Appeal dismissed; employee failed to prove discrimination as performance review scores alone do not constitute proof of unequal treatment.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Ocene sodelavcev ne morejo dokazovati, kako je delo opravljala tožnica, niti same po sebi ne dokazujejo diskriminacije tožnice. Tožnica ni zadostila trditvenemu bremenu glede obstoja diskriminacije. Trditveno breme glede navedenega je na delavcu, ki pa mora zatrjevati ne samo, da je bil neenako obravnavan, ampak tudi, da je razlog neenake obravnave ena od okoliščin iz prvega odstavka 6. člena ZDR‑1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa Komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti za leto 2020 z dne 6. 4. 2021 in vrnitev zadeve v ponovno odločanje toženi stranki (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.837,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje toženke ni pozvalo, da predloži ocene delovne uspešnosti za vse delavce tožene stranke. Slednje bi pokazale, da je bila tožnica obravnavana diskriminatorno in pristransko, kar je v vlogah tudi navedla. Ker tega dokaza ni izvedlo, je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je zaradi poteka časa na naroku dne 14. 5. 2024 prekinilo zaslišanje ravnateljice in ga ni nadaljevalo na naslednjem naroku, ker ravnateljica ni pristopila.

Ker sodišče ni dokončalo zaslišanja ravnateljice, je tožnici kršilo pravico do izjave, prav tako dejanskega stranja ni pravilno ugotovilo. V nasprotju z določbami ZPP je zaslišalo priči A. A. in B. B., saj je toženka predlagala njuno zaslišanje šele po tem, ko je tožnica dokaz z njunim zaslišanjem umaknila. Dokaznega predloga ni substancirala. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da je ravnateljica pri oceni upoštevala celotno ocenjevalno obdobje (od 1. 1. 2020 do 31. 12. 2020). Tožnica je zaslišana pojasnila, da jo je ravnateljica ocenila le od konca oktobra 2020 do decembra 2020.

Komisija podane ocene ni v ničemer preizkusila, nasproten zaključek sodišča je zmoten. Članice komisije niso poznale kriterijev ocenjevanja skladno z Uredbo, zato niti niso mogle oceniti, ali je podana ocena pravilna. Ocena ni bila obrazložena, prepis definicije ocene iz predpisov ni obrazložitev. Napačen je zaključek sodišča, da tožnici niso bile kršene pravice, ter da je bil postopek ocenjevanja izveden pravilno in zakonito. Komisija ni izvedla celotnega dokaznega postopka (ni izvedla dodatnih dokazov ali pridobila pojasnil), o glasovanju ni sestavila zapisnika, ni se opredelila do navedb tožnice, niti obrazložila svoje odločitve po vseh posameznih kriterijih, kar predstavlja kršitev postopkovnih in materialnih predpisov.

Sodišče ni preizkusilo, ali je bila ocena podana nepristansko in objektivno, napačno je presodilo, da je ravnateljica upoštevala vse pogoje in kriterije iz Uredbe. Tožena stranka tudi v sodnem postopku kriterijev ni ustrezno obrazložila, njena trditvena podlaga je bila pomanjkljiva. Napačna je ugotovitev, da je ravnateljica celo leto 2020 spremljala delo tožnice. Sodišče je s tem v zvezi prezrlo dokaze in zaslišanje tožnice. Selektivno je upoštevalo le zaslišanje ravnateljice, ki ima očiten interes za izid postopka in njene izpovedi ni primerjalo z ostalimi dokazi v spisu.

Kršen je 8. člen ZPP ter 14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre za pomanjkljivo dokazno oceno, sodbe pa ni mogoče preizkusiti, v razlogih so očitna nasprotja. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje glede pošiljanja diferenciranega gradiva za romske učence. C. C. in ravnateljica na zaslišanju nista potrdili jasnosti navodil. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da se tožnica ni dobro prilagodila razmeram Covid-19. To stališče tudi ni obrazloženo in gre za kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ravnateljica je vse ostale uslužbence ocenila z višjimi ocenami, in sicer tudi zaradi prilagoditev drugačnim razmeram, pa čeprav so se vsi prilagodili na enak način.

