Appeal dismissed; temporary injunction remains valid until enforcement concludes despite final judgment due to ongoing estate proceedings.

I. Pritožba zoper I. in II. točko izreka se zavrže.

II. Pritožba zoper III. točko se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

III. Tožniki sami krijejo svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Predmetna začasna odredba je izdana z veljavnostjo do konca izvršilnega postopka, kar se nesporno še ni zgodilo, kljub pravnomočni odločitvi v tej pravdi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Dne 2. 7. 2009 je bila tedaj proti toženki A. A. in sedanjemu tožencu izdana začasna odredba, s katero se je denarna terjatev tožnikov zavarovala s prepovedjo odtujitve in obremenitve naštetih nepremičnin z veljavnostjo do konca izvršilnega postopka v predmetnem sporu.

2. Postopek zavarovanja je že ustavljen proti A. A. (ker ni več stranka pravdnega postopka).

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ponovno (po razveljavitvi prve odločitve s sklepom tukajšnjega sodišča I Cp 1466/2023) presojalo zahtevo toženca za izbris omenjene začasne odredbe iz zemljiške knjige. Toženec navaja, da je postopek že več let pravnomočno končan in da ni več zakonitih razlogov za začasno odredbo.

4. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlogu delno ugodilo in postopek zavarovanja v korist drugega tožnika ustavilo v delu, ki se nanaša na nepremičnino (stanovanje X) (I. in II.), in sicer zato, ker je sklep o izvršbi v izvršilnem postopku drugega tožnika kot upnika na to nepremičnino že zaznamovan v zemljiški knjigi. V ostalem delu je predlog zavrnilo in s tem prepoved razpolaganja za ostale nepremičnine in za terjatev prvega tožnika ohranilo v veljavi (III.).

5. Zoper sklep se pritožuje toženec, ki predlaga njegovo razveljavitev. Navaja, da je pravdni postopek že več kot 10 let končan in bi se upnik lahko poplačal, tako pa je njegovo premoženje blokirano za nedoločen čas, tak sklep je neustaven, kršene so mu človekove pravice. Sklicuje se na svojo pritožbo z dne 15. 7. 2009, v kateri je navedel vse razloge.

6. Na pritožbo so odgovorili tožniki, predlagali njeno zavrnitev in opredelili stroške postopka. Pojasnjujejo zamude teka zapuščinskega postopka, ki naj bi ga oviral ravno toženec in zahtevajo povrnitev stroškov.

7. Pritožba delno ni dopustna, delno pa ni utemeljena.

8. Zoper odločitev, s katero je njegovemu predlogu ugodeno, pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo, zato je bilo treba to proti I. in II. tč. izreka zavreči (1. in 3. odst. 343. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

9. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da pogoji za ustavitev postopka zavarovanja po 278. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki ga sodišče prve stopnje korektno povzema v tč. 5. obrazložitve svojega sklepa, še niso v celoti izpolnjeni.

10. Predmetna začasna odredba je izdana z veljavnostjo do konca izvršilnega postopka, kar se nesporno še ni zgodilo, kljub pravnomočni odločitvi v tej pravdi. Razlog za to je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, in sicer je v tem, da zapuščinski postopek po prvemu tožniku še ni končan. V njem so po podatkih zapuščinskega sodišča, ki jih povzema sodišče prve stopnje v tč. 11. obrazložitve in jim pritožba ne nasprotuje, v dediščinski skupnosti vse pravdne stranke, torej tudi toženec, upravitelja zapuščine pa ni predlagal nihče. Ker je tako, ni mogoče zaključiti, da upnik ni pokazal interesa za poplačilo svoje terjatve, ki je zavarovana, in je torej zavarovanje še vedno potrebno.

11. Kljub neobičajni situaciji, da je predmetna začasna odredba v veljavi že več kot 15 let, je treba očitke o kršenju ustavnih in konvencijskih človekovih pravic pritožnika na podlagi njegovih navedb zavrniti. Pritožnik ne pojasni, zakaj svojega dolga prostovoljno ne poplača. Ex abundate cautela : za primer, da bi bilo ugotovljeno, da toženec drugega premoženja za poplačilo, kot je to, na katerega se nanaša začasna odredba, nima, pa bi moral za svoj uspeh izkazati, da mu toženci kot sodediči v zapuščinskem postopku po pok. tožniku njegovo prodajo preprečujejo. Tudi tega ne trdi. V zvezi s tem pa kaže poudariti tudi, da vsak dedič lahko predlaga upravitelja zapuščine (2. odst. 145. čl. Zakona o dedovanju), kar pomeni, da bi to lahko storil tudi toženec kot eden od tožnikovih dedičev. Če tega ni storil, enake pasivnosti ne more uspešno očitati svojim sodedičem.

12. Na vsebinske pritožbene očitke je s tem odgovorjeno. Ker je pritožba samostojno pravno sredstvo, pritožbeno sodišče pritožniku ne odgovarja na navedbe, ki jih je podal v kakšni drugi vlogo oz. drugem pravnem sredstvu.

13. Pritožbo zoper III. točko izreka sklepa je bilo zato treba zavrniti in sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrditi (2. tč. 365. čl. ZPP), odločitev o stroških za odgovor na pritožbo pa temelji na 155. čl. ZPP.