Supreme Court dismisses appeal on domestic violence charge, ruling family community requires lasting relationship per ZPND.

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

[JEDRO]

Zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1 je tudi pravni standard "družinska skupnost". Pri presoji, ali je ta obstajala, gre v prvem koraku vedno za dejansko vprašanje, v katerem mora sodišče razčistiti in ugotoviti vse relevantne okoliščine posameznega razmerja med obdolžencem in oškodovancem, nato pa mora v drugem koraku opraviti tudi pravno presojo (subsumpcijo), ali je problematiziran zakonski znak izpolnjen.

KZ-1 definicije "družinska skupnost" ne vsebuje, je pa mogoče na podlagi drugega odstavka 191. člena KZ-1 ugotoviti, da je zakonodajalec za družinsko skupnost predvidel "trajnejšo življenjsko skupnost". Pojem "družinska skupnost" v prvem odstavku 191. člena KZ-1 je tiha blanketa. Za določitev oseb, ki sestavljajo družinsko skupnost je namreč treba uporabiti opredelitev družinskih članov, ki jih ponuja 2. člen ZPND kot krovni zakon na področju nasilja v družini. Krog oseb, ki lahko tvorijo družinsko skupnost, v skladu z navedenim členom ni popolnoma zaprt. Tudi ob uporabi namenske razlage obravnavane inkriminacije po 191. členu KZ-1 življenjske skupnosti ni mogoče razumeti ozko, v smislu le skupnosti oseb, ki živijo skupaj, temveč širše. V ta krog zato sodijo tudi skupnosti oseb, ki so po vsebini podobne tistim osebam, ki živijo skupaj - to pomeni, da jih vežejo podobne pravice, dolžnosti, čustvena povezanost in ostale lastnosti, ki so sicer značilne za osebe, ki prebivajo skupaj. Ob tem mora biti nujno izpolnjen tudi pogoj trajnosti življenjske skupnosti; razmerja med osebami v takšni skupnosti morajo biti trajnejša, saj kratkotrajnejših družinskih in drugih življenjskih skupnosti obravnavana norma ne zajema. Sodišče mora zato v vsakem konkretnem primeru posebej presoditi, ali se je med obdolžencem in oškodovancem izoblikovala takšna trajnejša vez oziroma trajnejši odnos.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo II K 37946/2020 z dne 29. 5. 2023 obsojenca A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanjuKZ-1). Na podlagi te določbe mu je določilo kazen dve leti zapora. Nato mu je na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1, v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1, ob upoštevanju kazni štirih mesecev zapora, izrečene mu s sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici I K 48246/2020 z dne 12. 10. 2020, ki je postala pravnomočna 2. 2. 2021, izreklo enotno kazen dve leti in tri mesece zapora. Vanjo mu je vštelo štirimesečno že prestano kazen zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. V skladu s prvim odstavkom 97. člena ZKP je odločilo, da nagrada in potrebni izdatki obsojenčevega zagovornika bremenijo proračun. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 37946/2020 z dne 19. 12. 2024 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka oprostilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obsojenčevi zagovorniki iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in izreče oprostilno sodbo oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in v odgovoru predlagala, da se jo zavrne kot neutemeljeno.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan v odgovor obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B. Kazenskopravni očitek

5. Obsojencu se v obravnavanem primeru (v bistvenem) očita, da je v obdobju šestih mesecev v družinski skupnosti s partnerko B. B., v prisotnosti njenega otroka, grdo ravnal, jo pretepal, ji grozil z napadom na življenje in telo ter jo z nasilnim omejevanjem njenih enakih pravic spravljal v skupnosti v podrejeni položaj, s tem da ji je preprečeval in ji omejeval stike z bližnjimi, izvajal psihično in fizično nasilje nad njo, pri čemer jo je pogosto boksal, ji grozil, da jo bo ubil in da bo ubil tudi njeno mater in očeta, jo izsiljeval za denar, zapovedoval kaj sme in česa ne sme ter ji ves čas nadzoroval njene telefonske in druge komunikacije ter stike, kar je v nadaljevanju očitka ponazorjeno s konkretnimi dogodki (obsojenec je oškodovanko v spornem obdobju med drugim tako pretepel, da je bila v modricah in si velikokrat ni upala zapustiti doma, večkrat jo je pretepel tudi tako, da je padla v nezavest; od oškodovanke je zahteval denar; večkrat jo je prisilil k zlorabi drog; večkrat jo je tako klofutal, boksal in brcal po celem telesu, da je utrpela številne modrice in imela takšne bolečine, da ni bila sposobna za službo; od nje je zahteval, da se mu vselej oglaša na telefon in ji prepovedal, da bi o dejanjih spregovorila z drugimi). Zaradi opisanih dejanj je bila oškodovanka psihično, fizično in čustveno strta, shujšana in prestrašena, ter je iz strahu pred obsojencem upoštevala njegove ukaze in se izogibala neposrednim stikom s starši.

