Supreme Court dismisses appeal on murder conviction, upholding evidence evaluation and fair trial standards.

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v delu glede obtoženega A. A. potrdita sodbi sodišč druge in prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila stroškov postopka s pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje.

[JEDRO]

Za indično sodbo je značilno, da ugotovitve o odločilnih dejstvih ne slonijo na dokazih, ki bi ponujali neposredni uvid vanje, ampak slonijo izključno na logičnem sklepanju, opirajoč se na skupek dejstev, ki se ne nanašajo neposredno na obravnavani dogodek, so pa sama predmet dokazovanja in dokazne ocene.

Vrhovno sodišče pri tem pritrjuje razlogom obeh sodišč, ki sta obrambi z zaslišanjem strokovnega pomočnika, dopolnitvijo izvedenstva z zaslišanjem izvedenca balistične stroke in končno s soočenjem strokovnega pomočnika in izvedenca sledili merilom poštenega postopka pri dokazovanju z izvedencem. Obramba je svoj odziv na izvedensko mnenje oblikovala s pomočnikom, ki ga je prvostopenjsko sodišče zaslišalo, nato pa se je opredelilo do njegovega mnenja, do mnenja izvedenca balistične stroke (upoštevaje strokovno mnenje pomočnika obrambe) in do predlogov za postavitev dodatnih oziroma novih izvedencev.

Za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno pri odločanju o dokaznih predlogih bo šlo takrat, kadar sodišče predlog za dokazovanje pomembnega dejstva zavrne kot neuspešen, ne da bi se pri tem obrazloženo oprlo na predhodni uspeh dokazovanja. Bistveno je, da z zavrnitvijo dokaznega predloga obramba ni bila prikrajšana za pošten kazenski postopek (prim. sodbo ESČP Murtazaliyeva proti Rusiji).

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo I K 56151/2022 dne 16. 2. 2024 obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje umora mu je na podlagi 116. člena KZ-1 določilo kazen 24 let zapora, za poskus kaznivega dejanja uboja pa na podlagi prvega odstavka 115. člena KZ-1 kazen 8 let zapora; nato mu je po pravilih o steku iz 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 30 let zapora. V izrečeno zaporno kazen mu je vštelo čas pridržanja in pripora, napotilo oškodovance s premoženjskopravnimi zahtevki na pravdo in odločilo o obveznosti plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 56151/2022 dne 24. 10. 2024 zavrnilo pritožbo obtoženčevega zagovornika in glede obtoženca potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter ga oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je obtoženčev zagovornik vložil pritožbo, v kateri po lastnih besedah uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. - 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), s pritožbo pa izpodbija tudi odločbo o kazenski sankciji in o stroških postopka. V pritožbi predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno sojenje.

4. Zagovornikova pritožba je bila vročena okrožni državni tožilki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Javne pritožbene seje dne 1. 7. 2025 so se udeležili vsi vabljeni udeleženci.

B. - I.

Obtožbeni očitek

6. Obtožencu se v bistvenem očita, da naj bi pokojnega B. B. umoril, tj. mu vzel življenje iz brezobzirnega maščevanja, in poskusil C. C. vzeti življenje. To naj bi storil, ko naj bi se dne 3. 9. 2022 okoli 22. ure z osebnim avtomobilom znamke Audi A6 pripeljal na kraj dejanja (na regionalni cesti Mirna Peč - Novo mesto, v romskem naselju Brezje). Vozilo Audi naj bi prehitelo osebni avtomobil znamke Seat Alhambra, v katerem sta se kot sopotnika nahajala B. B. in C. C., pred vozilom Seat namerno naglo zavrlo in mu s tem onemogočilo nadaljnjo vožnjo, ker se je zaletelo v zadnji del vozila Audi in se ustavilo. Nato naj bi obtoženec, ki naj bi s puško neznane znamke sedel na desnem sedežu vozila Audi, izstopil iz vozila z namenom, da osebe v vozilu Seat ubije, predvsem pa, da iz brezobzirnega maščevanja - ljubosumja - umori B. B., ki si je dopisoval z njegovo partnerico D. D.. Zaradi tega naj bi se mu maščeval tako, da je s puško neznane znamke večkrat ustrelil proti vozilu Seat, pri tem pa naj bi: (i) v glavo zadel C. C., mu povzročil več poškodb, podrobneje opisanih v izreku sodbe sodišča prve stopnje, mu s tem prizadejal hudo telesno poškodbo (ker je bil začasno in znatno oslabljen del njegovega telesa in pomemben organ, oškodovanec pa je bil začasno nezmožen za vsakršno delo in mu je bilo začasno hudo okvarjeno zdravje); in (ii) zadel B. B. tako, da mu je povzročil obstrel desne nadlakti ter prestrelil glavo in s tem povzročil poškodbe, opisane v izreku prvostopenjske sodbe, zaradi katerih je B. B., po poškodbah vitalnih centrov osrednjega živčevja in odpovedi dihanja ter delovanja srca, umrl na kraju dejanja.

Razlogi v sodbi sodišča prve stopnje

7. Sodišče prve stopnje je svoje dejanske ugotovitve strnilo v 98., 99. in kasnejših točkah obrazložitve.

8. Sodišče se je oprlo na ugotovitve izvedencev sodne medicine in balistične stroke in ugotovilo, da sta na kraju streljali dve osebi: obtoženec in pokojni B. B.. Prvi je po ugotovitvah sodišča streljal obtoženec, z vojaško avtomatsko puško, v vozilo Seat, skozi sprednja stekla na vozilu, v osebe, ki so se v vozilu nahajale (poleg pokojnika in oškodovanca še E. E. in F. F.). To je storil, ko je po zaustavitvi (blokadi) vozila Seat izstopil iz vozila Audi. Sodišče ni sledilo izpovedbam pričam, ki so bile potniki v vozilu Audi (tj. D. D., G. G. in H. H.) in I. I., da so takoj po trčenju vozil iz Seata začeli streljati s pištolami. To dokazno oceno je opravilo ob upoštevanju ugotovitev o ravnanju obtoženca, J. J., D. D., H. H. in G. G. v času pred blokado. Konkretneje, oprlo se je na ugotovitve: o klicih na operativno-komunikacijski center policije, s katerimi so preprečili nadaljevanje zabave (ki so se je udeležili potniki vozila Seat); o čakanju na vozilo Seat in takojšnjo vključitvijo vozila Audi na regionalno cesto za vozilom Seat; in o blokadi slednjega, ki je bila dokazano namerna, torej namenjena ustavitvi vozila Seat. Sodišče pri tem ugotavlja, da je opisano ravnanje osebe v vozilu Seat močno presenetilo in šokiralo, o čemer so po oceni sodišča prepričljivo izpovedali. Povedali so tudi, da so na zabavi pili alkoholne pijače, pod vplivom alkohola pa je bil tudi B. B.. Po prepričanju sodišča B. B. in C. C. tudi nista imela nobenega motiva, da bi prva začela streljati. Izpovedbe prič, da naj bi iz vozila prvi začel streljati B. B. ali celo oba z C. C., je tako sodišče ocenilo kot nelogične, neživljenjske in neresnične.

9. Sodišče je zato verjelo C. C., E. E. in F. F., da je dogajanje na kraju v bistvenih okoliščinah potekalo tako, kot so ga oni opisali. Izpovedbi C. C. in E. E., da se je po trčenju in ustavitvi obeh vozil obtoženec pojavil pred vozilom Seat, potrjujeta izpovedbo F. F., da je obtoženec z desnega sprednjega sedeža izstopil iz vozila Audi. Vsi trije so enotno izpovedali, da je obtoženec streljal v vozilo, četudi niso videli, s kakšnim orožjem je streljal; videli pa so ogenj, ki je prihajal z obtoženčeve strani. Strelca so, ne glede na to, da je bila že noč, lahko zelo dobro videli zaradi javne razsvetljave. E. E. in F. F. sta se sklonila in skrila v vozilu, medtem ko je C. C. eden od strelov zadel v obraz. Sodišče ni prepoznalo nobenega motiva ali razloga, da bi obtoženca po krivem obremenili.

10. Te ugotovitve je sodišče oblikovalo ne glede na dejstvo, da sledi na kraju dejanja (na vozilu Seat) dokazujejo, da je obtoženec strele v vozilo Seat sprožil, ko je stal levo od vozila, bolj spredaj, ne pa naravnost pred vozilom, kar so zatrjevali C. C., E. E. in F. F.. Takšne razlike med izpovedbami navedenih prič in sledmi na kraju so po prepričanju sodišča življenjsko logične in pričakovane, upoštevajoč časovno strnjenost in stresnost dogodka. Upoštevajoč mnenji izvedencev sodne medicine in balistične stroke, ki sta ovrednotila zavarovane sledi, je sodišče zaključilo, da se je obtoženec, ko je zaznal, da je B. B. iz zadnje desne strani vozila izstrelil štiri strele in z njima ranil D. D. in G. G. (ter ju posledično odgnal, da sta se zatekla v vozilo Audi), premaknil na desno stran vozila Seat. Obtoženec je B. B., ki je bil s sprednjim delom telesa sklonjen ven skozi okno zadnjih desnih vrat, iz neposredne bližine z avtomatsko puško ustrelil v glavo, B. B. pa je bil praktično takoj mrtev. Pištole ni imel več v rokah in jo je moral predhodno pustiti v vozilu; pištola je bila ob ogledu vozila Seat najdena na tleh izza sprednjega desnega sedeža. Sledi po prepričanju prvostopenjskega sodišča tudi potrjujejo opis dogodka, ki ga je podal F. F., to verzijo pa sta kot možno potrdila oba izvedenca. Po prejetem strelu je B. B. mrtev obvisel iz vozila, po tem, ko je E. E. vozilo premaknila in s kraja odpeljala, pa se je zvrnil iz vozila in obležal na tleh približno 6 metrov od kraja, kjer je bil ustreljen (kar kaže krvna sled, najdena na kraju).

11. Prvostopenjsko sodišče je v nadaljevanju podalo tudi razloge o obtoženčevi krivdi in motivih za odvzem življenja B. B., tj. o brezobzirnem maščevanju pokojniku zaradi dopisovanja s D. D., obtoženčevo partnerko, kar je ovrednotilo s pomočjo mnenja izvedenca klinične psihologije o obtoženčevi osebnosti.

Razlogi v sodbi sodišča druge stopnje

12. Obtoženčev zagovornik je prvostopenjsko sodbo izpodbijal z zatrjevanjem kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pretežni del pa je bil uperjen v izpodbijanje dejanskih ugotovitev. Višje sodišče je odgovorilo na zatrjevanje kršitve glede razlogov o izpovedbi priče K. K., ker je prvostopenjsko sodišče k povzetku njene izpovedbe o pogostosti živega srebra v GSR delcih dodalo pojasnilo o sestavi polnila netilne kapice v takšnih primerih (ki temelji na živosrebrovem fulminatu). Višje sodišče v tem ni prepoznalo precejšnjega nasprotja med razlogi sodbe in vsebino zapisnika o pričini izpovedbi, ampak le dodatni pojasnilni zapis sodišča. Preostale očitke, ki jih je pritožnik zatrjeval kot kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pa je presojalo kot zatrjevanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ali pa je v njih prepoznalo le golo, nekonkretizirano povzemanje zakonske določbe na nekonkretiziran način, ki ne omogoča vsebinskega preizkusa.

13. Kršitev določb kazenskega postopka je sodbi sodišča prve stopnje zagovornik očital tudi zaradi zavrnitve dokaznega predloga za opravo rekonstrukcije. Višje sodišče je te pritožbene navedbe zavrnilo in pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča (11. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča, 16. točka obrazložitve sodbe prvostopenjskega sodišča). Višje sodišče je pritrdilo, da je dokaz z rekonstrukcijo nepotreben (upoštevajoč, da je na podlagi izvedenih dokazov že razjasnjeno dejansko stanje) in neprimeren (glede na dinamičen, časovno strnjen in stresen potek dogodka).

