Appeal court orders public funding agency to pay contract claimant for remaining EU project co-financing and legal costs.

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 23.697,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2021 dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti stroške pravdnega postopka v višini 2.726,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v višini EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

[JEDRO]

Da je tipičen (javni) interes toženke v tem pogodbenem razmerju v zagotovitvi pregleda nad rezultati in cilji operacij ter namenskosti in sledljivosti porabe javnih sredstev pri projektih, ki jih sofinancira, je pravilno ocenilo tudi sodišče prve stopnje. V nasprotju s sodiščem prve stopnje pa je po stališču višjega sodišča v interesu obeh strank, ne le tožnice, da v kolikor so ti doseženi (in pri tem ni prišlo do kršitev upoštevnih predpisov), je tak projekt tudi sofinanciran.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Zahtevek tožeče stranke, ki glasi:

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 23.697,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2021 dalje do plačila

se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od dne prejema sodbe povrniti 1.606,80 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne nastanka zamude dalje.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožnica in priglasila stroške pritožbenega postopka. Toženka je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožnica je bila 14. 2. 2020 izbrana na javnem razpisu in je s toženko 10. 3. 2020 sklenila pogodbo št. 000 2019-2020/15 o vključitvi v program "Spodbujanje trajnostne poslovne strateške transformacije in razvoj novih poslovnih modelov v slovenskih podjetjih za lažje vključevanje v globalne verige vrednosti" - Sklop A in Sklop B (v nadaljevanju: Pogodba). Sklop A je toženka financirala 1 v celoti, v sklopu B pa je sofinancirala s strani tožnice predložen izvedbeni projekt. Sofinanciranje je bilo določeno v razpisni dokumentaciji, Pogodbi in pa v dodatku za Sklop B, ki sta ga pravdni stranki k Pogodbi sklenili 2. 11. 2020 in s katerim sta uredili medsebojna razmerja, povezana s sofinanciranjem tožničinega izvedbenega projekta "Razvoj, izboljšanje in posodobitev digitalnih storitev in spletne uporabniške izkušnje" (v nadaljevanju: Dodatek). Tožnica je na toženko naslovila končni zahtevek za sofinanciranje v višini 100.000 EUR, od katerega ji je toženka plačala 76.302,25 EUR, razliko pa tožnica uveljavlja v tem postopku.

5. Tožnica meni, da je v skladu z določili tako razpisne dokumentacije kot tudi Pogodbe in Dodatka po vseh postavkah upravičenih stroškov maksimalno določen le skupni znesek sofinanciranja 100.000 EUR, medtem ko toženka ugovarja, da je z Dodatkom opredeljena celotna finančna struktura izvedbenega projekta in je skupen znesek sofinanciranja omejen tudi po posameznih kategorijah upravičenih stroškov, in sicer v takih zneskih, kot jih je tožnica sama predvidela v prijavi na razpis. 2

6. Po 9. členu Dodatka finančni načrt izvedbenega projekta vključuje predvideno finančno strukturo po sklopih upravičenih stroškov, ki jih je pet: prvi (svetovalne storitve) ni sofinanciran, pri drugem (stroški osebja) je predvidena vrednost sofinanciranja 55.000 EUR, pri tretjem (stroški uporabe osnovnih sredstev) 26.750 EUR, pri spornem četrtem (stroški storitev zunanjih izvajalcev) 10.000 in pri petem (posredni stroški) 8.250 EUR. Pri treh 3 je tožnica uveljavljala nižje zneske od tistih, navedenih v Dodatku 9, pri sporni četrti postavki pa je uveljavljala višji znesek. Toženka je po treh postavkah izplačala uveljavljane nižje zneske, pri postavki zunanjih izvajalcev pa le v finančni strukturi predvideno vrednost 10.000 EUR.

7. Tožnica še v pritožbi vztraja, da ne obstoji pravna podlaga, iz katere bi izhajalo, da upravičenih stroškov celotnega projekta ne bi bilo mogoče prenašati med stroškovnimi postavkami, oziroma da naj bi pri predvideni finančni strukturi šlo za fiksne maksimalne zneske v okviru posamezne stroškovne postavke, saj da takšnega izrecnega določila oziroma prepovedi ne vsebuje ne Pogodba ne Dodatek in niti razpisna dokumentacija. Po stališču pritožnice je fiksno določen le maksimalni skupen znesek pomoči, ki je 100.000 EUR oziroma intenzivnost pomoči, ki je 50 odstotkov.

8. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je vrednost sofinanciranja pri postavki zunanjih izvajalcev glede na vrednosti, ki so navedene v 9. členu Dodatka, omejena navzgor in pri sporni postavki ne sme presegati maksimalnih 10.000 EUR, kar je utemeljilo z razlago termina "predvidene vrednosti upravičenega stroška" iz razpredelnice (in ne besedila) v 9. členu Dodatka.

9. Pri presoji je upoštevalo, da je bila med strankama sklenjena tako imenovana upravna pogodba. Toženka (ki je javna agencija, torej pravna oseba javnega prava) jo je sklenila v javnem interesu, ki v taki pogodbi prevlada nad drugimi interesi. Upravna pogodba vsebuje tudi pravne norme oblastne narave, pri čemer ima pravna oseba javnega prava posebne pravice, zlasti možnost enostranskega spreminjanja pogodbe. Katere civilnopravne elemente pogodbenega prava je pri razlagi pogodbe, ki ima značilnosti upravne pogodbe mogoče uporabiti, je izoblikovala sodna praksa.

10. Po stališču višjega sodišča v nobeni od materialnopravnih podlag, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, ni mogoče najti omejitev, na katere se je sklicevala toženka, niti do takega zaključka ne pripelje razlaga skupnega namena pogodbenih strank, ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

11. Na tem mestu gre najprej pritrditi tožnici, da je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje (v 23. točki obrazložitve), da je razlog za uporabo termina "predvidena" vrednost sofinanciranja v 9. členu Dodatka v tem, da o pravici oziroma upravičenosti tožnice do povračila stroškov še ni bilo odločeno s sklepom o izboru prejemnika sredstev št. 303-3-15/2019/9 z dne 25. 10. 2019 ali s sklenitvijo Dodatka, temveč toženka o pravici do izplačila sofinanciranih sredstev odloča šele po prejemu popolnega in pravočasnega zahtevka za izplačilo. Če so namreč vrednosti sofinanciranja pri vsaki posamezni vrsti upravičenega stroška zamejene z zneski, navedenimi v 9. členu Dodatka, kot je trdila toženka, termin "predvidena" vrednost ne bi smel več biti uporabljen, saj gre v tem primeru za maksimalen znesek financiranja posamezne vrste upravičenega stroška (enako, kot je določen skupen maksimalni znesek sofinanciranja). Po prejemu popolnega in pravočasnega zahtevka za izplačilo je namreč toženka dolžna preveriti upravičenost vsakega posameznega stroška iz zahtevka ne glede na omejitve višine sofinanciranja in odobriti le tiste, ki so upravičeni.

12. Dodatek namreč med primeri, v katerih upravičenec po vložitvi zahtevka za izplačilo bodisi izgubi pravico do sofinanciranja bodisi je njegov zahtevek za izplačilo zavrnjen ali pa je prejemnik pozvan k vložitvi novega zahtevka 4 , ne predvideva situacije, kot je tukajšnja, ko je upravičenec na določenih postavkah priglasil manj, na drugi pa več upravičenih stroškov. Iz petega odstavka 10. člena Dodatka izhaja, da si toženka pridržuje pravico, da zahtevek za izplačilo zavrne in prejemnika pozove k izstavitvi novega zahtevka za izplačilo skladno s pozivom le v primerih, ko prejemnik uveljavlja stroške, ki ne spadajo med upravičene stroške izvedbenega projekta. Sodišče prve stopnje se je tudi samo sklicevalo na Navodila organa upravljanja o upravičenih stroških za sredstva evropske kohezijske politike v programskem obdobju 2014-2020 (v nadaljevanju: Navodila 5 ). Po teh se v sklopu administrativnih preverjanj preveri, ali so stroški z operacijo neposredno povezani, ali so potrebni za njeno izvajanje in ali so v skladu s cilji in rezultati operacije (nič od tega v tej zadevi ni sporno) in ne, kot se je v tej zadevi, ali se višine zneskov posameznih postavk upravičenih stroškov ujemajo z zneski "predvidene vrednosti sofinanciranja" iz 9. člena Dodatka. In v tem smislu so definirani upravičeni stroški in izdatki tudi v Navodilih: Upravičeni stroški in izdatki predstavljajo tisti del oziroma vrsto 6 celotnih stroškov in izdatkov operacije, ki jih organ upravljanja ali posredniški organ potrdi v pogodbi o sofinanciranju (pri čemer vir financiranja ni pomemben). Preverja se torej, ali je priglašena odobrena kategorija in vrsta stroškov (ki so nastali v obdobju upravičenosti) in ali so zanje predložena ustrezna dokazila, torej namen ter sledljivost porabe javnih sredstev (v okviru priznane višine sofinanciranja projekta).