Glede izpolnitve zakonskega znaka "družinska skupnost"

6. Vložniki v okviru kršitev kazenskega zakona zatrjujejo, da zakonski znak "družinska skupnost" v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Sklicujejo se na 2. člen Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND), ki ta pojem izrecno določa. Utemeljujejo, da med obsojencem in oškodovanko glede na ugotovljene okoliščine ni obstajala "dalj časa trajajoča življenjska skupnost", kar se za obstoj problematiziranega zakonskega znaka zahteva.

7. Zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1 je tudi pravni standard "družinska skupnost". Pri presoji, ali je ta obstajala, gre v prvem koraku vedno za dejansko vprašanje, 1 v katerem mora sodišče razčistiti in ugotoviti vse relevantne okoliščine posameznega razmerja med obdolžencem in oškodovancem, nato pa mora v drugem koraku opraviti tudi pravno presojo (subsumpcijo), ali je problematiziran zakonski znak izpolnjen. KZ-1 definicije "družinska skupnost" ne vsebuje, je pa mogoče na podlagi drugega odstavka 191. člena KZ-1 2 ugotoviti, da je zakonodajalec za družinsko skupnost predvidel "trajnejšo življenjsko skupnost", na kar pravilno v zahtevi opozarjajo tudi vložniki. Pojem "družinska skupnost" v prvem odstavku 191. člena KZ-1 je tiha blanketa. Za določitev oseb, ki sestavljajo družinsko skupnost je namreč treba uporabiti opredelitev družinskih članov, ki jih ponuja 2. člen ZPND kot krovni zakon na področju nasilja v družini. Krog oseb, ki lahko tvorijo družinsko skupnost, v skladu z navedenim členom ni popolnoma zaprt. Tudi ob uporabi namenske razlage obravnavane inkriminacije po 191. členu KZ-1 življenjske skupnosti ni mogoče razumeti ozko, v smislu le skupnosti oseb, ki živijo skupaj, temveč širše. V ta krog zato sodijo tudi skupnosti oseb, ki so po vsebini podobne tistim osebam, ki živijo skupaj - to pomeni, da jih vežejo podobne pravice, dolžnosti, čustvena povezanost in ostale lastnosti, ki so sicer značilne za osebe, ki prebivajo skupaj. Nadalje pa drži, da mora biti ob tem nujno izpolnjen tudi pogoj trajnosti življenjske skupnosti; razmerja med osebami v takšni skupnosti morajo biti trajnejša, saj kratkotrajnejših družinskih in drugih življenjskih skupnosti obravnavana norma ne zajema. Sodišče mora zato v vsakem konkretnem primeru posebej presoditi, ali se je med obdolžencem in oškodovancem izoblikovala takšna trajnejša vez oziroma trajnejši odnos. 3

8. V obravnavanem primeru sta sodišči v dokaznem postopku ugotovili, da sta obsojenec in oškodovanka šest mesecev živela v skupnem gospodinjstvu, skupaj z oškodovankinim sinom, ter da je bil obsojenec neprestano z oškodovanko (tudi zaradi nenehnega nadzora nad njenim ravnanjem) in pri njej ni le občasno prespal. Gre za pravnomočno ugotovljena dejstva, ki jih vložniki z zahtevo za varstvo zakonitosti ne morejo izpodbijati, zato se vse trditve v smeri dokazovanja, da obsojenec in oškodovanka nista živela skupaj, da je obsojenec le občasno pri njej prespal in da nista imela nobene volje za skupno življenje, izkažejo za nedopustne (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pritožbeno sodišče je pri tem, ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 40643/2010 z dne 10. 1. 2013, pravilno odgovorilo tudi, da se pri ugotavljanju dejanske volje za obstoj takšne skupnosti med partnerjema relevantne predvsem tiste okoliščine, ki so obstajale v času trajanja zveze in ne toliko izjave (enega od) partnerjev po končani zvezi, kar sodišče upošteva v okviru svoje proste dokazne ocene. Tako sta sodišči na podlagi navedene dejstvene podlage končno razumno odločili, da je bila skupnost obsojenca in oškodovanke trajnejša ter da glede na vse značilnosti njuno razmerje zadosti pravnemu standardu "družinska skupnost". Zatrjevane kršitve kazenskega zakona zato ni mogoče prepoznati.

Glede pomanjkljive obrazložitve in kršitve domneve nedolžnosti

9. Ugotovitve o razmerju med obsojencem in oškodovanko sta sodišči tudi ustrezno obrazložili ter svoje zaključke sprejeli na podlagi konkretnih dokazov, korektno povzetih v točki 9 drugostopenjske sodbe. Že višje sodišče je ustrezno poudarilo, da četudi se je sodišče prve stopnje v točki 21 obrazložitve prvostopenjske sodbe, ko je sprejelo zaključek o izpolnitvi zakonskega znaka družinske skupnosti, le sklicevalo na podatke v spisu, s tem ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz celotne dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je celovita, je namreč jasno razvidno, na podlagi katerih dokazov, na katere se je sklicevalo, je sprejelo svojo odločitev; tj. na podlagi izpovedb oškodovankinih staršev, sestre, osebne zdravnice, odpustnega pisma, strokovnega zaznamka - načrta pomoči, izpovedb policistov in vzgojiteljice, povzetih v točkah 15, 18, 10, 11, 19 in 16 obrazložitve prvostopenjske sodbe. Zato tudi zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, prav tako pa na podlagi navedenega v ravnanjih sodišč ni mogoče prepoznati sicer posplošeno uveljavljane kršitve domneve nedolžnosti.

Glede kršitve pravice do obrambe

10. Naslednji očitek vložnikov se nanaša na kršitev pravice do obrambe, ki naj bi bila storjena s tem, ko sodišči nista izvedli dokazov z zaslišanjem prič in dokaznih predlogov s postavitvijo izvedencev. Slednji bi po njihovi oceni lahko podali mnenje o naravi in obsegu telesnih poškodb, ki jih je oškodovanka utrpela ter o vzročni zvezi med ravnanjem obsojenca in nastalimi telesnimi poškodbami. Prav tako bi naj izvedenec podal mnenje tudi o psihofizičnem stanju oškodovanke, saj so preganjavice in "blodnje" po oceni vložnikov pogosta posledica uživanja prepovedanih drog.

11. Glede na navedbe vložnikov najprej velja ponoviti že utrjena merila za substanciranje dokaznih predlogov ter (ustavno)sodna stališča, kdaj sodišče dokazni predlog lahko zavrne. Stranka mora navesti (i) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza; (ii) dokazno sredstvo in (iii) z navedbami okoliščin utemeljiti, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu ter da bo dokaz v korist obdolženca. 4 Sodišče, ob upoštevanju načela učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, (a) če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, (b) če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, (c) če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo, (d) ali če obramba ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu ter obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. V primeru zavrnitve dokaznega predloga obrambe lahko stranka to uveljavlja kot kršitev pravice v postopku s pravnimi sredstvi, tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti. V takšnem primeru mora obramba v pravnem sredstvu, ki ga vlaga zoper odločitev sodišča, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj dokaza ni izvedlo, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza pred sodiščem, ki bo o pravnem sredstvu odločalo. 5

12. Prvič, glede zavrnitve dokaznih predlogov z zaslišanjem prič vložniki nikakor ne zadostijo bremenu po natančnem substanciranju dokaznih predlogov, saj ustrezno ne navedejo niti dokaznega sredstva, torej katerih prič po njegovi oceni sodišče neutemeljeno ni zaslišalo, niti pravnorelevantnega dejstva, ki bi se naj z njihovim zaslišanjem dokazovalo. Vrhovno sodišče se zato o zavrnitvi tega dokaznega predloga ne more podrobneje opredeliti.

13. In drugič, glede grajane zavrnitve dokaznih predlogov s postavitvijo izvedencev vložnikom ni mogoče pritrditi. Zlasti pritožbeno sodišče je ustrezno utemeljilo, da dejstvo, ki ga vložniki s postavitvijo izvedenca travmatologa želijo dokazovati - to je vrsta, teža in način nastanka poškodb, ki jih je utrpela oškodovanka, v obravnavanem primeru ne predstavljajo odločilnih dejstev. Bistveno je, kar sta sodišči tudi izrecno poudarili, 6 da je obsojenec nad oškodovanko v šestmesečnem obdobju med drugim vztrajno izvrševal fizično nasilje, o čemer sta se prepričali na podlagi izpovedb prič ter listinskih dokazov (zlasti izpovedb oškodovankinih staršev, vzgojiteljice, osebne zdravnice, na podlagi zdravstvenega kartona oškodovanke in poročila z dne 27. 6. 2019, posredovanega CSD s strani strokovne delavke v vrtcu). Ustrezen je zato odgovor pritožbenega sodišča, da bi bilo ugotavljanje, ali je katera od številnih modric, ki jih je v kritičnem obdobju utrpela oškodovanka, posledica kakšnega ravnanja drugih oseb ali nje same, za konkreten primer brez pomena.

14. Nadalje je razumna tudi presoja o zavrnitvi dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke, ki naj bi podal mnenje o oškodovankinem psihičnem stanju. Sodišči sta se oprli zlasti na odpustno pismo Psihiatrične bolnišnice v Idriji, iz katerega izhaja, da je oškodovanka imela ohranjeno realitetno kontrolo. Da njena izpovedba o ravnanjih obsojenca ni le posledica bojazni in preganjavice zaradi uživanja prepovedanih drog, sta tudi v tem delu prav tako razumno ovrgli na podlagi (že navedenih) po njuni oceni dopolnjujočih se in v bistvenem skladnih izpovedb prič, ki so določene očitane dogodke zaznale same oziroma jim je o tem povedala oškodovanka. Ne drži niti, da sta se sodišči o ravnanju prisile k uživanju prepovedanih drog s strani obsojenca oprli le na izjavo oškodovanke, dano pred policijo, temveč sta svoje zaključke sprejeli tudi na podlagi izpovedbe osebne zdravnice in izpovedbe strokovne delavke na CSD, C. C. (točka 6 drugostopenjske sodbe in točki 18 ter 17 prvostopenjske sodbe). Vrhovno sodišče zato odločitev, da je bila izvedba predlaganega dokaza nepotrebna, ocenjuje kot ustrezno, medtem ko obramba zadostnega dvoma s svojo (skopo) utemeljitvijo v odločitev sodišč ni vzpostavila. Glede na navedeno Vrhovno sodišče zatrjevane kršitve po drugem odstavku 371. člena ZKP ni ugotovilo.

Glede primernosti kazenske sankcije

15. V zvezi z zadnjim očitkom je primarno treba izpostaviti, da izpodbijanje kazenske sankcije, v kolikor vložniki ne izpodbijajo kršitev zakona - predvsem iz razloga po prvem odstavku 420. člena ZKP v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP - ne predstavlja razloga, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. 7 Zato vložniki s svojimi navedbami, da je izrečena kazen dveh let in treh mesecev zapora previsoka in da sodišče ni ustrezno upoštevalo olajševalnih ter obteževalnih okoliščin na obsojenčevi strani, s čimer po vsebini izpodbijajo primernost izrečene kazenske sankcije, ne morejo uspeti.

C. 16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, v delu pa je zahteva vložena tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

17. Izrek o stroških temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in 11. členu Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o obsojenčevem premoženju.

18. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 6998/2017 z dne 17. 6. 2021, I Ips 33325/2014 z dne14. 2. 2019, I Ips 16812/2015-108 z dne 15. 12. 2016 in I Ips 2/2010 z dne 18. 2. 2010.

2 Drugi odstavek 191. člena KZ-1 določa, da se enako (kot za kaznivo dejanje po prvem odstavku) kaznuje, kdor stori dejanje iz prejšnjega (prvega) odstavka v kakšni drugi trajnejši življenjski skupnosti.

3 K. Filipčič, B. Novak: 191. člen KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1) - 2. knjiga (ur. D. Korošec et al.), GV Založba, Ljubljana 2023, str. 308 (tč. 6) ter str. 311-312 (tč. 17).

4 Tako primeroma odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 17167/2016 z dne 8. 10. 2024, I Ips 34188/2020 z dne 16. 2. 2023, I Ips 53443/2014 z dne 8. 6. 2017 in I Ips 502/2007 z dne 5. 6. 2008.

5 Prim. odločbe Ustavnega sodišča U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011, Up-88/05 z dne 14. 6. 2007,Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021,I Ips 38853/2013-144 z dne 13. 10. 2016 ter I Ips 70/97 z dne 25. 2. 1999.

6 Točka 5 drugostopenjske sodbe v zvezi s točkami 21, 17 in 3 prvostopenjske sodbe.

7 Primeroma glej odločbi Vrhovnega sodišča I Ips 50620/2014 z dne 2. 12. 2021 in I Ips 51056/2018 z dne 30. 6. 2022.