Višje sodišče je zavrnilo tudi pritožbene očitke zaradi zavrnitve dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca balistične stroke in za postavitev izvedenca kemijske stroke. Pritrdilo je razlogom za zavrnitev predloga v prvostopenjski sodbi. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo dokazni predlog z obrazložitvijo, da obramba s pomočjo svojega strokovnega pomočnika, L. L., po njegovem zaslišanju in zaslišanju sodnega izvedenca za balistično stroko Franca Sabliča ter strokovnih prič K. K. in M. M., ni vzpostavila dvoma v strokovnost, pravilnost in nepristranskost izvedenca (strnjeno 26. - 27. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Izvedenec balistične stroke se je oprl na poročila, ki jih je o svojih preiskavah izdelal Nacionalni forenzični laboratorij (NFL), prvostopenjsko sodišče pa je ugotovilo, (i) da je metoda analize smodniških (GSR) delcev v NFL akreditirana in (ii) da poročila NFL, ki so bila predložena sodišču, ustrezajo merilom Evropske mreže inštitutov za forenzične znanosti in merilom Organizacije znanstvenih področnih odborov za forenzično znanost. Prvostopenjsko sodišče je že na tem mestu obrazložilo, da razlagi sestave GSR delcev, ki jo je podal strokovni pomočnik obrambe, ne more slediti. Obramba je zatrjevala, da je treba odsotnost sledi živega srebra v vozilu, ki ga je po dogodku vozil obtoženec, razlagati tako, da voznik vozila ne more biti strelec; na kraju dejanja je bila namreč zavarovana sled (tulec) streliva, ki ustreza vrsti streliva, s katerim je bil ustreljen pokojni B. B., ki pa je vsebovala tudi sled živega srebra. Prvostopenjsko sodišče temu ni sledilo, ker se je strokovni pomočnik obrambe oprl le na del strokovne literature (pri čemer so viri številni), brez upoštevanja lastnih izkušenj (kot dolgoletni izvedenec in strokovnjak na področju balistike), pa tudi sicer je mnenje strokovnega pomočnika obrambe iz več razlogov ocenilo za neprepričljivo.

Višje sodišče ni sledilo pritožbenim navedbam, da naj bi izvedenec balistične stroke na glavni obravnavi dne 10. 1. 2024 in 14. 2. 2024 ustvaril vtis pristranskosti. Na prvem naroku ni odgovoril na vprašanje zagovornika o vsebnosti delcev streljanja (tj. za kakšen tip kapsule gre), ker ni kemik, na drugem naroku pa je stališče spremenil in podal svoja pojasnila. Višje sodišče je ugotovilo, da je izvedenec glede razlogov izostanka živega srebra v GSR delcih navajal enake vsebinske razloge, kot jih je podala strokovna priča, ki je pripravila poročilo NFL, in je sledilo razlogom prvostopenjskega sodišča.

14. Z nadaljnjimi razlogi je višje sodišče podalo odgovor na pritožbene trditve, v katerih je prepoznalo zatrjevanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Glede prisotnosti obtoženca v vozilu Audi višje sodišče ni sprejelo pritožbenih navedb o zmotnosti stališča, da se je obtoženec nahajal v vozilu. Višje sodišče je (i) oprlo svojo presojo na izpovedbo priče AA. AA., ki je povedal, da je puščanje bioloških sledi odvisno tudi od trajanja stika osebe s predmetom in načinom rokovanja, ter (ii) presodilo, da ugotovitve o obtoženčevi prisotnosti (v družbi J. J. v vozilu Audi) podpirajo podatki o obtoženčevi telefonski komunikaciji pred dogodkom in po dogodku, pri čemer se višje sodišče sklicuje na razloge v prvostopenjski sodbi (69. - 74. točka obrazložitve). Prvostopenjsko sodišče je stališče, da je bil obtoženec med dogodkom skupaj z J. J., utemeljilo z analizo prometnih podatkov (ki izkazuje uporabo obtoženčeve takratne številke vse do dogodka, zadnja komunikacija z J. J. pa sta bili sporočili, iz katerih je prvostopenjsko sodišče razbralo dogovor o srečanju). Po dogodku ob 22.36 uri je na obtoženčevo telefonsko številko J. J. klical dvakrat (neuspešno, ker je bil telefon v zaseženem avtomobilu Audi A6), nato pa je njuna komunikacija potekala preko druge telefonske številke. Presodilo je tudi, (iii) da so podatki o klicih z obtoženčevega telefona, najdenega v vozilu Audi, v nasprotju z izpovedbo D. D., da ji je obtoženec telefon zaupal in da v tem času sama ni opravljala ali prejemala klicev, ter je (iv) ocenilo, se prvostopenjska sodba na izpovedbo F. F. opira le toliko, kolikor podpira izpovedbo E. E. in C. C. o tem, da se je obtoženec nahajal na kraju dejanja. Sodišče je (vi) pritrdilo utemeljitvi prvostopenjskega sodišča, zakaj ne sledi izpovedbam N. N. in potnikov vozila Audi, tj. D. D., H. H. in G. G.. Tudi v tem delu izpodbijana sodba sledi prvostopenjskemu sodišču v 72. - 76. točki obrazložitve.

Glede obtoženčevega gibanja in vrstnega reda streljanja višje sodišče ni sledilo pritožbenim zatrjevanjem, da ni neposrednega dokaza o obtoženčevem položaju na levi in na desni strani vozila Seat, in da je zmotna ugotovitev o tem, da je obtoženec prvi streljal (23. in sl. točke obrazložitve sodbe). Višje sodišče je pritrdilo stališčem prvostopenjskega sodišča, ki je s pomočjo izvedencev ugotovilo, da sta na kraju dejanja streljali dve osebi. S pištolo je streljal pokojni B. B., s puško pa obtoženec. Obe sodišči sta se glede ugotovitev o vrstnem redu streljanja - poleg mnenj izvedencev balistične in sodnomedicinske stroke - oprli na izpovedbe potnikov vozila Seat (ki so izpovedali, da je prvi streljal obtoženec; 98. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe), nista pa sledili izpovedbam tistih prič, ki so povedale, da naj bi bilo najprej slišati streljanje iz pištole (24. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča in 100. točka obrazložitve prvostopenjskega sodišča). Višje sodišče je pritrdilo tudi stališču, da se je obtoženec po streljanju z leve strani pomaknil na desno stran vozil in s te strani ustrelil pokojnega B. B.. Obe sodišči sta se - ob izpovedbah prič iz vozila Seat - oprli na mnenji izvedencev sodne medicine in balistične stroke.

Glede načrtnosti dejanja in ugovora silobrana se višje sodišče ni vsebinsko opredeljevalo do tistih pritožbenih navedb, v katerih ni prepoznalo konkretiziranega izpodbijanja ugotovitev prvostopenjskega sodišča (28. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča). Pač pa je višje sodišče zavrnilo pritožbene navedbe, da ni šlo za namerno zaustavitev vozila Seat. Pritrdilo je prvostopenjskemu sodišču, ki se je oprlo na izvedenčevo mnenje, po katerem bi nasproti vozeče vozilo (glede na dane podatke) moralo voziti s hitrostjo 23 km/h. Hkrati pa je izpostavilo, da položaj vozil po zaustavitvi ne ustreza položaju, ki ga zatrjuje obramba, tj. da se je vozilo Audi med prehitevanjem izogibalo nasproti vozečemu vozilu in je pričakovati, da bi vozilo Audi vožnjo nadaljevalo (29. točka obrazložitve sodbe). V tem okviru višje sodišče prav tako ni sledilo pritožbenim navedbam glede dokazne ocene izpovedbe O. O., s katero se je obtoženec srečal po dogodku. O. O. je povedala, da obtoženec ni streljal prvi, da je bil v stiski in je razmišljal o samomoru. Višje sodišče je pritožbene navedbe zavrnilo z obrazložitvijo, da priča sama o dogodku ni mogla vedeti ničesar, ampak le, kar ji je povedal obtoženec sam. Pritrdilo je stališču v prvostopenjski sodbi, da je obtoženec streljal prvi, da je dejanje načrtoval (na kar kažejo predhodni klici na operativno-komunikacijski center zaradi prekinitve zabave, zaustavitev vozila Seat, obtoženčeva prisotnost neposredno po zaustavitvi vozil s puško) in da je k uresničitvi načrta pritegnil druge osebe.

Višje sodišče je dodatno zavrnilo stališča, da naj bi obtoženec ravnal v silobranu. Poleg ugotovitev prvostopenjskega sodišča (112. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe) je za višje sodišče posebej pomembno, da je obtoženec streljal, ko je B. B. prenehal streljati; pištola je bila namreč najdena v notranjosti vozila Seat. Tudi obtoženčevo ravnanje po dejanju, o čemer sta izpovedali O. O. in P. P., po presoji višjega sodišča tega ne spremeni. Obtoženčevo reakcijo, o kateri sta izpovedovali (stiska, povpraševanje po predpisani kazni, samomorilske misli) je mogoče pripisati tudi zavedanju o posledicah dejanja, in ne le stiski zaradi samega dogodka in streljanja.

Višje sodišče je pritožbo zavrnilo tudi v delu, ki izpodbija ugotovitve o obtoženčevi krivdi in očitanem motivu, brezobzirnem maščevanju. Pritrdilo je prvostopenjskemu sodišču, ki je naklepnost obtoženčevega ravnanja prepoznalo v sredstvu (vojaška puška z veliko uničevalno močjo) in načinu izvršitve dejanja, tj. sprva streljanju v vozilo Seat z več potniki, pri čemer je bil zadet C. C., nato pa osredotočenje na pokojnega B. B. (35. točka sodbe višjega sodišča v zvezi s 117. točko obrazložitve sodbe prvostopenjskega sodišča).

Višje sodišče je pritrdilo tudi ugotovitvam glede dejstev, na katera se opira očitek, da naj bi obtoženec ravnal iz brezobzirnega maščevanja (34. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in 113. - 116. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Izpodbijana sodba v tem delu temelji na izpovedbah prič, ki so povedale o obtoženčevem razmerju s D. D. in njenem dopisovanju s B. B., z namenom vzbuditi ljubosumje pri obtožencu.

In končno, višje sodišče je zavrnilo tudi pritožbeno stališče, da je poškodba C. C. le naključje, do katerega je prišlo zaradi odboja projektila na prednjem steklu in razplastitve zrna. Višje sodišče je v tem delu sledilo prvostopenjskemu sodišču, ki se je oprlo na izvedenska mnenja in ugotovilo, da bi brez razplastitve oškodovanec utrpel hujše poškodbe. Višje sodišče je poudarilo tudi, da so bili obtoženčevi streli uperjeni v položaje, kjer je realno pričakovati potnike v vozilu.

Višje sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo tudi odločbo o kazenski sankciji in jo potrdilo, kršitev kazenskega zakona ali določb kazenskega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

B - II.

15. Pritožnik v svoji vlogi prepleta različne pritožbene razloge. Kot sam navaja, sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Iz pritožbe v prvi vrsti izhaja zatrjevanje, da naj bi (tudi) sodišče druge stopnje, opirajoč se na razloge prvostopenjskega sodišča, izhajalo iz domneve krivde in torej s kršitvijo domneve nedolžnosti. Pritožnikovo izhodišče je, da ima izpodbijana sodba naravo indične sodbe, kar naj bi najprej narekovalo posamično oceno vsakega indica in šele nato logično sklepanje o odločilnih dejstvih.

Takšno izhodišče je zmotno. Za indično sodbo je značilno, da ugotovitve o odločilnih dejstvih ne slonijo na dokazih, ki bi ponujali neposredni uvid vanje, ampak slonijo izključno na logičnem sklepanju, opirajoč se na skupek dejstev, ki se ne nanašajo neposredno na obravnavani dogodek, so pa sama predmet dokazovanja in dokazne ocene. V obravnavani zadevi imajo sodišča pred seboj neposredne dokaze, tj. dokaze, ki so sami primerni za sklepanje o odločilnih dejstvih, ki se zatrjujejo v obtožbi. To so zlasti izpovedbe prič, potnikov vozil Seat in Audi, ki so bili prisotni pri obravnavanem dogodku in so o njem vedeli izpovedati, in stvarni dokazi, zavarovani na kraju dejanja ter v oziroma na obeh vozilih.

