Appeal dismissed; court ruled consumer protection laws inapplicable as parties were not consumers.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo o glavni stvari.

[JEDRO]

Drži, da mora sodišče zahtevek tožeče stranke vselej presoditi po vseh pravnih podlagah, ki v konkretnem primeru pridejo v poštev. Vendar pa to pravilo ni absolutno, saj je sodišče navedeno presojo dolžno opraviti (le) v okviru podane trditvene podlage (prim. 7. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je preučilo tožbo in vse nadaljnje vloge tožnic, iz katerih izhaja, da zatrjujeta, da je treba prvotnega kreditojemalca šteti za potrošnika, potrošnici pa sta tudi tožnici. Izrecno in izključno se sklicujeta zgolj na evropsko in nacionalno potrošniško zakonodajo, to je na Direktivo 93/13 ter predvsem na 23. in 24. člen ZVPot in na tam opredeljene pravne standarde pravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti. Kot je obrazloženo zgoraj, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da prvotni kreditojemalec ni bil potrošnik in da tudi tožnici nista potrošnici, zato navedenih predpisov za presojo zahtevkov v tem konkretnem primeru ni mogoče uporabiti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Po predlogu za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje 4. 10. 2024 izdalo sklep, s katerim je do pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku odložilo odplačevanje kredita po pogodbi o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF št. 000 (list. št. 24). Zoper sklep o začasni odredbi je toženka podala ugovor (list. št. 32), z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje ugovoru ugodilo, izdano začasno odredbo razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

2. Tožnici po svojem pooblaščencu sklep izpodbijata v celoti iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava navajata, da ne drži ugotovitev, da prvotni kreditojemalec A. A., pravni prednik prve tožnice, ni nastopal kot potrošnik, ter da je kredit vzel z namenom opravljanja poklicne ali pridobitne dejavnosti. Kredit je vzel z namenom osebne potrošnje pomagati hčerki pri pričetku njene poslovne poti, nikakor pa ni imel z nepremičnino namena opravljati poklicne ali pridobitne dejavnosti in je v tej nepremičnini nikoli ni opravljal, saj je bil v času najema kredita že v pokoju.

Nikoli tudi ni prejemal najemnine za lokal. Skladno z Zakonom o varstvu potrošnikov (ZVPot) se kot potrošnik šteje fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za namene izven svoje poklicne in pridobitne dejavnosti. Tudi če je bil namen tu obravnavanega kredita nakup gostinskega lokala, to ne pomeni, da je kreditojemalec vzel kredit z namenom opravljanja poklicne in pridobitne dejavnosti. Ravno nasprotno, kredit je bil vzet z namenom nakupa nepremičnine in ne za opravljanje poklicne ali pridobitne dejavnosti. V gostinskem lokalu, ki je bil kupljen iz kreditnih sredstev, od nakupa dalje dejavnost opravlja družba B. in ne kreditojemalec.

Zato ga gre šteti za potrošnika in mu pripada pravno varstvo skladno z ZVPot in Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva 93/13). V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Nadalje navaja, da izpodbijani sklep nima nikakršnih ugotovitev in razlogov glede izpolnjene oziroma neizpolnjene pojasnilne dolžnosti toženke do kreditojemalca. Do tega bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti, ne glede na dejstvo, ali tožnici šteje za potrošnici ali ne, saj je od tega odvisno, ali je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in posledično ali obstoji terjatev tožnic.

Toženka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti in je ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Ničen pogodbeni pogoj, ki pomeni ključno, osrednjo sestavino pogodbe, pa ima vselej za posledico ničnost celotne pogodbe. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja, ali je bila pojasnilna dolžnost ustrezno izpolnjena in posledično do ravnanja skladno z načelom vestnosti in poštenja, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnici predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in toženkin ugovor zoper sklep o začasni odredbi zavrne, podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ter priglašata pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo toženka pritožbene navedbe prereka, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka je zoper sklep o začasni odredbi, s katerim je sodišče ustavilo plačevanje obrokov po kreditni pogodbi, ugovarjala z navedbami, da je sodišče izhajalo iz napačne predpostavke, da sta tožnici potrošnici. Kreditna pogodba je bila sklenjena in kredit najet za nakup gostinskega lokala, torej v svojstvu opravljanja gospodarske dejavnosti, zato tožnicama ni mogoče nuditi pravnega varstva na podlagi določb potrošniškega prava vključno z Direktivo 93/13.

6. Sodišče prve stopnje je pri odločanju navedeni ugovor sprejelo ter ugotovilo, da tožnici svoje zahtevke utemeljujeta na predpisih o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji, ki jih ureja Direktiva 93/13 v povezavi z nacionalnim pravom, to je ZVPot-1. 1 Soglašalo je s tožnicama, da mora imeti potrošnik načeloma že med pravdnim postopkom možno doseči začasno ustavitev nadaljnjega izpolnjevanja obveznosti, če za verjetno izkaže ničnost pogodbe zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev in terjatev za vračilo na nični podlagi, a je kot bistveno okoliščino štelo, da navedeno velja zgolj za potrošnike. Potrošnik v smislu citiranih predpisov pa je fizična oseba, ki pridobiva in uporablja blago in storitve za namene izven svoje poklicne in pridobitne dejavnosti. Nadalje je ugotovilo, da je prvotni kreditojemalec, pravni prednik (oče) prve tožnice pogodbo sklenil kot fizična oseba, a to ni dovolj za kvalifikacijo kreditojemalca kot potrošnika. Namreč v 2. členu kreditne pogodbe je navedeno, da je kreditojemalec sredstva porabil za nakup gostinskega lokala, kar s strani tožnic ni bilo prerekano. V tem lokalu je vse od nakupa dejavnost opravljala družba B., katere edina družbenica je prva tožnica. Zaključilo je, da je bil namen sklenitve kreditne pogodbe nakup gostinskega lokala, ter da ni šlo za zadovoljevanje posameznikovih lastnih potreb v smislu lastne (osebne) potrošnje. Zato prvotnega kreditojemalca kot tudi tožnic ni štelo za potrošnike, posledično tožnici nista za verjetno izkazali, da bo v konkretnem primeru treba uporabiti določbe Direktive in ZVPot, saj te varujejo le potrošnike. Ker sta tožnici terjatev oprli zgolj na navedena določila, je za verjetno nista izkazali.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna v pravnem in dejanskem pogledu, zato razlogov za takšno odločitev ne bo ponavljalo, ampak se v nadaljevanju izreka do pritožbenih navedb.

Glede zmotne uporabe materialnega prava

8. V tem delu tožnici dobesedno povzemata, kar sta navedli v odgovoru na ugovor (list. št. 65), na njune navedbe pa je odgovorilo že sodišče prve stopnje. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz kreditne pogodbe (A3) izrecno izhaja, da bo kreditojemalec sredstva kredita do višine čiste vrednosti kredita porabil za nakup gostinskega lokala. Pri čemer tožnici v postopku ne trdita, da bi sredstva prvotni kreditojemalec ali pa sedaj tožnici porabili kako drugače kot za nakup gostinskega lokala, npr. da bi ga porabili za osebno potrošnjo. Pritožbeno razlogovanje, da so sredstva kredita šla za nakup nepremičnine in ne za opravljanje dejavnosti, ni pravilno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bila sredstva porabljena za nakup nepremičnine za opravljanje poklicne oziroma poslovne dejavnosti, ki jo je tožnikova hčerka, sedaj prva tožnica, opravljala v tem lokalu že prej. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je prvotni kreditojemalec kredit po kreditni pogodbi najel izven poklicne in pridobitne dejavnosti, zato se šteje kot potrošnik in mu gre pravno varstvo skladno z Direktivo 93/13 in ZVPot. Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo.

Glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja

9. Pritrditi gre pritožbi, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo okoliščin, na kakšen način je bila izpolnjena pojasnilna dolžnost toženke kot banke do prvotnega kreditojemalca. Tudi gre pritrditi pritožbi, da če je bila pojasnilna dolžnost opravljena v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, gre lahko za ničen pogodbeni pogoj, ki bi lahko imel za posledico ničnost celotne pogodbe. Vendar pa ni mogoče pritrditi pritožbi v delu, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do razlogov glede izpolnjene pojasnilne dolžnosti, ne glede na dejstvo, ali tožnici šteje za potrošnici ali ne, saj je od tega odvisno, ali je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, posledično pa, ali je izkazana verjetnost obstoja terjatve tožnic. Tožnici torej v pritožbi zatrjujeta, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati okoliščine izpolnitve pojasnilne dolžnosti po splošnih določilih o ničnosti, če je že ni ugotavljalo po določilih ZVPot in Direktive 93/13, ker je štelo, da prvotni kreditojemalec kredita ni vzel kot potrošnik. Tudi na ta očitek je sodišče prve stopnje odgovorilo, in sicer, da Direktiva 93/13 in ZVPot varujeta le potrošnike in nalagata opravo pojasnilne dolžnosti v obsegu, kot ga tožnici tudi zatrjujeta. Vendar nista za verjetno izkazali, da bo v konkretnem primeru mogoče uporabiti navedena predpisa, obenem pa sta terjatev oprli prav nanju. 2

10. Drži, da mora sodišče zahtevek tožeče stranke vselej presoditi po vseh pravnih podlagah, ki v konkretnem primeru pridejo v poštev. Vendar pa to pravilo ni absolutno, saj je sodišče navedeno presojo dolžno opraviti (le) v okviru podane trditvene podlage (prim. 7. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbeno sodišče je preučilo tožbo in vse nadaljnje vloge tožnic, iz katerih izhaja, da zatrjujeta, da je treba prvotnega kreditojemalca šteti za potrošnika, potrošnici pa sta tudi tožnici. Izrecno in izključno se sklicujeta zgolj na evropsko in nacionalno potrošniško zakonodajo, to je na Direktivo 93/13 ter predvsem na 23. in 24. člen ZVPot in na tam opredeljene pravne standarde pravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti. Kot je obrazloženo zgoraj, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da prvotni kreditojemalec ni bil potrošnik in da tudi tožnici nista potrošnici, zato navedenih predpisov za presojo zahtevkov v tem konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Navedeni evropski in nacionalni predpisi pa postavljajo standarde za pravilno opravljeno pojasnilno dolžnosti v smislu poostrenega (večjega) varovanja potrošnikov in njihovih pravic. Ali kot toženka pravilno navaja v ugovoru zoper začasno odredbo, to je, da je bila kreditna pogodba sklenjena v svojstvu opravljanja gospodarske dejavnosti za poslovno oziroma tržno udejstvovanje z namenom pridobivanja dobička, ter da posledično tožnicama ni mogoče nuditi pravnega varstva na podlagi določb potrošniškega prava. Da bi bila kreditna pogodba nična po kakšni drugi pravni podlagi, pa v postopku pred sodiščem na prvi stopnji nista zatrjevali. Ugotoviti gre, da tudi pritožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ni utemeljen.

11. Ob povedanem je pritožbeno sodišče, ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožnic kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

1 Pred njim pa Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), ki je veljal v času sklenitve sporne kreditne pogodbe.

2 13. točka obrazložitve.