin v upravnem spisu. Z opravljeno izbiro pa vložitev zahtevka po ZDen v upravnem postopku ni več mogoča, tudi ne v primeru, ko predlagatelji temelja v sodnem postopku niso mogli dokazati.

33. Ker so torej predlagatelji tako v tem nepravdnem postopku kot tudi v postopku, ki so ga vodili po določilih ZDen pred upravnim organom, ves čas zatrjevali, pri teh trditvah pa vztrajajo pritožniki tudi še v pritožbi, da je bila temelj podržavljenja premoženja njihovega pravnega prednika kazenska sodba vojaškega sodišča, ker je sodišče prve stopnje predlagatelje pozvalo oziroma najavilo poziv na izbiro postopka v času, ko še ni razpolagalo s podatki in dokaznimi listinami, na podlagi katerih je kasneje ugotavljalo temelj podržavljenja premoženja, katerega vračilo predlagatelji zahtevajo v tem nepravdnem postopku po določbah ZIKS, ker po tem, ko je bilo s temi dokaznimi listinami sodišče prve stopnje seznanjeno, predlagateljev ni več pozivalo k izbiri postopka, jih k izbiri postopka ni "priganjalo", le-ti pa so nepravdni postopek izbrali svobodno, neodvisno od predhodnega poziva oziroma najave poziva sodišča prve stopnje na izbiro postopka iz razloga, ker so se v tem postopku že začeli izvajati dokazi (dokaz z izvedencem), ker pri izbiri postopka (čeprav so razpolagali oziroma so bili seznanjeni z vsemi podatki in dokaznimi listinami, na podlagi katerih je v tem nepravdnem postopku sodišče prve stopnje ugotavljalo temelj podržavljenja premoženja in zaključilo, da kazenska sodba vojaškega sodišča ni bila podlaga (temelj) podržavljenja premoženja, katerega vračilo zahtevajo predlagatelji v tem nepravdnem postopku po določilih ZIKS, ker v času njene izdaje pravni prednik ni bil (več) lastnik tega premoženja, saj je le-to že pred tem prešlo v last države ex lege na podlagi Odloka AVNOJ), niso ravnali z ustrezno skrbnostjo, okoliščina poziva (oziroma najave poziva) sodišča prve stopnje predlagateljem na izbiro postopka, okoliščina, da so predlagatelji umaknili zahtevo za denacionalizacijo, ki so jo po določbah ZDen sicer pravočasno vložili pri upravnem organu, in okoliščina poteka roka za vložitev zahtevka na podlagi določil ZDen, ne predstavljajo takšnih okoliščin, ki bi narekovale drugačno odločitev sodišča prve stopnje.

S sprejeto odločitvijo, upoštevaje vse te izpostavljene okoliščine konkretnega primera, namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni kršilo pravice predlagateljev do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena URS. Kot je pravilno pojasnilo v točki 36. obrazložitve izpodbijanega sklepa, so bili predlagatelji s pravno podlago zaplembe seznanjeni na podlagi vpisa v zemljiško knjigo in listin, ki so bile podlaga za ta vpis, že pred trenutkom izbire postopka, saj so se te listine nahajale v upravnem spisu in so kljub temu umaknili postopek pred upravno enoto in izbrali postopek na sodišču, ki odloča na podlagi določb ZIKS.

Pravica do zasebne lastnine jim je bila spoštovana in zagotovljena, saj so imeli možnost zahtevati vrnitev zaplenjenega premoženja v prosto izbranem postopku, izbiro postopka so opravili svobodno, seznanjeni so bili z vsemi dejstvi. Ko se je po izvedenem dokaznem postopku z vsemi dejstvi seznanilo tudi sodišče, je pravno logični zaključek zavrnitev predloga. Možnost izbire postopka predlagateljem v takšnih okoliščinah primera ni dajala nobenega zagotovila, da bodo v izbranem postopku tudi uspeli. Pravica do zasebne lastnine iz 33. člena URS, v okviru katere so varovane tudi t.i. pričakovane pravice, v tem konkretnem primeru ni bila kršena, saj so predlagatelji, pravočasno seznanjeni z vsemi dokaznimi listinami, ki so predstavljale podlago za odločitev v tem nepravdnem postopku, imeli možnost voditi ustrezni postopek, a so sami izbrali umik v upravnem postopku in odločitev, da vodijo postopek pred sodiščem, ki lahko odloča le na pravni podlagi ZIKS.

Na tej pravni podlagi je sodišče tudi odločalo, izvedlo dokazni postopek in na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bilo premoženje podržavljeno že pred izdajo kazenske sodbe, da v času izdaje kazenske sodbe pravni prednik predlagateljev ni bil lastnik premoženja, katerega vračilo zahtevajo v tem nepravdnem postopku in je zahtevek predlagateljev posledično tudi povsem pravilno zavrnilo.

34. Odločitve o stroških postopka pritožniki ne izpodbijajo konkretizirano, vežejo jo le na uspeh s pritožbo o glavni stvari. Ker s pritožbo niso uspeli, je neutemeljena tudi njihova pritožba v delu, ki se nanaša na stroške nepravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje.

35. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podana niti katera od kršitev, na katero se ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), se je pritožba izkazala za neutemeljeno, zato jo je bilo potrebno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena, 1. odstavek 366. člena in 353. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

36. Ker niti ZIKS niti ZNP-1 ne vsebujeta nobenih posebnih določb o povračilu stroškov v tovrstnih postopkih, je pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških prve nasprotne udeleženke odločilo na podlagi 1. odstavka 40. člena ZNP-1, ki določa, da vsak udeleženec krije svoje stroške, razen če zakon določa drugače.

1 Določbe ZNP-1 se v tem postopku uporabljajo v skladu z 2. odstavkom 216. člena ZNP-1, saj je bila predhodna odločba sodišča prve stopnje razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno odločanje po uveljavitvi tega zakona.