16. Kot že poudarjeno v sodbah I Kp 8/2011 z dne 6. 12. 2011 in v I Kp 69064/2020 z dne 28. 2. 2024, je vloga Vrhovnega sodišča, ko odloča o pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje (zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja), izrazito kontrolne narave - enako kot vloga pritožbenega sodišča, ko odloča o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, le da Vrhovno sodišče ne more preveriti pravilnosti dokazne ocene z izvedbo dokazov na obravnavi, kakor to lahko stori pritožbeno sodišče. To pomeni, da Vrhovno sodišče kontrolira metodo, s katero je sodišče prišlo do svojih zaključkov, in argumente, s katerimi je te zaključke obrazložilo. Dejansko stanje bo pravilno ugotovljeno takrat, ko bo podana gotovost v ugotovljena dejstva, pomembna za meritorno odločanje z uporabo materialnega prava. Pot, po kateri pride sodišče do takšnega zaključka, pa mora biti korektno izpeljan dokazni postopek, pri katerem bo sodišče izvedlo vse relevantne dokaze in izreklo sodbo po načelu proste presoje dokazov. Vrhovno, kot pritožbeno sodišče bo glede na svojo kontrolno funkcijo lahko podvomilo v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev, če bo menilo, da je bil nek dokaz napačno ocenjen, da sodišče ni presodilo vseh odločilnih dejstev v njihovi medsebojni povezavi, ali da kakšnih pomembnih delov določenega dokaza sploh ni presojalo, ter v primeru, ko bo ugotovilo, da dokazna ocena sodišča ni logična in prepričljivo obrazložena (zmotna ugotovitev dejanskega stanja). Izpodbijano sodbo pa bo razveljavilo tudi v primeru, če bo ugotovilo, da sodišče kakšnega pomembnega dejstva za presojo sploh ni ugotavljalo in zato tudi ni ugotovilo (nepopolno ugotovljeno dejansko stanje).

17. Upoštevajoč, da je osrednje sporno dejansko vprašanje prav verodostojnost prič, prisotnih pri obravnavanem dogodku, je Vrhovno sodišče izhajalo tudi iz izhodišč v sodbi I Kp 22757/2014 z dne 7. 6. 2022: pri oceni vsebinske verodostojnosti je najpomembnejša notranja konsistentnost izpovedbe in skladnost z drugimi že znanimi dejstvi. Notranja protislovja in zunanja protislovja (kadar je izpovedba priče v nasprotju s katerim od drugih dokazov) so najboljše merilo (ne)verodostojnosti priče.

B. - III

18. Preden Vrhovno sodišče pristopi k presoji pritožbenih navedb, ki merijo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, mora presoditi zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka. Tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje pritožnik tovrstne navedbe prepleta z izpodbijanjem dejanskega stanja, Vrhovno sodišče pa bo lahko presodilo le tiste, ki jih pritožnik konkretno zatrjuje.

Glede kršitev določb kazenskega postopka - kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve 395. člena ZKP

19. Pritožnik na več mestih zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar pa po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik te navedbe utemeljuje le kot nestrinjanje z dokazno oceno v izpodbijani sodbi - tudi (in še posebej), kadar razlogom sodbe očita, da so v nasprotju sami s seboj ali z dokaznim gradivom. Te očitke, ne da bi jih bilo treba posebej navajati na tem mestu, je Vrhovno sodišče presodilo v okviru presoje očitkov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožnik, kljub sklicevanju na 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, vendarle izhaja iz drugačnega razumevanja uspeha dokazovanja.

20. Mestoma pritožnik posebej očita pomanjkljive razloge v sodbi sodišča druge stopnje. Pri tem izstopa očitek, da naj višje sodišče ne bi presodilo pritožbenih navedb glede dokazne ocene posameznih prič (25. stran pritožbe). Višje sodišče je sprejelo stališče, da je pritožba v tem delu premalo konkretizirana, da bi lahko opravilo vsebinsko presojo (27. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča). Vendar pa pritožnik tudi v obravnavani pritožbi ne konkretizira niti, katere so te priče, o katerih naj bi višje sodišče v svoji sodbi molčalo, še manj pa določno izpodbija stališče višjega sodišča o nekonkretiziranosti pritožbenih navedb. Na takšni trditveni podlagi tudi Vrhovno sodišče ne more opraviti vsebinske presoje zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka.

Glede kršitev določb kazenskega postopka - zavrnitev predloga za postavitev novega izvedenca balistične stroke in izvedenca kemijske stroke

21. Pritožnik to kršitev utemeljuje na več ravneh, ki že prehajajo v izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Kot že povzeto (13. točka obrazložitve, zgoraj), sta sodišči tudi ta dokazna predloga zavrnili celovito, vpeto v dokazno oceno mnenja izvedenca balistične stroke, in izpovedb K. K., M. M., in strokovnega pomočnika obrambe, L. L.. Pritožnik sicer graja stališča višjega sodišča, ki je presojalo pritožbene navedbe tudi skozi pravila o izločitvi izvedencev, vendar - glede na pritožbeno trditev, da obramba izločitve niti ni uveljavljala - to ni pomembno. Pomembno je, da se je višje sodišče do predloga za postavitev novega izvedenca balistične stroke in izvedenca kemijske stroke tudi vsebinsko opredelilo (kar pritožnik - neutemeljeno - pogreša na 5. in 6. strani pritožbe).

22. Pritožnik torej zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče kršilo določbe kazenskega postopka, ker ni pridobilo mnenja drugega izvedenca balistične stroke, višje sodišče pa te kršitve ni odpravilo. Pritožnik se najprej opira na stališče, da naj bi izvedenec balistične stroke, Franc Sablič, podal mnenje, ki presega njegovo strokovno področje, sodišče pa je z zavrnitvijo predloga kršilo 257. člen ZKP. Zatrjevano kršitev je treba presojati skozi določbo 258. člena ZKP, ki določa, da sodišče zahteva mnenje drugih izvedencev, med drugim, "če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja." Ta dvom pritožnik, kot pojasnjeno, utemeljuje z ravnanjem izvedenca balistične stroke na narokih dne 10. 1. 2024 in 14. 2. 2024, ko naj bi na prvem naroku zavrnil odgovor na vprašanje obrambe s pojasnilom, da ni kemik, nato pa naj bi na isto vprašanje na drugem naroku vendarle odgovoril. Do tega naj bi prišlo v okviru dopolnitve izvedenskega mnenja o vprašanju, kakšen pomen pripisati odsotnosti sledi živega srebra v vozilu, ki ga je po dogodku vozil obtoženec (glede na to, da je sled živega srebra bila zaznana v tulcu, zavarovanem pri ogledu kraja dejanja).

Vsebina zapisnika o zaslišanju izvedenca balistične stroke z dne 10. 1. 2024 in 14. 2. 2024 pokaže, da se odgovor izvedenca dne 10. 1. 2024 (da ni kemik) nanaša na vprašanje o sestavi kapsule vrste streliva, katere sled je najdeni tulec (5. stran prepisa zaslišanja z dne 10. 1. 2024). Odgovor na naroku 14. 2. 2024 pa se nanaša na vprašanje, ali vztraja pri svojem mnenju, da so na volanskem obroču vozila, ki ga je po dogodku vozil obtoženec, enaki, kot so bili najdeni na desni strani vrat vozila Seat (22. - 23. stran prepisa zaslišanja z dne 14. 2. 2024). Kot pomembni sta se izkazali dve vprašanji: (i) kako pojasniti in razumeti prisotnost živega srebra v tulcu na kraju dejanja in odsotnost istega elementa v sledeh iz vozila, ki ga je vozil obtoženec, in (ii) kako pojasniti in razumeti enako sestavo delcev z elementoma antimon in kositer na desni strani vozila Seat in v vozilu, ki ga je po dogodku vozil obtoženec. Obe vprašanji sta neodvisni od vprašanja o kemijski sestavi kapsule v vrsti streliva, ki mu je mogoče pripisati sledi, zavarovane na kraju dejanja. Izvedenec Franc Sablič je podal pojasnili glede obojega: glede sledi živega srebra je pojasnil, da ob streljanju s puško živo srebro izpari, mnenje glede ujemanja sledi na desni strani vozila Seat in v vozilu, ki ga je vozil obtoženec, pa je oprl na ugotovljeno ujemajočo se kemijsko sestavo in število zavarovanih delcev. Njegovo mnenje se torej nanaša na razlago sledi streljanja, kot so bile zavarovane na kraju in v obtoženčevem vozilu, upoštevajoč kasnejšo analizo njihove sestave. V tem ni mogoče prepoznati, da bi izvedenec prekoračil meje stroke, za katero je bil postavljen, in ni razloga za ponovitev izvedenstva z novim izvedencem.

23. To tudi pomeni, da je stališče obeh sodišč, s katerim sta zavrnili dokazni predlog za postavitev izvedenca kemijske stroke, pravilno. Relevantnost postavitve izvedenca kemijske stroke (o kemični sestavi kapsul v vrsti streliva, kot je bilo zavarovano na kraju) zbledi ob ugotovitvah, da je pojavnost živega srebra v sledeh streljanja s puško zaradi visokih temperatur, ki se pri tem razvijejo, in nizke temperature vrelišča živega srebra (110. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe in 14. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe), izredno redka.

Obe sodišči sta izhajali iz stališča, da mora obramba pri podajanju dokaznega predloga z zadostno verjetnostjo obrazložiti relevantnost predlaganega dokaza, temu pa obramba - ob pomoči strokovnega pomočnika - ni zadostila. Vrhovno sodišče ta stališča sprejema: obramba ni uspela pokazati, da bi izvedenstvo kemijske stroke o sestavi kapsul določene vrste streliva lahko vodilo v drugačno razlago konkretno zavarovanih sledi streljanja s puško, ki razvije temperature, ki presegajo temperaturo, pri kateri živo srebro izpari. Pritožnik na 11. strani pritožbe obsežno ponavlja vprašanja, glede katerih naj bi bilo nujno izvedenstvo kemijske stroke, zatrjujoč, da zgolj iz opredelitve kemijskih elementov na kraju dejanja in na vozilih ni mogoče sklepati o povezavi sledi streljanja in izvora streljanja.

Vendar pa pritožnik v tem delu spregleda, da takšne povezave sodišče v izpodbijani sodbi niti ne napravi. Prvostopenjsko sodišče se je s pomočjo mnenja o sledeh streljanja in njihovi sestavi opredelilo prvenstveno do obrambne teze, da umanjkanje živega srebra v sledeh, zavarovanih v obtoženčevem vozilu, slabi (izniči) težo drugih dokazov, ki pritrjujejo obtožbi, da naj bi obtoženec streljal s puško na vozilo Seat in vzel življenje B. B. (108. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Ti dokazi so, v grobem, izpovedbe prič, ki so videle streljati obtoženca na kraju dejanja, in drugi dokazi, ki njihove izpovedbe podpirajo (in bodo predmet presoje v nadaljevanju).

Na tej točki sta sodišči morali opraviti tudi presojo, ali tem ugotovitvam nasprotujejo podatki o sledeh streljanja, tj. o pojavnosti in sestavi delcev, ki so bili zavarovani v obtoženčevem vozilu, v tulcu, zavarovanem na kraju dejanja, in na desni strani vozila Seat. Sodišči sta torej mnenju izvedenca o pomenu izostanka živega srebra v obtoženčevem vozilu in o ujemanju dvokomponentnih sledi iz antimona in kositra (na desni strani vozila Seat in v obtoženčevem vozilu) pripisali ustrezno težo, dokazna ocena pa je skrbno vpeta v ostalo dokazno gradivo.

Predlog za postavitev izvedenca kemijske stroke sta sodišči - v luči takšne dokazne ocene - pravilno ocenili kot nepotrebnega.

24. Drugi sklop trditev, na katere se opira predlog za postavitev novega izvedenca balistične stroke, se nanaša na način dokazovanja, konkretneje zaslišanja izvedenca Franca Sabliča. K odgovorom dne 14. 2. 2024 naj bi ga spodbujalo sodišče na način, ki naj bi izkazoval pristranskost pri vodenju postopka. Vendar pa iz prepisa zaslišanja z dne 14. 2. 2024 izhaja, da je predsednica senata dovolila izvedencu, da pojasni, zakaj mnenje strokovnega pomočnika obrambe ne spremeni njegovega mnenja - pri čemer je, kot že pojasnjeno, izvedenec ostal v okviru mnenja o sledeh, najdenih na kraju dejanja in v obtoženčevem vozilu. Takšen način vodenja izvedenčevega zaslišanja ne vnaša dvoma v pravilnost izvedenčevega mnenja ali v nepristranskost sodničinega procesnega vodstva.

