Appeal dismissed; tenant's voluntary lease termination and property return justify landlord's legal costs despite procedural withdrawal.

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženca sta dolžna v roku 15 dni tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago za odločitev o stroških postopka opredelilo prvi odstavek 158. člena ZPP, v skladu s katerim mora tožeča stranka, ki je umaknila tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka zahtevek izpolnila; ter 157. člen ZPP, po katerem mora v primeru, če tožena stranka ni dala povoda za tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, tožnik povrniti njene pravdne stroške. Toženec da povod za tožbo, ko tožnik na podlagi njegovih ravnanj pred pravdo upravičeno sklepa, da bo za varstvo njegovih pravnih interesov potrebna sodna intervencija. Za odločitev o stroških postopka po umiku tožbe in ustavitvi postopka ni pravno odločilno, ali je bil oziroma bi bil tožbeni zahtevek utemeljen.

Toženca sta se sprva zahtevku upirala, nato pa sta najprej sama odpovedala najemno pogodbo in pripoznala tožbeni zahtevek za odpoved najemne pogodbe ter s potekom odpovednega roka prostovoljno izročila nepremičnino tožnici. S takšnim ravnanjem sta izpolnila vse, kar je tožnica uveljavljala s tožbenim zahtevkom; tožnica je v celoti dosegla s tožbo zasledovani cilj in izgubila pravni interes za nadaljnje vodenje postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje postopek zaradi umika tožbe ustavilo (I. točka izreka) in tožencema naložilo, da tožnici povrneta 732,31 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Toženca vlagata pritožbo zoper odločitev o stroških. V pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevek tožnice za povračilo stroškov zavrne in ji naloži povrnitev njunih pravdnih stroškov; podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglašata pritožbene stroške.

Kot bistveno navajata, da sta v odgovoru na tožbo res prerekala tožničine trditve in nasprotovala zahtevku, vendar sta kasneje sama odpovedala najemno pogodbo na podlagi določbe 102. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1). Do izpraznitve nepremičnine ni prišlo zaradi razlogov, ki jih je tožnica navedla v tožbi, ampak zaradi enostranske odpovedi najemne pogodbe s strani tožencev. Krivdni razlogi za odpoved najemne pogodbe niso podani.

Sodišče se nepravilno sklicuje na določbo 158. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ta določba ureja vprašanje povračila stroškov toženi stranki, ne pa vprašanja upravičenosti tožeče stranke do povrnitve njej nastalih stroškov. Sodišče bi moralo ob uporabi 155. člena ZPP presoditi (ne)potrebnost tožbe v času njene vložitve, upoštevajoč zatrjevano dejansko in pravno podlago tožbenega zahtevka. V nasprotju s tem ni presojalo, ali je bila tožba ob vložitvi potrebna in upravičena, temveč je navedlo le, da je bila sodna intervencija potrebna. Ta ugotovitev je neobrazložena, zato je sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje, da sta toženca tožnici dolžna povrniti stroške postopka, temelji na ugotovitvi, da je tožnica tožbo za odpoved najemne pogodbe in izpraznitev nepremičnine umaknila neposredno za tem, ko sta toženca najprej z odpovedjo najemne pogodbe in pripoznavo zahtevka za odpoved najemne pogodbe ter nato z izselitvijo iz nepremičnine in njeno vrnitvijo v posest tožnici v celoti izpolnila tožbeni zahtevek.

6. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago za odločitev o stroških postopka pravilno opredelilo prvi odstavek 158. člena ZPP, v skladu s katerim mora tožeča stranka, ki je umaknila tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka zahtevek izpolnila; ter 157. člen ZPP, po katerem mora v primeru, če tožena stranka ni dala povoda za tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, tožnik povrniti njene pravdne stroške.

7. Toženec da povod za tožbo, ko tožnik na podlagi njegovih ravnanj pred pravdo upravičeno sklepa, da bo za varstvo njegovih pravnih interesov potrebna sodna intervencija. 1 Toženca sta tako pred vložitvijo tožbe kot v odgovoru na tožbo nasprotovala prenehanju najemne pogodbe in zavračala izpraznitev nepremičnine, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila z vidika tožeče stranke in njenih interesov vložitev tožbe potrebna in upravičena. Delna pripoznava tožbenega zahtevka in njegova izpolnitev tožencev tako ne upravičujeta do povrnitve stroškov, hkrati ju ne razbremenjujeta plačila stroškov tožeče stranke.

8. Za odločitev o stroških postopka po umiku tožbe in ustavitvi postopka ni pravno odločilno, ali je bil oziroma bi bil tožbeni zahtevek utemeljen. 2 Nepomembne so zato pritožbene navedbe, s katerima toženca nasprotujeta obstoju krivdnih razlogov za odpoved najemne pogodbe in utemeljujeta razloge za izpolnitev zahtevka.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je umik tožbe posledica izpolnitve zahtevka. Tožnica je trdila, da sta toženca tudi po opominu kršila sklenjeno najemno pogodbo, zato je zahtevala sodno odpoved najemne pogodbe in izpraznitev nepremičnine. Toženca sta se sprva zahtevku upirala, nato pa sta najprej sama odpovedala najemno pogodbo in pripoznala tožbeni zahtevek za odpoved najemne pogodbe ter s potekom odpovednega roka prostovoljno izročila nepremičnino tožnici. S takšnim ravnanjem sta izpolnila vse, kar je tožnica uveljavljala s tožbenim zahtevkom; tožnica je v celoti dosegla s tožbo zasledovani cilj in izgubila pravni interes za nadaljnje vodenje postopka. Ravnanje tožencev tako objektivno gledano predstavlja izpolnitev tožbenega zahtevka, subjektivni razlogi, ki so ju pri tem vodili, za odločitev niso pomembni. Ker v pritožbenem postopku ni sporno, da je tožnica tožbo umaknila takoj po izpolnitvi zahtevka, je sodišče prve stopnje stroškovno odločitev pravilno oprlo na izjemo, določeno v zadnjem delu stavka prvega odstavka 158. člena ZPP, in pravilno odločilo, da sta toženca dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške. V takšni odločitvi je vsebovana odločitev o neutemeljenosti zahteve tožencev za povrnitev stroškov, zato se v izreku sklepa o njih ni bilo treba posebej izreči.

10. Sodišče prve stopnje je zadosti pojasnilo vse zgoraj navedene okoliščine, na katerih temelji stroškovna odločitev. Pritožbeni očitek o storjeni procesni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen.

11. Pritožba je torej neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Toženca v pritožbenem postopku nista uspela, zato sama nosita stroške vložitve pritožbe, hkrati pa sta dolžna tožnici povrniti njej nastale stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Za potrebne stroške tožnice pritožbeno sodišče šteje 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in povišano za 22 % DDV znaša 373,32 EUR. Toženca morata priznani znesek stroškov tožnici povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

1 Primerjaj npr. odločbe Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 1450/2024 z dne 30. 9. 2024, III Cp 1677/2024 z dne 19. 11. 2024 in I Cp 1985/2023 z dne 8. 12. 2023.

2 Primerjaj npr. odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 420/2021 z dne 30. 9. 2021, I Cp 1407/2017 z dne 22. 11. 2017 in I Cp 126/2018 z dne 30. 5. 2018 ter Višjega sodišča v Celju I Cp 161/2021 z dne 6. 5. 2021.