Appeal dismissed; court lacks jurisdiction to decide disputed facts in co-ownership partition proceedings.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Udeleženca sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Med udeležencema je sporno, kaj je predmet delitve (celotna nepremičnina ali zgolj njen del), kakor tudi višina deležev na nepremičnini, ki je zemljiškoknjižno v solastnini. Gre torej za primer, ko nepravdno sodišče spornih dejanskih vprašanj ne more presojati samo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo nepravdni postopek in predlagatelja napotilo na pravdo zoper nasprotnega udeleženca zaradi ugotovitve, da je predlagatelj izključni lastnik pritličja in prvega nadstropja v stanovanjski stavbi na naslovu X., in vrta - dvorišča, nasprotni udeleženec pa je lastnik mansardnega dela stanovanjske stavbe na istem naslovu.

2. Zoper sklep se pritožuje predlagatelj. Uveljavlja pritožbene razloge po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku 1 v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku. 2 Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek.

Navaja, da je v postopku izkazal, da je etažna lastnina na stavbi obstajala že pred smrtjo A. A. (3. 11. 2011). Stavba, ki je predmet postopka, je razdeljena v etažne enote. Sodišče ni upoštevalo darilne pogodbe, ki je dejansko stanje obstoječe nepremičnine opredelila kot etažno lastnino v približni delitvi solastniških deležev. Deleži so bili določeni izključno zaradi vknjižbe v zemljiško knjigo. Tudi iz izvedenskega mnenja izhaja, da je stanovanjska stavba etažno že razdeljena in da ima mansardno stanovanje poseben vhod. Nepravdno sodišče bi moralo samo odločati o pravnem vprašanju, ali gre za navidezno solastnino, in ni razloga, da bi katerikoli izmed udeležencev svoje zahteve uveljavljal v pravdnem postopku. Nasprotni udeleženec v tem postopku zlorablja pravo s tem, ko uveljavlja večji solastninski delež, kot je dogovorjen v darilni pogodbi.

Edini problem v tej zadevi predstavlja delitev dvorišča oz. vrta, o čemer je dolžno odločati nepravdno sodišče. Graja mnenje izvedenca, ki je zemljišče okrog hiše opredelil kot solastnino in predlagal uporabo zemljišča v skladu z zemljiškoknjižnimi solastniškimi deleži. Izvedenec ni mogel upoštevati dejanskega stanja, ker je bil dolžan upoštevati podatke zemljiške knjige.

3. Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagatelj je vložil predlog za delitev stvari v solastnini - nepremičnine, pri kateri sta v zemljiški knjigi kot solastnika vknjižena udeleženca postopka, in sicer predlagatelj do 2/3, nasprotni udeleženec pa do 1/3. V postopku je trdil, da gre v tej zadevi za dejansko etažno lastnino, in ne za solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari, in da njegov 2/3 solastninski delež predstavlja izključno lastninsko pravico na stanovanju v pritličju in 1. nadstropju ter na vrtu oz. dvorišču, 1/3 solastninski delež nasprotnega udeleženca pa predstavlja mansardno stanovanje, ki mu je potrebno določiti pravico do uporabe funkcionalnega zemljišča za parkirno mesto in peš hojo za dostop do stanovanja. Nasprotni udeleženec je, nasprotno, trdil, da nepremičnina, ki je predmet tega postopka, ni etažirana, niti v naravi razdeljena, zaradi česar je treba pri njeni delitvi upoštevati zemljiškoknjižno stanje.

6. Na navedenem temelji zaključek sodišča prve stopnje, da je med udeležencema spor o predmetu delitve, ker iz navedb predlagatelja jasno izhaja, da ne priznava zemljiškoknjižnih solastniških deležev. Ob upoštevanju domneve iz 11. člena Stvarnopravnega zakonika, 3 je na pravdo napotilo predlagatelja, katerega pravico je štelo za manj verjetno (tretji odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena ZNP-1). Njegovo pravico je štelo za manj verjetno tudi, ker je zatrjeval nastanek dejanske etažne lastnine po letu 2003, ko etažna lastnina brez ustreznega pravnega posla ni več mogla nastati. Darilna pogodba, na podlagi katere je nasprotni udeleženec postal solastnik sporne nepremičnine, namreč ne zadosti zahtevam SPZ glede pravnega posla za vzpostavitev etažne lastnine.

7. Če med solastniki ni sporazuma o delitvi solastnine (drugi odstavek 155. člena ZNP-1), odloča o delitvi nepravdno sodišče. Vendar v postopku za delitev stvari odloča le o delitvi, ne pa tudi o sporu glede predmeta delitve ali velikosti deležev (tretji odstavek 155. člena ZNP-1). Domet presoje sodišča v nepravdnem postopku je torej omejen. Nepravdno sodišče v postopku delitve solastnine nima pooblastila presojati med udeleženci spornega vprašanja predmeta delitve, niti spornega vprašanja velikosti solastnega deleža posameznega solastnika na predmetu delitve. Presoja o tem je pridržana pravdnemu sodišču, če je po prekinitvi nepravdnega postopka v postavljenem roku vložena ustrezna tožba.

8. V obravnavani zadevi gre za tak primer, ko nepravdno sodišče spornih dejanskih vprašanj ne more presojati samo. Med udeležencema je sporno tako to, kaj je predmet delitve (celotna nepremičnina 4 ali zgolj njen del 5 ), kakor tudi višina deležev na nepremičnini, ki je zemljiškoknjižno v solastnini (ali je nasprotni udeleženec solastnik 1/3 nepremičnine, kot izhaja iz zemljiške knjige, ali zgolj sorazmernega deleža, ki ustreza velikosti mansardnega stanovanja). Obstoj navedenega spora o dejstvih v pritožbi smiselno priznava tudi sam predlagatelj, ko navaja, da (1) je stavba etažno že razdeljena, njemu v last pa pripada celotno zemljišče, in da (2) nasprotni udeleženec v postopku uveljavlja večji solastninski delež od dogovorjenega. Nasprotni udeleženec temu nasprotuje. Že zgolj navedeno pa zadostuje za sklep, da je izpodbijana odločitev pravilna.

9. V zvezi s pritožbenim očitkom, da bi nepravdno sodišče samo moralo odločati o vprašanju, ali gre za navidezno solastnino, pritožbeno sodišče opozarja, da je nepravdno sodišče to že naredilo, in sicer je svoje stališče glede obstoja dejanske etažne lastnine pojasnilo tako na naroku dne 2. 10. 2024, kot v razlogih izpodbijanega sklepa. Kljub navedenemu med udeležencema postopka spor o dejstvih še vedno obstoji.

10. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče do preostalih pritožbenih navedb ne opredeljuje, ker niso pravno odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

11. Ker niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 42. členom ZNP-1), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 40. člena ZNP-1. Ker ne gre za skupne stroške, ki bi jih solastniki krili v sorazmerju z velikostjo svojih deležev na stvari (161. člen ZNP-1), niti za krivdno povzročene stroške (peti odstavek 40. člena ZNP-1), udeleženca sama krijeta svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

2 Ur. l. RS, št. 16/19, v nadaljevanju ZNP-1.

3 Ur. l. RS, št. 87/02 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju SPZ.

4 Stavba in zemljišče.

5 Stavba brez zemljišča.