25. S tretjim sklopom stališč pritožnik zatrjuje kršitev pravic obrambe pri dokazovanju z izvedencem, ker naj sodišči ne bi zadosti upoštevali strokovnega mnenja pomočnika obrambe, L. L.. Pritožnik graja tako procesne vidike obravnavanja kot vsebinsko opredelitev do njegovega mnenja.

V procesnem smislu pritožnik zatrjuje, da sta sodišči mnenju strokovnega pomočnika dali premajhno težo, upoštevajoč njegovo izobrazbo in položaj izvedenca v Republiki Hrvaški. Sodišči naj bi se o mnenju L. L. opredeljevali le na podlagi izpovedbe priče, strokovnjakinje, ki je v okviru NFL pripravila poročilo o sledeh streljanja (ta pa ne more ponuditi sodišču strokovne podlage za odzivanja na mnenje pomočnika obrambe). Pritožnik meni, da se o mnenju strokovnega pomočnika sme opredeliti le izvedenec, zlasti upoštevajoč stopnjo pomočnikove usposobljenosti (obsežno na 8. - 9. strani pritožbe). Te pritožbene navedbe niso utemeljene. Prvostopenjsko sodišče je o mnenju glede pojavnosti živega srebra vprašalo tudi izvedenca, ta pa je (na naroku dne 14. 2. 2024) podal svoje mnenje, ki se - tako obe sodišči - ujema z izpovedbo priče K. K.. Zato je zmotna predpostavka, da sta se sodišči oprli le na izpovedbo strokovnjakinje, zaposlene pri NFL. Upoštevajoč, da je v obravnavani zadevi relevantno vprašanje razlage sledi, kot so zavarovane na kraju dejanja (in da torej izvedenstvo s področja kemijske stroke o kemični sestavi streliva ni pomembno), v tem položaju ni mogoče prepoznati kršitve 248. člena ZKP, ker naj sodišči ne bi imeli strokovne podlage za opredelitev do mnenja L. L. Hkrati tudi ni ovire, da se sodišče na podlagi načela proste presoje dokazov ne bi oprlo tudi na izpovedbo priče, strokovnjakinje NFL.

V vsebinskem smislu pa pritožnik nasprotuje dokazni oceni mnenja strokovnega pomočnika, ker naj bi njegovo mnenje temeljilo le na strokovni literaturi, brez ustreznih izkušenj - kar je prvostopenjsko sodišče obravnavalo ob primerjavi z izpovedbo K. K., strokovnjakinje NFL, ki je izpovedala o osebnih izkušnjah s pojavnostjo sledi živega srebra v delcih streljanja. Po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče vnaprej odreči relevantnosti osebnim izkušnjam - torej lastnim zaznavam - priče o takšnem vprašanju (kot v primeru K. K.); enako tudi ni mogoče odreči teže mnenju, ki se opira na pisne strokovne vire (kot velja za L. L.). Pomembneje pa je, da sta sodišči oceno njegovega strokovnega mnenja podali tudi na podlagi podatka, da se je strokovni pomočnik obrambe glede pojavnosti živega srebra oprl na vire o vsebini delcev streljanja s pištolo (o čemer je sam izpovedal, 21. stran prepisa zaslišanja dne 14. 2. 2024) in ne na podatke o sledeh streljanja s puško (109. točka obrazložitve prvostopenjskega sodišča in 14. točka obrazložitve drugostopenjskega sodišča).

Vrhovno sodišče pri tem pritrjuje razlogom obeh sodišč, ki sta obrambi z zaslišanjem strokovnega pomočnika, dopolnitvijo izvedenstva z zaslišanjem izvedenca balistične stroke in končno s soočenjem strokovnega pomočnika in izvedenca sledili merilom poštenega postopka pri dokazovanju z izvedencem. Obramba je svoj odziv na izvedensko mnenje oblikovala s pomočnikom, ki ga je prvostopenjsko sodišče zaslišalo, nato pa se je opredelilo do njegovega mnenja, do mnenja izvedenca balistične stroke (upoštevaje strokovno mnenje pomočnika obrambe) in do predlogov za postavitev dodatnih oziroma novih izvedencev. Pri tem se sodišče ni opiralo le na stališča priče, ki je opravljala preiskavo delcev streljanja v okviru NFL, kot poskuša prikazati pritožnik.

26. In končno, pritožnik se opira tudi na vsebinsko grajo dokazne ocene izvedenčevega mnenja in dokazne ocene izpovedbe priče K. K..

Pritožnik zatrjuje, da je mnenje izvedenca o tretjem strelu v vozilo Seat, ki je po njegovem mnenju zapustilo vozilo skozi zadnje desno polodprto okno, in o tem, da je strelec desničar, brez znanstvene podlage. Na te pomisleke sta odgovorili sodišči v 15. (sodba višjega sodišča) in 26. ter 96. (sodba sodišča prve stopnje) točki obrazložitve. Ti razlogi so razumni, temeljijo na ogledu vozila Seat in preverjanju možnih poti krogle (izvedenec je prepoznal dve, odvisno od položaja strelca) ter na predpostavki o večinsko desničarskemu prebivalstvu.

Tudi v povzetku izpovedbe K. K. (v 25. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) je višje sodišče pravilno prepoznalo le pojasnilo, o čem je priča izpovedovala, ki ne vodi v nasprotje med razlogi sodbe in vsebino zapisnika o pričini izpovedbi, niti ne v napačen vtis, da se je priča s strelivom, katerega kapsula temelji na živosrebrovem fulminatu, srečala neštetokrat, živosrebrove delce zunaj tulca pa je zaznala le dvakrat v 18-letni karieri. Priča je dne 14. 2. 2024 izpovedala, da se je v 18 letih enkrat ali dvakrat srečala z delci živega srebra zunaj tulca, nato pa na vprašanje obtoženčevega zagovornika odgovorila, da izvira živo srebro iz živosrebrovega fulminata, ki je sestavina v inicialki naboja. Zapis v 25. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe je torej povzetek več pričinih odgovorov, povezan s konkretno sledjo, tulcem (označenim kot sled št. 5), ki ne pove nič več kot to, da (i) so za pričo sledi živega srebra zunaj tulca zelo redke, (ii) kje je njihov izvor, in (iii) da je imel tudi tulec, najden na kraju, takšno kapsulo. Takšna izpovedba, niti razlogi sodišča, ne vodijo v nezanesljivo dokazno oceno, toliko manj, če jo povežemo z razlogi o temperaturah, ki se razvijejo ob streljanju s puško, in temperaturi, ob kateri se živo srebro upari.

Tretji vsebinski očitek pa se nanaša na metode, ki jih za preiskavo GSR delcev, uporablja NFL, in vsebino poročila, ki je bilo predloženo sodišču (nanj pa se je oprl tudi izvedenec balistične stroke). Obramba je s pomočjo strokovnega pomočnika zatrjevala, da je bila preiskava nestrokovno vodena, poročila pa nepopolna (10. str. pritožbe). Ker je poročilo pripravila K. K., je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je o metodah preiskave, ki jih izvaja NFL, zaslišalo njo. Ta je pojasnila, katere strokovne smernice NFL upošteva in kako se izvaja nadzor nad njihovimi preiskavami (18. str. prepisa zaslišanja z dne 14. 2. 2024). Sodišče je o metodah preiskav GSR delcev in za mnenje o nadzoru nad preiskavami, ki jih izvaja NFL, povprašalo tudi izvedenca balistične stroke (26. str. prepisa zaslišanja z dne 14. 2. 2024), ki je metodo opisal in v bistvenem povedal, da so tovrstne preiskave pri NFL akreditirana dejavnost, podvržena mednarodnemu strokovnemu nadzoru. Prvostopenjsko sodišče je obsežno, opirajoč se tudi na iste smernice, ki jih izpostavlja obramba, pojasnilo, zakaj poročil, ki jih je pripravil NFL in s katerimi razpolaga sodišče, ne šteje za pomanjkljive (23. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe), pritrdilo jim je tudi višje sodišče (12. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča).

27. Vrhovno sodišče na tej točki ugotavlja, da v razlogih, s katerimi je višje sodišče zavrnilo pritožbo zoper odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predloga za postavitev izvedencev, ni mogoče prepoznati kršitve pravic obrambe. Upoštevajoč dokazno težo sledi streljanja na vozilu Seat in v obtoženčevem vozilu sta sodišči prepričljivo utemeljili, da potrebe po postavitvi izvedenca kemijske stroke ni (in torej ne kršitve 248. člena ZKP), z ovrednotenjem mnenja strokovnega pomočnika obrambe pa, da ni podlage za utemeljen dvom v pravilnost mnenja izvedenca balistične stroke (v smislu 258. člena ZKP).

Glede kršitev določb kazenskega postopka - zavrnitev predloga za izvedbo rekonstrukcije

28. Pritožnik na več mestih nasprotuje zavrnitvi dokaznega predloga za opravo rekonstrukcije. Zatrjuje, da naj bi sodišči predlog zavrnili zato, ker bi izsledki rekonstrukcije nasprotovali ugotovitvam, ki sta jih oblikovali na podlagi izpovedb prič, potnikov vozila Seat, in bi potrdili izpovedbe potnikov vozila Audi - zlasti v zvezi z ugotovitvami o obtoženčevem gibanju, tj. izstopanju na desni strani vozila Audi, premiku na levo stran in vrnitvi na desno.

29. Višje sodišče je te pritožbene navedbe zavrnilo in pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča (11. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča, 16. točka obrazložitve sodbe prvostopenjskega sodišča). Višje sodišče je pritrdilo, da je dokaz z rekonstrukcijo nepotreben (upoštevajoč, da je na podlagi izvedenih dokazov že razjasnjeno dejansko stanje) in neprimeren (glede na dinamičen, časovno strnjen in stresen potek dogodka).

30. Oba razloga za zavrnitev sledita ustaljenim merilom odločanja o dokaznih predlogih. Pritožnik bo z zatrjevanjem kršitev pravic obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga uspel, če sodišče pri odločanju o dokaznem predlogu ne sledi ustaljenim merilom odločanja o dokaznem predlogu (merila so povzeta po odločbah Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011, 16. točka obrazložitve, in Up-88/05 z dne 14. 6. 2007, 14. točka obrazložitve; po sodbi ESČP Murtazaliyeva proti Rusiji, št. 36658/05 z dne 18. 12. 2018): (i) sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; (ii) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; (iii) predlagani dokaz mora biti pravno upošteven (relevanten); (iv) obramba mora obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; (v) v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen; dokaz očitno ne bi bil uspešen, če so drugi, pred tem izvedeni dokazi, za sodišče prepričljivi do te mere, da njegovega prepričanja o pritožnikovi krivdi ne bi mogel spremeniti niti predlagani dokaz; (vi) sodišče je dolžno izvesti dokaz v korist obdolženca, če obramba (izrecno) predlaga izvedbo dokaza in zadosti svojemu dokaznemu bremenu glede obstoja in materialnopravne upoštevnosti dokaza; (vii) kakor hitro je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico oprostilno sodbo, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik kazenske zadeve popolnoma raziskan; (viii) odločitev o dokaznem predlogu sprejme sodišče na podlagi vestne, specifične in konkretne dokazne ocene.

Pri presoji kršitev 29. člena Ustave zaradi zavrnitve dokaznega predloga je odločilna vsebina dokaznega predloga, kakršnega je imelo sodišče pred seboj. Bolj kot so obrambne navedbe tehtne, bolj poglobljen in skrben mora biti odgovor sodišča, ki je dokazni predlog zavrnilo. Zgolj zato, ker sodišče ne sledi obrambnim verzijam dogodka ali ker ne ugodi dokaznim predlogom, ni mogoče trditi, da je imelo že vnaprej oblikovano dokazno oceno. Za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno pri odločanju o dokaznih predlogih bo šlo takrat, kadar sodišče predlog za dokazovanje pomembnega dejstva zavrne kot neuspešen, ne da bi se pri tem obrazloženo oprlo na predhodni uspeh dokazovanja (npr. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021, 37. točka obrazložitve;

I Ips 55384/2011 z dne 31. 5. 2018, 36. točka obrazložitve; sodba I Ips 11135/2009-108 z dne 26. 2. 2015, 8. točka obrazložitve). Bistveno je, da z zavrnitvijo dokaznega predloga obramba ni bila prikrajšana za pošten kazenski postopek (prim. sodbo ESČP Murtazaliyeva proti Rusiji, 150. - 159. točka obrazložitve).