13. Pri tem gre pritrditi pritožnici, da je pri takih projektih nemogoče in neživljenjsko stroške, ki še niso nastali (in so torej do takrat nepredvideni), natančno napovedati vnaprej. Tudi sicer ni sporno, da je imela tožnica za 256.733,71 EUR skupnih stroškov projekta, od katerih je bilo upravičenih stroškov za 200.000 EUR, od katerih se jih je 50 odstotkov oziroma 100.000 zavezala sofinancirati toženka. Če bi torej držala razlaga sodišča prve stopnje, da so bili stroški zunanjih izvajalcev že pogodbeno omejeni navzgor, termina "predvideno" v Dodatku, ki je bil sklenjen po izboru tožničinega projekta na razpisu, ne bi smelo biti.

14. Skupen namen pogodbenih strank je sodišče prve stopnje presojalo tudi ob upoštevanju v Pogodbi in dodatku dogovorjenih pravnih podlag. S sklicevanjem na določila Uredbe (EU) št. 1301/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 17. 12. 2013 o Evropskem skladu za regionalni razvoj 7 in o posebnih določbah glede cilja "naložbe za rast in delovna mesta" ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1080/2006 ter Uredbo o porabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2014-2020 za cilj naložbe za rast in delovna mesta je sodišče prve stopnje sicer izluščilo temeljna načela, ki jih mora toženka zasledovati pri izvajanju javnih pooblastil (namenskost in sledljivost porabe javnih sredstev, ki da se uresničujeta v 11. členu Pogodbe), zaradi česar ima toženka posebne pravice pregledovati in preverjati upravičenost teh stroškov. Vendar gre pritrditi pritožnici, da je sklicevanje na ta predpisa splošno in sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni navedlo, katera konkretna določila bi pri odločitvi upoštevalo. V nobeni od teh pravnih podlag namreč ni najti omejitev, na katere se sklicuje toženka in ki bi se nanašale na zneskovne omejitve. Na tem mestu ima pritožba tudi prav, da v postopku ni bilo spora o tem, da upravičeni stroški tožnice ne bi bili v skladu z veljavnimi pravili EU in predpisi RS. Prav tako ni bilo sporno, da je tožnica predloženi izvedbeni projekt v celoti uspešno izpeljala ter dosegla vse zahtevane cilje, kazalnike in rezultate.

15. Iz izpodbijane sodbe tudi ne izhaja, da tožnica sredstev ne bi porabila namensko 8 ali da nastalih stroškov ne bi upravičila oziroma podprla z ustreznimi listinami, ki nastanek posameznega stroška dokazujejo. 9 Zato pritožnica utemeljeno opozarja, da je sklicevanje sodišča prve stopnje na 5. člen Pogodbe, da je eden ključnih pričakovanih rezultatov pripravljen izvedbeni prioritetni projekt (ki da ga prejemnik predloži v oceno za dodelitev sredstev v Sklop B), nerelevantno, saj je projekt že bil realiziran. Pritožba utemeljeno uveljavlja tudi, da je za presojo bistvenega vprašanja nerelevantno tudi nadaljnje besedilo 5. člena Pogodbe, ki opredeljuje način izvajanja sklopa B in pri tem zavezuje prejemnika k realnemu prikazu načrtovanih ciljev izvedbenega projekta. Realno načrtovanje se nanaša na cilje oziroma rezultate projekta in ne na realno prikazovanje ali kar fiksiranje posameznih upravičenih stroškov tega. Sodišče prve stopnje je tudi samo pri tem navedlo, da bodo podatki oziroma prejeta dokumentacija osnova za spremljanje pričakovanih rezultatov (ne pa stroškov - dodalo višje sodišče).