Napačna je ugotovitev, da je toženka dokazala, da tožnica ni opravila vseh nalog in ciljev za leto 2020, določenih v individualnem letnem načrtu. Sodišče ne obrazloži, na podlagi česa je prišlo do takšnega zaključka, v zvezi z njim ni presojalo množice dokazov, ki jih je predložila tožnica in do njene izpovedi. Tožnica je načrt dela oddala pred pedagoško konferenco dne 6. 11. 2020 in torej pravočasno in ne z zamudo, kot to očitno napačno zaključi sodišče. Sodba je v zaključkih glede tega očitka protislovna. Sodišče prve stopnje je tudi glede spletne učilnice enostransko in nedopustno sledilo le ravnateljici in ne tožnici, pri tem pa je spregledalo, da je priča C.

C. izpovedala, da ni bilo nobenih pravil, kaj mora vsebovati spletna učilnica. Zaključek, da slednja ni bila ustrezna, je zato napačen. Sodbe ni mogoče preizkusiti niti v delu, ki se nanaša na kulturne dneve, saj sodišče ne pojasni, zakaj je sledilo izpovedi ravnateljice, pa čeprav je tožnica izpovedala nasprotno in za potrditev svojih navedb predložila dokaze. Navedena kulturna dneva sta bila visoko nad pričakovanji. Glede projekta formativno spremljanje znanja je obrazložitev protislovna. Sodišče arbitrarno zaključi, da je bila glavnina tega projekta izvedena v letu 2019 in ne pojasni, na podlagi česa napravi tak zaključek.

Napačen je zaključek, da tožnica formativnega spremljanja znanja ni uporabila, saj sta tožnica in C. C. izpovedali, da je tožnica znanje prenašala na sodelavce. Sodišče je zmotno ugotovilo, da naj bi bila tožnica seznanjena z domnevnimi pritožbami staršev, saj tožnica v letu 2020 ni prejela nobenega sporočila ravnateljice o takšnih pripombah. Pritožbe so bile naslovljene na vse učitelje. Glede vpisa ocene v e‑redovalnico učenke D. D. izpostavlja, da ravnateljica ni predložila nobenega pisnega dokaza, da ji je učenka pisno sporočila, da ji ocena ni vpisana.

Kljub temu, da je bila tožnica na bolniškem dopustu, je vpisala oceno dne 27. 5. 2020, takoj naslednji dan po sporočilu ravnateljice. Predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve zahtevku s stroškovno posledico oziroma podredno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugega sodnika. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi in hkrati po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vsa dejstva, odločilna za razsojo in svojo odločitev tudi utemeljilo z ustrezno materialnopravno podlago. Pri tem ni zagrešilo niti v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Svojo odločitev je obrazložilo s pravilnimi in ustreznimi razlogi, ki med seboj niso v nasprotju in omogočajo preizkus pravilnosti sodbe. S podanimi razlogi pritožbeno sodišče soglaša. Ker tožnica v svoji pritožbi v okviru pavšalno zatrjevanih pritožbenih razlogov praktično zgolj povzema svoje že na prvi stopnji izpostavljene očitke in argumente zoper pravilnost sprejete ocene delovne uspešnosti, jih sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju zavrača sklicujoč se na prvostopno obrazložitev, k posameznim pritožbenim navedbam, ki so odločilnega pomena (360. čl. ZPP), pa daje naslednja pojasnila.