31. Iz razlogov obeh sodišč je razvidno, da dokaznemu predlogu z rekonstrukcijo nista odrekli relevantnosti. V tem smislu so pritožbene navedbe deloma odveč. V preostalem delu pa pritožnik nasprotuje razlogom, kot sta jih oblikovali sodišči, in smiselno zatrjuje vnaprejšnjo dokazno oceno. Vendar pa sta obe sodišči svojo presojo vpeli v celovito dokazno oceno (ki bo predmet presoje v okviru pritožbenih navedb o dejanskem stanju) istih dejanskih vprašanj, na katera meri obrambni predlog. To pomeni, da sta rekonstrukciji odrekli verjetnost uspeha, izhajajoč iz ostalih izvedenih dokazov. K temu se pridružuje tudi razlog, da rekonstrukcija - zaradi spreminjanja kraja dejanja (pomanjkanje sledi streljanja, tulcev) - ni možna (kar je tudi stališče strokovnega pomočnika obrambe). To je razlog, ki je relevanten ne glede na ostale izvedene dokaze, sporoča pa, da predlagana rekonstrukcija za dokazovanje v obravnavni zadevi ni primerno dokazno sredstvo.

32. Ob takšnih razlogih kršitev določb kazenskega postopka, tj. kršitev pravic obrambe, ni mogoče prepoznati.

Glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja

Glede dokazne ocene izpovedb obremenilnih neposrednih prič: C. C., E. E. in F. F.

33. Pritožnik dokazno oceno izpovedb obremenilnih prič izpodbija na 15. - 20. strani pritožbe. Pritožnik v bistvenem povzema njihove izpovedbe, kot jih povzame prvostopenjsko sodišče v 31. - 32. točki obrazložitve sodbe: kot edinega strelca so prepoznali obtoženca, drugih oseb na kraju niso videli, potem, ko je začel streljati, pa sta E. E. in C. C. zaslišala tudi strele desno zadaj, F. F. pa je zaznal, da je skozi okno streljal B. B.. F. F. je edini tudi izpovedal, da je videl obtoženca izstopiti iz vozila Audi (desnega sprednjega sedeža), po begu iz vozila pa je z dvorišča hiše R. R. in Š. Š. videl obtoženca, kako je iz bližine v glavo ustrelil B. B., ki je obvisel z desnega zadnjega okna vozila Seat ter padel na cesto.

34. Jedro pritožnikovih navedb je, da so priče dosledno izpovedovale, da se je obtoženec, ko je začel streljati, nahajal na desni strani vozila Seat, medtem ko sledi na vozilu kažejo, da je streljal z leve strani vozila. To vodi pritožnika do sklepa, da izpovedbam prič ni mogoče verjeti niti v delu, ko kot strelca prepoznajo obtoženca. Vendar pa se v izpodbijani sodbi ugotovitve, da je na potnike v vozilu Seat streljal obtoženec, ki se je na kraj dejanja pripeljal v vozilu Audi, ne opirajo - kot že poudarjeno - izključno na izpovedbe teh prič. Obe sodišči sta zaznali razhajanja, ki jih sicer prepoznava tudi zagovornik. Zato je ključno vprašanje, ali sta sodišči prepričljivo premostili razhajanja med enotnim izpovedovanjem o obtožencu kot edinem strelcu na kraju dejanja, ki so ga zaznale desno pred vozilom Seat in ki je po izpovedbi F. F. pokojnega B. B. ustrelil v glavo, in sledmi streljanja, ki kažejo, da je do streljanja v vozilo Seat prišlo z leve strani.

35. Po presoji Vrhovnega sodišča sta sodišči ta razhajanja prepričljivo pojasnili. Prvostopenjsko sodišče je v 99. točki obrazložitve sodbe ocenilo, da priče v vozilu Seat celotnega dogajanja niso mogle v celoti zaznati (čemur pritrdi tudi višje sodišče v 20. točki obrazložitve sodbe). Sodišče to pripiše prestrašenosti, šoku prič ter dinamiki celotnega dogajanja. Ti razlogi so prepričljivi, saj ne temeljijo zgolj na spoznanju, da je zaznavanje stresnih dogodkov lahko izrazito omejeno, pač pa na njihovih izpovedbah, tj. da drugih oseb zunaj vozila niso zaznale (niti G. G. in D. D., ki sta bila po presoji izvedencev poškodovana s streli B. B. zunaj vozila Audi, kjer je bil najden tudi plinski razpršilec z biološkimi sledmi D. D., 101. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). K temu velja dodati tudi, da sta oba, C. C. in E. E. povedala, da sta se bodisi obrnila proti notranjosti vozila (C. C. na sovoznikovem sedežu desno) bodisi sklonila (E. E.), C. C. pa je bil med dogodkom ustreljen v obraz. Zato ni mogoče slediti pritožnikovim očitkom, da naj bi sodišče prve stopnje njuno izpovedbo ocenjevalo samovoljno selektivno, še manj pa, da ne bi pojasnilo, zakaj nihče od njih, vključno z F. F. (potem ko je zbežal iz vozila), ni zaznal D. D. in G. G. (za katera je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da sta se po tem, ko sta bila zadeta s streli s strani B. B., umaknila nazaj v vozilo Audi).

36. Na tej točki so za dokazno oceno prič o dogajanju na kraju dejanja odločilni materialni dokazi. Priče so izpovedale, da so videle na vozilo Seat streljati le obtoženca. Sodišči sta s pomočjo izvedencev in razpoložljivih dokazov prepoznali, da sledi streljanja na kraju dejanja razkrivajo, da je bilo streljano s puško in s pištolo (97. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Streljanje s pištolo (štirje dokazani streli, po dva sta zadela D. D. in G. G.) sta sodišči na podlagi izvedenskega mnenja pripisali B. B. (upoštevajoč zavarovane karakteristične delce streljanja in položaje najdene pištole na mestu, kjer je v vozilu sedel pokojnik; 102. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Ta spoznanja torej utrjujejo izpovedbe potnikov vozila Seat, da je nanje streljal obtoženec, s puško.

37. Nadaljnji materialni dokazi, ki utrjujejo izpovedbe o obtožencu kot strelcu na kraju dejanja, so sledi streljanja. Sodišči sta ugotovili (95. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), da kaliber streliva, s katerim sta bila ustreljena C. C. in B. B., ustreza tipu streliva, katerega sledi so bile zavarovane v vozilu Seat (kovinsko jedro v stebričku vozila Seat) in pri ogledu (tulec, označen kot sled št. 5). V tem delu je pomembno, da sledi streljanja na vozilu Seat, tj. delci, ki v različnih kombinacijah elementov vsebujejo kositer, kažejo, da je strelec ob proženju puške stal desno ob vozilu Seat. Oba izvedenca sta dopustila možnost, da je bil B. B. ustreljen, ko se je nagibal skozi zadnje desno polodprto okno vozila Seat, ustreljen pa je bil z razdalje (glede na ustje puškine cevi) 50 - 150 cm (v primeru, da je desno roko postavil pred obraz v obrambni položaj, kar kaže strelna poškodba desne roke). Tudi v tem delu spoznanja izvedencev utrjujejo izpovedbo prič, ki so v strelcu prepoznale obtoženca, zlasti pa izpovedbo F. F..

38. In končno, izpovedb potnikov v vozilu Seat ne šibijo razhajanja glede vsebnosti živega srebra v tulcu, sledi št. 5, in sledeh, zavarovanih v obtoženčevem vozilu. Upoštevajoč vse dokaze, na katere sta se sodišči na kraju dejanja, pa je treba ugotoviti, da v smeri teh ugotovitev kaže tudi ujemanje večjega števila že omenjenih delcev v sestavi antimon-kositer, zavarovanih na desni strani vozila Seat (kjer je po izpovedbi F. F. stal obtoženec, ko je streljal v B. B.), z delci, zavarovanimi v obtoženčevem vozilu in v tulcu, sledi št.5 (111. točka obrazložitve sodbe prvostopenjskega sodišča).

39. Glede na razumno pojasnjeno nepopolno zaznavanje celotnega dogodka s strani teh prič, upoštevajoč ostale dokaze, ki njihove izpovedbe v tem delu podpirajo, pritožnik ne more uspeti z zatrjevanjem, da njihove izpovedbe izključujejo gibanje obtoženca na kraju dejanja, kot sta ga ugotovili sodišči v izpodbijani sodbi, in s tem tudi ne ugotovitev, da je streljal na vozilo Seat z leve strani in kasneje z desne strani istega vozila ustrelil B. B..

Posebej o dokazni oceni izpovedbe F. F.

40. Izpovedba F. F. je posebnega pomena, ker je edini izpovedal, da je obtoženec izstopil iz vozila Audi, se tekom dogodka premaknil nazaj na desno stran vozila Seat in v glavo ustrelil B. B.. Sodišči sta njegov opis obtoženčevega gibanja sprejeli (105. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in 20. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča).

41. Pritožnik izpostavlja notranje neskladje njegove izpovedbe. V preiskavi je izpovedal, da je videl obtoženca izstopiti iz vozila Audi, tj. da je bil sopotnik spredaj, na desni strani, in da je obtoženec začel streljati. Zaznal je, da je streljal tudi B. B., nato pa je zbežal iz vozila in med tekom slišal kričanje, da je ... (B. B.) mrtev. V isti izpovedbi je povedal tudi, da je - ko se je že zatekel k R. R. in Š. Š. - videl, da je bil pokojnik ustreljen (in pokazal na čelo) in da je visel skozi okno vozila. Povedal je, da je prepoznal le obtoženca in da je pokojnika verjetno ustrelil on. Na glavni obravnavi pa je povedal, da je z dvorišča hiše, kamor se je zatekel, videl obtoženca ustreliti pokojnika v glavo. Po predočenju izpovedbe iz preiskave pa, "da jaz sem videl A. A., ki je začel streljati, takrat, ko je bil Sebostjan pa zadet v čelo, pa sklepam, da ga je ustrelil A. A., ker je bil edini takrat zunaj in sem samo njega tam videl, nikogar drugega." Ponovil pa je, da je videl obtoženca izstopiti iz sprednjega desnega sedeža vozila Audi. Za pritožnika je njegova izpovedba notranje neskladna in neverodostojna, ker F. F. različno izpoveduje o svojih zaznavah pokojnikove smrti.

42. Izpovedba F. F. je notranje neskladna le v tistem delu, ko različno izpoveduje o viru svojih spoznanj glede pokojnikove smrti. Če v preiskavi sklepa o tem, da je pokojnika usmrtil obtoženec (ker je le njega prepoznal streljati), na glavni obravnavi pove, da ga je videl ustreliti. Vendar pa je po predočanju izpovedbe iz preiskave vendarle vztrajal pri svoji prvotni izpovedbi. Izpovedba F. F. je, glede izstopanja obtoženca s sovoznikovega sedeža vozila Audi, enotna, podpirata pa jo - kot ugotavljata sodišči - tudi izpovedbi C. C. in E. E. o obtoženčevem nahajanju ob streljanju na samem kraju dogodka (99. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe in 20. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe). Tudi njegova izpovedba o načinu usmrtitve je enotna, tj. s strelom v čelo, kar ustreza tudi ugotovljenim poškodbam, ki jih je utrpel pokojnik. In nenazadnje, izpovedba v tem delu ne nasprotuje ne mnenju izvedencev o pokojnikovem položaju ob smrti in ne razlagi sledi streljanja na vozilu Seat (v zvezi z ostalimi sledmi streljanja) ali krvnih sledi na cestišču (93. - 95. točka obrazložitve sodišča prve stopnje).

43. Ker je izpovedba F. F. pomembna za presojo, ali je obtoženec na kraj dejanja prišel kot sovoznik, desno spredaj v vozilu Audi, je Vrhovno sodišče na tem mestu presodilo tudi tiste dele pritožbe, ki se nanašajo na zatrjevano neskladje izpovedbe F. F. z drugimi dokazi: (i) preiskavo bioloških sledi na sprednjih sedežih vozila Audi, (ii) podatki o komuniciranju z obtoženčevim telefonom, in (iii) izpovedbami R. R., Š. Š. in T. T. (h katerim, tako je izpovedal, se je zatekel F. F.).

44. Iz poročila NFL o bioloških sledeh, zavarovanih v vozilu Audi, izhaja, da obtoženca ni med donorji teh sledi. Pritožnik v svojih navedbah (12. - 13. in 31. stran pritožbe) izhaja iz predpostavke, da bi se morale obtoženčeve sledi neogibno najti na sprednjem desnem sedežu vozila Audi, če bi obtoženec tam tudi sedel (ob zaustavitvi vozila Seat) in iz vozila izstopil. Obe sodišči sta smiselno ugotovili, da ta predpostavka ne drži, oprli pa sta se na izpovedbo AA. AA., strokovnjaka NFL. Ta je med zaslišanjem na vprašanje obtoženčevega zagovornika izpostavil več okoliščin, ki lahko vplivajo na pojavnost bioloških sledi (4. str. prepisa zaslišanja z dne 23. 10. 2023): (i) kasnejši donor prekriva predhodne sledi; (ii) pomembno je, kako dober donor je oseba; in (iii) pojavnost sledi je odvisna od trajanja stika s predmetom in načinom rokovanja. Ta izhodišča, četudi splošna, so zadosti za ugotovitev, da pritožnikova (prav tako splošna) predpostavka, s pomočjo katere razlaga rezultate preiskave bioloških sledi v vozilu Audi, ne drži.

45. Višje sodišče je večjo težo glede presoje, ali je bil obtoženec prisoten v vozilu Audi, pripisalo podatkom o komunikacijah z obtoženčevim telefonom. Pritožnik v tem delu najprej izpodbija dokazno oceno zbranih prometnih podatkov o uporabi obtoženčevega telefona. Sodišči sta na njihovi podlagi sklepali, da se je obtoženec nahajal v vozilu Audi z J. J.. Obtoženec in J. J., tako sodišče prve stopnje (ki mu sledi tudi višje sodišče), sta prenehala s telefonsko komunikacijo pred dejanjem (po izmenjanih sporočilih okoli 20.20 ure pred obravnavanim dogodkom) in z njo nadaljevala po njem.

Pritožnik v tem ne vidi podatka, ki bi utrjeval ugotovitev, da je bil obtoženec v vozilu Audi. Vendar pa sta sodišči svoje ugotovitve oprli tudi na analizo sporočil, ki so bila izmenjana s telefonske številke, ki jo je uporabljal obtoženec, in telefonske številke J. J. (74. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe), iz katerih je prvostopenjsko sodišče razbralo pogovor o njunem skorajšnjem srečanju. Prenehanje komunikacije (po sporočilu ob 20.23 uri), kar pritožnik razume kot nosilni argument sodišča, je torej le dodatna utemeljitev, da sta bila v nadaljevanju obtoženec in J. J. skupaj, zraven pa je bil še G. G.. Sodišči sta tudi ugotovili, da sta bila J. J. in G. G. v vozilu Audi v času dogodka, prvi klic J. J. po dogodku na obtoženčevo (takrat J. J. znano) telefonsko številko pa je bil zabeležen ob 22.36 uri. Sodišči sta razumno presodili, da pomanjkanju komunikacije med obtožencem in J. J. ni mogoče pripisati (kot je izpovedala D. D.), da naj bi obtoženec njej izročil telefon. Verodostojnost njene izpovedbe zbledi ob dejstvu, da so bili v času, ko naj bi imela telefon v posesti, z njega opravljeni klici (76. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe), sama pa je - vse do spremembe izpovedbe na glavni obravnavi - povedala, da telefona ni uporabljala (o čemer je dvakrat izpovedala v preiskavi). Dokazna ocena obeh sodišč je prepričljivo obrazložena in pritožniku ni mogoče slediti.

Upoštevajoč še nadaljnje razloge o srečanju dveh vozil, ki po videzu ustrezata vozilu Audi A6 (kar je tip vozila J. J.) in Porsche Cheyenne (kar je tip obtoženčevega vozila), neposredno po izmenjavi sporočil (75. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe), podatki o komunikaciji z obtoženčevega telefona, ki je bil najden po dogodku v vozilu Audi, tudi po presoji Vrhovnega sodišča kažejo, da je do srečanja med obtožencem in J. J. prišlo. To pa utrjuje izpovedbo F. F., da je obtoženec po zaustavitvi vozila Seat izstopil iz vozila Audi, v katerem je bil J. J..

46. Tretji sklop pritožbenih trditev, ki je pomemben za presojo verodostojnosti izpovedbe F. F., se nanaša na dokazno oceno izpovedb R. R., Š. Š. in T. T. (32. - 33. stran pritožbe). F. F. je povedal, da se je po dogodku zatekel k R. R. in Š. Š.. Nobena od treh zaslišanih prič njegove izpovedbe ni potrdila.

Prvostopenjsko sodišče njihovim izpovedbam ni sledilo, pri čemer se je osredotočilo na izpovedbo R. R., in ni sledilo njihovim izpovedbam, da jih je streljanje zbudilo, ven pa so prišli, ko je bilo vsega konec. Višje sodišče pritožbenih navedb v tej smeri ni spregledalo (21. točka obrazložitve sodbe) in jih je presodilo v okviru celostnega odgovora na pritožbeno zatrjevanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja o navzočnosti in gibanju obtoženca na kraju dejanja.

Razlogi prvostopenjskega sodišča temeljijo na oceni izpovedbe R. R., da je po dogodku klical U. U. in mu naročil, naj kliče policijo (dokazno oceno njegove izpovedbe pa je v luči ugotovljene vsebine teh klicev dokazno ocenilo prvostopenjsko sodišče v 39. - 41. točki obrazložitve sobe), pri čemer je U. U. policiji povedal tudi obtoženčevo ime. Ker sodišče ni prepoznalo drugega načina, da bi U. U. vedel za obtoženca, je sklepalo, da mu je obtoženčevo ime povedal R. R. (76.-77. stran prvostopenjske sodbe) - četudi je ta to zanikal. Upoštevajoč ugotovitve o klicih U. U. na operativno-komunikacijski center, ki so pomembni za presojo njegove verodostojnosti, tudi Vrhovno sodišče ocenjuje, da je dokazna ocena izpovedbe R. R. v izpodbijani sodbi razumna in da njegova izpovedba ne šibi verodostojnosti izpovedbe F. F. o obtoženčevem ravnanju na kraju dejanja.

47. Zato tudi Vrhovno sodišče zaznanemu neskladju med izpovedbami F. F. ne pripisuje odločilnega pomena. Pritožnikova zatrjevanja, da je F. F. izpovedoval pod vplivom C. C., je treba ovrednotiti z vidika celovite ocene omenjenih in že predstavljenih dokazov, ki tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča ne morejo omajati sklepa, da je obtoženec kot sovoznik izstopil iz vozila Audi in da je v čelo ustrelil pokojnika.

Glede dokazne ocene izpovedb razbremenilnih neposrednih prič: D. D., G. G. in H. H.

48. V vozilu Audi so nesporno bili D. D., G. G. in H. H.. Pritožnik graja dokazno oceno njihovih izpovedb in zatrjuje, da sta sodišči njihove izpovedbe (oziroma razlike med njimi) ocenjevali pretirano. D. D., je - tako izpodbijana sodba - izpovedovala različno in zato neprepričljivo, zaslišana pa je bila trikrat, v preiskavi, 11. 10. 2022 in 20. 12. 2022, ter na glavni obravnavi 6. 11. 2023. Pritožnik opozarja, da je v preiskavi in na glavni obravnavi priča enotno opisala tako okoliščine zaustavitve vozila kot samo streljanje, tj. kako je izstopil iz vozila, videla pokojnega B. B., streljanje nanjo in svoje poškodbe. Tudi glede G. G. pritožnik izpostavlja tiste dele njegovih izpovedb, ki so enotne, tj. o njegovem položaju v vozilu, v času vožnje in po streljanju. Priča opisuje, da je izstopila iz vozila Audi, da so streljali z desne strani avtomobila za njimi, da sta se vozili dotikali, in da je tudi D. D. izstopila iz vozila. H. H. je bila zaslišana le v preiskavi dne 27. 9. 2022 in izpovedala podobno: streli so prihajali z desne, ni videla G. G. izstopiti iz vozila, pač pa je potegnila D. D. nazaj v avto. Vsi trije so povedali, da obtoženca v vozilu ni bilo.

Pritožnik tudi v tem delu nasprotuje dokaznim ugotovitvam, ki sicer pritrjujejo obtožbi, tj. da je bil obtoženec v vozilu Audi, da je izstopil z avtomatsko puško, da je pokojnik iz vozila Seat streljal na D. D. in G. G., ki sta se mu približevala in se po strelih umaknila v vozilo Audi, obtoženec pa je nato iz neposredne bližine ustrelil pokojnika. Moč njihovih izpovedb naj bi (zrcalno) utrjevali isti dokazi, kot naj bi sicer šibili dokazno moč izpovedb potnikov vozila Seat: odsotnost obtoženčevih bioloških sledi v vozilu Audi, odsotnost sledi živega srebra v sledeh, zavarovanih v obtoženčevem vozilu, neverodostojnost F. F. in dokazna šibkost podatkov o komunikaciji z obtoženčevim telefonom.

49. Pritožniku ni mogoče slediti. Po presoji Vrhovnega sodišča sta sodišči pravilno presodili, ko njihovim izpovedbam nista sledili (20. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča v zvezi z 72. - 76. točko obrazložitve prvostopenjskega sodišča). Jedro pritožnikovih zatrjevanj je sicer usmerjeno v grajo presoje notranjih neskladij v njihovih izpovedbah, vendar pa je po presoji Vrhovnega sodišča pomembno tudi, da njihovih izpovedb o obravnavanem dogodku - poleg notranjih in medsebojnih neskladij (o katerih zlasti razlogi prvostopenjske sodbe) - ne utrjujejo ali pa jim celo nasprotujejo drugi zbrani dokazi.

Prvič, njihove izpovedbe naj bi potrjevale, da zaustavitev vozila Seat ni bila namerna, ampak posledica izogibanja nasproti vozečega vozila. H. H. je povedala tudi, da je bil avto že "zravnan na svojem voznem pasu", ko je prišlo do trka. Njihovih izpovedb, sploh pa ne izpovedbe H. H., ne podpirajo ne ugotovitve ogleda kraja dejanja in samih vozil (ter njihovem položaju, upoštevajoč poškodbe obeh vozil zaradi trka), ne mnenje izvedenca cestnoprometne stroke.

Drugič, opisu D. D. in G. G. o dogajanju po trku vozil ne pritrjuje mnenje izvedenca sodne medicine, niti dokazi, zavarovani na kraju. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta se nahajala v neposredni bližini vozila Seat (upoštevajoč mnenje izvedenca sodne medicine; 97. in 104. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe), da sta iz vozila izstopila oba in da je na kraju najden plinski razpršilec s sledmi D. D. (101. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

Tretjič, iz vozila Seat naj bi streljala dva. Te izpovedbe deloma podpirajo biološke sledi C. C. na sami pištoli, glede česar je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je s pištolo že rokoval (103. točka obrazložitve sodbe). Vendar pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo tudi, da to dejstvo ni pomembno; oprlo se je na mnenje izvedenca balistične stroke, da je s pištolo streljal le pokojni B. B., ki je imel na rokah več karakterističnih delcev streljanja s pištolo (97. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). V vzorcih, vzetih C. C., delcev streljanja ni bilo najti (90. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe).

50. In končno, kot že pojasnjeno, izpovedbe D. D. o obtoženčevem telefonu ne podpirajo podatki o komunikaciji preko obtoženčeve telefonske številke v času, ko naj bi ji bil ta zaupan.

