Appeal court partially allows claim for higher compensation due to improper application of objective conditionality principle.

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- tako, da se v tč. I. izreka znesek 10.900,00 EUR nadomesti z zneskom 17.500,00 EUR;

- in v tč. IV. izreka tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 59 % njenih pravdnih stroškov, tožeča stranka pa toženi stranki 41 % njenih stroškov.

II. V ostalem se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v tč. III. izreka potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 151,19 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

[JEDRO]

Sodišče druge stopnje tožniku delno pritrjuje pri njegovem zavzemanju za višjo odškodnino zaradi neustreznega spoštovanja načela objektivne pogojenosti. Tožnikov primer se po dolžini odvzema prostosti umešča med večmesečne pripore. Dnevni zneski odškodnin zanje so v sodni praksi med 0,03 ter 0,083 povprečne neto plače, večina primerov pa je zgoščeno v razponu med 0,05 in 0,08 povprečnimi neto plačami. To pomeni, da se odškodnina, ki jo je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje, nahaja na skrajnem spodnjem robu, saj preračunana na dnevni znesek znese 0,03 povprečne plače na dan.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je naložilo plačilo odškodnine v znesku 10.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.500,00 EUR od 7. 10. 2022 do 16. 5. 2024 (II. točka izreka), v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 56,73 % njenih pravdnih stroškov, tožena stranka pa tožeči stranki 43,27 % njenih stroškov (IV. točka izreka).

2. Tožnik v pravočasni pritožbi zoper zavrnilni del sodbe in stroške uveljavlja vse v prvem odstavku 335. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) navedene pritožbene razloge. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo višine prisojene denarne odškodnine, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Opozarja na načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti. Navaja, da sodišče ni opravilo primerjave z dosojenimi odškodninami v podobnih primerih. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati medijsko izpostavljenost. Predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zahteva pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in opozarja, da je bil tožnik medijsko izpostavljen zaradi predhodne obsodbe na dolgoletno kazen zapora, ki jo je prestal, ter predlaga zavrnitev pritožbe ter zahteva stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Tak uradni preizkus ni pokazal procesnih kršitev, je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Podan ni noben izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar sicer uveljavlja tožnik v pritožbi. Njihova skupna značilnost je, da odločbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za odločbo sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij. Le v primeru, če je obrazložitev sodbe tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus razumnosti sprejete odločitve (pravica do obrazloženosti sodne odločbe ali očitno napačna - prepoved sodniške samovolje), je lahko tovrstna procesna kršitev podana.

7. Iz citirane določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ni del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. Čeprav je torej pravilna uporaba materialnega prava del uradnega preizkusa, je zamejena (odvisna) od ugotovljenih odločilnih dejstev v postopku pred sodiščem prve stopnje in njihove morebitne korekcije (zmotna ugotovitev dejanskega stanja) ali dopolnitve (nepopolna ugotovitev dejanskega stanja) v postopku pred sodiščem druge stopnje. Zaradi tega je tudi vrstni red obravnavanja pritožbenih razlogov v prvem odstavku 338. člena ZPP določen tako, da se pred preizkusom zmotne uporabe materialnega prava opravi preizkus zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja 1 .

8. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so navedbe tožnika v pritožbi, ki jih osredinja na (ne)ustrezno obrazloženost, le odraz prizadevanja za pravilno uporabo materialnega prava in zvišanje denarne odškodnine, s sklicevanjem na materialnopravne kriterije primerljivosti in objektivne pogojenosti. Zato je napačna njegova teza, kar je bilo obrazloženo že zgoraj, da gre za pritožbeni razlog procesne narave. Ob tem je bistveno, da tožnik v pritožbi na procesno zahtevan način ne graja nobenega izmed odločilnih dejstev, zato je sodišče druge stopnje opravilo preizkus pravilne uporabe materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

9. Pravica do odškodnine za neutemeljen pripor je posebej urejena v 30. členu Ustave RS (URS), pri čemer se država ne more braniti, da je ravnala pravno. Navedena ustavna pravica je konkretizirana v 542. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), kjer pa ni urejena višina odškodnine. Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je urejena v 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ustaljena sodna praksa je razumevanje navedenega določila utemeljila na načelu individualizacije, ki se osredotoča na konkretnega oškodovanca in njegovo konkretno trpljenje, ter na načelu objektivne pogojenosti, ki umešča presojo v ustrezen okvir obstoječe sodne prakse glede bistveno podobnih primerov.