6. V pritožbi očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je nekonkretizirana in posledično neutemeljena. Pritožba namreč ne navede, o katerih odločilnih dejstvih naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazne predloge tožnice, ki so bili predlagani za ugotavljanje pravno nepomembnih dejstev. Tožnica je predlagala, da sodišče toženko pozove k predložitvi ocene delovne uspešnosti za vse delavce toženke. S predmetnim dokaznim predlogom je skušala dokazati, da so verjetno vsi delavci toženke, razen nje, za leto 2020 prejeli oceno odlično, zato je bila v primerjavi z njimi diskriminirana. Sodišče prve stopnje je njen dokazni predlog utemeljeno zavrnilo s pojasnilom, da za ta spor ni relevantno, kako so bili v letu 2020 ocenjeni drugi zaposleni. Ocene sodelavcev namreč ne morejo dokazovati, kako je delo opravljala tožnica, niti same po sebi ne dokazujejo diskriminacije tožnice. Tožnica ni zadostila trditvenemu bremenu glede obstoja diskriminacije, kar sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja. Trditveno breme glede navedenega je na delavcu, ki pa mora zatrjevati ne samo, da je bil neenako obravnavan, ampak tudi, da je razlog neenake obravnave ena od okoliščin iz prvega odstavka 6. člena ZDR‑1. Tožnica je resda zatrjevala neenako obravnavo, ni pa navedla, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu okoliščin iz 6. člena ZDR-1 naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo. Predlagani dokaz s predložitvijo ocen delovne uspešnosti za druge zaposlene se nanaša zgolj na prvega od obeh elementov diskriminacije, zato je sodišče prve stopnje izvedbo tega dokaza pravilno štelo za nepotrebno. Tudi če bi bila ugotovljena neenaka obravnava, to ne bi dokazovalo tudi prepovedane diskriminacije.

8. Sodišče prve stopnje s tem, ko ni dokončalo zaslišanja zakonite zastopnice toženke, ni kršilo tožničine pravice do izjave, niti ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi bilo iz tega razloga dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Stranke k izpovedbi ni mogoče prisiliti (262. člen ZPP), prav tako lahko kadarkoli prekine izpovedbo. 1 Ravnateljica tožene stranke je bila zaslišana na naroku za glavno obravnavo dne 14. 5. 2024, na katerem so ji vprašanja postavljali tako predsednik senata kot pooblaščenca obeh strank 2 . Zaradi dokončanja zaslišanja je bila ravnateljica vabljena tudi na naslednji narok dne 1. 10. 2024, ki pa se ga zaradi zdravstvenih težav, izkazanih z zdravniškim potrdilom, ni udeležila. Pooblaščenka tožene stranke je pojasnila, da z ravnateljico ne more več kontaktirati, ter da se pričakuje njena daljša odsotnost. V primeru nepremagljivih ovir (npr. bolezen) sodišče zasliši stranko izven sodišča (259. člen ZPP), vendar predloga v tej smeri pooblaščenec tožnice, ki tudi sicer njenega zaslišanja ni predlagal, ni podal, prav tako na zadnjem naroku ni predlagal, da sodišče zaradi dokončanja zaslišanja ravnateljice narok preloži. Glede na takšno situacijo je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da ni procesnih ovir za zaključek obravnave. Nenazadnje pa tožnica v pritožbi niti ne navede, katera konkretna vprašanja, na katera zaradi poteka časa na naroku dne 14. 5. 2024 ravnateljica ni odgovorila, bi ravnateljici še zastavila, ta pa bi bila takšna, da bi z odgovori nanje tožnica lahko vplivala na spremembo odločitve.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nedopustno izvedlo dokaz z zaslišanjem prič A. A. in B. B., ki ga je toženka predlagala po tem, ko je dokaz z njunim zaslišanjem umaknila tožnica. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev imelo podlago v določbi tretjega odstavka 286. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da izvedba tega dokaza ni zavlekla postopka, saj je sodišče po prvem naroku za glavno obravnavo opravilo še tri naroke, predvsem zaradi zaslišanja priče C. C., ki na tretji narok za glavno obravnavo upravičeno ni pristopila. Prav tako ne drži pritožbeno zatrjevanje, da toženka dokaznega predloga ni substancirala, saj je na naroku dne 1. 10. 2024 pojasnila, o čem bosta priči vedeli izpovedati. Te navedbe pa niti niso odstopale od navedb tožnice, ko je ti dve priči sama predlagala za zaslišanje.

10. Ne držijo pritožbene navedbe, da toženka v postopku ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, kar naj bi sodišče prve stopnje spregledalo. Tožena stranka je v postopku podala zadostne navedbe o tem, zakaj šteje, da je ocena delovne uspešnosti, ki jo je tožnica prejela za leto 2020, ustrezna. S pojasnili o zaznanih pomanjkljivostih pri delu tožnice in z argumentiranim nasprotovanjem njenim navedbam, je v zadostni meri obrazložila, zakaj meni, da ne držijo tožničina zatrjevanja, da si glede na posamezne kriterije zasluži boljšo oceno delovne uspešnosti. Toženka je predložila tudi dokaze, s katerimi je zatrjevana dejstva dokazovala. Tožnica je bila tista, ki je trdila, da je ocena neustrezna, ker je delo v tem letu opravila nad oziroma visoko nad pričakovanji, zato je v zvezi s temi trditvami tudi nosila dokazno breme. Ker ga ni zmogla, je bil njen zahtevek utemeljeno zavrnjen.

11. Tožnica je bila za leto 2020 ocenjena z oceno delovne uspešnosti dobro. Ocena dobro pomeni dobro opravljeno delo, to je v skladu s pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja v ocenjevalnem oziroma napredovalnem obdobju (peti odstavek 2. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede - Uredba; Ur. l. RS, št. 51/2008 s spremembami in dopolnitvami), ki so določeni v prvem odstavku 17. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami).

12. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku tako po formalni kot vsebinski plati obravnavalo oceno tožnice za leto 2020. Ugotovilo je, da je tožnico za leto 2020 ocenila ravnateljica E. E. Oceno tožnice je tako določila njena nadrejena, ki ji je odrejala delo in je bila z njenim delom tudi seznanjena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila ocena tožnice obrazložena, sicer skopo, a vseeno zadostno. Posebej je preizkusilo očitke v zvezi s tožničinimi pomanjkljivostmi pri delu. V tej zvezi je zaslišalo tako tožnico kot njeno predstojnico ter vse tri članice komisije, ki so na komisiji preizkusile pravilnost podane ocene. Tožničino nadrejeno je zaslišalo v zvezi s tem, kako je tožničino delo ocenjevala ter kaj je pri tem upoštevala. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pri določitvi ocene upoštevala kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe, ter da sta bila ocena in sklep komisije za preizkus ocene sprejeta v zakonitem postopku, sprejeta ocena pa je objektivna in zakonita. Ocena dobro, kot pojasnjeno, pomeni, da je bila nadrejena z delom tožnice zadovoljna, da je tožnica delo opravila kvalitetno in v obsegu, ki se je od nje pričakoval, ni pa po pravilnih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča v letu 2020 dosegla nadpovprečnih delovnih rezultatov, niti opravila dela bolje in več od pričakovanega, kar je tožnica trdila v tem postopku, saj so bile pri njenem delu v tem letu ugotovljene nekatere pomanjkljivosti, ki so odločilno vplivale na nižjo oceno.

13. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je ocena nezakonita iz razloga, ker naj ne bi bili uporabljeni kriteriji po ZSPJS in Uredbi. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravilno upoštevalo, da skupna utemeljitev ocene, kot izhaja iz ocenjevalnega lista (priloga A2), vsebuje temeljne razloge za oceno po kriterijih, kot so opredeljeni v Prilogi III Uredbe in so pomembni za odločitev, pri tem pa je pravilno navedlo, da ocenjevalni list ni namenjen natančnemu pojasnjevanju dela javnega uslužbenca, temveč se od delodajalca zahteva, da na ocenjevalnem listu zgolj na kratko utemelji oceno, kar je toženka tudi storila. Zgolj dejstvo, da je toženka v ocenjevalnem listu po posameznih kriterijih povzela definicije ocene iz predpisov, še ne utemeljuje njene nezakonitosti ali neustreznosti. Pri presoji je namreč sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz ustaljene sodne prakse pritožbenega sodišča, da lahko delodajalec oceno podrobneje utemelji tudi v sodnem postopku 3 .

14. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno upoštevalo, da postopek pred komisijo za preizkus ocene ni strogo formalen postopek niti po določbah ZSPJS niti po Uredbi 4 , zato je zavzelo pravilno stališče, da ocena ni nezakonita zato, ker komisija za preizkus ocene o odločanju ni sestavila zapisnika in ni izvedla celotnega dokaznega postopka. Tožnica je imela možnost sodelovati v postopku pred komisijo, podala je dva pisna ugovora, ni pa se udeležila sestanka komisije dne 6. 4. 2020 preko Zoom-a, čeprav je bila nanj vabljena. Ker je toženka zagotovila kontradiktornost postopka ocenjevanja, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici pravice niso bile kršene, nasprotne pritožbene navedbe posledično niso utemeljene. Ravnateljica, ki je tožnico ocenjevala, je svojo odločitev na sestanku komisije vsebinsko podrobneje obrazložila, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi njene izpovedi ter izpovedi članic komisije (B. B., A. A. in C. C.). Članice komisije so podano oceno presojale tako na podlagi ugovorov tožnice, ki so se nanašali na posamezne kriterije ocenjevanja, kot pojasnil ravnateljice v zvezi s temi ugovori, zato ne drži pritožbena navedba, da komisija podane ocene ni v ničemer preizkusila oziroma je ni preizkusila glede na kriterije ocenjevanja. Sodišče prve stopnje je ugotovitve v zvezi s postopkom ocenjevanja napravilo na podlagi skrbne in celovite presoje vseh izvedenih dokazov, zato dokazne ocene prvostopnega sodišča tožnica ne more izpodbiti s sklicevanjem na iz konteksta povzete posamezne izseke izpovedi zaslišanih prič.

15. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je ravnateljica pri oceni upoštevala celotno ocenjevalno obdobje (od 1. 1. 2020 do 31. 12. 2020) ter da je tožničino delo v letu 2020 spremljala. Da je ravnateljica upoštevala celotno ocenjevalno obdobje, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi tako izpovedi ravnateljice, kot tožnice same, navedeno izhaja iz točke 28 obrazložitve. Pravilnih razlogov s tem v zvezi pritožbeno sodišče ne ponavlja. Prav tako je iz izvedenih dokazov, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, razvidno, da je ravnateljica tožničino delo spremljala preko celega leta, tako v živo, kot preko spletne učilnice, e-asistenta, ter komunikacije z razredniki in starši (ti so komunicirali z ravnateljičino pomočnico, ki ji je posredovala pripombe). Kateri izvedeni dokazi nasprotujejo takšnemu zaključku sodišča prve stopnje in kaj konkretno iz njih izhaja, kar bi lahko vplivalo na drugačen izid postopka, tožnica v pritožbi ne pojasni, zato njene navedbe, ki povzetim zaključkom sodišča prve stopnje zgolj pavšalno nasprotujejo, pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača. Nekonkretizacija pritožbenih razlogov je namreč izenačena z njihovo odsotnostjo.

16. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo tako pozitivne kot negativne elemente tožničinega dela v letu 2020, zato je utemeljeno zaključilo, da je ocena dobro, ki jo je tožnica prejela za leto 2020, ustrezna. Izrecno pooblastilo za ocenjevanje je skladno z določbami ZSPJS in Uredbe podeljeno nadrejenemu, da na podlagi svojega subjektivnega doživljanja čimbolj objektivno oceni delavčevo delovno uspešnost oz. prispevek posameznega delavca k delovnem procesu v posameznem ocenjevalnem obdobju. Sodišče ne more nadomestiti subjektivne ocene nadrejenega, ki delo organizira in dodeljuje ter ima pregled nad delom vseh zaposlenih, ki jih med seboj lahko tudi primerja. Po naravi stvari se pri presoji zato omeji zgolj na preverjanje tega, ali so bili pri ocenjevanju objektivno uporabljeni v predpisih predvideni kriteriji. Iz navedenega razloga je v postopku dokazovanja sodišče prve stopnje pravilno večjo težo pripisalo mnenju nadrejene o prispevku tožnice k delovnemu procesu, kot pa mnenju tožnice o njeni lastni uspešnosti, to pa še posebej ob dejstvu, ker se je izpoved ravnateljice v bistvenem skladala s preostalimi izvedenimi dokazi, na katere je sodišče oprlo svoje ugotovitve. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v verodostojnost izpovedbe ravnateljice E. E., posledično pa tudi ne v njeno oceno tožničine delovne uspešnosti, saj tudi tožnica v pritožbi ne izpostavlja nobenega od nezakonitih razlogov, ki bi nadrejeno morda vodili k temu, da jo je ocenila le z oceno dobro, takšnih okoliščin pa ni zaznalo niti sodišče prve stopnje. Zgolj dejstvo, da je bila E. E. zakonita zastopnica tožene stranke, samo po sebi ne poraja dvoma v njeno verodostojnost, niti ne kaže na njeno zainteresiranost za izid postopka, pri čemer tožnica ne navede nobenega konkretnega razloga, niti konkretne izjave, ki bi potrjevala, da bi ravnateljica izpovedovala prirejeno. Posplošeno pritožbeno ugibanje o njeni neverodostojnosti ne more ovreči celovite dokazne ocene sodišča, ki je ravnateljico na podlagi njene izpovedbe ter v kontekstu izpovedb drugih prič ter predloženih listin ocenilo kot prepričljivo in verodostojno.

17. Sodišče prve stopnje ni selektivno upoštevalo le zaslišanja ravnateljice, temveč je skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, to je načelom proste presoje dokazov, skrbno presodilo vsak dokaz posebej, vse dokaze skupaj in uspeh celotnega postopka. Da dokazna ocena prvostopenjskega sodišča ustreza tem kriterijem, je preverljivo na podlagi njene obrazložitve, ki vsebuje logično prepričljive in življenjsko sprejemljive argumente. Sodišče je obrazložilo, na podlagi česa je posamezno dejstvo štelo za dokazano, ugovore tožnice pa za neutemeljene, to odločitev pa je mogoče preizkusiti. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je pravilna, vsebinsko prepričljiva in v skladu s formalnimi okviri proste dokazne presoje, zato so neutemeljeni očitki tožnice, ki v pritožbi prvostopenjskemu sodišču na splošno in glede posamezne dejanske ugotovitve oz. zaključka očita protislovnost, nezmožnost preizkusa, dejansko pa napačno presojo izvedenih dokazov.

18. Tožnica v pritožbi neuspešno ponavlja svoje nestrinjanje s podano oceno delovne uspešnosti. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je na oceno tožnice v letu 2020 vplivalo več pomanjkljivosti oz. neustreznosti pri delu, kar je nadrejena upoštevala v okviru relevantnih kriterijev ocenjevanja po Uredbi. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je tožnica zamujala pri oddajanju navodil za učence Rome, ni opravila vseh nalog in ciljev za leto 2020, določenih v letnem načrtu, njena spletna učilnica ni vsebovala razlage, zaradi česar je prihajalo do pripomb staršev, kršila pa je tudi s pravilnikom določen rok za vpis ocene učenke D. D. Na podlagi skrbne in celovite presoje izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo, da je tožnica delo opravila v skladu s pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, ni pa dokazala, da bi delo opravljala visoko nad pričakovanji (da bi se odlikovala po izjemni samostojnosti, natančnosti in ustvarjalnosti) ali vsaj nad pričakovanji. Čeprav tožnica v pritožbi vztraja v zanikanju ugotovljenih pomanjkljivosti pri delu, sodišče druge stopnje ne dvomi v zaključek sodišča prve stopnje, da so le-te pri delu tožnice v tistem obdobju vendarle obstajale, saj so bile neposredno zaznane s strani ravnateljice (nekatere pa tudi s strani prič A. A. in C. C.), izkazuje pa jih tudi listinska dokumentacija.

19. Ne drži očitek tožnice v zvezi z ugotovitvijo sodišča, ki se nanaša na navodila za romske učence. Da so bila navodila jasna, je potrdila C. C. (list. št. 271), s čimer je podprla izpoved ravnateljice o neustreznem ravnanju tožnice glede navedene naloge. Na podlagi izpovedi tožnice in ravnateljice je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da so se vsi delavci morali prilagoditi razmeram, ki jih je terjala epidemija Covid, v izpovedi ravnateljice pa je imelo podlago za ugotovitev, da prilagoditev tožnice ni bila nad pričakovanji, kaj šele visoko nad pričakovanji. Navedeno izkazuje tudi problematika njenih spletnih učilnic, o čemer več v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je to ugotovitev obrazložilo z jasnimi in preverljivimi razlogi, nasprotne pritožbene navedbe zato niso utemeljene. Da tožnica ni opravila vseh nalog in ciljev za leto 2020, določenih v individualnem letnem načrtu (pri čemer ravnateljica pri oceni ni upoštevala časa, ko je bila tožnica upravičeno odsotna), nadalje, da so bile ugotovljene neustreznosti pri izpolnjevanju tedenskih evidenc in opisih delovnih nalog ter poučevanju na daljavo, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi izpovedi ravnateljice, priče A. A. in listin v spisu (B6, B9), zato ne drži pritožbena navedba, da sodišče ni obrazložilo, na katere dokaze je oprlo te dokazne zaključke. Katero množico dokazov, ki jih je predložila tožnica, bi sodišče pri tej presoji moralo upoštevati, pa jih ni (ter kaj iz njih izhaja), in kateri del njene izpovedi tem zaključkom nasprotuje ter po drugi strani dokazuje, da je tožnica naloge in cilje iz letnega načrta za leto 2020 opravila nad pričakovanji oziroma visoko nad pričakovanji, tožnica v pritožbi ne konkretizira. Pritožbeno sodišče zato njene posplošene navedbe zavrača kot neutemeljene, saj z njimi tožnica ne uspe strukturirano in logično izničiti vrednosti ocenjenih posameznih dokazov in vseh dokazov skupaj.

20. Drži pritožbena navedba, da je tožnica dokazala, da je načrt dela za november 2020 oddala pred pedagoško konferenco dne 6. 11. 2020 in torej pravočasno. Sodišče prve stopnje je navedeno pri presoji upoštevalo in ni napravilo drugačnih zaključkov, kot to zmotno navaja tožnica v pritožbi. Razlogi sodišča glede navedenega očitka so resda malce nerodno zapisani, kljub temu niso protislovni, kot zatrjuje tožnica, saj iz njih jasno izhaja, da je tožnica načrt dela oddala dne 6. 11. 2020 tik pred pedagoško konferenco ob 9.10 uri in ji torej zamude pri tej nalogi ni mogoče očitati.

21. Na podlagi ustrezne analize in primerjave izpovedb ravnateljice, prič C. C. in A. A. ter listinske dokumentacije (pripombe staršev- B6, B9) je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo tudi, da tožnica v ničemer ni izstopala pri delu, ki se je v času epidemije Covid odvijalo na daljavo, oziroma pri delu, ki se je nanašalo na spletne učilnice. Njena spletna učilnica, za razliko od spletne učilnice C. C., ki je bila primer dobre prakse, ni vsebovala razlage, ni imela odzivnosti, zaradi česar je prihajalo do pritožb staršev. Pri tem pa ni bistveno, da ni bilo formalnih pravil glede tega, kaj mora vsebovati spletna učilnica, niti ni bistveno, ali je bila njena spletna učilnica dejansko ustrezna, kot zatrjuje tožnica, kot tudi ne, da so bile pritožbe naslovljene na vse učitelje, odločilno je, da njena spletna učilnica ni v pozitivni smeri odstopala od povprečja, kar je ravnateljica utemeljeno upoštevala pri oceni, prav tako sodišče prve stopnje pri presoji slednje. Neresnična je pritožbena navedba, da je sodišče (zmotno) ugotovilo, da je bila tožnica seznanjena s pritožbami staršev. Sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo, pač pa je na podlagi izpovedi ravnateljice, priče A. A. in listin pravilno presodilo, da so resnične navedbe toženke o tem, da je v zvezi s spletno učilnico tožnice prihajalo do pritožb staršev. Da so bile zaznane težave glede njene spletne učilnice, pa je pojasnila tudi C. C., kar dodatno potrjuje pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje.

22. Tožnica je v zvezi s trditvami o tem, da je delo v letu 2020 opravila nadpovprečno, v postopku izpostavila izvedbo dveh kulturnih dnevov. Zakaj naj bi navedeno delo izkazovalo njen nadpovprečen angažma oziroma zakaj sta bila navedena kulturna dneva visoko nad pričakovanji, tožnica že v postopku pred sodiščem prve stopnje v trditveni podlagi ni konkretno vsebinsko pojasnila, niti tega ne pojasni v pritožbi. Navajala je zgolj, da gre za delo po pogodbi o zaposlitvi, da ni vsak delavec na šoli organiziral dveh kulturnih ali podobnih dni, da je vse ure opravila prostovoljno, ter zato ocenjuje, da je to delo opravila visoko nad pričakovanji. Dneve dejavnosti, med katere sodijo kulturni dnevi, in ki predstavljajo del obveznega programa osnovne šole, organizirajo in izvedejo tudi drugi učitelji, kar izhaja iz izpovedi ravnateljice, pa tudi priče C. C. Sodišče prve stopnje je v točki 22 podalo jasne in razumljive razloge za presojo, zakaj tega dela, glede na argumente, ki jih je navajala tožnica, ni mogoče ovrednotiti kot visoko nad pričakovanji, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti. Kateri dokazi utemeljujejo drugačen zaključek in kaj natančno iz njih izhaja, pa tožnica v pritožbi ne konkretizira. Zgolj s pavšalnim zatrjevanjem nasprotnega pa pravilne in ustrezne dokazne ocene sodišča prve stopnje s tem v zvezi ne more ovreči.

23. Ustrezna in koherentna je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na projekt formativnega spremljanja znanja. Glede na to, da je navedeni projekt potekal od 1. 9. 2018 do 31. 5. 2020, je pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bila glavnina projekta izvedena v letu 2019. Pri tem pa slednje za presojo niti ni bistveno, ključno je, da ravnateljica uporabe formativnega spremljanja znanja pri tožnici ni razbrala, pri čemer pa iz njene izpovedi, na katero se je pri presoji utemeljeno oprlo prvostopno sodišče, izhaja, da je bilo za oceno ključno, da ga ni razbrala v relaciji do učencev (ki jim je to namenjeno kot strategija učinkovitega učenja) in ne v relaciji do sodelavcev. Posledično ni bistveno, kaj je v zvezi s prenašanjem znanja na sodelavce v izpovedi pojasnila C. C. Sicer pa tudi iz njene izpovedi ne izhaja, da bi bila tožnica glede navedenega nadpovprečna, saj je povedala, da so vsi sodelavci, ki so se udeležili izobraževanj, o slednjih poročali kolegom na pedagoških konferencah in da so se med sabo o teh stvareh pogovarjali.

24. Pravilna je nadalje tudi presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ustreznost podane letne ocene utemeljila tudi z očitkom tožnici, da v e‑redovalnico v roku iz 14. člena Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanja učencev v osnovni šoli, ni vpisala ocene učenke D. D., kar je ravnateljica ocenila kot hujšo kršitev. Da ocena ni bila vpisana v roku iz pravilnika, to je v sedmih delovnih dneh, temveč šele 27. 5. 2020 (čeprav je učenka prejela oceno že v marcu, kot izhaja iz neprerekanih navedb toženke), tožnica v pritožbi ne zanika. Tožnica v času podaje ocene in tudi v nadaljnjih sedmih delovnih dneh ni bila na bolniškem dopustu, kar v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno. Za svoje ravnanje tudi ni podala drugega pojasnila, kot to, da tudi drugi učitelji niso vedno pravočasno vpisovali ocen, kar pa te kršitve ne opravičuje, kar je sodišče prve stopnje pravilno argumentiralo s pojasnilom, da ni prava v nepravu. Tožnica v pritožbi izpostavlja, da toženka ni predložila pisnega dokaza, da ji je učenka D. D. pisno sporočila, da ji ocena ni vpisana, vendar pa je za presojo primernosti letne ocene bistveno, da je tožnica kršila pravilnik in ne, kako je ravnateljica izvedela za to kršitev.

25. Po vsem obrazloženem sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje izpodbijano oceno tožničinega dela zadostno vsebinsko preizkusilo. Na tej podlagi je pravilno ugotovilo, da je skupna ocena "dobro" za leto 2020 pravilna, zato je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

26. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Toženka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, ker slednji ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, zato nagrade pooblaščencu za to opravilo ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).

1 J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 525.

2 Narok, na katerem sta bili zaslišani zgolj tožnica in ravnateljica je trajal od 9.00 do 15.50 ure (zaslišanje tožnice je trajalo skoraj 3 ure, ravnateljice pa skoraj 2 uri, pri čemer se je izpoved obeh snemala).

3 Pdp 587/2021, Pdp 492/2021, Pdp 892/2015, Pdp 97/2015 in druge.

4 Primerjaj VSRS VIII Ips 36/2021 z dne 1. 3. 2022.