51. Vrhovno sodišče zato ob celoviti presoji razlogov, ki so sodišči v izpodbijani sodbi vodili k oceni, da priče iz vozila Audi ne izpovedujejo verodostojno, ne more slediti pritožniku. Ne glede na to, da te priče v bistvenem izpovedujejo enotno, so njihove izpovedbe v nasprotju z drugimi dokazi - in ne le v nasprotju z izpovedbami prič, ki obtoženca obremenjujejo. Obe sodišči sta imeli torej pred seboj položaj, v katerem razpoložljivi stvarni dokazi, o katerih so svoje mnenje podali tudi izvedenci, podpirajo izpovedbe obremenilnih prič, ne podpirajo pa izpovedb za obtoženca razbremenilnih prič. Šele po takšni presoji sta sodišči ugotovili, da razbremenilnim neposrednim pričam ni mogoče slediti. Takšen dokazni položaj, ki se izrisuje v dokazi oceni izpodbijane sodbe, po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da sta sodišči svojo odločitev sprejeli ob pravilnem razumevanju domneve nedolžnosti, tj. da morajo razlogi razkrivati, da se sodišče ni zadovoljilo zgolj z verjetnostjo (sumom), da naj bi obtoženec storil kaznivo dejanje, pač pa je ta verjetnost prešla v prepričanje o njegovi krivdi (drugi odstavek 3. člena ZKP).

Glede ugotovitev, da je bilo obtoženčevo ravnanje načrtovano, in glede zatrjevanega ravnanja v silobranu

52. Pritožnik v tem delu ponuja več navedb. Nekatere od njih ponujajo hipotetične verzije, ki naj bi po mnenju pritožnika bolje ustrezale očitku načrtnosti usmrtitve B. B., s čimer želi pokazati na (za pritožnika) nesmiselnost dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi. Vendar pa Vrhovno sodišče takšnih pritožbenih navedb ne more vsebinsko presojati; presoja lahko le tiste pritožbene trditve, ki določno grajajo dejanske ugotovitve v izpodbijani sodbi.

53. Prva takšna trditev je, da naj bi zoper ugotovitve o načrtnosti kazalo ravnanje D. D. in G. G., ki sta iz vozila izstopila in se izpostavila nevarnosti med (tako obtožba) obtoženčevim streljanjem. To naj bi pomenilo, da z načrtom nista bila seznanjena, kar pomeni, da načrta - ki bi ga gotovo morala poznati - ni bilo. Pritožnik se v tem delu ne sooči z ugotovitvami, da je bil na kraju najden plinski razpršilec s sledmi D. D. in da poškodbe, ki sta jih D. D. in G. G. utrpela zaradi strelov s pištolo, kažejo na njuno približevanje vozilu Seat (104. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Pritožnikova teza se prav tako ne sooči s stališčem v izpodbijani sodbi, da prvostopenjsko sodišče obtoženčev premik z leve nazaj na desno stran vozila Seat umestilo po začetku streljanja s strani pokojnika na D. D. in G. G., ki sta se zatekla nazaj v vozilo Audi (105. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe).

54. Drugi sklop trditev se nanaša na izpodbijanje namernosti zaustavitve vozila Seat. Pritožnik v tem delu izpodbija dokazno oceno izvedenca cestnoprometne stroke, na podlagi katere sta sodišči ugotovili, da obrambna teza o izogibanju nasproti vozečega vozila (zaradi katerega naj bi prišlo do trčenja in zaustavitve vozila Seat) ne vzdrži. Pritožnik se je osredotočil zlasti na izpodbijanje mnenja, da bi moralo nasproti vozeče vozilo po regionalni cesti voziti s hitrostjo 23 km/h, zaradi česar ni verjetno, da je prišlo s te smeri po regionalni cesti. Vendar pa pritožnik najprej spregleda, da se je prvostopenjsko sodišče (64. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe) na izvedensko mnenje oprlo v oporo razlagi posnetkov s kamer Skupnostnega centra. Pri tem je ugotovilo, da na posnetku niti ni mogoče ugotoviti, da bi vozilo peljalo po regionalni cesti in da je prepričano, da se je vozilo nahajalo na bližnjem parkirišču. Izvedensko mnenje torej to dokazno oceno posnetkov le dodatno utrjuje. In drugič, izvedenec je izključil možnost, da bi do zaustavitve v takšnem položaju prišlo zaradi izogibanja nasproti vozečemu vozilu med prehitevanjem. Namesto - kot ugotovljeno - zaustavitve vozila pod kotom 30 stopinj bi bilo v situaciji, kot jo zatrjuje obramba, pričakovati nadaljevanje vožnje (55. - 56. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe).

55. Tretji sklop pritožbenih trditev se nanaša na dokazno oceno izpovedb V. V., I. I. in O. O. (o kateri podrobneje še v nadaljevanju). V zvezi z dokazno oceno izpovedb navedenih prič pritožnik izpodbija zlasti ugotovitve sodišč, da je prvi streljal obtoženec (in da se torej ni zgolj odzival na streljanje iz vozila Seat). V. V. je povedal, da je najprej slišal strele iz pištole, nato pa iz puške, streljanja pa ni videl; smiselno enako je povedal tudi I. I. . Prvostopenjsko sodišče se je do njunih izpovedb opredelilo v 78. - 80. in 100. točki obrazložitve sodbe, višje sodišče pa je tem razlogom pritrdilo (24. točka obrazložitve sodbe).

Pritožnik se v zvezi z izpovedbo I. I. ne opredeljuje do razlogov, ki so prvostopenjsko sodišče vodili k temu, da njegovi izpovedbi ne sledi. Ti razlogi so, upoštevajoč s strani priče razkrito komunikacijo med njo in obtožencem in njune stike po dogodku (dokazno podprta s klici U. U. na operativno-komunikacijski center), povsem razumni, ključno pa je, da se sodišči pri svoji dokazni oceni obtožbenih očitkov nista oprli na njegovo izpovedbo - tudi ne v delu, ki je za obtoženca obremenjujoča. Težišče dokazne ocene je, kot poudarjeno, na presoji, ali zbrani stvarni dokazi, ovrednoteni s pomočjo izvedenca, podpirajo izpovedbe neposrednih prič dogodka.

Izpovedbo V. V. pa je prvostopenjsko sodišče umestilo v dokazno oceno prič, ki so dogodek slišale, ne pa tudi drugače zaznale (100. točka obrazložitve sodbe). Ti razlogi izkazujejo, da njihove izpovedbe sporočajo izrazito različno zaznavanje dogodka (100. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Zato Vrhovno sodišče sprejema izhodišča obeh sodišč, ki sta se glede poteka samega dogodka oprli na dokaze, ki so tesneje povezani z obravnavanim dogodkom (tj. izpovedbe neposrednih prič, ovrednotenih v luči razpoložljivih stvarnih dokazov).

56. S četrtim sklopom trditev, s katerimi izpodbija ugotovitve o načrtnosti obtoženčevega dejanja, pritožnik pravzaprav zatrjuje, da je obtoženec ravnal v silobranu. Pritožbene trditve sledijo obtoženčevemu zagovoru, da je na kraj dejanja prišel po zaustavitvi vozila, da je slišal krike D. D. in da je na kraju dejanja streljal, da bi jo zaščitil.

Pritožnikove trditve v tej smeri se torej delno prikrivajo z grajo dokazne ocene izpovedb potnikov vozila Seat, na podlagi katerih sta sodišči pritrdili obtožbi, da je obtoženec na kraj dejanja prišel kot sovoznik v vozilu Audi in da je streljal prvi, in z grajo dokazne ocene prič, potnikov vozila Audi, ki so za obtoženca razbremenilne. Delno je torej na te navedbe že odgovorjeno s presojo, ali sta sodišči te izpovedbe razumno in prepričljivo dokazno ocenili. Na tem mestu je treba presoditi še, ali sta se sodišči prepričljivo odzvali na izpovedbe V. V., I. I. in O. O..

Jedro pritožnikovih prizadevanj tudi v tem delu pa je teza, da je prišlo najprej do streljanja s pištolo iz vozila Seat in da se je obtoženec na to streljanje odzval. Pritožnik (27. in 36. str. pritožbe) se (tudi) na podlagi izpovedb I. I., V. V. in O. O. zavzema za razlago, po kateri je bilo najprej slišati streljanje s pištolo (iz vozila Seat), šele na to s puško (oziroma dolgocevnega orožja). O tem se je višje sodišče opredelilo v 24. in 30. točki obrazložitve sodbe in sprejelo razloge prvostopenjskega sodišča.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da se ta pritožbena verzija v grobem ujema z obtoženčevim zagovorom, da je streljal v obrambi svoje partnerke, D. D., in ne prvi (kot povzeto v 1. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Obtoženec je povedal tudi, da je streljal s pištolo in da torej ni mogel ubiti pokojnika (ki je bil ustreljen s puško). Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja tudi, da pritožnik na podlagi izpovedb navedenih prič zatrjuje, da je dogodek potekal tako, da naj bi streljanju iz vozila Seat (s pištolo) sledilo streljanje s puško. Zato izpovedbe teh prič vendarle ne podpirajo obtoženčevega zagovora (v katerem trdi, da se je na streljanje iz vozila Seat šele odzval s streljanjem, in to s pištolo, ne s puško).

Tezi, ki jo (tudi) na podlagi izpovedb V. V., I. I. in O. O. gradi pritožnik (oziroma v zagovoru obtoženec), bi bilo mogoče slediti le, če se streljanje s puško na kraju dejanja pripiše tretji osebi (pokojnik in obtoženec naj bi oba streljala le s pištolami, obtoženec pa naj bi zmotno mislil, da je pokojnika ubil). To možnost sta sodišči, opirajoč se na (že pojasnjeno) mnenje izvedencev o zavarovanih sledeh na kraju dejanja, ki podpirajo izpovedbe potnikov vozila Seat, tudi po presoji Vrhovnega sodišča razumno zavrnili. Zbrano gradivo prepričljivo podpira ugotovitev, da sta na kraju streljala le obtoženec (s puško) in pokojni B. B. (s pištolo). Na tej podlagi sodišči tudi ugotavljata, kako se je obtoženec premikal na kraju dejanja (po izstopu iz vozila Audi na desni strani, premik na levo stran, in nato nazaj na desno). Pritožnik vztrajno zatrjuje, da za takšno razlago (ki torej nasprotuje tezi, da streljanja s puško ni mogoče pripisati obtožencu, in podpira njegov zagovor o obrambi s streljanjem s pištolo) ni neposrednih dokazov in takšno verzijo dogodkov označuje za nesmiselno (in s tem posredno torej graja tudi stališče, da sta streljali le dve osebi, obtoženec torej s puško). Vrhovno sodišče pa ob tem ugotavlja, da ugotovitve o obtoženčevem premikanju v časovno in krajevno zgoščenem dogodku, ne pomenijo nerazumne razlage poteka dogodkov, ki ne bi imela dokazne podlage (sploh če se upošteva ocena, da je do strelov z leve strani vozila Seat prišlo z oddaljenosti približno 2,5 m od levega skrajnega roba vozila; 95. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Pričakovanja pritožnika, da bi moralo sodišče razpolagati z neposrednimi dokazi, niso utemeljena. Svoje ugotovitve je v zadostni meri oprlo na razpoložljive dokaze, tj. izpovedbe potnikov vozila Seat ter na vozilih in kraju dejanja zavarovane sledi, ki jih je ovrednotilo s pomočjo izvedencev.

In končno, prvostopenjsko sodišče je razumno pojasnilo tudi, zakaj ne sledi tezi, da naj bi obtoženec ravnal v silobranu, ko je ustrelil B. B. (112. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Ti razlogi se opirajo tako na ugotovitve o načrtnosti dogodka kot celote kot na sledi v samem vozilu Seat, zlasti najdbo pištole, s katero je streljal pokojnik, v notranjosti vozila (za desnim sprednjim sedežem), ter pokojnikove poškodbe desne roke.

57. Vrhovno sodišče zato ne more slediti pritožbenim trditvam in pritrjuje ugotovitvam v izpodbijani sodbi, da je obtoženec ravnal načrtno in (ožje) da ni ravnal v okoliščinah, ki bi jih bilo mogoče prepoznati kot silobran. Ravnanje D. D. in G. G. na kraju dejanja kažejo kvečjemu na to, da streljanja iz vozila Seat niso pričakovali, izpovedbe ostalih prič pa ne potrjujejo obtoženčevega zagovora, da se je s pištolo odzval na streljanje na D. D. iz vozila Seat. Upoštevajoč ostale ugotovitve o ravnanju obtoženca pred dogodkom (tj. prekinitev zabave s klici na operativno-komunikacijski center, čakanje in vključitev vozila Audi na regionalno cesto za vozilom Seat in njegova namerna zaustavitev) je torej ugotovitev, da je obtoženec ravnal načrtno, pravilna.

