Court allows appeal against costs allocation, ruling defendant liable for 71% excluding expert fees.

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v deležu 71 %, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom, razen stroška za sodnega izvedenca, katerega terjatev v deležu 71 % preide na Republiko Slovenijo."

II. Pritožba tožene stranke zoper izpodbijano točko I. izreka se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v višini 149,33 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

[JEDRO]

Tožnik v pritožbi pravilno navaja, da je bila BPP tožniku dodeljena zgolj za oprostitev stroškov iz petega odstavka 26. člena ZBPP oziroma zgolj za stroške sodnega izvedenca, ne pa tudi na stroške zastopanja po odvetniku.

Prav tako je neutemeljeno pritožbeno nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, ki je priloženo tožbi in v zvezi s tem zatrjevanje, da je toženec slednjemu oporekal že v kazenskem postopku, ter da bo oškodovanca treba ponovno pregledati, sicer pa je ta okoliščina znana tudi pričam, ki jih bo toženec predlagal. Gre za izvedensko mnenje iz kazenskega postopka, ki je v predmetnem pravdnem postopku predstavljalo zgolj enega izmed dokazov, pri čemer je sodišče prve stopnje, kot bo obrazloženo, bilo glede temelja odškodninske odgovornosti vezano na kazensko obsodilno sodbo toženca.

V skladu z določbo 14. člena ZPP je v primerih, ko pravdno sodišče obravnava identično dejansko stanje, na podlagi katerega je predhodno že odločalo kazensko sodišče, pravdno sodišče vezano na pravnomočno kazensko sodbo. Ta vezanost zajema zakonske znake kaznivega dejanja, ki so zapisani v izreku in tudi del obrazložitve, ki se nanje nanaša.

Za obravnavani primer je namreč bistvena razlaga, da morebitno verbalno izražanje ne utemeljuje tako nesorazmernega ukrepa, kot je fizično poškodovanje tožnika, v kazenskem postopku celo kvalificirano kot huda telesna poškodba.

V skladu s teorijo "jajčne lupine", je povzročitelj škode odgovoren tudi za tisto škodo, katere nastanek ali obseg sta pogojena z osebnimi lastnostmi in stanji oškodovanca. Uporaba navedene teorije je tipična v primerih nemih degenerativnih sprememb, ki se manifestirajo šele s škodnim dogodkom.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni po prejemu te sodbe tožeči stranki plačati 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2021 do plačila (tč. I. izreka), v presežku za znesek 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2021 je tožbeni zahtevek zavrnilo (tč. II. izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki, katere terjatev preide na Republiko Slovenijo, ker ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč z odločbo BPP 780/2023 z dne 19. 12. 2023 Okrožnega sodišča na Ptuju, povrniti nastale pravdne stroške v višini 71 %, višina katerih bo določena v posebnem sklepu (tč. III. izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno, po pooblaščencih, pritožujeta tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) in tožena stranka (v nadaljevanju toženec).

3. Tožnik se pritožuje zoper III. točko izreka, saj je takšna odločitev v delu, ki se nanaša na stroške odvetniškega zastopanja zmotna. Tožniku je bila res dodeljena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju: BPP), vendar se navedena odločba nanaša zgolj na oprostitev plačila stroškov iz petega odstavka 26. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP), ki se nanaša na 1. stroške za izvedence, priče, tolmače, vročevalce in prevode, stroške zunanjega poslovanja sodišča ali drugega organa Republike Slovenije in drugih opravičenih stroškov, 2. pologov varščine za stroške oziroma stroškov izvedbe postopka (predujmi), 3. stroškov za javne listine in potrdila, ki so potrebna v postopku pred sodiščem in 4. drugih stroškov postopka. Ta določba pa se ne nanaša tudi na stroške zastopanja po odvetniku, za katere tožniku ni bila dodeljena BPP. Tožniku je bila dodeljena BPP zgolj zaradi oprostitve plačila stroškov iz petega odstavka 26. člena ZBPP, medtem ko je tožnik sam upravičen terjati ostale stroške od toženca. Zahteva tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Toženec izpodbija točki I. in III. izreka navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Sodišče je zavrnilo dokazne predloge toženca, s katerimi je predvsem želel dokazati sokrivdo tožnika, v kazenskem postopku pa je ves čas uveljavljal silobran, ki ga kazensko sodišče ni upoštevalo. Toženec je star 80 let in izredno slabega zdravstvenega stanja, zato je za delo prosil tožnika, kateremu se je pridružil še njegov sin. Ker je tožnik po slabi uri grdo ravnal s kosilnico, se je toženec zbal, da se bo onesposobila za delo. Tožnik in njegov sin sta zahtevala za delo denar, čeprav je bilo dogovorjeno plačilo v vinu, poleg tega je zahteval previsok znesek. Ker je toženec odklonil plačilo, mu je A. A. hotel odvzeti kosilnico. Oba sta bistveno boljšega zdravja kot toženec, njuno verbalno in fizično nasilje pa se je stopnjevalo v prerivanje ob odvzemu kosilnice, kar je toženec doživel kot napad nanj. Tožnik ga je izzival in spodbujal sina A. A. k odvzemu kosilnice in tako v pretežni meri prispeval k škodnemu dogodku. Toženec je branil sebe in svoje premoženje, to pa so okoliščine, ki ga razbremenijo odgovornosti. Vedel je, da sta v premoči zato je prijel predmet v dosegu roke, to je bila na traktorju manjša "sekirca", z drugo roko pa je držal kosilnico. Popustila nista niti, ko sta videla, da je vzel v roke predmet. Toženec ima poškodovano roko in je ne more dvigniti v višino glave. Bili so v garaži, zaprtem prostoru in bilo ga je zelo strah, da mu bosta kaj storila. Do poškodbe, če je sploh nastala, je prišlo med prerivanjem. Toženec ni zaznal nobene rane, iz katere bi krvavel, poškodba pa ni mogla biti tako huda, saj ga je videl hoditi okrog že dva do tri dni po tem dogodku. Toženec oporeka tudi dejstvu, da so vse poškodbe nastale z njegovim ravnanjem, saj je imel tožnik že pred leti hujšo poškodbo glave in dvomi v to, kar so ugotovili v izvidih, saj je treba ločiti med staro in novo poškodbo. Poleg tega ni slediti, da so policisti na kraju ugotovili dejansko stanje.

Toženec se nadalje ne strinja z izvedenskim mnenjem, ki je priloženo tožbi, saj je slednjemu oporekal že v kazenskem postopku. Graja tudi višino odmerjene odškodnine, podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj ni bil zaslišan. Toženec prosi sodišče druge stopnje, da ga pri obravnavanju njegove pritožbe povabi na obravnavo, poleg tega pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje, podrejeno pa sodbo spremeni in odloči o sokrivdi tožnika. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

5. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo toženca, s katerim se zavzema za njegovo zavrnitev, s stroškovno posledico za toženca, medtem ko toženec odgovora na pritožbo tožnika ni vložil.

6. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

7. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo niti uradno upoštevane, niti v pritožbi toženca izrecno grajane procesne kršitve.

K pritožbi tožnika:

9. Tožnik v pritožbi pravilno navaja, da je bila BPP tožniku dodeljena zgolj za oprostitev stroškov iz petega odstavka 26. člena ZBPP oziroma zgolj za stroške sodnega izvedenca, ne pa tudi na stroške zastopanja po odvetniku. Iz podatkov spisa, in sicer iz dopisa Strokovne službe za brezplačno pravno pomoč z dne 19. 12. 2023 (l. št. 100) izhaja, da je bila tožniku dodeljena BPP, ki obsega oprostitev plačila vseh stroškov postopka iz petega odstavka 26. člena ZBPP, razen plačila sodnih taks. Prav tako je sodišče druge stopnje po vpogledu v odločbo BPP opr. št. 780/2023 z dne 19. 12. 2023, v skladu s tretjim odstavkom 38. člena ZBPP, ugotovilo, da je prosilec za brezplačno pravno pomoč (tožnik) v prošnji za brezplačno pravno pomoč navedel, da želi prejeti brezplačno pravno pomoč, za plačilo stroškov izvedenca. Na glavni obravnavi z dne 8. 11. 2023 je bil namreč izdan s sklep, da se določi izvedenec medicinske stroke, pri čemer je sodišče tožniku naložilo plačilo predujema za sodnega izvedenca v znesku 800,00 EUR. Slednje izhaja tudi iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 8. 11. 2023 (l. št. 89).

10. Glede na obrazloženo, je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da terjatev tožnika, ki zajema nastale pravdne stroške v deležu 71 %, preide na Republiko Slovenijo v celoti. Pritožbene navedbe, da je bila tožniku dodeljena brezplačna pravna pomoč zgolj zaradi oprostitve plačila stroškov iz petega odstavka 26. člena ZBPP, so tako utemeljene.

11. Ker je sodišče prve stopnje napačno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje (prva alineja 358. člena ZPP), posledično pa napačno uporabilo materialno pravo, je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremenilo tako, da je toženec dolžan tožniku povrniti vse nastale pravdne stroške v deležu 71 %, o višini katerih bo določeno s posebnim sklepom, razen stroška za sodnega izvedenca, katerega terjatev v deležu 71%, preide na Republiko Slovenijo, ker je tožniku bila dodeljena brezplačna pravna pomoč z odločbo Okrožnega sodišča na Ptuju, Bpp 780/2023 z dne 19. 12. 2023.

12. Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu je toženec dolžan povrniti njegove potrebne pritožbene stroške (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP), ki so: stroški za sestavo pritožbe v višini 200 točk, izdatki oziroma materialni stroški v višini 2 % (4 točke) po 11. členu Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), skupaj 204 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 122,40 EUR, skupaj z 22 % DDV (26,93 EUR) pa 149,33 EUR pravdnih stroškov, kar je toženec dolžan povrniti tožniku, kot izhaja iz točke IV. izreka te sodbe.

K pritožbi toženca:

13. Toženec v pritožbi neutemeljeno graja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, in sicer 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da sam ni bil zaslišan, saj je bil med izvajanjem tega pravdnega postopka v bolnišnici in to dvakrat, ima številne bolezni in ga vodenje tega postopka dodatno in hudo prizadene. Toženec prosi sodišče druge stopnje, da ga pri obravnavanju njegove pritožbe povabi na obravnavo.

14. Kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni del uradnega preizkusa 1 sodbe sodišča prve stopnje, zato jo je mogoče uveljavljati samo, če jo je pritožnik v pritožbi natančno in jasno konkretiziral, ob dodatnem pogoju iz 286.b člena ZPP, ki določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Navedene kršitve pooblaščenka toženca, ki je bila prisotna na zadnjem naroku ni uveljavljala. Nasprotno, iz zapisnika o zadnjem naroku za glavno obravnavo z dne 2. 9. 2024 (l. št. 146) izhaja, da na narok ni pristopil toženec, njegova pooblaščenka pa je nasprotovala zgolj spremembi tožbe, o kateri bi se naj izjavila v roku 8 dni. Ker tako toženec ni pravočasno grajal zgoraj navedene kršitve, so njegove pritožbene navedbe, da ima številne bolezni in ga vodenje tega postopka dodatno in hudo prizadene, nedopustne in jih pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati, ter ga posledično temu tudi ni zaslišalo.

15. Enako kot zgoraj velja za pritožbene navedbe, da so okoliščine starih poškodb tožnika znane tudi pričam, ki jih bo toženec šele predlagal. Kot obrazloženo, bi moral toženec ustrezne priče predlagati v postopku pred sodiščem prve stopnje, česar pa ni storil, niti v pritožbi ni obrazložil, zakaj tega pred sodiščem prve stopnje ni mogel storiti.

16. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, ki je priloženo tožbi in v zvezi s tem zatrjevanje, da je toženec slednjemu oporekal že v kazenskem postopku, ter da bo oškodovanca treba ponovno pregledati, sicer pa je ta okoliščina znana tudi pričam, ki jih bo toženec predlagal. Gre za izvedensko mnenje iz kazenskega postopka, ki je v predmetnem pravdnem postopku predstavljalo zgolj enega izmed dokazov, pri čemer je sodišče prve stopnje, kot bo obrazloženo, bilo glede temelja odškodninske odgovornosti vezano na kazensko obsodilno sodbo toženca.

17. V skladu z določbo 14. člena ZPP je v primerih, ko pravdno sodišče obravnava identično dejansko stanje, na podlagi katerega je predhodno že odločalo kazensko sodišče, pravdno sodišče vezano na pravnomočno kazensko sodbo. Ta vezanost zajema zakonske znake kaznivega dejanja, ki so zapisani v izreku in tudi del obrazložitve, ki se nanje nanaša. Iz opisa kaznivega dejanja iz kazenske obsodilne sodbe I K 15076/2020 z dne 19. 8. 2021 izhaja, da je toženec drugega telesno poškodoval, da je bil zaradi tega začasno in znatno oslabljen pomemben del telesa, začasno je bila precej zmanjšana njegova zmožnost za delo, začasno in znatno je bilo oslabljeno njegovo zdravje, s tem, ko je dne 7. 6. 2019 med 11.00 in 12.00 uro pred vhodom v kletno garažo stanovanjske hiše na naslovu X, pristopil do B. B. in ga s topim delom orodja udaril po glavi, pri čemer je B. B. utrpel prelom zunanje stene desnega čelničnega sinusa s prelomom in premikom med fragmenti na strehi desne očesne duplje in raztrganino kože na čelu, tako da je bil zaradi tega začasno in znatno oslabljen pomemben del njegovega telesa, začasno je bila precej zmanjšana njegova zmožnost za delo, začasno in znatno je bilo oslabljeno njegovo zdravje (točka I. izreka kazenske sodbe). Poleg tega je toženec drugega tako telesno poškodoval, da je bil zaradi tega začasno okvarjen del njegovega telesa, začasno je bila prizadeta njegova zunanjost in začasno je bilo okvarjeno njegovo zdravje, to pa je storil z nevarnim orodjem, s katerim se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari, s tem ko je dne 7. 6. 2019 med 11.00 in 12.00 uro pred vhodom v kletno garažo stanovanjske hiše na naslovu X, pristopil do A. A. in ga s topim delom orodja udaril po glavi, pri čemer je A. A. utrpel raztrganino kože na čelu in raztrganino kože na licu, tako da je bil zaradi tega začasno okvarjen del njegovega telesa, začasno je bila prizadeta njegova zunanjost in začasno je bilo okvarjeno njegovo zdravje, to pa je storil z nevarnim orodjem, s katerim se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari (točka II. kazenske sodbe). S tem je storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 in kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1.

18. Pritožbene navedbe, da je do poškodbe, če je ta sploh nastala, prišlo med prerivanjem, toženec pa ni zaznal nobene rane, iz katere bi tožnik krvavel, pri čemer poškodba ni mogla biti huda, saj je toženec videl hoditi tožnika že dva do tri dni po škodnem dogodku, so tako neutemeljene. Poleg tega toženec v pritožbi neutemeljeno ugovarja, da so vse poškodbe nastale z njegovih ravnanjem, saj je imel tožnik že pred leti hujšo poškodbo glave in dvomi v to, kar so ugotovili v izvidih. Kot obrazloženo, je pravdno sodišče vezano na dejstva, ki so ugotovljena v izreku pravnomočne kazenske obsodilne sodbe, zato toženec v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da takšne poškodbe niso mogle nastati. Iz izreka kazenske sodbe namreč izhaja, da je tožnik utrpel prelom zunanje stene desnega čelničnega sinusa s prelomom in premikom med fragmenti na strehi desne očesne duplje in raztrganino kože na čelu.

19. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da ni podana sokrivda tožnika (tč. 11., 12. in 13. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Izraženo prepričanje toženca, da ga je tožnik izzival in spodbujal sina k odvzemu kosilnice ter je tako v pretežni meri prispeval k škodnemu dogodku, saj je branil sebe in svoje premoženje, njegove odgovornosti v ničemer ne spreminja. Za obravnavani primer je namreč bistvena razlaga, da morebitno verbalno izražanje ne utemeljuje tako nesorazmernega ukrepa, kot je fizično poškodovanje tožnika, v kazenskem postopku celo kvalificirano kot huda telesna poškodba. 2 Zato pribava celotnega kazenskega spisa, iz katerega bi bilo razvidno izvajanje dokazov v kazenskem postopku, zlasti zagovor toženca, ki je tam uveljavljal silobran, ne bi mogla privesti do drugačne odločitve v zadevi.

20. Nadalje je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je tožniku zaradi ugotovljenega protipravnega ravnanja toženca nastala nepremoženjska škoda, pravilno presodilo, da je tožnik upravičen do denarne odškodnine zanjo. V 179. členu OZ so določena izhodišča za uporabo pravnega standarda pravična denarna odškodnina. Sodišče mora upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje strahu oziroma duševnih bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine (zadoščanje) in da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. V določbi sta izraženi dve temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije (vsak posameznik specifično doživlja svojo duševno celovitost in posege vanjo) in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine (poleg materialnih možnosti družbe je treba upoštevati okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih). Pri določitvi višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo gre torej za vrednotenje in ne matematični pristop. 3

21. Pritožbena zatrjevanja, da bodoče telesne bolečine ne sodijo v odmero odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, so neutemeljena. Bodoče telesne bolečine se namreč upoštevajo tudi pri odmeri odškodnine za telesne bolečine, 4 če je po običajnem teku stvari gotovo, da bodo trajale tudi v prihodnosti. 5 Ne glede na obrazloženo, pa za konkretni primer navedena pritožbena graja niti ni pravnorelevantna, saj sodišče prve stopnje pri odmeri denarne odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, ni prisodilo denarne odškodnine za bodoče telesne bolečine, saj kot je obrazložilo v tč. 17. obrazložitve, trajnih telesnih bolečin tožniku predmetna poškodba ni zapustila.

22. Toženec neutemeljeno graja tudi, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je prišlo do odškodnine iz naslova telesnih bolečin v višini 5.000,00 EUR. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obsežno pojasnilo oziroma obrazložilo višino prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (glej tč. 16., 17., 18., 19., 20. in 21. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) ter pravilno dokazno ocenilo izvedensko mnenje, v katerem je izvedenec ugotovil, da je tožnik trpel hude telesne bolečine ob samem dogodku, občasne hude bolečine do 4 dni, lažje stalne telesne bolečine do 14 dni, občasne pogosteje do 4 tedne in občasne redkeje nadaljnji mesec, trajnih bolečin pa poškodba ni pustila. Tožnik je torej v posledici škodnega dogodka utrpel zlom čelnice v predelu čelničnega sinusa - zunanje lamine in zgornjega dela očesne votline desno ter raztrganino v področju čela desno. Ob tem je trpel tudi neugodnosti in nevšečnosti, opravil je en ambulantni pregled pri kirurgu, dva pregleda pri ORL specialistu in štiri preglede pri pristojnem splošnem zdravniku, prav tako je bil hospitaliziran 4 dni, enkrat pa je bil operiran v splošni anesteziji. Opravil je vsaj eno RTG slikanje in CT preiskavo. V času hospitalizacije je štiri dni prejemal protibolečinske injekcije, tekočine in antibiotike v obliki infuzij in injekcij, do zaključka zdravljenja pa do 6 tednov protibolečinske tablete. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ocenjuje, da je odškodnina iz tega naslova v višini 5.000,00 EUR primerna.

23. Prav tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da je tudi tožnik star 80 let in ima verjetno veliko bolezni, ki odpadejo na degenerativne bolezni in teh njegovih neugodnosti ne gre vključevati v vzročno zvezo s poškodbo iz škodnega dogodka. V skladu s teorijo "jajčne lupine", je povzročitelj škode odgovoren tudi za tisto škodo, katere nastanek ali obseg sta pogojena z osebnimi lastnostmi in stanji oškodovanca. Uporaba navedene teorije je tipična v primerih nemih degenerativnih sprememb, ki se manifestirajo šele s škodnim dogodkom. Iz ustaljene sodne prakse 6 izhaja, da degenerativne spremembe niso pravno relevanten (so)vzrok za nastanek škode, kadar so (1) neme, torej da oškodovanec zaradi njih pred škodnim dogodkom ni imel nobenih težav, in (2) so se manifestirale zaradi škodnega dogodka. Ta dva pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Iz sodne prakse pa je mogoče izluščiti še tretji pogoj, in sicer, da so se prej neme degenerativne spremembe izrazile ob samem škodnem dogodku oziroma neposredno po njem. 7 Ne glede na to pa je že sodišče prve stopnje v tč. 19. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje glede degenerativnih sprememb pojasnilo, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da slabša kvaliteta kosti v starosti sama po sebi ne povzroča nobenih težav, saj je čelna kost v tem delu zelo tanka in da bi pri takšnem udarcu počila prav vsakomur, ter da njegova starost na poškodbo ni imela vpliva. Sodišče druge stopnje je vpogledalo v izvedensko mnenje z dne 18. 4. 2024 (l. št. 117), iz katerega izhaja, da izvedenec ni našel podatkov o predhodnih stanjih oziroma poškodbah, ki bi lahko vplivale na potek zdravljenja ali obseg trajnih posledic. Sodni izvedenec pa je med drugim tudi izpovedal, da "bi enaka poškodba lahko nastala tudi pri mlajšem človeku in da ne vidi nobene razlike med čelno kostjo starejšega in mlajšega človeka, v tem predelu je namreč čelna kost zelo tanka, takšen udarec pa prav gotovo lahko povzroči poškodbe, kot so opisane".

24. Sodišče prve stopnje je prisodilo tudi odškodnino za strah, ki ga je tožnik trpel v posledici škodnega dogodka v višini 1.000,00 EUR, ki ni pritožbeno sporen. Skupaj je bila tako tožniku odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 6.000,00 EUR, kar predstavlja 4 kratnik povprečnih mesečnih neto plač v Republiki Sloveniji, 8 kar je primerna odškodnina glede na naravo in težo poškodbe ter posledice, ki jih je tožnik utrpel v posledici škodnega dogodka. 9

25. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo toženca zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v točki I izreka (353. člen ZPP).

26. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Odgovor tožnika na pritožbo toženca, pa ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi in je bil v tem smislu nepotreben (prim. prvi odstavek 155. člena ZPP) in tako tožnik krije sam stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Glej tudi: VSL Sodba I Cpg 506/2022 z dne 23. 3. 2023.

2 Tako sodna praksa, ki je na tem področju ustaljena - prim. VSRS II Ips 1024/2008 z dne 9. 2. 2012, II Ips 346/2008 z dne 12. 12. 2011, II Ips 325/2009 z dne 22. 11. 2012 in druge.

3 VSRS Sodba II Ips 135/2019 z dne 5.6.2020 in številne druge.

4 Glej: VSL Sodba II Cp 489/2019 z dne 22. 5. 2019.

5 Jadek Pensa, D., Denarna odškodnina (179. člen OZ), v: Obligacijski zakonik (OZ), splošni del s komentarjem, 1. knjiga, redaktorja Juhart, M., Plavšak, N., Ljubljana: GV Založba, 2003, str. 1026.

6 VSRS II Ips 1198/2008 z dne 18. 6. 2009.

7 Glej: VSM Sodba I Cp 464/2023 z dne 21. 11. 2023.

8 Povprečna mesečna plača je v času odločanja sodišča prve stopnje znašala 1.485,23 EUR, po podatkih www.stat.si

9 Glej tudi: VDSS Sodba Pdp 320/2011 z dne 20. 5. 2011 in VSL Sodba in sklep II Cp 4246/2008 z dne 8. 4. 2009.