Appeal dismissed; protection order requires imminent danger, not just past violence history.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo namen zaščite žrtev nasilja po ZPND. Ta ni kaznovanje posameznika za njegova pretekla ravnanja, temveč prenehanje in preprečitev nasilja. Predpostavka za izrek ukrepov tako ni samo ugotovitev, da je predlagatelj žrtev nasilnega ravnanja, temveč s stopnjo verjetnosti izkazana nevarnost ponovitve nasilja. Sodišče prve stopnje je opirajoč se na četrti odstavek 22.b člena ZPND tudi pravilno upoštevalo, da je za izrek ukrepov ključno dogajanje v času šestih mesecev pred vložitvijo predloga. Predhodni dogodki sicer lahko vplivajo na ovrednotenje tega dogajanja in oceno ogroženosti žrtve, ne morejo pa postati samostojna podlaga, na katero bi sodišče oprlo izrek ukrepov po ZPND.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog nasprotnega udeleženca za vrnitev v prejšnje stanje (I. točka izreka). Nadalje je zavrnilo predlog predlagateljice za izrek ukrepov za preprečevanje nasilja v družini, in sicer: prepoved vstopa v stanovanje predlagateljice in zadrževanja v njegovi bližini; prepoved približevanja predlagateljici, njenemu bivališču in delovnemu mestu ter prepoved navezovanja stikov s predlagateljico (II. točka izreka). Odločilo je, da je predlagateljica dolžna nasprotnemu udeležencu povrniti stroške postopka, o višini katerih bo odločilo s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2. Predlagateljica vlaga pritožbo zoper II. in III. točko izreka in ob tem uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in prvim odstavkom 22.a člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND).

V utemeljitev pritožbe kot bistveno navaja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazala, da je bila od septembra 2011 naprej kontinuirano izpostavljena fizičnemu, psihičnemu in ekonomskemu nasilju nasprotnega udeleženca. Sodišče je napačno interpretiralo določbo četrtega odstavka 22.b člena ZPND, ko je upoštevalo le nasilje v zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo predloga, ne pa tudi preteklega nasilja. Tudi sicer nasprotni udeleženec še vedno izvaja nasilna ravnanja, saj predlagateljico redno in intenzivno ponižuje, jo žali in ji grozi. To počne tudi pred mladoletnima otrokoma in preko njiju. Psihično nasilje ogroža predlagateljičino duševno zdravje in otežuje njeno vsakodnevno funkcioniranje, posredno pa vpliva tudi na oba mladoletna otroka in njun razvoj. Nasprotni udeleženec je breme celotnega ekonomskega preživljanja otrok prevalil na predlagateljico. Poleg tega je prodal skupni družinski avtomobil, sredstva od prodaje pa zadržal zase, čeprav je bil avto financiran tudi s sredstvi predlagateljice. Nasprotni udeleženec s svojim ravnanjem načrtno ustvarja finančno negotovost in stisko predlagateljice, vse z namenom, da jo ekonomsko nadzoruje, si jo podreja in jo izkorišča. Sodišče je pri oceni predlagateljičinega vedenja na naroku zanemarilo psihološko kompleksnost odnosov v primerih dolgotrajnega nasilja v družini. Žrtve tako pogosto šele v varnem okolju sodne dvorane zmorejo izkazati določeno raven odločnosti, kljub temu da so še vedno prestrašene, ogrožene in pod psihičnim pritiskom nasilneža. Sodišče je zanemarilo, da je bilo nasilje nasprotnega udeleženca predmet več prijav in ukrepov pristojnih institucij, kar dodatno potrjuje resnost, objektivnost in aktualnost nasilja. Nasprotnemu udeležencu je bila že izrečena prepoved približevanja, pri čemer je z nasiljem nadaljeval. Obstaja objektivna in resna nevarnost, da bo to počel tudi v bodoče. Sodišče je predlagateljici neutemeljeno naložilo plačilo stroškov postopka. Predlagateljica je žrtev več kot desetletnega nasilja nasprotnega udeleženca, sodišče pa tudi ni ugotovilo, da je zlorabila inštitut varstva po ZPND.

3. Pritožba je bila vročena nasprotnemu udeležencu, ki odgovora nanjo ni vložil.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene postopkovne kršitve, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo določbe ZPND o zaščiti žrtev nasilja v družini.

6. Pritožnica z navedbami, da je sodišče prezrlo določene pomembne dokaze (odredbo Policijske postaje X z dne 12. 5. 2023 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I Kpd 000/2023 z dne 12. 5. 2023) in da je obrazložitev sklepa v nasprotju z izvedenimi dokazi, smiselno uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar teh kršitev ne uspe izkazati. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse predložene in izvedene dokaze ter se do njih zadosti opredelilo, med izvedenimi dokazi in ugotovitvami sodišča ni nasprotja. Dejstvo, da se pritožnica ne strinja z njihovo oceno ali presojo o njihovi nepomembnosti, lahko utemeljuje le pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, ki bosta obravnavana v nadaljevanju.

7. Sodišče prve stopnje je glede (ne)obstoja psihičnega nasilja ugotovilo, da se je nasprotni udeleženec v začetku septembra 2024 prostovoljno izselil iz skupnega domovanja. Hčeri udeležencev od tedaj bivata s predlagateljico, z nasprotnim udeležencem imata stike. Nasprotni udeleženec se izogiba neposrednim srečanjem s predlagateljico, tudi ob začetku stikov hčeri počaka na dvorišču. Komunikacija med udeležencema je minimalna, omejena predvsem na izmenjavo informacij o otrocih, pri čemer telefonski stik večkrat vzpostavi predlagateljica. Občasno med udeležencema pride do neprimernih in žaljivih opazk, vendar je takšno ravnanje obojestransko in enakovredno. Pritožnica se z navedenimi ugotovitvami sodišča prve stopnje argumentirano ne sooči, temveč očitek o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju utemeljuje z opozorili na preteklo dolgoletno nasilje nasprotnega udeleženca in navrženimi očitki o še vedno trajajočih kontinuiranih žalitvah, grožnjah in pritiskih. Z določenimi pritožbenimi navedbami 1 nasprotuje svoji lastni izpovedi. S takšnim pristopom predlagateljica ne more vzbuditi dvoma v dokazno presojo sodišča prve stopnje.

8. Predlagateljica neutemeljeno graja ravnanje sodišča prve stopnje, ki je ugotovitev, da se predlagateljica v razmerju do nasprotnega udeleženca ne počuti (več) ogrožena, manjvredna in ponižana, oprlo tudi na vtis, ki si ga je ustvarilo na naroku. Namen zahteve po neposrednem obravnavanju (prvi odstavek 4. člena ZPP) je v izboljšanju spoznavnih možnosti sodišča, saj si sodišče v osebnem stiku z udeleženci postopka lahko ustvari boljši vtis o njihovi prepričljivosti in verodostojnosti. Že iz takšnega namena načela neposrednosti sledi, da presoja resničnosti navedb udeležencev in dokazna ocena izpovedi zaslišanih nista omejeni na vsebino izrečenih besed, temveč nujno vključujeta tudi oceno ravnanja in odzivanja posameznikov. Če je ta ocena pomembno vodila presojo sodišča, je prav, da to ob odločitvi predoči. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje, pritožba pa ne uspe vzbuditi pomislekov v pravilnost njegove ocene. Predlagateljica tako sama priznava, da je med zaslišanjem nasprotnega udeleženca nastopila samozavestno in suvereno ter da je s seganjem v besedo izražala nestrinjanje z njegovo izpovedjo. V nasprotju s pritožbenimi navedbami njeni posegi niso bili občasni, temveč se je vztrajno in odločno odzivala na skoraj vsako izjavo nasprotnega udeleženca. Tudi ob upoštevanju preteklega nasilja in nahajanja v varnem okolju takšno vedenje predlagateljice kaže na odsotnost občutkov ogroženosti in strahu ter njeno opolnomočenost v razmerju do nasprotnega udeleženca. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi v njene pritožbene navedbe, da je frustrirana, čustveno obremenjena in želi nasprotnemu udeležencu predočiti svoje nestrinjanje z njegovim ravnanjem, vendar občutkov, ki so posledica nerazrešenega partnerskega, starševskega in premoženjskega razmerja, ne gre mešati z občutki ogroženosti, prestrašenosti, podrejenosti in ponižanosti žrtve družinskega nasilja.

9. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo namen zaščite žrtev nasilja po ZPND. Ta ni kaznovanje posameznika za njegova pretekla ravnanja, temveč prenehanje in preprečitev nasilja. Predpostavka za izrek ukrepov tako ni samo ugotovitev, da je predlagatelj žrtev nasilnega ravnanja, temveč s stopnjo verjetnosti izkazana nevarnost ponovitve nasilja. Sodišče prve stopnje je opirajoč se na četrti odstavek 22.b člena ZPND tudi pravilno upoštevalo, da je za izrek ukrepov ključno dogajanje v času šestih mesecev pred vložitvijo predloga. Predhodni dogodki sicer lahko vplivajo na ovrednotenje tega dogajanja in oceno ogroženosti žrtve, ne morejo pa postati samostojna podlaga, na katero bi sodišče oprlo izrek ukrepov po ZPND.

10. Predlagateljica vsaj za obdobje od svoje vrnitve iz Avstrije jeseni 2023 ni izkazala nasilnih dejanj nasprotnega udeleženca. Od takrat je prišlo še do dveh dogodkov, ki pomembno zmanjšujeta nevarnost nasilja. Udeleženca sta dokončno prekinila partnersko razmerje in se razvezala, nasprotni udeleženec pa se je samoiniciativno izselil iz skupnega gospodinjstva; najprej v mansardno stanovanje in nato iz hiše. Ob upoštevanju teh okoliščin sta pravilna materialnopravna zaključka sodišča prve stopnje, da predlagateljica ni (več) žrtev psihičnega nasilja in da preteklo nasilje ne predstavlja (več) vira njene ogroženosti. Glede na časovno oddaljenost nasilja in spremenjene razmere sodišče prve stopnje preteklih nasilnih dejanj in v zvezi z njimi izrečenih ukrepov ni bilo dolžno podrobneje raziskati in se do njih posebej opredeliti, temveč je na podlagi ugotovljenih dejstev utemeljeno ugotovilo, da zaščita predlagateljice pred psihičnim nasiljem nasprotnega udeleženca ni potrebna.

11. Ob utemeljevanju obstoja ekonomskega nasilja in graji ugotovitve sodišča prve stopnje, da nasprotni udeleženec prispeva k preživljanju hčera, predlagateljica spregleda, da se ta v pretežni meri opira na njeno izpoved. V njej je potrdila, da nasprotni udeleženec plačuje celotne stroške stanovanjske hiše, v kateri biva predlagateljica z otrokoma, da otrokoma kupuje oblačila (kupil jima je bundi in obutev) in da ju med stiki nahrani. Tudi če nasprotni udeleženec s tem prispevkom in plačevanjem šolskih položnic svoje preživninske obveznosti ne izpolni v celoti in tudi če je res neupravičeno zadržal del kupnine za avto, to še ne pomeni, da predlagateljico namerno finančno izčrpava in si jo ekonomsko podreja, prav tako ne, da jo skuša z omejevanjem finančnih sredstev nadzorovati. Ureditvi razmerij v zvezi s skupnim premoženjem in plačevanjem preživnine po spremembi družinske situacije sta namenjena postopek za delitev skupnega premoženja in postopek za varstvo koristi otroka, ne pa ukrepi za zaščito pred (ekonomskim) nasiljem.

12. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o stroških postopka pravilno uporabilo prosti preudarek, predviden v osmem odstavku 22.a člena ZPND. Predlagateljica je predlog za izrek ukrepov za preprečevanje nasilje v družini vložila 2. 12. 2024, pri čemer je že v predlogu navedla, da je nasilje trajalo do 23. 4. 2024. V dokaznem postopku se je izkazalo, da je nasilje prenehalo že prej, nevarnosti bodočega nasilja predlagateljica ni uspela izkazati. Glede na naravo in namen postopka po ZPND, ki sta predlagateljici, zastopani po kvalificiranem pooblaščencu, morala biti znana, nasilje nasprotnega udeleženca v preteklosti ne more opravičiti in utemeljiti vložitve obravnavanega predloga. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da mora predlagateljica nasprotnemu udeležencu povrniti povzročene mu stroške postopka.

13. Pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 22.a člena ZPND). Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Npr. da se nasprotni udeleženec vrača v skupno bivališče, pri čemer prihaja do konfliktov.