Posebej glede dokazne ocene izpovedbe O. O.

58. Pritožnik izpodbijani sodbi glede dokazne ocene izpovedbe O. O. očita selektivnost, v nasprotju z domnevo nedolžnosti. Sodišči naj bi izpovedbi sledili le, kolikor je za obtoženca obremenilna. Pritožnik to dokazno oceno izpodbija z zatrjevanjem nedovoljenega vplivanja na pričo s strani policistov, zlasti zaradi izostanka zabeležke o stiku policista Z. Z. s O. O.. Nadalje pritožnik izpostavlja tudi enotnost njenega izpovedovanja o tem, kar ji je obtoženec zaupal po dogodku. Zaslišana dne 11. 10. 2022 in 23. 10. 2023 je obakrat povedala, da naj bi obtoženec šel na cesto pogledat, kaj se zgodilo. V prvi izpovedbi je opisala, da je nekdo iz avtomobila kazal orožje, nakar ga je pokazal tudi obtoženec, po začetku streljanja pa je slišal, da je bila mati njegovih otrok ustreljena in je začel streljati nazaj. V drugi izpovedbi povedala, da je stekel na cesto, zaslišal, da je mati njegovih otrok ustreljena, nato pa vzel orožje in enkrat ali dvakrat ustrelil. Obakrat je povedala, da je v avtu po tem jokal. Priča ga je prepričala, da naj gre na policijo. Pritožnik kot bistveno izpostavlja, ponovno, da obtoženec - kot je izpovedala O. O. - ni streljal prvi, ampak da se je le odzval na streljanje iz vozila Seat. Pritožnik se opira tudi na izpovedbo njene sestre, P. P., ki jo je priča klicala in ji pri tem zatrdila, da obtoženec ni streljal prvi. Pritožnik s tem izpodbija tudi ugotovitev, da naj bi obtoženec očitano dejanje načrtoval.

59. Pritožnik torej graja dvojna merila pri dokazni oceni izpovedbe O. O.. Vendar pa tega v dokazni oceni izpovedbe O. O. ni mogoče prepoznati. Izpovedba U. U., na katero se sklicuje pritožnik, se nanaša na pričine lastne zaznave (o obtoženčevem ravnanju po dogodku in klicih na operativno-komunikacijski center; 39. in sledeče točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), sodišče pa je tej izpovedbi sledilo, kolikor je potrjena z drugimi dokazi, tj. zabeležkah o prejetih klicih na operativno-komunikacijski center. Višje sodišče je v svojih razlogih razlikovalo po vsebini (i) tisti del izpovedbe O. O., v katerem prenaša, kar je o dogodku posredno izvedela od obtoženca, in (ii) tisti del, ki se nanaša na njene lastne zaznave o obtoženčevem ravnanju po dogodku. Takšno razlikovanje je razumno in v njem ni mogoče prepoznati selektivnosti, ki bi kazala na sprejemanje domneve obtoženčeve krivde.

60. Glede pritožbenih navedb, ki grajajo dokazno oceno njene izpovedbe o samem dogodku, se Vrhovno sodišče pridružuje izpodbijani sodbi: O. O. je o dogodku vedela izpovedati le, kar ji je obtoženec zaupal sam, in dogodka sama ni zaznala. Ne glede na to se je prvostopenjsko sodišče natančno opredelilo do razlik v njeni izpovedbi v preiskavi in na glavni obravnavi. Te razlike je priča pojasnjevala s pritiski (s strani policistov), kar je prvostopenjsko sodišče zavrnilo in se pri tem oprlo (i) na izpovedbe policista, ki so od nje zbirali obvestila, (ii) soočenje med pričo in kriminalistom, ki mu je priča prvotno očitala pritiske v smeri obremenitve obtoženca, (iii) izpovedbo njene sestre, ki o kakršnihkoli vplivanjih na O. O. ni povedala ničesar, in (iv) časovno ujemanje prvih izjav O. O., da pred preiskovalnim sodnikom ni opisala dogajanja, kot se je odvijalo, in odprave nadzora obtoženčevih telefonskih stikov v priporu (42. - 52. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Pritožnik se konkretno opredeljuje do stališča glede okoliščine, da je s O. O. govoril še en kriminalist, kar v spisu ni bilo zabeleženo. V tem pritožnik vidi potrditev pritiskov na pričo, naj obtoženca obremeni, vendar pa se pri tem ne sooči s celoto razlogov, ki jih je prvostopenjsko sodišče podalo, višje sodišče pa smiselno potrdilo. Vrhovno sodišče ob tem ugotavlja, da so razlogi razumni, in temeljijo na podrobni oceni razlik med izpovedbami zaslišanih prič, vpetih v okoliščine razmerja med pričo in obtožencem.

61. Enako velja tudi glede dokazne ocene obtoženčeve stiske po dogodku, o kateri sta izpovedali O. O. in P. P. Pritožnik v obtoženčevem ravnanju (joku, samomorilnih mislih in poizvedovanju o možni kazni) prepoznava okoliščino, ki izključuje načrtnost obtoženčevega ravnanja. Kot pojasnjeno, sta sodišči v izpodbijani sodbi to presojo (o načrtnosti obtoženčevega ravnanja) oprli na celovito oceno dogajanja pred očitanim dejanjem. Teh razlogov na tem mestu ni treba ponavljati. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je razumna tudi ocena višjega sodišča, da lahko obtoženčevo ravnanje po dejanju izvira tudi iz kasnejšega zavedanja neugodnih posledic lastnega ravnanja.

Glede izpodbijanja ugotovitev o obtoženčevem naklepu in motivu

62. Pritožnik izrecno v tem delu sicer zatrjuje kršitve kazenskega zakona, vendar pa je jedro njegovih navedb usmerjeno izpodbijanje dejanskega stanja. Iz pritožbe ni mogoče razbrati, da bi izpodbijani sodbi očital opiranje na napačno razumevanje materialnopravnih pravil o krivdi ali na napačno konkretizacijo 4. točke 116. člena KZ-1.

63. Pritožnik nasprotuje ugotovitvam, da naj bi obtoženec deloval naklepno, dokaze, na katere se opira izpodbijana sodba o motivu, ki ga je vodil, pa označuje za govorice. V izpovedbi pokojnikove sestre, Ž. Ž. (o tem, da je obtoženec kupoval masko in da je rekel, da bo njenega brata pretepel do kosti), ne prepozna podlage za sklep, da naj bi pokojnika obtoženec umoril iz brezobzirnega maščevanja. Glede izpovedbe S. S. o grožnjah, ki naj bi jih obtoženec izrekel pokojnikovemu staremu očetu, V. V., navaja, da tega V. V. ni potrdil (oziroma tega nikoli ni rekel). V nasprotju z ugotovitvami o ljubosumju je, tako pritožnik, tudi komunikacija med obtožencem in D. D.. Očitek o umoru po oceni pritožnika ne drži tudi zato, ker je ugotovljeno, da je prišlo do streljanja s strani pokojnika. V tem pritožnik podvomi ne le v to, da bi obtoženec vnaprej oblikoval odločitev o usmrtitvi pokojnika, ampak zatrjuje tudi silobran (ki naj ga ne bi bilo mogoče izključiti).

64. Na pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik izpodbija ugotovitve, da je na kraju dogodka v potnike vozila Seat s puško streljal obdolženec, je že bilo odgovorjeno. Te ugotovitve pa so tudi podlaga za nadaljnjo presojo, da je obtoženec nameraval vzeti življenje vsem potnikom v vozilu Seat (35. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe in 117. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Obe sodišči ugotovitve, da je obtoženec ravnal z direktnim naklepom tako glede C. C. kot B. B., utemeljujeta s tem, da je obtoženec dokazano streljal s puško, tj. vojaško avtomatsko puško z veliko uničevalno močjo, v vozilo, v katerem se je nahajalo več oseb, česar se je tudi zavedal.

65. Sodišči sta v izpodbijani sodbi prepričljivo utemeljili tudi oceno, da je B. B. obtoženec vzel življenje ne le naklepno (o čemer priča že sicer ugotovljeno obtoženčevo ravnanje na kraju samem), ampak tudi motivirano z brezobzirnim maščevanjem.

Vrhovno sodišče ne more slediti pritožnikovim navedbam, da naj bi pokojnikovo streljanje (na kraju dejanja) izključevalo obtoženčevo ravnanje iz brezobzirnega maščevanja. Pritožnik ponuja verzijo, da naj bi "(morebitna) posest" dolgocevnega orožja pomenila le odziv na to, da sta C. C. in B. B. imela pištolo. Z odgovorom na pritožbene navedbe o načrtnosti obtoženčevega dejanja je bilo odgovorjeno tudi na to pritožbeno verzijo, ki ji ni mogoče slediti. Tudi okoliščina, da je na kraju tudi pokojnik streljal s pištolo, upoštevajoč celovito dokazno oceno, ne more omajati ugotovitev o načrtnosti obtoženčevega ravnanja in ugotovitev, da je na kraju ravnal z direktnim naklepom odvzeti življenje C. C. in B. B.. In končno, sodišči sta, kot tudi že pojasnjeno, prepričljivo izključili, da bi obtoženec pokojnika usmrtil v obrambi D. D..

66. Istočasno sta sodišči razumno ovrednotili tudi dokaze, ki pritrjujejo, da se je obtoženec pokojniku maščeval, ker si je s D. D., njegovo partnerico, dopisoval. Pritožnik pri tem izpodbija zlasti dokazno oceno izpovedb pokojnikove sestre in očeta. Pritožniku je o tem, da pokojnikova sestra ni izpovedovala o streljanju, pritrdilo že višje sodišče. Vendar pa to ne omaje ugotovitve, da je obtoženca pri dejanju vodilo maščevanje pokojniku, ker je vstopal v razmerje z obtoženčevo partnerko (kot ugotovljeno v 113. - 114. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe in 33. -34. točki obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Obe sodišči sta tudi prepričljivo ovrednotili izpovedbo D. D. (kolikor jo je spreminjala glede njenega razmerja z obtožencem in njegovih čustev do nje; 114. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Pritožnik pogreša ugotovitve o predhodno izraženem maščevanju z usmrtitvijo, vendar potrebe po tem ni: način maščevanja in njegovo brezobzirnost je mogoče prepoznati v samem očitanem - in tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča - dokazanem obtoženčevem ravnanju. Obe sodišči sta s pomočjo izvedenca prepričljivo ovrednotili obtoženčevo doživljanje pokojnikovega ravnanja, tj. dopisovanja s D. D. (115. - 116. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe).

Glede ugotovitev o vzročni zvezi med očitanim ravnanjem in ogrozitvijo življenja C. C.

67. Pritožnik navaja, da je do poškodovanja C. C. prišlo le zaradi naključja, zaradi razplastitve zrna po odboju projektila na steklu. Zato tudi ni mogoče govoriti o naklepu, direktnem ali eventualnem, glede očitanega poskusa uboja. Na enake pritožbene očitke je že odgovorilo višje sodišče. Do naklepne ogrozitve oškodovančevega življenja je prišlo tisti trenutek, ko je obdolženec v potnike vozila Seat, med katerimi je bil tudi oškodovanec, sprožil strele iz vojaške puške (37. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča in 117. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe).

C. 68. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zagovornikova pritožba v celoti neutemeljena. Po uradni dolžnosti (386. člen ZKP) je preizkusilo tudi odločbo o kazenski sankciji in tudi v tem delu sprejema odločitvi in razloge sodišč prve in druge stopnje (121. - 122. točka obrazložitve prvostopenjske in 39. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

69. Kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), Vrhovno sodišče ni ugotovilo.

70. Vrhovno sodišče je zato zagovornikovo pritožbo na podlagi 391. člena, v zvezi z drugim odstavkom 398. člena ZKP, zavrnilo kot neutemeljeno.

71. Odločitev o stroških je sprejelo na podlagi 98. člena, v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, upoštevajoč obtoženčeve premoženjske okoliščine, ugotovljene v 126. točki obrazložitve prvostopenjske in 41. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe.