Appeal dismissed; court exit from company justified by partner obstruction of share transfer rights.

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 464,82 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Interveninet na strani tožene stranke nosi sam svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Prokura vsebuje upravičenje tako za opravljanje procesnih dejanj v pravdnem postopku, kot za zastopanje družbe pri podelitvi procesnega pooblastila. Prokurist ni zgolj pooblaščenec gospodarske družbe v smislu 86. člena ZPP, temveč je pravna narava prokure, ki je opredeljena v ZGD-1, podobna pravni naravi zakonitega zastopnika.

Sodni izstop je v zakonu urejen kogentno. Mogoč je le tedaj, če obstajajo utemeljeni razlogi. Zakon teh razlogov ne našteva taksativno, ampak navaja le nekaj primerov. Vsi ti kažejo na nezakonito ali nepošteno ravnanje drugih družbenikov in na njihovo krivdo. Taki primeri so res najbolj jasni, niso pa edini. Utemeljen razlog je tudi, da med družbeniki ne glede na krivo kogarkoli obstajajo odnosi, ki ne dopuščajo sodelovanja, ki je nujno po pogodbi.

Vsebino nedoločenega pravnega pojma "utemeljeni razlogi" je treba napolniti tako, da pravica do sodnega izstopa iz družbe ne obstaja zgolj teoretično, temveč se prilagaja konkretnim dejanskim okoliščinam. Za tožnico obstaja dejanska ovira za odsvojitev njenega poslovnega deleža, drug družbenik pa hkrati zavrača vse njene poskuse za rešitev nastale situacije. Tudi takšen položaj predstavlja oviro pri uresničitvi družbenikove pravice do prenosa poslovnega deleža, zato predstavlja utemeljen razlog za sodni izstop družbenice iz družbe.

Do kršitve pravil o zastopanju družbe bi prišlo, če bi toženo stranko v sporu zastopala tožnica. Slednja je bila sicer njena zakonita zastopnica, vendar pa je bil pri njej podan konflikt interesov z interesi tožene stranke (primerjaj 2. točka drugega odstavka 82. člena ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da tožeča stranka z dnem pravnomočnosti sodbe izstopa iz tožene stranke. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2.680,92 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo je vložil pravočasno pritožbo stranski intervenient na strani tožene stranke. Uveljavljal je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa v naloži plačilo intervenientove stroške postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno je predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Tožeča stranka je pravočasno vložila odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnica ena izmed dveh družbenikov tožene stranke s 50 % poslovnim deležem in hkrati edina zakonita zastopnica (direktorica) slednje. Drugi družbenik s 50 % poslovnim deležem je intervenient A. A., ki je tudi prokurist družbe. Tožeča stranka je s tožbo na podlagi drugega odstavka 501. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) zahtevala svoj izstop iz tožene stranke, saj je med družbenikoma prišlo do nesoglasja, zaradi katerega njuno sodelovanje ni več mogoče. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: (1) so se odnosi med družbenikoma poslabšali v času epidemije korona virusa ter da družbenika že več kot tri leta ne komunicirata oziroma komunicirata samo preko pooblaščencev, (2) da je tožnica marca 2020 želela svoj poslovni delež brezplačno prenesti na drugega družbenika, na kar drugi družbenik ni pristal, (3) da je tožnica drugemu družbeniku 25. 5. 2020 ponudila, da odkupi njegov poslovni delež, na kar drugi družbenik ni pristal, (4) da je drugi družbenik nasprotoval svoji izključitvi iz tožene stranke, tožbeni zahtevek za njegovo izključitev pa je bil pravnomočno zavrnjen, 1 (5) da je drugi družbenik na skupščini dne 8. 11. 2021 glasoval proti izstopu tožnice iz družbe, zaradi česar tak sklep ni bil sprejet, (6) da je tožnica drugega družbenika 8. 8. 2023 obvestila o možnosti uveljavljanja predkupne pravice v 30. dneh od prejema obvestila, pod pogoji, pod katerimi je svoj delež ponudila v prodajo tretjim osebam, vendar povratne informacije od njega ni prejela, (7) da je tožnica namen prodaje poslovnega deleža 10. 8. 2023 objavila na svoji facebook strani ter je nato v avgustu 2023 svoj poslovni delež neuspešno poskušala prodati zaposlenim, poslovnim partnerjem in znancem (B. B., C. C., D. D., E. E. ter F. F.), (8) da je tožnica 17. 8. 2023 na spletno stran http//www... podala povpraševanje za pomoč pri prodaji, odgovorili pa so ji, da je pri manjših zasebnih podjetjih veliko težje prodati le del podjetja. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju navedenega štelo, da je tožnica, ki je predhodno na vse mogoče načine neuspešno poskušala urediti bodisi svoj, bodisi položaj drugega družbenika, ovirana pri uresničitvi svoje pravice do prenosa poslovnega deleža (481. člen ZGD-1), zaradi česar obstajajo utemeljeni razlogi za sodni izstop družbenice iz družbe.

Glede uveljavljenih procesnih kršitev ter kršitev Ustave

6. Iz izpodbijane sodbe in podatkov v spisu so razvidna naslednja pravno relevantna dejstva. Tožnica je družbenica tožene stranke in je bila hkrati njena edina zakonita zastopnica. Sodišče prve stopnje je tožbo v odgovor vročilo toženi stranki na naslov, ki je vpisan v sodni register. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila. Tožnica je sodno pisanje nemudoma posredovala A. A., ki je z vlogo z dne 16. 11. 2022 priglasil stransko intervencijo na strani tožene stranke ter hkrati v vlogi stranskega intervenienta na strani tožene stranke pravočasno 2 vložil odgovor na tožbo. Tožeča stranka je priglašeni intervenciji nasprotovala, saj je menila, da A. A. kot družbenik nima pravnega, temveč zgolj ekonomski interes v sporu. Poleg tega je intervenciji nasprotovala tudi zato, ker bi A. A. lahko zastopal toženo stranko kot prokurist. A. A. je vztrajal pri priglašeni intervenciji ter navedel, da kot prokurist nima položaja zakonitega zastopnika družbe, ampak je njen pooblaščenec.

7. Sodišče prve stopnje je sklepom z dne 14. 9. 2023 intervencijo dopustilo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podana kolizija interesov na strani tožeče (pravilno: tožene) stranke. Sodišče je dopustilo intervencijo drugega družbenika, ki je tudi prokurist tožene stranke, saj bi tožnica sicer dosegla izdajo zamudne sodbe. Iz obrazložitve je nadalje izhaja, da intervenient v tem primeru nima zgolj pravnega interesa za intervencijo na strani tožene stranke, temveč je njegov procesni položaj širši do takšne mere, da lahko zastopa toženo stranko kot njen zastopnik za potrebe tega postopka.

8. Prokura upravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin, za kar mora biti prokurist posebej pooblaščen (prvi odstavek 35. člena ZGD-1). V okvir pravne sposobnosti družbe sodi tudi procesna sposobnost (drugi odstavek 4. člena ZGD-1), ki določa, da družbe kot pravne osebe lahko tožijo ali so tožene. Prokuristu je z zakonom dano splošno pooblastilo za opravljanje vseh materialnopravnih in procesnopravnih dejanj (razen v zvezi z odsvojitvijo in obremenitvijo nepremičnin), ki se razteza tudi na (sedaj zakonsko izrecno urejeno) upravičenje za opravljanje procesnih dejanj v postopkih pred sodišči in drugimi organi (tretji odstavek 35. člen ZGD-1).

9. S sprejetjem in uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1I), ki velja od 8. 8. 2015, je zakonodajalec dvome glede prokuristovih upravičenj za opravljanje procesnih dejanj odpravil z novim tretjim odstavkom dodanim v 35. člen ZGD-1. Na podlagi slednjega lahko prokurist v mejah upravičenj iz prvega odstavka 35. člena ZGD-1 (prokura upravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin, za kar mora biti prokurist posebej pooblaščen) zastopa družbo pred sodišči in drugimi organi. 3

10. Prokurist ima tudi v skladu s sodno prakso, po sprejemu novele ZGD-1I, posebno, z zakonom določeno pooblastilo za zastopanje družbe pred sodišči. 4 Prokura vsebuje upravičenje tako za opravljanje procesnih dejanj v pravdnem postopku, kot za zastopanje družbe pri podelitvi procesnega pooblastila. 5 Prokurist ni zgolj pooblaščenec gospodarske družbe v smislu 86. člena ZPP, temveč je pravna narava prokure, ki je opredeljena v ZGD-1, podobna pravni naravi zakonitega zastopnika. 6

11. Po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi pritožnikovemu stališču, da sodišče prve stopnje ni zagotovilo ustreznega zastopanja tožene stranke, zaradi česar ji ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku. Za presojo je bistvena ugotovitev, da ima A. A. v družbi več vlog. Je namreč družbenik tožene stranke, hkrati pa je tudi njen pokurist. Kot prokurist ima A. A. položaj, ki ustreza položaju zakonitega zastopnika družbe. Glede na določbo tretjega odstavka 35. člena ZGD-1 je zmotno stališče pritožnika, da prokurist nima procesnopravnega upravičenja do zastopanja družbe.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe 78., 79. in 80. člena ZPP ter da je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Do kršitve pravil o zastopanju družbe bi prišlo, če bi toženo stranko v sporu zastopala tožnica. Slednja je bila sicer njena zakonita zastopnica, vendar pa je bil pri njej podan konflikt interesov z interesi tožene stranke (primerjaj 2. točka drugega odstavka 82. člena ZPP). Tožnica v tem sporu ni nastopala v vlogi zakonite zastopnice tožene stranke. Tožena stranka, zastopana po tožnici kot njeni zakoniti zastopnici, na tožbo ni odgovorila, niti ni opravljala drugih procesnih dejanj v tem sporu. V vlogi tožene stranke je podala zgolj izjavo o prijavi udeležbe z dne 12. 1. 2023, v kateri je (enako kot v tožničini vlogi z dne 14. 12. 2022) opozorila, da bi A. A. v tem postopku lahko zastopal toženo stranko, saj je prokurist družbe, kot družbenik pa nima pravnega interesa za sodelovanje v tej pravdi. Sodišče prve stopnje temu stališču tožnice ni sledilo ter je intervencijo drugega družbenika A. A. dopustilo. Sklenilo je, da bi tožnica sicer dosegla izdajo zamudne sodbe, glede na to, da tožena stranka odgovora na tožbo ni vložila.

13. Pritožnik nadalje očita sodišču prve stopnje, da ga v postopku ni štelo kot zastopnika tožene stranke, saj mu ni podelilo položaja zakonitega zastopnika družbe, temveč je dopustilo njegovo intervencijo na strani tožene stranke, pri čemer se položaja logično izključujeta. Ker lahko prokurist po zakonu zastopa družbo v postopku pred sodiščem (lahko pa tudi zastopa družbo pri podelitvi procesnega pooblastila pooblaščencu), pritožnik neupravičeno očita sodišču prve stopnje, da mu ni "podelilo" položaja zakonitega zastopnika družbe. Tako položaj je kot prokurist imel že po zakonu, zato mu položaja ni bilo treba podeliti. Glede na že povzeto je pritožnik sam v postopku pred sodiščem prve stopnje zasledoval drugačen interes, in sicer da mu sodišče (kot družbeniku) prizna položaj stranskega intervenienta na strani tožene stranke, čeprav bi lahko zastopal toženo stranko kot njen zastopnik. Pritrditi je zato treba tožnici, da je bila odločitev, da bo v postopku nastopal kot intervenient, pritožnikova lastna izbira, ki bi v postopku lahko zastopal toženo stranko, pa tega ni storil. Čeprav ima intervenient v postopku sicer lasten interes, je v okoliščinah tega primera (glede na njegovi dve vlogi v družbi), interes intervenienta v postopku ustrezal interesu tožene stranke.

14. Glede na navedeno pa niso utemeljeni niti pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje toženi stranki, zaradi konflikta interesov med toženo stranko in njeno zakonito zastopnico (tožnico), toženi stranki postaviti začasnega zastopnika. Tožena stranka je imela (in še ima) zastopnika, ki bi jo lahko v postopku zastopal, saj je imel takšno upravičenje pritožnik. Iz tega razloga niso bili izpolnjeni pogoji za postavitev začasnega zastopnika toženi stranki (82. člen ZPP), prav tako tudi ne za sprejem drugega ukrepa za zagotovitev pravilnega zastopanja tožene stranke.

15. V tem primeru je bil pritožnik ves čas seznanjen s potekom pravde. V vlogi zastopnika tožene stranke bi lahko ves čas postopka zagotovil sodelovanje tožene stranke v sporu. Sodišče prve stopnje je tožbo v odgovor (ter vsa druga sodna pisanja) vročilo toženi stranki na naslov, ki je vpisan v sodni register (tretji odstavek 139. člena ZPP), zato ni niti utemeljen očitek, da je sodišče pisanja za toženo stranko vročalo (osebno) tožnici. Pisanja so bila toženi stranki vročena v skladu s pravili vročanja pisanj pravnim osebam. Tožba je bila nato A. A. nemudoma posredovana v odgovor, ki je odgovor na tožbo (sicer v vlogi intervenienta, ki jo je sam izbral) tudi pravočasno vložil. S postopkom je bil nadalje ves čas seznanjen, saj so mu bila (kot stranskemu intervenientu na strani tožene stranke) vročena vsa pisanja v postopku, sodeloval je na pripravljalnem naroku ter na naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je sprejelo vse njegove vloge ter se do njegovih navedb v sodbi tudi opredelilo. Stvar pritožnikove lastne odločitve je zato bila, da tožene stranke v postopku ne bo (aktivno) zastopal, saj je imel ves čas možnost, da to stori. Pritožbeni očitek, da toženi stranki ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku je zato neutemeljen, kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.

16. Iz navedenih razlogov tudi ni podana kršitev 14., 22., 23. in 74. člena Ustave RS. Prav tako ni podana absolutno bistvene kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker pritožnik, glede na vsebino pritožbenih navedb ne uveljavlja protispisnosti, torej da bi sodišče vsebini listinskega gradiva pripisalo drugačno vsebino, kot jo ima v resnici. 7 Pritožnik je namreč v pritožbi navajal, da iz procesnih dejanj v spisu izhaja, da mu sodišče ni priznalo položaja zastopnika družbe, do česar pa se je pritožbeno sodišče že opredelilo.

Glede sodnega izstopa iz družbe

17. Družbena pogodba lahko določi, da sme družbenik iz družbe izstopiti ali da je lahko izključen iz družbe, ter določi pogoje, postopek in posledice izstopa ali izključitve. Če po družbeni pogodbi o izključitvi družbenika odloča skupščina, se ne uporablja določba tretjega odstavka 506. člena tega zakona (prvi odstavek 501. člena ZGD-1). Ne glede na prejšnji odstavek sme družbenik s tožbo od družbe zahtevati izstop, če obstajajo za to utemeljeni razlogi, zlasti če mu drugi družbeniki ali poslovodja povzročajo škodo, če družba ali družbeniki ovirajo ali onemogočajo uresničitev družbenikove pravice do izstopa, če je oviran pri uresničevanju pravic, ki jih ima po zakonu ali pogodbi, ali če mu skupščina ali poslovodje nalagajo nesorazmerne obveznosti (drugi odstavek 501. člena ZGD-1).

18. Sodni izstop je v zakonu urejen kogentno. Mogoč je le tedaj, če obstajajo utemeljeni razlogi. Zakon teh razlogov ne našteva taksativno, ampak navaja le nekaj primerov. Vsi ti kažejo na nezakonito ali nepošteno ravnanje drugih družbenikov in na njihovo krivdo. Taki primeri so res najbolj jasni, niso pa edini. Utemeljen razlog je tudi, da med družbeniki ne glede na krivo kogarkoli obstajajo odnosi, ki ne dopuščajo sodelovanja, ki je nujno po pogodbi. 8

19. Po sodni praksi zgolj porušeni osebni odnosi med družbeniki sicer sami za sebe ne predstavljajo utemeljenega razloga za izstop družbenika iz družbe. Tak razlog pa je podan, če družbeniku dejanske razmere v družbi ne omogočajo, da ovrednoti svoj poslovni delež v družbi ter na tej podlagi pridobi realno nadomestilo ob prenosu deleža na tretjo osebo, saj je tako družbeniku ovirana uresničitev njegove pravice do prenosa deleža. Družbenikov položaj je v takem primeru primerljiv situaciji iz osmega odstavka 481. člena ZGD-1, torej če družbeniku ni podano v družbeni pogodbi dogovorjeno soglasje za odsvojitev deleža tretjim osebam, hkrati pa noben od družbenikov ni pripravljen kupiti njegovega deleža. 9

20. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je treba v tej zadevi upoštevati celoto vseh ugotovljenih okoliščin, ki vse skupaj predstavljajo utemeljen razlog za zakonski izstop družbenice iz družbe. Pri tem treba izpostaviti dejstvo, da sta v družbi dva družbenika, ki imata vsak 50% poslovni delež v toženi stranki. To pomeni, da so sprejete odločitve za katere glasujeta oba družbenika. Aktivno in tvorno sodelovanje obeh družbenikov je zato za delovanje družbe bistvenega pomena. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so med družbenikoma že dalj časa porušeni odnosi do te mere, da med njima konstruktivno sodelovanje ni mogoče. Do zaostritve odnosov med družbenikoma je prišlo že v letu 2020, ko so bile tudi sicer razmere zaradi korona virusa težke ter je bilo treba iskati rešitev za nadaljnjo poslovanje tožene stranke. Od tedaj dalje družbenika že več kot tri leta ne komunicirata oziroma komunicirata zgolj preko pooblaščencev. Tožnica je uporabila razne možne načine in postopke za ureditev razmerij med družbenikoma, vendar je bila pri vseh svojih prizadevanjih neuspešna.

21. Neutemeljen je očitek intervenienta, da tožnica toženo stranko obvladuje, da sama umetno ustvarja porušene odnose z drugim družbenikom, ki mu je dala odpoved in onemogočila vpogled v tekoče podatke. Že iz predložene elektronske korespondence med družbenikoma (priloga A6) je razvidno, da temu ni tako. A. A. je sam večkrat izjavil, da se bo iz družbe umaknil, da ga ne bo več nazaj in podobno, za konstruktivne rešitve pa ni bil dovzeten. Tem trditvam nasprotujejo tudi druge ugotovitve sodišča prve stopnje, iz katerih izhaja, da se je tožnica želela sama na razne načine umakniti kot družbenica iz družbe, pa tudi pri tem ni bila uspešna. Tožnica je že v marcu 202o želela brezplačno prenesti svoj poslovni delež na drugega družbenika, v zvezi s čemer se je dogovorila za temin pri notarju, vendar drug družbenik na to ni pristal. Nadalje je na skupščini dne 8. 11. 2021 predlagala svoj izstop iz družbe, čemur je drugi družbenik nasprotoval, sklep pa posledično ni bil sprejet. Pisna izjava zaposlenih po navedenem za odločitev niti ni bistvena, saj že komunikacija med družbenikoma ter poskusi tožnice za rešitev situacije razgrinjajo zaostrene odnose med družbenikoma. Po presoji pritožbenega sodišča zato tožnica utemeljeno navaja, da so odnosi med družbenikoma skrhani do te mere, da njuno nadaljnje skupno strateško odločanje kot lastnikov družbe ni mogoče.

22. Pritožnik očita tožnici, da ni imela resnega namena prodaje svojega poslovnega deleža, saj naj bi v avgustu 2023 zgolj za potrebe tega postopka poslala ponudbo za prodajo deleža nekaj zaposlenim (C. C., G. G.), poslovnim partnerjem (D. D.) in znancem (B. B. in E. E.). Po mnenju pritožbenega sodišča pa tudi temu očitku ni mogoče pritrditi, saj so prav zaposleni, znanci in poslovni partnerji osebe, ki so s poslovanjem družbe najbolje seznanjene. Pri družbah z omejeno odgovornostjo je poudarjena medsebojna povezanost družbenikov, zaradi česar je večja verjetnost, da bi prav osebe, ki so z družbo na določen način že poslovno povezane, izrazile interes za nakup deleža družbe, kot pa nekdo tretji. Tudi iz odgovora na povpraševanje tožnice, poslanega na spletno stran http://www... izhaja pojasnilo, da se tovrstna partnerstva običajno sklepajo na podlagi preteklih poznanstev in zaupanja, kar se težko vzpostavi, če se poznanstvo zgodi na trgu. To še posebej glede na to, da sta družbenika imetnika 50 % deleža, kar pomeni, da je za sprejem sklepov na skupščini, s tem pa za sprejem najpomembnejših odločitev v družbi, potrebno soglasje obeh družbenikov. Tega so se nedvomno zavedali tudi potencialni kupci tožničinega poslovnega deleža, kar izhaja iz odgovora D. D. Tak pomislek sledi tudi iz odgovora C. C., E. E. ter B. B. (slednji se je najprej namreč zanimal za nakup 100% poslovnih deležev v družbi). Pritožnik zato z očitkom, da je tožnica poslala ponudbo za prodajo zgolj nekaj zaposlenim, poslovnim partnerjem in znancem, ki so na ponudbo odgovorili v par dneh ter da za prodajo ni angažirala nobene družbe, dvoma v ugotovljeno dejansko stanje ni uspel vzpostaviti.

23. ZGD-1 sprejema načelo, da se poslovni deleži lahko odsvojijo ali dedujejo (481. člen ZGD-1). To načelo je eden od izrazov ustavno zagotovljene svobodne gospodarske pobude. 10 Gre tudi za varovanje družbenikove ustavne pravice do zasebne lastnine, ki vsebuje tudi upravičenje do razpolaganja s predmetom lastninske pravice. 11 Vsebino nedoločenega pravnega pojma "utemeljeni razlogi" je zato treba napolniti tako, da pravica do prenosa poslovnega deleža ne obstaja zgolj teoretično, temveč se prilagaja različnim dejanskim okoliščinam. Merilo ravnanja mora biti enako v okoliščinah, ki so si v bistvenem podobne in različno v okoliščinah, ki so si v bistvenem različne. 12

24. V konkretnem primeru je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da je tožnica ovirana pri uresničitvi njene pravice do prenosa poslovnega deleža (osmi odstavek 481. člena ZGD-1). Drug družbenik se namreč na njen poziv za uveljavljanje predkupne pravice do nakupa poslovnega deleža ni odzval, predhodno pa je že zavrnil njeno ponudbo, da njen delež prevzame brezplačno. Tožnica je ponudbo za prodajo poslovnega deleža tudi tretjim dala neuspešno. Do prodaje njenega poslovnega deleža ni prišlo, saj gre za polovični poslovni delež v družbi, v kateri imata družbenika neurejene odnose. Noben od potencialnih kupcev njenega poslovnega deleža ni bil pripravljen kupiti. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je družbenica tudi sicer na vse mogoče načine poskušala urediti bodisi svoj, bodisi položaj drugega družbenika. Ne glede na to, da v konkretnem primeru soglasje za odsvojitev poslovnega deleža tretjim po Družbeni pogodbi ni bilo potrebno, na kar se sklicuje pritožnik, obstaja za tožnico dejanska ovira za odsvojitev njenega poslovnega deleža, drug družbenik pa hkrati zavrača vse njene poskuse za rešitev nastale situacije. Tudi takšen položaj lahko, po mnenju pritožbenega sodišča, predstavlja oviro pri uresničitvi družbenikove pravice do prenosa poslovnega deleža, saj gre za situacijo primerljivo položaju po osmem odstavku 481. člena ZGD-1. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno štelo, da gre za položaj, ki predstavlja utemeljen razlog za sodni izstop družbenice iz družbe (drugi odstavek 501. člena ZGD-1).

25. Neutemeljen je tudi očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba sodišča prve stopnje dovolj razlogov, da je sposobna preizkusa. Pritožnik iztrgano povzema posamezne ugotovitve sodišča prve stopnje, vendar pa je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče na podlagi vseh povzetih dejanskih ugotovitev skupaj štelo, da je bila tožnica ovirana pri uresničitvi pravice do prenosa poslovnega deleža. Preizkusa pa je sposobna tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje, saj po sodni praksi zadošča, da je odmera stroškov razvidna iz stroškovnika v spisu.

26. Pritožbene navedbe so po povedanem neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

27. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Stranski intervenient na strani tožene stranke s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje pritožbene stroške. Tožena stranka 13 pa je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Ti obsegajo stroške za odgovor na pritožbo po 1. točki tarifne številke 22 Odvetniške tarife (ODvt) v višini 625 točk, izdatke po tretjem odstavku 11. člena ODvt v priglašeni višini 10 točk, ter 22 % DDV in znašajo skupaj 464,82 EUR. Navedeni znesek je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 V postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani V Pg 1845/2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 193/2022.

2 To je v roku 30 dni od vročitve tožbe v odgovor toženi stranki (prvi odstavek 277. člena v zvezi s prvim odstavkom 201. člena ZPP).

3 Tako I Cp 661/2020.

4 Tako I Up 48/2017, II Ips 37/2018, X Dor 231/2021, I Up 248/2023, Pdp 912/2017, Cp 454/2019, I Cp 661/2020.

5 Primerjaj II Ips 37/2018.

6 Tako I Up 248/2023.

7 Primerjaj J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 312.

8 B. Zabel v M. Kocbek, ur. Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, ZGD-1, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana 2007, str. 147.

9 Primerjaj III Ips 24/2019, tč. 21. in 22. obrazložitve.

10 S. Prelič in drugi, Družba z omejeno odgovornostjo, GHV založba, Ljubljana 2009, str. 210.

11 Tako III Ips 24/2019.

12 Primerjaj U-I-512/18, (tč. 10) , U-I-147/12, U-I-186/12 in druge.

13 Stranski intervenient je lahko le upravičenec, ne pa tudi zavezanec za povračilo pravdnih stroškov (N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 33)