Court dismisses appeal against order for company to prepay litigation costs in shareholder derivative suit.

I. Pritožba družbe A. d.o.o., Ulica 2, Ljubljana, ki jo zastopa B. o. p., d. o. o., se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Določba četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 predstavlja lex specialis, t.j. izjemo od splošnega pravila iz 3. člena ZST-1, po katerem mora sodno takso plačati tisti, ki je predlagal uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, in 152. člena ZPP, po katerem vsaka stranka sama predhodno krije svoje stroške postopka. Namen zakonodajalca, ki je določil, da stroške postopka in stroške posebnega zastopnika krije družba, je v olajšanju položaja družbenikov, ki lahko z družbeniško tožbo brez stroškovnih obremenitev nadomestijo ali sanirajo opuščena ravnanja družbe same, ki bi primarno morala poskrbeti za to, da družbeniki in poslovodje pravilno ter vestno izpolnjujejo svoje obveznosti v razmerju do družbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da mora družba A. d. o. o., v roku 30 dni od prejema sklepa založiti 2.788,97 EUR predujma za stroške postopka na račun sodišča, sicer ga bo sodišče od družbe izterjalo po uradni dolžnosti.

2. Zoper takšen sklep se je pritožila družba A. d. o. o., smiselno zaradi napačne uporabe materialnega prava in določil pravdnega postopka. Predlagala je, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je v tej zadevi že odločalo 24. 1. 2025 z zadevo I Cpg 592/2024 o plačilu sodne takse za tožbo. Iz podatkov spisu izhaja, da gre v tej zadevi za tožbo actio pro socio, torej da družbenik v svojem imenu in za račun družbe v skladu s tretjim odstavkom 503. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) zahteva plačilo od poslovodje tožene stranke zaradi škode, ki naj bi družbi nastala, saj naj ne bi opravil svoje dolžnosti v zvezi z vodenjem družbe. Tožnica je tožbo vložila kot družbenica v svojem imenu in za račun družbe. Stroške je v takem primeru dolžna kriti družba, in med te stroške spadajo tudi stroški za plačilo sodne takse za tožbo in drugi stroški. Po določbi 4. odstavka 503. člena ZGD-1 sodišče s sklepom naloži družbi, da založi predujem za te stroške. Če družba predujma ne založi, ga sodišče izterja po uradni dolžnosti. Po navedenem sklepu Višjega sodišča v Ljubljani je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep, s katerim je družbi naložilo založitev predujma stroškov. Višino predujma je določilo na podlagi odmerjene sodne takse v višini 1.893,00 EUR in odvetniških stroškov tožeče stranke v zvezi z vloženo tožbo v skupni višini 895,97 EUR, kar vse skupaj znaša v izreku navedeni predujem v višini 2.788,97 EUR.

6. Pritožnica v pritožbi napačno navaja, da sodišče ne more zavezati družbe k plačevanju predujma za stroške, saj ni udeležena v tem postopku. Po splošnih pravilih procesnega prava načeloma drži, da ni mogoče zavezati k plačilu nekoga, ki ni stranka postopka in torej v postopku nima procesne in materialnopravne legitimacije. Vendar pa obstajajo zakonsko določene izjeme in določba četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 ter obstoječa sodna praksa VSL I Cpg 330/2023, I Cpg 129/2024, I Cpg 255/2023, itd. določajo, da je družba tista, ki mora založiti predujem za stroške v pravdah actio pro socio. Določba 4. odstavka 503. člena ZGD-1 predstavlja lex specialis, t.j. izjemo od splošnega pravila iz 3. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), po katerem mora sodno takso plačati tisti, ki je predlagal uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, in 152. člena Zakona o pravdnem postopku, po katerem vsaka stranka sama predhodno krije svoje stroške postopka. Namen zakonodajalca, ki je v citiranem določilu 503. člena ZGD-1 določil, da stroške postopka in stroške posebnega zastopnika krije družba, je v olajšanju položaja družbenikov, ki lahko z družbeniško tožbo brez stroškovnih obremenitev nadomestijo ali sanirajo opuščena ravnanja družbe same, ki bi primarno morala poskrbeti za to, da družbeniki in poslovodje pravilno ter vestno izpolnjujejo svoje obveznosti v razmerju do družbe. Actio pro socio tako predstavlja nekakšen nadzorni mehanizem družbenikov nad delovanjem drugih deležnikov in poslovodje v družbi. 1 Napačna je torej pritožbena navedba, da takšno postopanje glede naložitve plačila predujma družbi predstavlja kolaps pravnega reda.

7. Prav tako nima prav pritožba v delu, da sicer sodišče s sklepom družbi lahko naloži, da založi predujem za stroške, vendar tega ne stori samo, temveč odloča na podlagi procesno ustrezno postavljenega zahtevka. Takšna ugotovitev iz ZGD-1 ne izhaja, prav tako pa ne iz citirane sodne prakse. Poleg tega je tožnica v ugovoru z dne 17. 6. 2024 navedla, da mora sodišče s sklepom družbi A. d.o.o. naložiti, naj založi predujem za vse stroške celotnega postopka in naj nato sodno takso plača iz založenega predujma. Torej ne drži, da tožnica tega ne bi predlagala, vendar kot rečeno, to ni bistveno.

8. Nadalje pritožnica navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje najprej v okviru predhodnega preizkusa ugotoviti ali je tožba sploh sposobna obravnave in to še preden je določilo predujem za postopek. 2 Nadalje pritožnica navaja, da če je pritožnica družbenica, je soimetnica družbeniškega deleža in bi morala vložiti tožbo v imenu vseh imetnikov poslovnega deleža. Pritožnica namreč trdi, da je poslovni delež številka 305724 v skupnem imetništvu tožnice in toženca. Actio pro socio je korporativna pravica, ki ni vezana na osebo, temveč na poslovni delež in pravice in obveznosti poslovnega deleža morata imetnika uresničevati skupno v skladu z določbo prvega odstavka 480. člena ZGD-1.

9. Pritožnica zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje o procesni predpostavki odločiti, preden je družbi naložilo založitev predujma za stroške postopka. Možnost uveljavljanja družbeniške tožbe je individualna pravica osebe, ki ima ob vložitvi tožbe položaj družbenika. Določba 503. člena ZGD-1 družbeniku družbe z omejeno odgovornostjo podeljuje aktivno procesno legitimacijo za sodno uveljavljanje pravic, ki pripadajo družbi. Gre torej za primer, ki predstavlja izjemo od splošnega pravila, da je aktivno procesno legitimiran za vložitev tožbe tisti, ki zatrjuje, da je upravičenec iz materialnopravnega razmerja. V primeru družbeniške tožbe sta aktivna procesna legitimacija in aktivna stvarna legitimacija ločeni. Nosilec pravice iz materialnopravnega razmerja je družba, aktivno procesno legitimacijo pa ima tudi družbenik. 3 Aktivna procesna legitimacija je procesna predpostavka. Če ni izpolnjena, tožba ni dopustna in jo sodišče zavrže. Preizkusu, ali so podane procesne predpostavke, je namenjen predhodni preizkus tožbe. Z odločitvijo o kakšnem vprašanju, ki je nastalo med predhodnim preizkusom tožbe, lahko sodišče počaka do prejema odgovora na tožbo, če ni zadostne podlage, da bi jo sprejelo pred tem (275. člen ZPP). Predhodni preizkus tožbe se opravi na podlagi podatkov v tožbi in dejstev, ki so sodišču znana in jih lahko upošteva po uradni dolžnosti (splošno znana dejstva), izjemoma na podlagi preverjanja odločilnih okoliščin na primeren in hiter način. Temeljitejše preverjanje dejstev je v tej fazi nesmiselno, zato se redno dokazovanje ne izvaja. Če sodišče na podlagi razpoložljivih podatkov ne more sprejeti določene odločitve, nadaljuje postopek, kot da je ta predpostavka izpolnjena, in o njej odloči v naslednji fazi, ko je to mogoče, po prejemu odgovora na tožbo ali še pozneje, ko zbere potrebno podlago. 4

10. Sodišče prve stopnje v tej zadevi na podlagi razpoložljivih podatkov še ni sprejelo odločitve ali je podana procesna predpostavka aktivne procesne legitimacije tožnice. Pritožnica zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje o tej procesni predpostavki odločiti, preden je družbi naložilo založitev predujma za stroške postopka. Če sodišče na podlagi razpoložljivih podatkov še ne more sprejeti odločitve o izpolnjenosti določene procesne predpostavke, mora nadaljevati postopek, kot da je ta predpostavka izpolnjena, in o njej odločiti v naslednji fazi, ko je to mogoče.

11. Po obrazloženem in ker višje sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 163. člena ZPP, saj bo o stroških postopka sodišče odločilo v končni odločbi.

1 Glej tudi VSL sklep I Cpg 443/2023.

2 Poleg ne drži trditev, da tožnica ni družbenica, ker da je veljavno izključena, in takšne tožbe ne mora vlagati, saj iz zgodovinskega izpiska iz sodnega/poslovnega registra izhaja nasprotno dejstvo (priloge spisa A7).

3 Ustava RS v 23. členu vsakomur zagotavlja pravico, da bo sodišče odločalo o njegovih pravicah. Iz te določbe izhaja, da ne obstaja ustavna pravica od sodišča zahtevati varstvo tujih pravic. Zakon sme vedno določiti več pravic, kot bi jih po Ustavi moral zagotoviti. Okoliščina, da je kot ustavna pravica priznana le pravica do sodnega varstva svojih pravic, zakonu ne preprečuje, da za določene primere dopusti tudi tožbe, s katerimi tožnik zahteva pravno varstvo tujih pravic. Za takšen primer razširitve procesne legitimacije gre tudi pri družbeniški tožbi. Glej A. Galič, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, str. 313-315 in M. Dolenc, Procesna vprašanja glede tožb po Zakonu o gospodarskih družbah, Podjetje in delo 6-7/2014, str. 1072-1074 in VSL Sklep I Cpg 330/2023.

4 V. Rijavec, Pravdni postopek : zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 545 in 546.