Administrative court dismisses appeal and transfer request regarding free legal aid for administrative proceedings about free legal aid.

I. Predlog za prenos pristojnosti se zavrže.

II. Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Da je toženka z izpodbijano odločbo odločila prav o tožnikovi prošnji za dodelitev BPP v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, med strankama ni sporno. Tožnik namreč ne prereka toženkine ugotovitve, da se njegova prošnja, o kateri je z izpodbijano odločbo odločila toženka, nanaša na dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v upravnem sporu, v katerem je izpodbijana odločba organa za BPP.

[OBRAZLOŽITEV]

Potek upravnega postopka

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja na naroku za glavno obravnavo 16. 1. 2024 v upravnem sporu, ki se pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije vodi pod opr. št. I U 2040/2024.

2. V obrazložitvi navaja, da tožnik za dodelitev BPP prosi v upravnem sporu, ki se vodi pod opr. št. I U 2040/2024, v katerem izpodbija odločbo organa za BPP Okrožnega sodišča v Ljubljani z opr. št. Bpp 3921/2023 z dne 10. 10. 2024, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za dodelitev BPP v kazenskem postopku. Ob sklicevanju na peto alinejo 8. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) ugotavlja, da v tem primeru ne gre za zadevo, v kateri je mogoče dodeliti BPP, saj jo prosilec zaproša za upravni spor v zvezi z dodelitvijo BPP, kar pa po navedeni določbi zakona ni dopustno.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

3. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo iz vseh razlogov 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in zaradi kratenja temeljnih ustavnih pravic. Sodišču predlaga, naj mu zagotovi pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije in tožbo odstopi drugemu sodišču. Temu pa predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi in ugodi njegovi prošnji za dodelitev BPP ali zadevo odstopi v ponovni postopek drugemu organu za BPP. Trdi, da izpodbijana odločba temelji na zlorabi uradne moči ter na zlorabi pete alineje 8. člena ZBPP. Navaja, da sta s skrbnico pravno neuka in brez denarja za odvetnika, s prošnjo za dodelitev BPP pa sta toženko prosila za zagotovitev enakopravnega in zakonitega obravnavanja v postopku naslovnega sodišča I U 2040/2024, ki je bil dodeljen sodniku, ki po tožnikovem mnenju že več let krati njegove pravice do BPP oziroma ustavne pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije. Meni, da je toženki in sodišču splošno znano, da že od uveljavitve ZBPP zaradi vsesplošnega ekonomskega in psihičnega nasilništva izpolnjuje pogoje za izjemno BPP, občasno oziroma trenutno pa tudi za redno BPP. Meni še, da je zato izpodbijana odločba nezakonita, ker temelji na zlorabi pete alineje 8. člena ZPP.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis zadeve.

K I. točki izreka

5. Predlog za prenos pristojnosti ni dovoljen.

6. Tožnik je predlagal prenos pristojnosti za odločanje v tem upravnem sporu na drugo sodišče.

7. V skladu s 106. členom Zakona o sodiščih (ZS) je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje oziroma za odločanje na prvi stopnji v upravnih in računsko upravnih sporih, razen v zadevah, za katere zakon določa pristojnost drugega sodišča prve stopnje (1. točka prvega odstavka). Takšen predpis je Zakon o upravnem sporu (ZUS-1), ki v 11. členu določa, da v upravnem sporu odloča na prvi stopnji upravno sodišče, če zakon ne določa drugače. Po določbi 12. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče Republike Slovenije odloča v upravnem sporu o zakonitosti aktov volilnih organov za volitve v državni zbor, državni svet in volitve predsednika države. Upravno sodišče Republike Slovenije je kot specializirano sodišče ustanovljeno za celotno državo, pri čemer sodno funkcijo opravlja na sedežu v Ljubljani in na zunanjih oddelkih glede na prebivališče oziroma sedež tožnika, če ni določena izključna pristojnost sedeža sodišča (9. člen ZUS-1). Glede na navedeno je torej za odločanje v upravnem sporu zoper upravni akt organa za BPP edino stvarno pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije.

