Parliamentary member's insult to prosecutor in debate deemed protected political speech, not defamation.

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se obtoženega A. A.,

sina B. in C., rojene D., rojenega ... v ..., naslov stalnega bivališča ..., EMŠO ...,

iz razloga po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je zasebnega tožilca razžalil, dejanje pa je bilo storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu, s tem, ko je:

na 15. izredni seji Državnega zbora dne 29. 11. 2018, kjer je bila prva točka dnevnega reda "Prva obravnava predloga Zakona o spremembah zakona o minimalni plači", katerega predlog je vložila skupina 52. poslank in poslancev s prvo podpisanim obdolženim A. A., v razpravi, v katero se je vključil približno ob 14:00 uri, povsem izven konteksta izjavil: "Zakaj je pomembno ali je članstvo obvezno ali je prostovoljno oz. zakaj je E., ki jo ureja F. F., nekoč radikalen neoliberalec, danes fašist, govorila že desetletje proti obveznemu članstvu v obrtnih in gospodarskih zbornicah." Kar je v živo prenašala RTV SLO na svojem tretjem parlamentarnem programu s čimer je posegel v čast in dobro ime zasebnega tožilca. Obdolženec je storil kaznivo dejanje med svojim govorom v parlamentu, vendar se po mnenju zasebnega tožilca ne more sklicevati na imuniteto, saj omenjena izjava ni v zvezi z njegovim delom v parlamentu. Izjava, ki se nanaša na zasebnega tožilca, namreč nima nikakršne povezave s samim predmetom obravnave zakonodaje in torej niti materialne, niti procesne imunitete obdolženi ne more izkoristiti,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

II. Po drugem odstavku 96. člena ZKP je zasebni tožilec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obtoženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovih zagovornikov.

[JEDRO]

Nasprotno pa je po oceni pritožbenega sodišča izjava obtoženega (čeprav gre za negativno vrednostno sodbo), še sprejemljiva kritika in ne zaničevanje zasebnega tožilca per se, ker je z njo (to je s celotno izjavo) načel pomembno družbeno temo v splošnem interesu, pri tem pa je bila podana tudi zadostna dejanska podlaga za takšno resno kritiko, ki je bila znotraj širšega vsebinskega političnega konteksta. Zato je po presoji pritožbenega sodišča izjavo obtoženega mogoče šteti kot visoko varovano politično izražanje.

Višje sodišče zavrača tudi argumentacijo sodišča prve stopnje, da bi se lahko obtoženi na problematični narativ zasebnega tožilca odzval tako, da bi kritiko uperil neposredno zoper ravnanje in ne osebo zasebnega tožilca ter brez uporabe objektivno žaljivega izraza fašist, predvsem pa z dodatno vsebinsko navedbo razlogov za kritiko. Pravice do svobode izražanja po mnenju pritožbenega sodišča ni dopustno omejevati v smislu zasledovanja t. im. politične korektnosti, še zlasti ne pri opravljanju funkcije poslanca, kot izvoljenega predstavnika ljudstva, saj bi to pomenilo nesorazmeren poseg v demokratični proces sprejemanja odločitev zakonodajne veje oblasti, v ospredju katerega je ravno javna diskusija o družbeno perečih temah. Ustavno sodišče RS je prav tako že izpostavilo, da pravice do svobode izražanja ni dopustno omejiti zgolj zato, ker bi se lahko avtor izjave na ravnanje oškodovanca odzval na drugačen, manj žaljiv način.

Glede na vse zgoraj navedeno je sodišče druge stopnje sledilo pritožbeni tezi, da je obtoženi inkriminirano izjavo podal kot resno kritiko pri opravljanju politične dejavnosti, pri čemer se je (glede na širši kontekst zadeve) odzval na prehodno ravnanje zasebnega tožilca, ki je dal povod za izrečene besede s svojimi javnimi in sovražnimi stališči. Čeravno je vsebina sporočila žaljiva, je nepravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi ravnal z namenom zaničevanja zasebnega tožilca, saj ta ne izhaja iz izjave pod obtožbo kot celote. Prvostopenjsko sodišče je namreč vsebino izjave razlagalo pretirano ozko, tako da je v fokus presoje vzelo le besedo "fašist" in jo presojalo na podlagi jezikoslovne in zgodovinske razlage, kar pa je pripeljalo do napačnega zaključka, da obtoženi s tem očitkom pač ni mogel zasledovati javnega interesa pri izpolnjevanju politične dejavnosti. Sodišče druge stopnje pri tem izpostavlja, da je takšna interpretacija vprašanja, na kakšen način je (še) dopustno zasledovati javni interes, pretirano ozka in bi v pomembni meri izvotlila namen pravice do svobode izražanja s politično cenzuro. Ker po oceni pritožbenega sodišča ni izkazan subjektivni zaničevalni namen obtoženega, je ugotovilo, da je podan tretji odstavek 158. člena KZ-1, kot razlog za izključitev protipravnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedeno odločbo (sodba in sklep) je Okrožno sodišče v Ljubljani pod točko I obtoženega A. A. iz razloga po 2. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe zasebnega tožilca F. F. glede kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1; pod točko II pa je obtoženemu A. A. na podlagi 68. člena KZ-1 izreklo sodni opomin za kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Na podlagi 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, 300,00 EUR sodne takse ter potrebne izdatke zasebnega tožilca F. F. ter potrebne izdatke in nagrado njegove pooblaščenke. Odločilo je tudi, da se stroški za dejanje, glede katerega je bil obtoženec oproščen obtožbe, ne dajo izločiti iz skupnih stroškov (drugi odstavek 95. člena ZKP).

2. Zoper sklep, s katerim je bil izrečen sodni opomin, so se pritožili obtoženčevi zagovorniki zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona s predlogom, da Višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in obtoženega oprosti obtožbe, zasebnemu tožilcu pa naloži plačilo stroškov obtoženčeve obrambe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožniki grajajo zmotno dejansko in pravno oceno sodišča prve stopnje ter kot bistveno izpostavljajo, da je sodišče prve stopnje iz fokusa presoje izključilo izjave zasebnega tožilca F. F., ki je sam vstopil v javno sfero in ustvaril zadostno dejansko podlago, da je obtoženec o njem upravičeno podal negativno vrednostno sodbo, s tem, ko ga je poimenoval fašist. Sodišču prve stopnje očitajo tudi, da je kot odločilno okoliščino za ugotovitev zaničevalnega namena obtoženca upoštevalo, da je slednji zasebnega tožilca omenil pri splošni razpravi v Državnem zboru o spremembah in dopolnitvah Zakona o minimalni plači. Obtoženi je glede na vsebino razprave govoril o obveznem članstvu v gospodarskih in obrtnih zbornicah ter zasebnega tožilca omenil kot nekoga, ki je v preteklosti javno zavzel stališče proti obveznem članstvu v zbornicah, za fašista pa ga je upravičeno označil, zaradi njegovih zavržnih in skrajno sovražnih izjav, kar je kot politik tudi dolžan storiti.

5. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjsko sodišče odločilno težo pripisalo okoliščini, da je obtoženec kot poslanec Državnega zbora izven teme razprave zasebnega tožilca, ki ni javna oseba (se pa je vključeval v javno sfero s podajanjem ostrih in provokativnih stališč), tega označil za fašista na njemu nedostopnem forumu Državnega zbora RS. Ker je to objektivno žaljivo vrednostno sodbo usmeril neposredno na osebo zasebnega tožilca brez dodatnega navajanja razlogov ali pojasnil, je zaključilo, da jo je obtoženi glede na vsebino, način in kontekst podal z namenom zaničevanja zasebnega tožilca, zaradi česar njegovega ravnanja ni moč presojati po tretjem odstavku 158. člena KZ-1.

6. Sodišče druge stopnje je po skrbni preučitvi izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb presodilo, da je prvostopenjsko sodišče sicer pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, vendar pa je glede na tako ugotovljeno dejstveno podlago napravilo napačne pravne zaključke, glede (širšega) konteksta podaje izjave, statusa javne osebnosti zasebnega tožilca in zaničevalnega namena obtoženega, zaradi česar pri tehtanju človekovih pravic v koliziji ni ustrezno uravnovesilo pravice do svobode izražanja na strani obtoženega po 39. členu Ustave RS (v nadaljevanju: URS) in pravice do časti in dobrega imena po 34. in 35. členu URS na strani zasebnega tožilca. Pri presoji ni ustrezno upoštevalo okoliščine, da gre v tej zadevi za visoko varovano politično izražanje (politični govor par excellence ), prav tako pa je iz presoje glede zadostne dejstvene podlage za podajo vrednostnih sodb, izključilo predhodno ravnanje zasebnega tožilca, 1 ki predstavlja relativno javno osebo.

7. Svoboda izražanja izvoljenega predstavnika ljudstva ima velik ustavnopravni 2 in konvencijski pomen, saj predstavlja temeljni postulat demokratične družbe, bistven pogoj za njen napredek, kot tudi za samo-uresničitev pravic posameznikov. 3 Pravica do svobode izražanja je sicer podvržena omejitvam in izjemam (med njimi drugi odstavek 10. člena Evropske konvencije za človekove pravice določa tudi varstvo ugleda drugih ljudi; v nadaljevanju: EKČP), vendar morajo biti te ozko in rigorozno interpretirane ter kot nujne v demokratični družbi jasno določene v zakonu in zasledovati legitimne cilje. 4 Ker je politična razprava jedro demokratične družbe, so meje sprejemljive kritike pri politikih sorazmerno širše kot pri subjektih, ki niso javne osebe. Omejitev svobode izražanja izvoljenega predstavnika ljudstva, ki sicer ni absolutna, je podvržena še posebej skrbni presoji. Stopnja varstva pravice obtoženega kot poslanca Državnega zbora je odvisna predvsem od vprašanja, ali je imel za izjavo pod obtožbo zadostno podlago v dejstvih, kot tudi status zasebnega tožilca kot naslovljenca in, ali je ostrino njegovega odziva upravičevalo predhodno ravnanje zasebnega tožilca, upoštevaje pri tem njegov družbeni položaj kot tudi širši kontekst zadeve, med drugim tudi vrsto foruma, ki ga je obtoženec uporabil. 5

Status javne osebnosti zasebnega tožilca

8. Sodišče prve stopnje je glede statusa zasebnega tožilca nepravilno ocenilo, da ni bil javna oseba, saj ni bil poznan širši javnosti, temveč zgolj ozkemu krogu svojih sledilcev na Twitterju (zdaj poznanem kot platforma X; v nadaljevanju: X) kot nekdo, ki je v javnosti občasno podajal ostra in provokativna stališča. 6 Svoje zaključke je oprlo na okoliščino, da zasebni tožilec v tem času ni opravljal politične dejavnosti (to je opravljal šele kasneje), da z obravnavano temo (spremembe Zakona o minimalni plači) ni imel nikakršne povezave in da tudi ni imel dostopa do foruma, ki ga je obtoženi izbral za to, da je zoper njega ad personam naperil svojo kritiko.

9. Meje sprejemljive kritike so po ustaljeni (ustavno)sodni presoji v pomembni meri odvisne od družbene vloge tistega, ki ga zadevajo. Človek, ki se odloči za javno nastopanje, vzbuja večji interes javnosti, zato mora to vzeti v zakup in biti v večji meri pripravljen na kritične in neprijetne besede. 7 Stopnja, ki jo mora namreč dopustiti določena oseba, ko gre za izražanje mnenj o njej, je višja, če gre za javno osebo. 8 Kaznivo dejanje razžalitve javne osebe je tako izvršeno le, ko se storilec o takšni osebi izjavi še posebej grobo, napadalno in žaljivo, pri čemer so meje izražanja še širše, ko je posamezna izjava podana v okviru razprave o temi v javnem interesu. V takšnem primeru je kaznivo dejanje razžalitve izvršeno le v primeru posebej grobih, provokativnih in žaljivih izjav (tretji odstavek 158. člena KZ-1), izrečenih z namenom zaničevanja oškodovanca. 9

10. Po presoji pritožbenega sodišča je zasebni tožilec t. im. relativna javna oseba , ki je v javnosti sicer manj izpostavljena kot absolutna javna oseba (med katerimi so uvrščeni politiki), vendar pa so meje dopustne kritike pri takšnih posameznikih vseeno znatno širše kot pri zasebnikih. 10 Kako so meje postavljene pa je odvisno od konkretnih okoliščin posameznega primera.

11. V obravnavani zadevi se je, kot izhaja tudi iz razlogov izpodbijanega sklepa, zasebni tožilec prostovoljno pojavljal v javnosti na medijih, ki so deležni velikega zanimanja in spremljanja s strani širše javnosti (tednik Demokracija, televizija Nova 24TV). Zato se sklep, izpeljan na podlagi okoliščine, da je bil zasebni tožilec v času izjave kolumnist, ki ga je na X spremljal ozek krog javnosti, tj. 6.000 sledilcev, izkaže za nepravilnega, saj je sodišče prve stopnje relativni (ne)poznanosti in (ne)vplivnosti zasebnega tožilca dalo preveliko težo, zanemarilo pa je, da to nista kriterija pri presoji statusa javne osebnosti. Za relativno javno osebo se namreč po ustavnosodni presoji šteje tudi zgodovinar, ki se je občasno politično udejstvoval, ni pa opravljal javne funkcije, kot tudi gospodarstvenik, predsednik slovenske smučarske zveze, odgovorni urednik razvedrilnih oddaj na nacionalni televiziji; se pravi oseba, ki ni nujno na splošno poznana, vendar pa se v javnosti izpostavlja v meri, ki presega izpostavljenost zasebnih oseb na družbenih omrežjih in (poskuša) s svojim mnenjem, delom ali nastopom vplivati na javnost. Prepoznavnost te osebe, za ugotovitev ali gre za javno osebo, ni takšnega pomena, kot to meni prvostopenjsko sodišče. Ni namreč sprejemljivo stališče, da je vsaka prepoznavna oseba tudi javna oseba, ki je dolžna trpeti intenzivnejše posege v svojo pravico do časti in dobrega ugleda; in obratno, da ne gre za javno osebo zgolj zato, ker ni poznana širši javnosti, pri opravljanju svoje funkcije pa ima lahko pomemben vpliv na zadeve splošnega družbenega pomena in posledično v interesu širše javnosti. Ta okoliščina je tako kvečjemu relevantna pri presoji, ali gre za absolutno ali relativno javno osebo.

12. V konkretnem primeru pa je povsem očitno, kar izhaja tudi iz razlogov izpodbijanega sklepa, da se je zasebni tožilec javno izpostavljal na televiziji in na prosto dostopnem družbenem omrežju X, kar pomeni, da se je imela širša javnost možnost seznaniti z njegovimi provokativnimi stališči, s katerimi je poskušal vplivati na mnenje javnosti glede družbeno pomembnih tem (migracije, davki, nižanje plač).

Širši kontekst obravnavane zadeve

13. Napačno je tudi naziranje prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi svoje besede podal izven konteksta odprte razprave o Zakonu o spremembah Zakona o minimalni plači. Po oceni pritožbenega sodišča, kar utemeljeno izpostavljajo pritožniki, je namreč za razumevanje širšega konteksta treba upoštevati celotno izjavo obtoženega in ne zgolj fragment (v najožjem relevantnem delu "fašist"), obsežen v opisu kaznivega dejanja, na okvir katerega je sodišče vezano pri presoji, ali so podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja razžalitve. Iz spisovne dokumentacije namreč izhaja, da je obtoženi zasebnega tožilca izpostavil v svoji izjavi, ko je govoril o pomembnosti socialnega dialoga in zvišanju minimalne plače, 11 kar je upoštevaje v preteklosti zavzeta javna stališča zasebnega tožilca (sicer ekonomista) o potrebnem nižanju plač brez predhodnega socialnega dialoga s sindikati, v okviru obravnavane tematike in znotraj konteksta razprave. 12 Pritožbeno sodišče je pri tem ocenilo tudi, da gre za družbeno pomembno temo, zaradi česar je moč utemeljeno sklepati, da je obtoženi pri razpravi zasledoval javni interes. Njegova izjava je tako gotovo deležna varstva v okviru pravice do svobode govora po 39. členu URS in prvem odstavku 10. člena EKČP.

14. Glede presoje konteksta je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi zagovor obtoženega, da je s kritično izjavo naslovil problematični narativ v stališčih zasebnega tožilca, s čimer ga je pozval k prevzemu osebne odgovornosti. Vendar tega ni moč razbrati iz izjave obtoženega, ker tega ni navedel ali podrobneje pojasnil pri podaji izjave, temveč šele kasneje v intervjuju v Odmevih. Torej ni navedel ožjega konteksta, kot je to pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, kar pomeni, da povprečnemu razumnemu prejemniku sporočila 13 razlog za obtoženčevo izjavo, kot tudi okoliščina, da gre za odziv na sporna stališča zasebnega tožilca, ni mogel biti poznan.

15. Vendar pa sodišče druge stopnje kot bistveno za presojo konteksta izpostavlja okoliščino, da je obtoženi izjavo podal v Državnem zboru RS in je bila kot taka namenjena drugim poslancem, udeleženim v splošni razpravi. Skratka, prejemnik vsebine izjave ni bila povprečna razumna javnost (v skladu s standardom "povprečnega prejemnika sporočila", ki je v konkretnem primeru preseženo v delu presoje konteksta), ki je zgolj površno seznanjena z aktualnimi družbenimi in političnimi temami, temveč so bili to politiki, ki so a contrario , zaradi narave svojega dela v zvezi s tem podrobneje seznanjeni. Zato je bilo utemeljeno obtoženčevo pričakovanje, da so poslanci kot slušatelji in udeleženci v razpravi vedeli za zasebnega tožilca in njegova provokativna stališča, na katera se je odzival obtoženi, kot je to sam povedal v svojem zagovoru. 14 Glede na navedeno pa izostanek dodatne razlage glede razlogov za obtoženčevo ostro kritiko zasebnega tožilca, nima takšne teže, kot jo je temu zmotno pripisalo sodišče prve stopnje.

Zaničevalni namen obtoženega

16. Zmotno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je obtoženi izjavo podal z namenom zaničevanja. Drži, da je obtoženi podal objektivno žaljivo vrednostno sodbo o zasebnem tožilcu, vendar pa pritožbeno sodišče ponovno izpostavlja tretji odstavek 158. člena KZ-1, ki izključuje protipravnost žaljive kritike pri opravljanju politične dejavnosti, če ni podanega zaničevalnega namena. Odsotnost tega se presoja po načinu izražanja ali po drugih spremljevalnih okoliščinah, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu napačno presodilo.

17. Takšne spremljevalne okoliščine so namreč prav v obstoju zadostne dejanske podlage za podajo resne kritike, na katero pravilno opozarjajo pritožniki. Pri tem je še zlasti pomembno, ali je razžaljeni sam dal razlog za napad na njegovo čast ali ga celo izzval. 15 Za presojo tega vprašanja pa je nedvomno treba upoštevati tudi provokativna in ostra stališča, ki jih je zasebni tožilec javno priobčeval na spletni platformi X in z njimi poskušal vplivati na mnenje javnosti o družbeno pomembnih temah, ki vključujejo tudi družbene manjšine. Pri tem je povsem irelevantno število njegovih sledilcev na platformi X (6.000 sledilcev sicer ni zanemarljivo število), ki ga prvostopenjsko sodišče večkrat izpostavi, saj gre za spletni forum dostopen neomejenemu krogu uporabnikov oziroma širši javnosti. To pomeni, da je treba pri tehtanju njegove pravice do časti in dobrega imena upoštevati tudi grobe in vrednostno žaljive izjave, ki jih je podajal zasebni tožilec in s tem izzval oster odziv obtoženega v političnem govoru, ki predstavlja visoko varovano politično izražanje in je kot tako deležno širšega, privilegiranega varstva. V skladu s standardom razumevanja povprečne razumne javnosti je tako treba presojati, ali so izjave o: "negroidnih in semitskih hordah", "potencialnih klavcih in posiljevalcih", "steklih feministkah" in "pederastih" , po vsebini in sporočilni moči takšne, da upravičujejo odziv obtoženca, kot izvoljenega predstavnika ljudstva, da se nanje odzove z enako ostro in vrednostno žaljivo opazko, da je zasebni tožilec " fašist ". Pri tem pritožbeni senat opozarja, da pri kaznivem dejanju razžalitve ni dopustno dokazovati resničnosti vrednostnih sodb, 16 vendar pa je za presojo obtoženčevega ravnanja po tretjem odstavku 158. člena KZ-1, torej za ugotavljanje, ali je imel obtoženi namen zaničevati zasebnega tožilca, treba vzeti v obzir, če ima obravnavana negativna vrednostna sodba podlago v dejstvih.

18. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenim razlogovanjem, da je zasebni tožilec kot (relativna) javna oseba, s podajanjem provokativnih, mestoma rasističnih in seksističnih izjav moral trpeti intenzivnejše posege v svojo pravico do časti in dobrega imena in je razumno tudi lahko računal na odziv javnosti na svoja mnenja. Obtoženi pa je svojo kritiko na račun zasebnega tožilca, zoper slednjega usmeril pri opravljanju politične funkcije in sicer pri obravnavi družbeno pomembne tematike (zvišanju minimalne plače), v kontekstu katere je omenil zasebnega tožilca (kot vidnega zagovornika nižanja plač v času gospodarske krize in nekoga, ki je govoril proti obveznemu članstvu z zbornicah) in ga označil za fašista. Drži, da je beseda fašist negativna in objektivno žaljiva vrednostna sodba, vendar pa je evidentno, da je bila podana kot resna kritika zasebnega tožilca, zaradi njegovih sovražnih in ideoloških stališč kot pretirana izjava v javni politični razpravi, ki je zato deležna višje stopnje varstva.

19. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) je v zadevi Mladina proti Sloveniji , obrazložilo, da 10. člen EKČP varuje tako vsebino kot tudi obliko izražanja, zaradi česar je lahko varstva deležen tudi žaljiv jezik in tudi kadar so žalitve edini namen avtorja sporne izjave, če ima zanjo zadosten temelj v konkretnem ravnanju naslovljenca. 17 Navedena zadeva je aplikativna za presojo v konkretnem primeru, ker je ESČP odločilo, da so domača sodišča kršila pravico do svobode izražanja, ko so tedniku Mladina naložila plačilo odškodnine zaradi razžalitve časti in dobrega imena poslanca Državnega zbora. Tednik je oškodovanca v članku, izdanem po razpravi o sprejetju Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti (torej prav tako družbeno pomembni tematiki), označil za "cerebralnega bankrotiranca" , ki ne bi mogel dobiti dela niti kot hišnik osnovne šole. To vsekakor skrajno in žaljivo vrednostno sodbo pa je bilo treba po mnenju ESČP preučiti v luči zadeve kot celote, pri čemer je bil temelj za ugotovitev dejanske podlage za avtorjevo izjavo, opis celotnega govora poslanca. ESČP je domačim sodiščem očitalo da niso v zadostni meri upoštevala konteksta, v katerem je bila dana sporna izjava, torej kot reakcija na vsebino govora in obnašanje poslanca v Državnem Zboru glede družbeno pomembne tematike, kar je po mnenju Višjega sodišča primerljivo s konkretno zadevo.

20. Ugotovitev objektivne žaljivosti obravnavane izjave sama po sebi še ne pomeni, da je obtoženi presegel meje sprejemljive kritike. Ustavno sodišče je v odločbi Up-614-15/21 z dne 21. 5. 2018 prav tako izpostavilo, da zgolj ocena o objektivni žaljivosti izjav ne zadošča za zaključek o namerni žalitvi časti in dobrega imena oškodovanca, temveč mora biti izkazan subjektivni namen izjavljajočega, da poniža, blati in sramoti oškodovanca. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke o nagibu oziroma motivu obtoženega, da zaničuje zasebnega tožilca, izpeljalo iz same žaljive vsebine izjave in na podlagi dejstva, da je kritiko uperil neposredno zoper osebo zasebnega tožilca, kar pa se izkaže za nezadostno in nepravilno. 18

21. Prvostopenjsko sodišče je dalje povsem spregledalo, da je obtoženi inkriminirano izjavo podal v neposredni, živi razpravi, ki je potekala v javnem interesu, kar v nasprotju s pisno objavo na spletni platformi (kot je bilo to v primeru zasebnega tožilca), izjavitelju ne omogoča časa za razmislek in je podana v duhu proste in spontane diskusije, kar je tudi temeljna naloga odprtih razprav v Državnem zboru in kot taka temeljni postulat demokratične družbe. Drži sicer, da zasebni tožilec ni imel dostopa do foruma Državnega zbora in je bila torej kritika obtoženega enosmerna, vendar pa pritožbeno sodišče pri tem ni spregledalo, da je zasebni tožilec prostovoljno vstopil v javno sfero, ko je objavljal skrajno sovražna in groba stališča na družbenem omrežju X, ki imajo možnost hitrega, lahkotnega in obsežnega širjenja žaljivih izjav. 19 Poleg tega je svoja mnenja izražal na medijih, ki jih spremlja širša javnost, zaradi česar je utemeljen zaključek, da je zasebni tožilec (relativna) javna oseba, in je kot tak moral in mogel računati na reakcijo zoper takšna mnenja.

22. Ustavno sodišče je v ustavni odločbi Up-472/20-23 z dne 14. 2. 2024, izpostavilo, da je pri presoji, ali je bila izjava podana z namenom zaničevanja, bistvena ugotovitev, da se izjava ne nanaša na predmet javne razprave in predhodno ravnanje oškodovanca, ampak je v ospredju blatenje prizadete osebe. Pri tem pa mora biti izkazan tudi subjektivni namen izjavljajočega, da z žaljivo kritiko, podano brez drugih posebnih okoliščin in izven političnega konteksta, osebno poniža naslovljenca. 20 V navedeni zadevi je Ustavno sodišče ugotovilo, da je nasprotni udeleženec kot poslanec DZ, vodja opozicijske stranke in mnenjski voditelj z zapisom na platformi X, s katerim je pritožnico (novinarko) označil za "odsluženo prostitutko" , sicer navidez odprl pomembno družbeno temo o nepristranskosti javnih medijev, vendar z očitnim namen sramotitve in diskreditacije pritožnice, zaradi česar ni šlo za politični govor, ki je deležen varstva v okviru pravice do svobode izražanja.

23. Nasprotno pa je po oceni pritožbenega sodišča izjava obtoženega A. A. (čeprav gre za negativno vrednostno sodbo), še sprejemljiva kritika in ne zaničevanje zasebnega tožilca per se , ker je z njo (to je s celotno izjavo) načel pomembno družbeno temo v splošnem interesu, pri tem pa je bila podana tudi zadostna dejanska podlaga za takšno resno kritiko, ki je bila znotraj širšega vsebinskega političnega konteksta. Zato je po presoji pritožbenega sodišča izjavo obtoženega mogoče šteti kot visoko varovano politično izražanje.

24. Višje sodišča zavrača tudi argumentacijo sodišča prve stopnje, da bi se lahko obtoženi na problematični narativ zasebnega tožilca odzval tako, da bi kritiko uperil neposredno zoper ravnanje in ne osebo zasebnega tožilca ter brez uporabe objektivno žaljivega izraza fašist, predvsem pa z dodatno vsebinsko navedbo razlogov za kritiko. Pravice do svobode izražanja po mnenju pritožbenega sodišča ni dopustno omejevati v smislu zasledovanja t. im. politične korektnosti, še zlasti ne pri opravljanju funkcije poslanca, kot izvoljenega predstavnika ljudstva, saj bi to pomenilo nesorazmeren poseg v demokratični proces sprejemanja odločitev zakonodajne veje oblasti, v ospredju katerega je ravno javna diskusija o družbeno perečih temah. Ustavno sodišče RS je prav tako že izpostavilo, da pravice do svobode izražanja ni dopustno omejiti zgolj zato, ker bi se lahko avtor izjave na ravnanje oškodovanca odzval na drugačen, manj žaljiv način. 21

25. Glede na vse zgoraj navedeno je sodišče druge stopnje sledilo pritožbeni tezi, da je obtoženi inkriminirano izjavo podal kot resno kritiko pri opravljanju politične dejavnosti, pri čemer se je (glede na širši kontekst zadeve) odzval na prehodno ravnanje zasebnega tožilca, ki je dal povod za izrečene besede s svojimi javnimi in sovražnimi stališči. Čeravno je vsebina sporočila žaljiva, je nepravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi ravnal z namenom zaničevanja zasebnega tožilca, saj ta ne izhaja iz izjave pod obtožbo kot celote. Prvostopenjsko sodišče je namreč vsebino izjave razlagalo pretirano ozko, tako da je v fokus presoje vzelo le besedo "fašist" in jo presojalo na podlagi jezikoslovne 22 in zgodovinske razlage, kar pa je pripeljalo do napačnega zaključka, da obtoženi s tem očitkom pač ni mogel zasledovati javnega interesa pri izpolnjevanju politične dejavnosti. 23 Sodišče druge stopnje pri tem izpostavlja, da je takšna interpretacija vprašanja, na kakšen način je (še) dopustno zasledovati javni interes, pretirano ozka in bi v pomembni meri izvotlila namen pravice do svobode izražanja s politično cenzuro. Ker po oceni pritožbenega sodišča ni izkazan subjektivni zaničevalni namen obtoženega, je ugotovilo, da je podan tretji odstavek 158. člena KZ-1, kot razlog za izključitev protipravnosti.

26. V posledici navedenega je pritožbeno sodišče skladno s pooblastilom iz drugega odstavka 450. člena ZKP izpodbijani sklep, s katerim je bil obtožencu izrečen sodni opomin, razveljavilo in obtoženega A. A. po 1. točki 358. člena ZKP 24 oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1.

27. Ker je bil obtoženi oproščen storitve očitanega kaznivega dejanja, je sodišče druge stopnje skladno z drugim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da mora zasebni tožilec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obtoženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovih zagovornikov.

1 Točka 21. in 22. obrazložitve.

2 Odločbe Ustavnega sodišča Up-472/20-23 z dne 14. 2. 2024, Up-462/02 z dne 13. 10. 2004 in Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015.

3 Thoma v. Luxembourg , no. 38432/97, § 43, ECHR 2001; Lingens v. Austria , no. 9815/82, § 41 - 42, ECHR 1986.

4 Tako tudi VS RS v sodbah I Ips 42395/2020 z dne 26. 1. 2024, točka 9. in I Ips 1641/2014 z dne 20. 9. 2022, točka 4.

5 Odločba Ustavnega sodišča Up-472/20-23 z dne 14. 2. 2024, točke 29. - 31. obrazložitve.

6 Točka 52., 59., 67. obrazložitve.

7 Ustavno sodišče RS v ustavni odločbi Up-614/15-21 z dne 21. 5. 2018, točka 12.

8 VS RS v sodbi I Ips 42395/2020 z dne 26. 1. 2023, točka 10.

9 Ibid, točka 11.

10 Ustavno sodišče že večkrat poudarilo, da je treba razlikovati med absolutnimi in relativnimi javnimi osebami; glej odločbo Up-614/15-21 z dne 21. 5. 2018, točka 34.

11 Evidenca zapisa 15. izredne seje Državnega zbora RS z dne 29. 11. 2018, priloga A1 v spisu.

12 Članek z naslovom "..." , objavljen na portalu ..., 29. 3. 2012, URL: https://....

13 M. Šorli in R. Čeferin, 158. člen KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2018, str. 853.

14 Zapisnik naroka za glavno obravnavo dne 6. 11. 2023, list. št. 112.

15 M. Šorli in R. Čeferin, 158. člen KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2018, str. 858 - 865.

16 Distinkcijo med vrednostnimi ocenami in trditvami o dejstvih, katerih resničnost je moč dokazovati, je postavilo Ustavno sodišče RS v ustavni odločbi Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015.

17 Mladina v. Slovenia , no. 20981/10, § 43 - 46, ECHR 2014.

18 Tako tudi Ustavno sodišče v ustavni odločbi Up-614/15-21 z dne 21. 5. 2018 v 25. točki, s katero je ugotovilo, da je sodišče prekomerno poseglo v pravico do svobode izražanja voditelja razvedrilne TV oddaje, ko je odločilo, da so bile izjave, izrečene v treh satiričnih oddajah HRI-BAR, da je oškodovanec ”turbo anus”, ”homo erectus”, ”človek brez časti, dostojanstva, znanja in sposobnosti” , žaljive.

19 Tako tudi Ustavno sodišče v ustavni odločbi Up-472/20-23 z dne 14. 2. 2024, str. 27, točka 49.

20 Ibid., str. 27 - 28, točka 51.

21 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-614/15 z dne 21. 5. 2018, točka 21. glede načina izražanja kot okoliščine presoje.

22 VS RS je v prej citirani odločbi I Ips 42395/2020 v 10. točki pojasnilo, da jezikoslovna analiza domnevno žaljivih besed ne pripelje do pravilnega rezultata pri presoji, ali je obtoženec prestopil prag dopustnosti v okviru pravice do svobode izražanja.

23 Točka 40. obrazložitve.

24 V zvezi s tretjim odstavkom 158. člena KZ-1.