16. Po stališču sodišča prve stopnje so zgornji razlogi povezani tudi s 7. členom Pogodbe, v katerem se ob izrecnem določilu o sofinanciranju največ 100.000 EUR sodišče sklicuje na to, da bo dinamika sofinanciranja (v Dodatku) določena v odvisnosti od načrta izvajanja izvedbenega projekta in od proračunskih sredstev. Pritožnica pa ima prav, da nikjer ni določeno, da bi obstajale kakršnekoli vrednostne omejitve po sklopih upravičenih stroškov, pač pa je izrecno določen le maksimalni skupen znesek pomoči upravičencu. Tudi zadnji odstavek 7. člena Pogodbe pod tabelo, v kateri ni razvidno, da bi obstajale kakršnekoli zneskovne omejitve pri v njej navedenih postavkah upravičenih stroškov, določa, da se zagotovi sofinanciranje upravičenih stroškov v višini največ 100.000 EUR, pri čemer pritožnica utemeljeno trdi, da iz tabele izhaja tudi, da tudi intenzivnost pomoči ni bila vnaprej omejena po posamezni postavki, pač pa je bila vezana na do vključno 50 odstotkov vseh upravičenih stroškov.

17. Posledično višje sodišče pritrjuje pritožbenemu stališču, da so zgornje pravne podlage za razlago spornega termina "predvidene vrednosti upravičenega stroška" prvič povsem nekonkretizirane, drugič pa tudi nerelevantne, saj se (enako kot pri razlagi uporabe termina "predvidena" vrednost sofinanciranja) nanašajo na namen sofinanciranja projekta, njegove cilje in spremljanje uspešnosti projekta. Kot povedano, je ob odobrenem sofinanciranju navedenega projekta v deležu, kot je določen (50 odstotno) in v najvišjem znesku 100.000 EUR bistvo toženkinih obveznosti v tem, da nadzira namensko in gospodarno rabo vseh dodeljenih sredstev.

18. Tudi na podlagi sistemske razlage določil med strankama dogovorjenih pravnih podlag zato po stališču višjega sodišča ni mogoče najti podlage za zavrnitev tožničinega zahtevka. Skupen namen pogodbenic je bil pri tem projektu dosežen: tožnica je v celoti dosegla načrtovane cilje izvedbenega projekta, toženka pa je pri tem preverila, da se sofinancirajo izključno stroški, ki niso obremenjeni s kršitvami veljavnih predpisov in Pogodbe ter Dodatka.

19. Višje sodišče zato pritrjuje pritožnici, da gre nejasnost iz razpredelnice, ne niti nejasnost besedila iz 9. člena Dodatka razlagati v njeno korist. Glede na to, da so v Pogodbi in Dodatku vse omejitve izplačil izrecno zapisane, tudi ta, da je višina sofinanciranja največ 100.000 EUR, bi tudi omejitev, ki jo zagovarja toženka, morala biti v Dodatku izrecno zapisana, tako pa gre le za opis postavke v razpredelnici. Tako v Pogodbi kot v Dodatku 10 so namreč primeri, v katerih lahko toženka bodisi zavrne zahtevek in pozove k predložitvi novega 11 bodisi odloči, da prejemnik sredstev do teh ni upravičen oziroma da mora prejeta sredstva vrniti, izrecno opisani.

20. Da je tipičen (javni) interes toženke v tem pogodbenem razmerju v zagotovitvi pregleda nad rezultati in cilji operacij ter namenskosti in sledljivosti porabe javnih sredstev pri projektih, ki jih sofinancira, je pravilno ocenilo tudi sodišče prve stopnje. 12 V nasprotju s sodiščem prve stopnje pa je po stališču višjega sodišča v interesu obeh strank, ne le tožnice, da v kolikor so ti doseženi (in pri tem ni prišlo do kršitev upoštevnih predpisov), je tak projekt tudi sofinanciran.

21. Glede na navedeno je višje sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi tožnice ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ter prvega odstavka 351. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženka dolžna tožnici plačati 23.697,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2021 dalje do plačila.

22. Če sodišče spremeni odločbo, odloči tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je v postopku uspela, zato ji je toženka dolžna povrniti stroške pravdnega postopka, svoje stroške pravdnega postopka pa tožena stranka krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP).

23. Na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) in stroškovnikov tožnice je višje sodišče tožnici glede na vrednost spornega predmeta priznalo: za predlog za izvršbo 200 točk (tar. št. 31 OT), za tožbo 600 točk (tar. št. 19/1 OT), za prvo pripravljalno vlogo 600 točk (tar. št. tar. št. 20/1 v zvezi s tar. št. 19/1 OT) in za drugo pripravljalno vlogo 450 točk (tar. št. 20/2 v zvezi s tar. št. 19/1 OT), za narok 600 točk (tar. št. 19/1 OT), drugi narok 300 točk (tar. št. 19/1 OT), kar je 2.750 točk. Stroškov pregleda vloge in posveta s stranko višje sodišče ni priznalo, saj ne gre za samostojno storitev, pač pa je ta zajeta v nagradi za posamezno opravilo. Ob upoštevanju materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 2% od 1000 točk in 1% od preostanka točk nagrada skupaj znaša 2.787,50 točk, kar je 1.672,50 EUR. Skupaj z 22% DDV tako stroški pooblaščenca znašajo 2.040,45 EUR, k čemur je višje sodišče prištelo še 55,00 EUR takse za predlog za izvršbo (tar. št. 4011 ZST-1) EUR in sodno takso za tožbo v znesku 631,00 EUR, kar je skupaj 2.726,45 EUR.

24. Za pritožbo je višje sodišče tožnici priznalo priglašenih 750 točk (tar. št. 19/1 OT) in 15 točk kot pavšalni znesek po tretjem odstavku 11. člena OT, kar z 22% DDV znaša 559,98 EUR, skupaj s sodno takso za pritožbo v višini 675,00 EUR pa 1.234,98 EUR, ki jih mora toženka povrniti tožnici v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

1 Financiranje je potekalo po pravilih evropske kohezijske pomoči ter shemah državnih pomoči MSP in RRI.

2 Podatki iz Obrazca 5 razpisne dokumentacije (Finančni načrt), v katerem je tožnica predvidela višino posameznih upravičenih stroškov.

3 In sicer pri stroških osebja, stroških uporabe osnovnih sredstev in posrednih stroških.

4 Dodatek določa tudi, da lahko agencija v določenih primerih tudi odstopi od Pogodbe in zahteva vračilo že izplačanih sredstev, kar pa v tej zadevi ni relevantno.

5 Navodila opredeljujejo kategorije in vrste upravičenih stroškov. Definirajo tudi, da upravičeni stroški in izdatki predstavljajo tisti del oziroma vrsto celotnih stroškov in izdatkov operacije, ki jih organ upravljanja ali posredniški organ potrdi v pogodbi o sofinanciranju, pri čemer vir financiranja ni pomemben. Določajo, kdaj so stroški in izdatki upravičeni ter kako so razdeljeni po namenu.

6 Oboje podčrtalo višje sodišče.

7 V tej uredbi so so predpisane določbe, ki so skupne ESRR, Evropskemu socialnemu skladu (ESS), Kohezijskemu skladu, Evropskemu kmetijskemu skladu za razvoj podeželja ter Evropskemu skladu za pomorstvo in ribištvo.

8 Skladno s 7. členom Dodatka to pomeni, da bi jih uporabila za neupravičene stroške, izvajanje neupravičenih aktivnosti, odtujevanje ali drugo razpolaganje v nasprotju z namenom izvedbenega projekta.

9 Tretji odstavek 10. člena Dodatka določa, kako prejemnik sredstev uveljavlja upravičene stroške oziroma katera dokazila mora priložiti k obrazcu.

10 Prim. četrti odstavek 4. člena, tretji, četrti in osmi odstavek 5. člena, 7. člen, 8. člen, tretji, četrti in peti odstavek 10. člena Dodatka in drugi.

11 Prim. peti odstavek 10. člena Dodatka.

12 Prim. 25. točko obrazložitve.