Appeal dismissed: temporary sick leave does not constitute permanent disability under ZPP Art. 63(1).

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

Tožnica ima zdravstvene težave, ki vplivajo na njeno delovno zmožnost, vendar te težave zaenkrat, glede na ugotovljeno dejansko stanje, niso izražene v taki meri, da bi bila podana izguba delovne zmožnosti. Za odločitev je bistveno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje dokončne odločbe toženca. Morebitne kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju, so lahko predmet novega postopka pri tožencu. Na samo odločitev tudi ne vplivajo pogosti bolniški staleži. V primeru bolniškega staleža gre namreč za začasno nezmožnost za delo, medtem ko je pri invalidnosti potrebno izhajati iz njene definicije, kot je podana v prvem odstavku 63. člena ZPP. Ključne so trajnejše spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu z ZPIZ-2.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 9. 5. 2024 in odločba št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 8. 11. 2023 ter da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine ter da ji je toženec dolžan povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) 1 ter zaradi očitno zmotne (napačne) uporabe materialnega prava in nepopolno ter nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno, v nasprotju s podatki spisa in na prvi pogled nesklepčno ter očitno nelogično ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj naj ne bi bilo dokazano, da je potrebno tožnico zaradi njenega slabega zdravstvenega stanja razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti.

Izpodbijana sodba je nejasna in pomanjkljiva ter v nasprotju sama s seboj in se je tudi ne da preizkusiti. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodba tudi ni skladna z 8. členom ZPP, zaradi česar je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. točke 339. člena ZPP. Že invalidska komisija I. stopnje, ki je najbolj seznanjena z zdravstvenim stanjem tožnice, je 16. 5. 2023 podala mnenje, da je pri tožnici od 16. 5. 2023 dalje podana I. kategorija invalidnosti. Tudi iz izvida ortopedskega pregleda z dne 28. 10. 2022 jasno izhaja, da je potrebno tožnico zaščititi pred vsemi obremenitvami skeleta, pri čemer je ortoped predlagal oceno globalne nezmožnosti za delo.

Iz izvida osebnega pregleda izhaja, da je pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti. V nasprotju z ugotovitvami zdravnikov specialistov je sodišče odločilo prav nasprotno, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 339. člena ZPP. Pri tem tudi svoje odločitve ni ustrezno obrazložilo, temveč je dobesedno prepisalo izvedensko mnenje. Manjka pa tudi dokazni zaključek, zakaj sodišče ni verjelo izpovedbi tožnice in delodajalca, razen tega se sodišče tudi ni opredelilo do mnogih medicinskih izvidov, ki so v očitnem nasprotju z izvedenskim mnenjem.

Tudi izvedenski organ Komisija za fakultetna izvedenska mnenja (v nadaljevanju: Komisija A.F) je po preučitvi dokumentacije povsem napačno ugotovila dejansko stanje. Član izvedenskega organa specialist MDPŠ je tako ugotavljal, da si tožnica lahko sama prilagaja delovni čas, kar sploh ni res, saj je tožnica zaposlena in ji delovni čas odreja njen delodajalec. Dela ne narekuje delavec (niti delodajalec), temveč stranke delodajalca, česar očitno ne izvedenska komisija niti sodišče ni upoštevalo. Ker je sodišče slepo sledilo izvedenskemu mnenju in ker se do nasprotujočih izpovedb v sodbi sploh ni (obrazloženo) opredelilo, je s tem podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 339.

člena ZPP. Ugotovitve izvedenskega organa so izpodbite z izpovedbo tožnice in njenega delodajalca. Razen tega sodišče tudi napačno povzame izvedensko mnenje, in sicer, da gre zaradi osteoporoze za majhno tveganje zloma, pri čemer je ortoped v izvidu z dne 18. 10. 2022 jasno napisal, da je treba tožnico zaščititi pred vsemi obremenitvami skeleta in predlagal oceno globalne nezmožnosti za delo, saj tožnica ne more delati, ker ji lahko samo en majhen padec povzroči zlom vseh kosti. Iz številnih izvidov, ki so povzeti v izvedenskem mnenju, izhajajo tudi težave s pljuči.

Izvedenska komisija omenjenega ni ustrezno upoštevala, kar pomeni, da je izvedensko mnenje pristransko ter da izvedenska komisija ni ugotovila resničnega dejanskega stanja. Zaradi tega bi moralo sodišče postaviti drugega izvedenca, ki bi ponovno pregledal tožnico in podal novo izvedensko mnenje. Ker je podan utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja, omenjenega ni mogoče odpraviti z zaslišanjem izvedenca. Zaradi navedene kršitve je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Ob zaslišanju je sodni izvedenec želel prikriti dejstvo, da je že ob osebnem pregledu vedel, da je partner tožnice njen delodajalec in je želel sodišču prikazati, da navedena okoliščina ni vplivala na njegovo odločitev.

Sodišče se v sodbi do teh kontradiktornih izpovedb sploh ni opredelilo, temveč je le povzelo oziroma prepisalo izpovedbo izvedenca. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 339. člena ZPP. Tožnica ima številne zdravstvene težave, zaradi katerih je večino leta bolniško odsotna. To samo potrjuje, da tožnica ni sposobna delati. Po prepričanju tožnice je dovolj trditvene in dokazne podlage, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico oziroma podredno, da pritožbi ugodi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, in sicer pred drugega sodnika.

Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1) 2 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, zakaj pri tožnici zaenkrat še ni podana popolna izguba delovne zmožnosti. Razlogi izpodbijane sodbe niso nejasni ali sami s seboj v nasprotju, niti ni podana protispisnost, saj sodišče prve stopnje listinam ni pripisalo drugačne vsebine, kot jo dejansko imajo. Tožnica očitka o protispisnosti niti ne utemelji na takšen način, ampak oporeka dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, kar je prav tako neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je ravno zaradi razjasnitve dejanskega stanja pridobilo izvedensko mnenje ter nato skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP presodilo, katera dejstva se štejejo za dokazana. Odločitev je sprejelo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Prav tako tudi ni kršilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi bila podana, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, po drugem odstavku 213. člena ZPP, odloči sodišče. Skladno z drugim odstavkom 287. člena ZPP lahko sodišče predlagane dokaze zavrne, če misli, da niso pomembni za odločitev, oziroma če niso potrebni (ker je dejstvo že dokazano) oziroma ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni odločilno, pa tudi dokaze, ki so neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Zgolj nestrinjanje s podanim izvedenskim mnenjem nikakor ni razlog, da bi sodišče izvedlo dokaz s postavitvijo drugega izvedenca. Sodišče prve stopnje je namreč že s postavljenim izvedenskim organom Komisijo A.F ustrezno razčistilo dejansko stanje, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Sodišče je zato utemeljeno zavrnilo omenjeni dokazni predlog, pri čemer je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo (17. točka obrazložitve sodbe).

6. Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe toženca z dne 9. 5. 2024, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo z dne 8. 11. 2023. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožničino zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

7. V zadevi je sporno, ali je pri tožnici prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, zaradi katerega tožnica ni več zmožna za pridobitno delo in s tem v zvezi ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

8. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2) 3 v 41. členu med drugim določa, da pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije. Skladno s 1. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnica rojena leta 1973, da je po izobrazbi ekonomski tehnik, ter da je zaposlena pri stranskem intervenientu B. B., s. p., na delovnem mestu tajnica. Njeno delo je pisarniško. Ima približno 27 let delovne dobe. Z odločbo toženca z dne 10. 1. 2022 je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 4. 11. 2021 dalje in ji je bila priznana pravica do dela na drugem delu z omejitvami: brez terenskega dela oziroma dela v mikroklimatsko neugodnih pogojih (prah, mraz, prepih), brez dvigovanja in prenašanja bremen težjih od 7 kg ter dela v pogostih prisilnih držah ledvene hrbtenice, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko. Dne 19. 12. 2022 je tožničin osebni zdravnik podal nov predlog za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

10. Glede na navedeno je odločilen odgovor na vprašanje, ali se je pri tožnici zdravstveno stanje poslabšalo v taki meri, da vpliva na že ugotovljeno invalidnost.

11. Sodišče prve stopnje je omenjeno vprašanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije A.F. Pri podaji mnenja sta sodelovala specialist MDPŠ in specialist internist. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 10. 12. 2024, ki ga podrobno povzema že sodišče prve stopnje, izhaja, da pri tožnici do 9. 5. 2024 (datum izdaje dokončne odločbe toženca) delovna zmožnost ni bila v celoti izgubljena. Delovno mesto, na katerem tožnica dela po nastanku invalidnosti "tajnica", kot je opisano na obrazcu DD-1 z dne 17. 2. 2022, je ustrezno delo. Tožnica ima ugotovljeno HD L5-S1. Ugotovljen ima tudi centrilobularni emfizem ter bronhiektazijo bazalno z okvaro pljučne funkcije blažje do zmerne stopnje (FEV1 znaša 56 %) kot posledica inhalacijske poškodbe pljuč, ki jo je utrpela v otroštvu. Obravnavana je zaradi primarnega hiperparatiroidizma in avtonomne glukokortikoidne aktivnosti ob bilateralnih spremembah v nadledvičnicah. Pri tožnici so ugotovili pomemben upad kostne gostote v letu 2022 ter svetovali medikamentozno terapijo pri osebnem zdravniku. Tožnica do sedaj zlomov kosti ni utrpela. Pregledana je bila tudi pri specialistu ORL, in sicer meseca septembra 2023, s tem, da je bil izvid v mejah normalne. Ob osebnem pregledu izvedenski organ ugotavlja normalen klinični status dihal (ob tem ves čas pregleda suh kašelj), povišan krvni tlak in srčno frekvenco, sicer pa je kardiorespiratorno kompenzirana. Po mnenju izvedenskega organa popolna in trajna izguba delazmožnosti in s tem I. kategorija invalidnosti ta čas ni strokovno utemeljena. Svetovana pa je poglobljena pulmološko - kardiološka diagnostika v terciarni ustanovi ter vključitev psihiatrično - psihološke obravnave. Sodna izvedenca sta podano izvedensko mnenje dodatno pojasnila in utemeljila zaslišana na naroku za glavno obravnavo.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre za nepopolno in nejasno izvedensko mnenje, pri čemer tožnica v pritožbi predvsem izpostavlja nasprotne ugotovitve, ki naj bi izhajale iz mnenja osebne zdravnice, ki je podala predlog za uvedbo novega postopka, nadalje iz mnenja invalidske komisije prve stopnje, ki je ugotovila I. kategorijo invalidnosti in pa iz izvidov specialistov, predvsem izvida specialista ortopeda z dne 28. 10. 2022. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče upoštevati zgolj dokumentacijo, na katero se sklicuje tožnica, ki naj bi šla v njeno korist. Naloga sodišča je bila, da razčisti dejansko stanje, kar je sodišče tudi storilo. Pri tem je potrebno upoštevati vlogo, ki jo imajo lečeči specialisti, nadalje vlogo organov pri tožencu (invalidskih komisij) in pa vlogo izvedenskega organa, ki kot pomočnik sodišča pomaga sodišču pri razjasnitvi dejanskega stanja, upoštevaje, da sodišče ne razpolaga z medicinskim znanjem. Naloga lečečih specialistov je diagnostika in zdravljenje pacienta. Ni pa njihova naloga, da ugotavljajo invalidnost. Glede invalidnosti je namreč potrebno izhajati iz določb ZPIZ-2, torej ugotavljati, ali je zavarovanec glede na svoje zdravstveno stanje in s tem delovne zmožnosti zmožen opravljati določeno delo, ali so potrebne razbremenitve oziroma ali je potrebna premestitev, poklicna rehabilitacija itd., ali pa je prišlo do izgube delovne zmožnosti.

13. Tožnica je bila že razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, s tem da so ji bile glede na njeno zdravstveno stanje priznane stvarne razbremenitve pri delu in tudi časovna razbremenitev, da delo opravlja po 4 ure dnevno. Tožnica je 24. 2. 2022 vložila zahtevo za priznanje pravice do delnega nadomestila, upoštevaje odločbo z dne 4. 11. 2021, s katero so ji bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Iz delovne dokumentacije v spisu (obrazec DD-1), na katerega se sklicuje tudi izvedenski organ, izhaja, kakšnim obremenitvam je izpostavljena tožnica. Omenjeno je bilo upoštevano pri podaji izvedenskega mnenja. Obrazec je podpisal tako delodajalec kot strokovni delavec (varnostni inženir), kot tudi tožnica. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da izvedenski organ ni upošteval obremenitev, katerim je izpostavljena tožnica. Glede ritma dela oziroma tempa dela je označeno stopnja 2 od možnih 5 stopenj, torej spodnja tretjina zahtevnosti. Vse omenjeno je ustrezno pojasnil tudi sodni izvedenec MDPŠ, zaslišan na naroku za glavno obravnavo.

14. Oba izvedenca sta tožnico osebno pregledala in se opredelila do vseh ključnih vprašanj, ki jih je med drugim postavila tudi tožnica. Tako sta se opredelila tudi do izvida ortopeda z dne 8. 10. 2022. Gre za smiselna priporočila pri degenerativnih spremembah HD hrbtenice in osteoporoze. Vse omenjeno pa je upoštevano pri že podanih razbremenitvah, podanih pri razvrstitvi tožnice v III. kategorijo invalidnosti. Izvedenec je s tem dodatno pojasnil, da iz meritve kostne gostote izhaja, da gre za majhno tveganje zloma, da tožnica doslej ni utrpela nobenega zloma in da razbremenitve terenskega dela, prenašanja težjih bremen in razbremenitev dela v pogostih prisilnih držah, so ustrezne glede na ugotovljene zdravstvene težave. Prav tako je sodni izvedenec MDPŠ prepričljivo pojasnil, da na podano mnenje ni vplivalo dejstvo, da je tožnica zaposlena pri možu. Ob že podanih enakih razbremenitvah bi bila enako zmožna opravljati delo tudi pri drugem delodajalcu.

15. Tudi glede sklicevanja tožnice na podano mnenje invalidske komisije I. stopnje, pritožbeno sodišče poudarja, da je mnenje invalidske komisije bilo predmet revizije, ki ga je opravila invalidska komisija II. stopnje. V nasprotju z invalidsko komisijo I. stopnje je menila, da pri tožnici ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in da je torej še vedno zmožna z določenimi razbremenitvami opravljati drugo ustrezno delo. Zaradi razlik v mnenjih je sodišče dejansko stanje razčiščevalo z izvedenskim organom. Glede na strokovno prepričljivost je sodišče prve stopnje temu mnenju utemeljeno sledilo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so izvedenci mnenje napisali na hitro, samo v treh stavkih. Pisno izvedensko mnenje je ustrezno strokovno utemeljeno, oba izvedenca pa sta bila tudi zaslišana na naroku za glavno obravnavo, kjer je imela tožnica možnost postavljati vprašanja, kar je tudi izkoristila.

16. Nedvomno ima tožnica zdravstvene težave, ki vplivajo na njeno delovno zmožnost, vendar te težave zaenkrat, glede na ugotovljeno dejansko stanje, niso izražene v taki meri, da bi bila podana izguba delovne zmožnosti. Pritožbeno sodišče pri tem poudarja, da je bilo za odločitev bistveno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje dokončne odločbe toženca. Morebitne kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju, so lahko predmet novega postopka pri tožencu. Na samo odločitev tudi ne vplivajo pogosti bolniški staleži, na kar se sklicuje tožnica. V primeru bolniškega staleža gre namreč za začasno nezmožnost za delo, medtem ko je pri invalidnosti potrebno izhajati iz njene definicije, kot je podana v prvem odstavku 63. člena ZPP. Ključne so trajnejše spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu z ZPIZ-2.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

18. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

2 Ur. l. RS, št. 2/2004.

3 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.