10. Sodišče druge stopnje tožniku delno pritrjuje pri njegovem zavzemanju za višjo odškodnino zaradi neustreznega spoštovanja načela objektivne pogojenosti. Tožnikov primer se po dolžini odvzema prostosti umešča med večmesečne pripore. Dnevni zneski odškodnin zanje so v sodni praksi med 0,03 ter 0,083 povprečne neto plače, večina primerov pa je zgoščeno v razponu med o,05 in 0,08 povprečnimi neto plačami. 2 To pomeni, da se odškodnina, ki jo je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje, nahaja na skrajnem spodnjem robu, saj preračunana na dnevni znesek znese 0,03 povprečne plače na dan. 3

11. V obravnavani zadevi je utemeljena višja odškodnina, če upoštevamo, da so bile tožnikove bolečine prav zaradi pripora intenzivnejše glede na poslabšano bolezensko stanje, in da je bil tožnik prikrajšan za pomemben del družinskega življenja, ker ni mogel biti s hčerko, ki je v času pripora začela obiskovati prvi razred osnovne šole, pri čemer je v dolgotrajnem priporu zelo trpel, ker se je ves čas zavedal, da je nedolžen (11. in 12. točka obrazložitve sodbe). Navedene okoliščine zagotovo odmikajo obravnavani primer od najlažjih primerov odškodovanja in s tem od spodnje meje odškodnin. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je tožnik že v preteklosti prestajal zaporno kazen, a tej okoliščini ni dalo posebne teže, saj je poudarilo, da tedaj tožnik še ni imel družine, in je dojemal zapor, ki je bil takrat utemeljen, drugače.

12. Ob upoštevanju trajanja odvzema prostosti (pripor 351 dni in hišni pripor 61 dni) ter vseh nevšečnosti in zdravstvenih posledic, ki jih je odvzem prostosti povzročil pri tožniku, okrnitve družinskega življenja in okoliščine, da je predhodno vendarle že prestajal kazen zapora, čeprav v obdobju, ko še ni imel ustvarjene družine, mu pripada pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 25.000,00 EUR, kar predstavlja 16,6 povprečnih mesečnih neto plač (0,044 povprečne plače na dan pripora in 0,022 povprečne plače na dan hišnega pripora). Tako prisojeni znesek tožnikov primer ustrezno umešča v sodno prakso tako po dnevnih zneskih, glede na skupno trajanje pripora, kakor tudi njegove individualne posebnosti. Ker je tožnik na podlagi delne pripoznave že prejel znesek 7.500,00 EUR, mu je toženka dolžna plačati še 17.500,00 EUR.

13. Tožnik neutemeljeno v pritožbi izpostavlja medijsko odmevnost kot pomembno okoliščino, ki je načela njegov ugled. Tožnik zanemari, da je bil medijsko izpostavljen (že) zaradi pretekle obsodbe na dolgoletno zaporno kazen. Tudi zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi medijska odmevnost ni imela (posebnega) pomena. Za senzacionalističnost pisanja medijev, ki jo je izpostavil tožnik, pa država ne more biti odgovorna, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje.

14. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje delno spremenilo, kot izhaja iz izreka (peta alineja 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP). V ostalem pa je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Sprememba o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Uspeh tožnika v pravdi je po spremembi 59%, zato mu je toženka v tem obsegu dolžna povrniti njegove pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP), tožnik pa glede na 41% uspeh toženke njene pravdne stroške. Sodišče prve stopnje bo sprejelo odločitev o njihovi višini s posebnim sklepom v skladu z določilom četrtega odstavka 163. člena ZPP.

16. Glede na 27% pritožbeni uspeh (6.600,00 EUR od izpodbijanih 24.114,36 EUR) je tožnik upravičen do naslednjih pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP): 750 točk za pritožbo (tar. št. 22/1 OT), kar skupaj z 2% materialnimi stroški znese 459,00 EUR, z 22% DDV 559,98 EUR, tako je glede na uspeh upravičen do 151,19 EUR. Strošek toženke za odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj v ničemer ni prispeval k sprejeti odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Glej tudi J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 242, 243.

2 Sodna praksa je podrobno analizirana v VSRS Sodbi II Ips 83/2023.

3 V času izdaje sodbe sodišča prve stopnje je bila povprečna neto plača 1.501,97 EUR; Vir: Statistični urad RS. https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/Data/H285S.px/