Appeal allowed; appeal court quashed first instance judgment for procedural error in evidence handling.

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Če glede (ne)obstoja odločilnih dejstev med strankama ni spora, ni potrebno nikakršno branje dokaznih listin, zasliševanje prič in sploh sleherni dokazni postopek. Ta se izvaja samo glede tistih izmed odločilnih dejstev, ki jih ena stranka zatrjuje, druga pa zanika.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnica iztožuje preostanek plačila po računu za mizarska dela, ki ji jih je naročil toženec za potrebe zobozdravstvene ordinacije svojega potencialnega najemnika. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Tožnica se pritožuje, toženec pa odgovarja, da neutemeljeno in naj se pritožba zavrne.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pojem odločilnih dejstev je pri sojenju eden najosnovnejših. To so dejstva, od obstoja katerih je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka. V množici dejstev, ki jih stranke v pravdah zatrjujejo, praktično vedno vsa niso odločilna. Katera so takšna v posameznem sporu, pove ustrezno razloženo materialno pravo (zakon, pogodba). V vsakem primeru pa (po definiciji) velja, da če tako dejstvo obstaja, bo tožbenemu zahtevku zato mogoče ugoditi, sicer pa bo zato brez nadaljnjega zavrnjen (v prvem primeru je pridržek, ker iztoževana pravna posledica - v tej zadevi je to plačilo preostanka cene - nikoli ni odvisna samo od obstoja enega, ampak več dejstev hkrati; pri ugovorih je to lahko drugače, npr.: "Sem že vse plačal." ). Če glede (ne)obstoja odločilnih dejstev med strankama ni spora, ni potrebno nikakršno branje dokaznih listin, zasliševanje prič in sploh sleherni dokazni postopek (prim. prvi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Ta se izvaja samo glede tistih izmed odločilnih dejstev, ki jih ena stranka zatrjuje, druga pa zanika. Identifikacija odločilnih dejstev v neredko neurejenem gradivu, ki ga stranki predstavita sodišču, je sama srž sojenja. Je kompas, ki sodišče us­merja pri odločanju, ali naj izvede dokazni postopek, konkretno o čem in konkretno kako (na kaj bo pozorno v listinah; kaj naj vpraša koga od zaslišanih, če tega ne bodo že sami povedali ali odgovorili na vprašanja strank, itn.). Nazadnje pa bo ta identifikacija diktirala obrazložitev ("račun"), ki jo (ga) bo o vsej tej svoji dejavnosti moralo dati strankama za svojo sodbo.

5. Izpodbijani sodbi takšno urejevalno vodilo manjka. Trditve strank o dejstvih so povzete brez reda. Na kaj je bil osredotočen in zakaj je bil sploh potreben dokazni postopek, iz prvostopenjske obrazložitve jasno ne izhaja. Enako so zaslišanja tož­ničinega direktorja in toženca ter ene priče povzeta (prekopirana?), na enem mestu se je pri pretvorbi premega govora v odvisni izmaknila sprememba prve osebe v tretjo: "Kaj drugega kot tlorisov nismo imeli," namesto "niso") brez razločevanja, kaj je v njih pomembno in kaj ne; za zaključek pa je sodišče zapisalo, da je vsem trem verjelo in da njihova zaslišanja potrjujejo "trditve iz vlog pravdnih strank glede celotnega posla od prevzema ponudbe do izvedbe del" . To bralca zbega. V takšnem primeru bi bilo tožbeni zahtevek mogoče zavrniti, če tožba ne bi bila sklepčna (tj. če iztoževano plačilo ne bi po materialnem pravu dosledno izhajalo iz tožničinih trditev, neoziraje se na to, ali so te resnične ali ne; prim. tretji odstavek 318. člena ZPP - toda čemu tedaj sploh izvajati dokazni postopek?) ali če bi bil dokazan kateri od toženčevih ugovorov (toda če so bila dejstva, na katerem ta ugovor temelji, sporna, kako da je z zaslišanjem svojega direktorja tudi tožnica "potrdila trditve iz svojih vlog glede celotnega posla od prevzema ponudbe do izvedbe del" ; če pa dejstev, iz katerih je toženec izpeljeval svoj ugovor, tož­nica ni zanikala, potem niso bila sporna in dokazni postopek ni potreben?).

6. Razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje strnilo v eno kratko (20.) točko na koncu obrazložitve, vendar ti delno niso jasni, delno ne pravilni in nasprotujejo povzetku tožničinih navedb v predhodni obrazložitvi izpodbijane sodbe. Prvič, sodišče je tam navedlo, da je dejstvo, da je toženec ugovarjal, da vseh zaračunanih del tožnica ni izvedla, da je nekatera zaračunala dvakrat in nekatera preveč (to se po razumevanju pritožbenega sodišča povezuje s tretjo točko, gl. v nadalj.). Drugič je navedlo, da iz opombe v predračunu izhaja, da bo končni obračun narejen po končanih delih glede na dejansko vgrajeni material, tožnica pa ni predložila "nobene dokazne listine v smislu končnega obračuna". To je narobe, saj utemeljenost zahtevanega plačila ni odvisna od izdelave kakršnekoli listine. Očitno je bila dogovorjena t. i. enotna cena (prim. 654. člen Obligacijskega zakonika, OZ), da pa se njeno plačilo uspešno iztoži, je treba zatrjevati, katere so bile dogovorjene enote (tekoči meter, kos pohištva …) in kakšne so bile dogovorjene cene teh enot (pri podjemni pogodbi je še ta posebnost, da če stranki ne poskrbita za konkreten dogovor o ceni ali tožeča stranka ustnega dogovora o ceni ne zmore dokazati, jo določi sodišče na način iz drugega odstavka 642. člena OZ, trditve in dokaze o relevantnih kriterijih po tej določbi pa je v nekaterih primerih - pritožbeno sodišče se ne izreka o tem, ali zadevni je ali ni tak - od strank primerno izvabiti z materialnim procesnim vodstvom; 285. člen ZPP in nasl.) ter koliko teh enot je bilo vgrajenih, in če je karkoli od tega sporno, to tudi dokazati. Tretjič pa je sodišče navedlo, da tožnica ni podala "trditev niti listin glede popisa dejansko izvedenih del, bi ga pa glede na ugovore toženca moral[a], saj je bilo dokazno breme na nje[n]i strani" .

7. Tu je najprej pomešano trditveno in dokazno breme. Prvo je pojmovno (logično) pred drugim, in če stranka, ki jo bremeni, da navede vsa dejstva, ki utemeljujejo njen zahtevek ali ugovor, tega ne stori že glede enega od teh dejstev, je odveč oziranje k dokazom (vsem predloženim in predlaganim dokazom v zvezi s celotno tožbo ali ugovorom) in k dokaznemu bremenu (utrjeno je stališče, da preko vsebine dokazov stranka ne more nadomeščati svojega pomanjkljivega opisa dejanskega stanja). Če torej tožnica skozi postopek na prvi stopnji res ne bi bila podala "trditev glede popisa dejansko izvedenih del", kar nedvomno je spadalo k njenemu trditvenemu bremenu tožeče podjemnice, bi njena tožba ostala nesklepčna, branje dokaznih listin in vsa zaslišanja pa bi bila odveč.

8. Bolj pomembno pa je to, da je sodišče prve stopnje pri povzemanju tožničinih trditev v 7., 8. in 10. točki svoje obrazložitve že samo reklo, da je bil predračun pripravljen za ceno 29.280 (brez davka 24.000) EUR glede na tekoči meter po toženčevem tlorisnem načrtu ordinacije, kakršna je bila nato tudi prva točka končnega računa za plačilo skupno 36.075,40 (brez davka 29.570) EUR. Druga točka tega računa pa so bili dodatno izdelani in montirani leseni elementi za ceno (brez davka) 5570 EUR, in sicer v garderobi ena dodatna omarica, v recepciji štirje dodatni predali, v mali sobi pet predalov in omarica na kolesih s šestimi predali, v sobi 2 "omara 2 x 5 predali", v sobi 3 dve viseči omarici ter še dve omarici v dveh kopalnicah. Povzeto je tudi bilo, da ni bilo sporno, da tožnica zaradi zamujanja drugih toženčevih izvajalcev (pleskarja, električarja, dobavitelja bele tehnike …) ni izvedla (za kar torej ne odgovarja, prim. tretji odstavek 626. člena OZ) vseh del po predračunu, za kar je tožencu izdala dobropis 1500 (brez davka 1229,51) EUR. Po oceni pritožbenega sodišča je vsaj na prvi pogled videti (izpodbijana sodba nima jasne analize o nasprotnem), da tožničina tožba je sklepčna (se pravi, da ne drži zgoraj citirani nosilni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, da tožnica ni podala "trditev […] glede popisa dejansko izvedenih del" ).

9. Tožnica v pritožbi tudi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje prezrlo njene navedbe iz vloge z dne 9. 6. 2022, v kateri je odgovarjala na toženčev "podroben seznam (po njegovo) nenarejenih del" (20. točka obrazložitve vsebuje napotilo na 15. točko, kjer je ta seznam povzet), in sicer tako, da trdi, da kar ni bilo narejeno, je bodisi zajeto v maloprej omenjenem dobropisu bodisi ni bilo naročeno.

10. S tem, da je prezrlo pravkar navedene navedbe in dokaze, je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka na način iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev tožničine pravice do izjave), vsa zgornja obrazložitev predtem pa utemeljuje bistveno procesno kršitev po 14. točki istega odstavka, da sodbe zaradi nejasnih in protislovnih razlogov o odločilnih dejstvih ni mogoče preizkusiti. Zato jo je bilo treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). V njem je bodisi treba zgolj napisati novo sodbo z natančnejšo analizo zbranega procesnega gradiva bodisi je treba z morebitnim materialnim procesnim vodstvom razčistiti morebitne nejasnosti v gradivu, ki sta ga ponudili pravdni stranki. Ni primerno, da bi to prvič počelo pritožbeno sodišče, saj bi bila pravica strank, da se pritožita, s tem vsa izvotlena.

11. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.