8. Po določbi 6. točke 106. člena ZS Vrhovno sodišče Republike Slovenije odloča tudi o prenosu pristojnosti v primerih, ki jih določa zakon. Tak predpis je Zakon o pravdnem postopku (ZPP), ki v 67. členu določa, da lahko Vrhovno sodišče Republike Slovenije na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Po navedeni določbi je torej možna delegacija pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Glede na to, da je Upravno sodišče Republike Slovenije edino stvarno pristojno za odločanje v upravnem sporu, če ne gre za zadeve iz 12. člena ZUS-1, torej tudi o tožbi zoper upravni akt organa za BPP, v navedeni določbi 67. člena ZPP ni pravne podlage za ugoditev tožnikovemu predlogu za delegacijo pristojnosti na drugo sodišče.

Ker torej v določbah ZUS-1, ZPP in ZS ni pravne podlage za prenos pristojnosti na drugo sodišče, je sodišče tožnikov predlog zavrglo. 1

K II. točki izreka

9. Tožba ni utemeljena.

10. Predmet tega upravnega spora je zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP na podlagi pete alineje 8. člena ZBPP.

11. Po navedeni določbi ZBPP se BPP ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP.

12. Da je toženka z izpodbijano odločbo odločila prav o tožnikovi prošnji za dodelitev BPP v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, med strankama ni sporno. Tožnik namreč ne prereka toženkine ugotovitve, da se njegova prošnja, o kateri je z izpodbijano odločbo odločila toženka, nanaša na dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v upravnem sporu, v katerem je izpodbijana odločba organa za BPP.

13. Pravno relevantni dejanski stan v obravnavani zadevi je torej enak zakonskemu dejanskemu stanu iz pete alineje 8. člena ZBPP. Toženka je bila zato dolžna uporabiti to zakonsko določbo. V posledici tega je pravilna tudi njena odločitev, da na tej pravni podlagi tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP zavrne. Na drugačno presojo zato ne vplivajo tožbene trditve, da je toženki in sodišču znano, da tožnik izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP, niti trditve, da tožnik BPP potrebuje zaradi varstva svojih ustavnih pravic.

14. Ker je navedena zakonska določba jasna, dejanski stan v obravnavani zadevi pa (kot že rečeno) enak zakonskemu dejanskemu stanu, niso utemeljene (sicer povsem posplošene) tožbene navedbe o zlorabi te zakonske določbe. Posledično ni utemeljena niti (prav tako povsem posplošena) tožbena trditev o zlorabi uradne moči.

15. S sklicevanjem na vse razloge iz 27. člena ZUS-1 tožnik smiselno uveljavlja tudi ničnost izpodbijane odločbe. Upravna odločba je nična le iz razlogov, ki so taksativno našteti v 279. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). 2 Tožnik sam ne navaja, da bi bil v tem primeru podan kateri izmed ničnostnih razlogov, predpisanih v navedeni določbi ZUP. Tega ne ugotavlja niti sodišče. Posledično tožnik tudi s tem tožbenim razlogom ne more uspeti.

16. Glede na navedeno razlogi, ki jih v tožbi uveljavlja tožnik, niso utemeljeni. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni bilo sporno. Tožnik, kot je pojasnjeno zgoraj, namreč ni ugovarjal pravno odločilnim ugotovitvam toženke, da se upravni spor I U 2040/2024, v zvezi s katerim prosi za dodelitev BPP, prav tako nanaša na dodelitev BPP.

1 Enako stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo v sklepu I Upr 1/2012 z dne 29. 8. 2012. Ob takšnem stališču je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom I Up 256/2017 z dne 17. 1. 2018 tudi že zavrnilo pritožbo zoper sklep, s katerim je Upravno sodišče Republike Slovenije zavrglo predlog za prenos pristojnosti.

2 Po navedeni določbi ZUP se za nično izreče odločba: (1) ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v zadevi, v kateri sploh ni mogoče odločati o upravnem postopku; (2) ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po Kazenskem zakonu; (3) ki je sploh ni mogoče izvršiti; (4) ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila; (5) ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja; (6) v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost.