Appeal dismissed; court held interim relief requires evidence of real risk, not just statutory conditions.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Stališče sodišča prve stopnje, da narok v zadevah zavarovanja ni obvezen (29.a člen v zvezi z 239. členom ZIZ) in da se o začasni odredbi odloča zgolj s stopnjo verjetnosti, zaradi česar personalnih dokazov (zaslišana strank in prič) personalnih dokazov ni treba izvajati, je napačno. Sporočilo določbe 29. člena ZIZ je zgolj v tem, da za razliko od pravdnega postopka v izvršilnih zadevah in zadevah zavarovanja narok ni obvezen, iz česar pa ni mogoče sklepati, da ga ni treba nikoli izvesti.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v skladu z doktrino Ustavnega sodišča1 v sumarnem postopku zavarovanja z začasno odredbo ni treba izvesti vseh predlaganih dokazov; kajti dokazni standard je pri odločanju o začasnih odredbah znižan na verjetnost, zato sta temu podvržena tako dokazna ocena kot tudi izvajanje dokazov. V ugovornem postopku zoper začasno odredbo personalni dokazi sicer niso izključeni, vendar pa to ne pomeni, da je treba izvesti vse (personalne) dokaze, ki jih stranka predlaga; to je namreč predmet dokazovanja v postopku o glavni stvari, v ugovornem postopku je treba pri izvesti zgolj nezamudne dokaze,2 na podlagi katerih se lahko sodišče na hiter in primeren način prepriča, ali so podani pogoji za izdajo začasne odredbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke (v nadaljevanju toženke) z dne 1. 7. 2024 zoper sklep o začasni odredbi P 23/2024 z dne 18. 6. 2024 (I. točka izreka) in sklenilo, da se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Zoper citirani sklep vlaga pravočasno pritožbo toženka. Sklep izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi, ugovoru toženke z dne 1. 7. 2024 zoper sklep o začasni odredbi ugodi in predlog tožeče stranke (v nadaljevanju tožnikov) za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne ter tožnikoma naloži povračilo pravdnih stroškov, podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uveljavlja več bistvenih kršitev določb postopka. Zatrjuje kršitev pravice do izjave, ker je odgovor na ugovor, ki sta ga vložila tožnika, prejela šele skupaj z izpodbijanim sklepom, zaradi česar ni mogla podati odgovora nanj. Pravica do izjave ji je bila nadalje kršena, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič, in sicer bančnih uslužbenk A. A., B. B. in C. C., ki so sodelovale pri sklenitvi sporne kreditne pogodbe in bi lahko potrdile, da je bilo prvotožniku pojasnjeno, da se lahko tečaj CHF tekom odplačevanja kredita drastično spremeni in da bi se moral zavedati, da je tveganje spremembe tečaja realno in se lahko tekom odplačevanja kredita tudi uresniči, kajti prvotožnik je bil s strani toženke tudi izrecno opozorjen, da se bo v takem primeru evrska protivrednost njene anuitete ter glavnice lahko tudi bistveno povišala. Nadalje meni, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso bili podani iz razloga, ker tožnikova terjatev ne obstaja, zlasti z ozirom na to, da je toženka opravila ustrezno pojasnilno dolžnost glede kredita v CHF. Sklicevanje na zadevo Paribas ni na mestu, ker je bil tam tržen drugačen produkt, in sicer Helvet Immo kredit.

Meni, da niso bili izpolnjeni niti pogoji iz drugega in tretjega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Po mnenju toženke bi moral biti za izdajo začasne odredbe izključno izpolnjen pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ne pa iz 3. alineje istega odstavka, poleg tega dolžnik niti ni izkazal pogojev iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, in sicer, da je že odplačal več, kot znaša glavnica, ravno nasprotno, toženka je dokazala, da je tožnik vrnil manj, saj ni vrnil kredita v CHF, to bi pa moral storiti, glede na to, da mu je bil kredit v CHF tudi izplačan, ne pa v evrski protivrednosti, in sicer je toženka do 31. 1. 2024 prejela 98.810,24 CHF, tožnik pa je odplačal kredit zgolj v višini 81.713,12 CHF.

Tožnik tudi ni predložil dokazil, ki bi izkazovala njegov trenutni finančni položaj, zaradi tega tudi ni mogel izkazati, kakšno finančno breme bi zanj predstavljalo plačevanje vsakokratnih mesečnih anuitet in kakšne posledice bi trpel v primeru, če začasna odredba ne bi bila izdana. Sklicevanje sodišča prve stopnje zgolj na izpolnjevanje pogojev iz 3. alineje je v nasprotju z restriktivnim pristopom pri izdaji regulacijskih začasnih odredb. V zvezi s sodbo Sodišča EU (SEU) v zadevi C-520/21 pa toženka poudarja, da ta sodba ne pride v poštev, ker po eni strani tožnik ni uspel izkazati, da je že poravnal znesek glavnice, po drugi strani pa cilj direktive ni zagotoviti gospodarske prednosti in koristi potrošnikom, do katerih niso upravičeni, temveč je cilj direktive zgolj učinkovito varstvo potrošnikov pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji.

Uporabi se slovenska ureditev prava neupravičene obogatitve, ne pa direktiva oziroma sodna praksa Sodišča EU v zadevi C-520/21, slovenska pravila pa niti ne nasprotujejo navedeni sodbi, saj tudi temeljijo na načelu, da je treba vzpostaviti prejšnje stanje, to pa je tudi cilj Sodišča EU v zadevi C-520/21, ki poudarja, da je treba vzpostaviti pravni in dejanski položaj potrošnika, v katerem bi bil, če spornega pogodbenega pogoja ne bi bilo. Nadalje izpostavlja, da pogoj reverzibilnosti za izdajo regulacijskih začasnih odredb v predmetni zadevi ni izkazan, poleg tega pa hipoteka toženke ni zagotovilo za reverzibilnost, saj ni gotovosti, da bo v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka tožnik svojo terjatev tudi poravnal, zlasti upoštevaje visoke stroške sodne izvršbe, in da se na javni dražbi v sodnem postopku nepremičnina proda za nižjo ceno, možni pa so tudi nepredvidljivi dogodki, poleg tega pa ni nobenega zagotovila, da bo zastavljena nepremičnina tekom postopka ohranila svojo sedanjo vrednost.

Zlasti pa je treba upoštevati časovno vrednost denarja. Za toženko ni brez pomena, ali določen znesek prejme danes ali čez nekaj let, sploh upoštevanje inflacije v zadnjem obdobju, poleg tega pa je toženka še vedno primorana vračati sredstva, ki si jih je izposodila pri svojem viru kreditiranja za potrebe odobritve kredita v predmetni zadevi, kot posledici zakonske zahteve po uravnavanju tveganj. To pomeni, da bo morala svoja lastna sredstva nameniti za poplačilo teh obveznosti, logično pa s temi sredstvi ne bo mogla dalje razpolagati in ustvarjati dodatnih prihodkov, kar predstavlja eno izmed glavnih dejavnosti banke.

Po mnenju toženke tudi sklicevanje prvostopenjskega sodišča na sodbo SEU v zadevi C-287/2022 ni ustrezno, ker se nanaša na poljsko civilno procesno pravo, ne pa na slovensko, po slovenskem pravu lahko namreč stranka razširi oziroma tožnik razširi tožbo vse do konca glavne obravnave, na Poljskem pa ne. Poleg tega bi lahko pri tožnik po slovenskem pravu tudi v pritožbenem postopku na podlagi spremenjenih okoliščin predlagal izdajo začasne odredbe, s čimer bi si zagotovil polni učinek končne meritorne odločitve. Poleg tega v predmetni zadevi ni izkazano, da bi neizdaja začasne odredbe lahko povzročila poslabšanje finančnega položaja tožnika, da ne bi mogel vložiti novih tožb, poleg tega pa imamo v Sloveniji tudi inštitut brezplačne pravne pomoči, ki takšne situacije rešuje.

Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnika se v odgovoru na pritožbo zavzemata za njeno zavrnitev. Priglašata pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Določbe ZPP so uporabljene na podlagi 15. člena ZIZ.

6. Pritožbeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevnih kršitev določb postopka, je pa zagrešilo pritožbeno uveljavljano kršitev določb postopka, ki jo je saniralo sodišče druge stopnje na pritožbeni obravnavi, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. V predmetni zadevi sta tožnika vložila tožbo zaradi ugotovitve ničnosti potrošniške kreditne pogodbe v tuji valuti CHF in vrnitve preplačanih zneskov (t.j. zneskov, ki presegajo glavnico) ter izbrisno tožbo zaradi izbrisa hipoteke, s katero je bil zavarovan kredit. Tekom postopka sta vložila predlog za izdajo začasne odredbe, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo in s sklepom o začasni odredbi z dne 18. 6. 2024 začasno zadržalo učinkovanje sporne kreditne pogodbe iz leta 2007, dodatka h kreditni pogodbi iz leta 2014 ter sporazumov o zavarovanju denarne terjatve iz leta 2007 in 2014. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženčev ugovor zoper sklep o začasni odredbi.

8. Neutemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se je ukvarjalo z vprašanjem zastaranja tožbenega zahtevka, pri tem pa se ni opredelilo do toženkinih navedb v odgovoru na tožbo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da te pritožbene navedbe ne predstavljajo pritožbenega razloga po 14. točki, temveč predstavljajo pritožbeni razlog po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar tudi ta pritožbena graja ni utemeljena. Kajti sodišče prve stopnje se v sumarnem postopku odločanja o začasni odredbi dolžno opredeliti zgolj do toženkinih trditev, ki jih poda v odgovoru na ugovor, ne pa do celotnega procesnega gradiva v spisu (to je stvar postopka o glavni stvari).

9. Neutemeljena je toženkina pritožbena graja, da je bilo sodišče prve stopnje dolžno odgovor na ugovor vročiti toženki v izjavo pred izdajo izpodbijanega sklepa, kar pa tega ni storilo, ji je bila kršena pravica do izjave. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pravico do informacije (t.j. pravico do seznanitve z vlogo nasprotne stranke) sicer treba zagotoviti tudi v zadevah začasnega sodnega varstva, vendar jo je treba obravnavati prilagojeno, in sicer je treba nasprotni stranki zagotoviti pravico do izjave le, če se je sodišče prve stopnje na navedbe oziroma dokaze v odgovoru na ugovor zoper začasno odredbo oprlo. 1 Kršitev pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je pritožbeni razlog, na katerega sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti, temveč opravi pritožbeni preizkus le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. 2 Pritožba ne konkretizira, na katera dejstva in dokaze iz odgovora na ugovor se je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa oprlo, 3 zato vsebinski preizkus teh pritožbenih navedb ni dopusten.

10. Sodišče druge stopnje pa pritrjuje pritožbeni graji, da bi moralo sodišče prve stopnje v ugovornem postopku zaslišati bančno uslužbenko toženke A. A., s katero je prvotožnik sklepal sporno kreditno pogodbo. Med strankama je bilo namreč sporno, ali je toženka (ustrezno) opravila svojo pojasnilno dolžnost glede valutnega tveganja, v ta namen pa je toženka predlagala zaslišanje svojih bančnih uslužbenk, ki so sodelovale pri sklepanju sporne kreditne pogodbe. Stališče sodišča prve stopnje, da narok v zadevah zavarovanja ni obvezen (29.a člen v zvezi z 239. členom ZIZ) in da se o začasni odredbi odloča zgolj s stopnjo verjetnosti, zaradi česar personalnih dokazov (zaslišana strank in prič) personalnih dokazov ni treba izvajati, je napačno. Sporočilo določbe 29. člena ZIZ je zgolj v tem, da za razliko od pravdnega postopka v izvršilnih zadevah in zadevah zavarovanja narok ni obvezen, iz česar pa ni mogoče sklepati, da ga ni treba nikoli izvesti. Res je v postopku zavarovanja poudarjeno načelo hitrosti, a ko je začasna odredba enkrat izdana in začasno sodno varstvo zagotovljeno, potrebe po hitenju več ni, zato v ugovornem postopku načelo hitrosti postopka ne more iti na račun pravice strank do izjave oz. učinkovite obrambe v postopku. 4 Kljub dokaznemu standardu verjetnosti, ki velja v postopku za izdajo začasne odredbe, to ne pomeni, da je dokazovanje z zaslišanjem strank ali prič izključeno in da sodišče izvede le "dokazno oceno" trditev in listinskih dokazov; za kaj takega niti v ZPP niti v ZIZ ni podlage. 5 Glede na to, da je bilo med strankama sporno pravno odločilno dejstvo (ustrezne) izvedbe pojasnilne dolžnosti glede valutnega tveganja in da je toženka predlagala dokaze za dokazovanje svojih trditev, da je pojasnilno dolžnost ustrezno opravila, ji je sodišče s tem, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče Sanje Šijanec, kršilo pravico do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Ni pa utemeljena toženkina pritožbena graja, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati tudi ostali bančni uslužbenki, ki pri sklepanju sporne kreditne pogodbe in podajanju pojasnil glede produkta kredita v švicarskih frankih nista neposredno sodelovali. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v skladu z doktrino Ustavnega sodišča 6 v sumarnem postopku zavarovanja z začasno odredbo ni treba izvesti vseh predlaganih dokazov; kajti dokazni standard je pri odločanju o začasnih odredbah znižan na verjetnost, zato sta temu podvržena tako dokazna ocena kot tudi izvajanje dokazov. V ugovornem postopku zoper začasno odredbo personalni dokazi sicer niso izključeni, vendar pa to ne pomeni, da je treba izvesti vse (personalne) dokaze, ki jih stranka predlaga; to je namreč predmet dokazovanja v postopku o glavni stvari, v ugovornem postopku je treba pri izvesti zgolj nezamudne dokaze, 7 na podlagi katerih se lahko sodišče na hiter in primeren način prepriča, ali so podani pogoji za izdajo začasne odredbe.

12. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje sklenilo izvesti dokaz z zaslišanjem priče A. A., ki jo je predlagala toženka v ugovoru, ter prvotožnika, katerega zaslišanje sta tožnika glede dokazovanja istega sporne dejstva (izvedbe pojasnilne dolžnosti) pravočasno predlagala v odgovoru na ugovor, ker sta pri sklepanju sporne pogodbe bila neposredno prisotna le onadva, ne pa predlaganih prič, ki pri sklepanju sporne kreditne pogodbe niso neposredno sodelovale.

13. Sodišče druge stopnje je izpostavljeno procesno kršitev v skladu s prvim odstavkom 355. člena ZPP 8 saniralo z opravo procesnih dejanj na pritožbeni obravnavi 3. 3. 2025, 9 kot je sklenil senat Višjega sodišča v Mariboru na seji 31. 1. 2025, pri čemer je ugotovil, da ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj in da od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitev pomembnega pravnega vprašanja, zato je odločil, da se zadeva dodeli v odločanju sodniku poročevalcu kot sodniku posamezniku (kot določa 347. člen ZPP).

14. Kot rečeno je sodišče druge stopnje na pritožbeni obravnavi in glede odločilnega spornega dejstva, ali je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena, zaslišalo osebi, ki sta pri sklepanju sporne pogodbe neposredno sodelovali, to je prvotožnika in pričo Sanjo Šijanec, bančno uslužbenko. Priča A. A. (bančna uslužbenka) se na zaslišanju tožnika sicer ni spomnila. Prepričljivo je izpovedala, da je vsako stranko opozorila, da nosi valutno tveganje, vendar ji ni pojasnila, da se lahko zaradi valutnega nihanja višina anuitete drastično ali znatno spremeni, kar je pojasnila s tem, da tega v tistem času ni bilo mogoče napovedati. Izpovedala je še, da je vsaki stranki pojasnila, da sprejema neomejeno valutno tveganje in da se lahko višina anuitete spreminja navzgor ali navzdol, vendar strankam ni pojasnila, v kolikšni meri se lahko višina anuitete kredita v CHF spreminja navzgor ali navzdol. S tem je v bistvenem potrdila prvotožnikovo izpoved, 10 da se je v času sklepanja sporne kreditne pogodbe zavedal, da je CHF v razmerju do EUR tuja valuta, in da mu je bil CHF predstavljen kot stabilna valuta, zato si je predstavljal, da pri odplačevanju anuitet ne bo velikih sprememb. Izpovedal je še, da mu ni bilo predstavljeno, da lahko pride do velikih ali večjih nihanj pri spremembi anuitete.

15. Zaslišanje priče A. A. torej ni potrdilo navedb toženke o tem, da je prvotožnika opozorila na to, da se lahko tečaj švicarskega franka v primerjavi z evrom drastično oziroma bistveno spremeni in da se lahko zaradi spremembe tečaja švicarskega franka tudi bistveno spremeni višina njegove anuitete glede na dohodke, ki jih prejema v domači valuti (EUR) tekom odplačevanja kredita.

16. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS 11 se pri kreditnih pogodbah v tuji valuti CHF šteje, da je pojasnilna dolžnost neustrezno opravljena, če potrošnik pri tovrstnih kreditih ni bil poučen, da se lahko ob spremembi razmerja med obračunsko valuto in valuto plačila znatno spremeni višina anuitete; nadalje, ob neustrezni pojasnilni dolžnosti glede valutnega tveganja gre praviloma za nepošten pogodbeni pogoj, saj je takšno ravnanje v nasprotju z načelom dobre vere, glede na okoliščine konkretnega primera (prvotožnik je diplomirani inženir strojništva) pa pritožbeno sodišče šteje, da je za prvotožnika (potrošnika) izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je utemeljeno pričakoval, s čemer je izpolnjen eden izmed alternativno naštetih pogojev drugem odstavku 24. člena ZVPot, in sicer pogoj 3. alineje prvega odstavka navedenega člena. Posledica nepoštenosti pogoja je njegova ničnost (drugi odstavek 23. člena ZVPot). Po pojasnjenem pritožbeno sodišče šteje za verjetno izkazan prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, t.j. verjetnost, da bo tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti sporne kreditne pogodbe ugodeno (pogoj verjetnosti obstoja terjatve po prvem odstavku 272. člena ZIZ), kar pomeni, da je prišlo do istega zaključka kot sodišče prve stopnje (19. točka obrazložitve).

17. Pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da morata biti v skladu z odločbo Ustavnega sodišča Up 275/97 z dne 16.7.1998, ki je postavila temelj za izdajo ureditvenih začasnih odredb, in sodno prakso Vrhovnega sodišča RS 12 za izdajo ureditvene začasne odredbe poleg verjetnega izkaza obstoja terjatve kumulativno izpolnjena tudi pogoja po 2. in 3. alineji drugega 272. člena ZIZ, čemur sledi precejšen del sodne prakse višjih sodišč. 13 Vrhovno sodišče 14 je namreč pojasnilo, da pravic strank ne ogroža zgolj nevarnost neuspešnosti kasnejše izvršbe, temveč tudi možnost, da še v teku sodnega postopka o glavni stvari pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena; sodno varstvo svojega namena (med drugim) ne more več doseči tudi v primeru, če osebi, ki to varstvo zahteva, že v teku sodnega postopka o glavni stvari nastane nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda. Zato je ureditvene začasne odredbe dopustno izdati tudi pri ugotovitvenih in oblikovalnih tožbah, vendar z restriktivnim pristopom in ob upoštevanju strogih pogojev. Začasna odredba ne sme postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo v pravdnem postopku. Zato mora sodišče ob hkratnem tehtanju interesov nasprotne stranke zelo omejevalno razlagati pojme nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda (pogoja po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ), začasna odredba, potrebna, da se prepreči nastanek težko popravljive škode tožniku, pa tudi ne sme povzročiti takšne škode tožencu (dolžnost tehtanja posledic po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ). 15

18. Pritožbeno sodišče nadalje izpostavlja, da se v predmetni zadevi za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka uporablja Zakon o varstvu potrošnikov 16 (v nadaljevanju ZVPot), s katerim je bila v naš pravni red implementirana Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah 17 (v nadaljevanju direktiva). To pomeni, da sodišče o zahtevku o glavni stvari odloča na podlagi določb ZVPot, ne pa na podlagi določb direktive, ki ni neposredno uporabljiva 18 (enako velja za sodno prakso SEU, ki razlaga direktivo, kot pravilno izpostavlja pritožba). Sodna praksa Vrhovnega sodišča se je že večkrat izrekla, da v primerih, kot je predmetni, gre za implementacijo direktive v nacionalni pravni red, 19 zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da v predmetni zadevi direktive ni mogoče uporabiti, ker gre za posamično dogovorjen pogodbeni pogoj, ker gre za glavni predmet pogodbe (glavno obveznost) in ker gre za pogodbeni pogoj, ki temelji na obveznem zakonu RS. Pritožbeno sodišče v tej zvezi dodaja, da lahko države članice v skladu z 8. členom direktive zagotovijo višji nivo pravnega varstva, kot ga zagotavlja direktiva (kar pomeni, da lahko razširijo pravno varstvo po direktivi tudi na posamično dogovorjene pogoje in na glavni predmet pogodbe), 20 in da določbe ZVPot predstavljajo takšen nivo višjega pravnega varstva, 21 zato so zajete s področjem uporabe direktive. Če se standardi pravnega varstva po direktivi in po nacionalnem pravu razlikujejo, je treba uporabiti tisto ureditev, ki omogoča višji nivo pravnega varstva potrošnika. 22

19. Kot je SEU razložilo v zadevi Getin Noble Bank, 23 direktiva ne ureja vprašanja, ali in pod kakšnimi pogoji je v potrošniških sporih dopustno izdati začasno odredbo, zato se podrobna pravila za izvajanje varstva potrošnikov iz direktive v skladu z načelom postopkovne avtonomije držav članic določijo v nacionalnem pravnem redu teh držav (v obravnavani zadevi torej v skladu s slovenskim pravom, konkretneje določbami ZIZ). Vendar nacionalna pravila ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne nacionalne položaje (načelo enakovrednosti), in ne smejo biti oblikovana tako, da bi v praksi onemogočala ali pretirano oteževala uveljavljanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti). 24

20. Nadalje, direktive za razliko od uredb,niso neposredno uporabljive, zato zanje načelo primarnosti prava EU (prednost prava EU v primerjavi z nacionalnim pravom) ne velja (izjema velja za vertikalna razmerja posameznika z državo, kjer lahko imajo direktive izjemoma, izjeme pa se razlagajo ozko, neposreden učinek). 25 Vendar pa je treba v horizontalnih razmerjih (tj. v zasebnopravnih razmerjih) v skladu z načelom skladne (oziroma lojalne) razlage (angl. consistent interpretation ) pri razlagi nacionalnih določb narediti vse, da se zagotovi polni učinek direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. 26 Če torej predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU, da se zagotovi polni učinek direktive, 27 vendar nacionalnega prava ne sme razlagati contra legem . 28 V skladu z načelom evroskladne (lojalne) razlage je za zagotovitev polnega učinka direktive in dosego v njej določenih ciljev nacionalno sodišče dolžno upoštevati celotno nacionalno pravo in uporabiti vse načine razlage, ki jih priznava nacionalno pravo, kar vključuje tudi morebitno spremembo ustaljene sodne prakse. 29

21. SEU je v zadevi Getin Noble Bank pojasnilo, da je treba začasne odredbe za odlog odplačevanja kredita v tuji valuti izdati, če je to potrebno za zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve (in s tem direktive). V zvezi s tem mora nacionalno sodišče razpolagati z zadostnimi indici o nepoštenosti enega ali več pogodbenih pogojev, tako da je verjetno, da je zadevna kreditna pogodba nična ali/in da je treba zadevnemu potrošniku vsaj ugoditi vračilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi te pogodbe. Po drugi strani mora sodišče glede na vse okoliščine obravnavane zadeve ugotoviti, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti potrošnika, da plača mesečne obroke za čas trajanja postopka, potrebna za zagotovitev vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo. V tej zvezi bo lahko sodišče upoštevalo med drugim finančni položaj potrošnika in tveganje, da bo moral ta potrošnik banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je od banke izposodil. Izpostavilo je, da je sprejetje začasnih ukrepov toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je ta potrošnik začel postopek. 30

22. Nadalje, v skladu z sodbo v zadevi Bank M 31 (na katero je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje v 2. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa), je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da: a) ne nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima potrošnik od kreditne institucije pravico zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov, plačanih iz naslova izpolnitve te pogodbe, ter plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina, če se spoštujejo cilji Direktive 93/13 in načelo sorazmernosti, in b) nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina.

23. Pogoje za izdajo začasnih odredb v potrošniških sporih po slovenskem pravu je torej treba razlagati evroskladno, tj. v skladu s ciljem direktive, da se zagotovi visoka raven varstva potrošnikov in učinkovitost tega varstva, vendar pa ne contra legem . Zato stališč slovenske sodne prakse v zvezi z izdajo ureditvenih začasnih odredb o strogi in ozki razlagi pojma težko nadomestljive škode (po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ) v sporih o varstvu potrošnikov ni mogoče uporabiti, temveč je treba pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ razlagati prilagojeno pravilom direktive in sodne prakse SEU, ki podaja razlago direktive 32 (v tem delu je pritrditi pritožbenim navedbam, da sodna praksa SEU ni neposredno uporabljiva).

24. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ob lojalni (skladni) razlagi za izkazano verjetnost nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode zadostuje že ugotovitev, da je tožnik (potrošnik) toženki (banki) plačal več, kot je od nje prejel in da bi moral za vrnitev plačanih zneskov, ki presegajo glavnico, tožbo razširiti (po 184. členu ZPP) ali vložiti novo tožbo, saj so s tem po eni stani povezani dodatni stroški (sodnih taks, odvetniški stroški), 33 po drugi strani pa bi moral kljub poplačilu glavnice še naprej plačevati zapadle zneske kredita, da se izogne izvršbi, kar pomeni, da teh zneskov ne bi mogel nameniti zadovoljevanju svojih drugih potreb. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta tožnika prejela kredit v višini 98.824,10 CHF, ki je bil izplačan v valuti EUR, in sicer v znesku 59.489,58 EUR, na dan 28. 10. 2023 pa sta odplačala kredit v višini 69.108,96 EUR, kar pomeni, da sta že preplačala glavnico, kolikor bi ob sankciji ničnosti in posledični kondikcijski obveznosti bila dolžna vrniti toženki (kot je pojasnjeno v 22. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa). S tem pa je težko nadomestljiva škoda iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ verjetno izkazana. 34

25. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi navedbami, da je v predmetni zadevi poleg izpolnjevanja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ treba za verjetno izkazati tudi izpolnjevanje pogoja iz 3. alineje istega odstavka, in sicer, da toženka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnikoma. 35 Kajti po eni strani je eno izmed temeljnih načel prava EU, 36 in temeljnih konvencijskih 37 ter ustavnih načel načelo sorazmernosti (14. člen Ustave RS, ki se v horizontalnih razmerjih med zasebniki prelevi v načelo praktične konkordance), po drugi strani pa načelo učinkovitosti varstva potrošnikov ni absolutno in tudi ni nadnačelo. 38 Nesprejemljivo bi namreč bilo, da bi sodišča zagovarjala uveljavitev določenih pravic za vsako ceno oziroma ne glede na ceno (lat. fiat iustitia, et pereat mundus ). Zaradi tega je treba pravo EU razlagati tudi v luči načel Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (ESČP) in najti pravično ravnotežje (angl. fair balance ) med nasprotujočimi si interesi pravdnih strank. 39

26. V obravnavanem primeru sta tožnika zatrjevala in z verjetnostjo izkazala, da je sporna kreditna pogodba nična in da sta že preplača glavnico v EUR, to pa je valuta, v kateri bi lahko terjala povrnitev preplačanih zneskov, saj je v tej valuti toženka tudi izplačala kredit, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 22. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. To pomeni, da bi za tožnika nadaljnje plačevanje anuitet, katerih nista dolžna, predstavljalo težko nadomestljivo škodo, kot pojasnjeno zgoraj. Nadalje sta zatrjevala toženkino dobro poslovanje in dobro finančno stanje, česar toženka ni obrazloženo prerekala, temveč se je zgolj sklicevala na to, da kredit v valuti CHF še ni bil poplačan, vpliva začasne odredbe na svoj položaj pa v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni pojasnila. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje (v 21. in 22. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa) o izpolnjenosti pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

27. Pritožbeno sodišče poudarja, da pri začasnih odredbah pri kreditih v CHF reverzibilnost (tj. možnost vzpostavitve prejšnjega stanja v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka) ni pogoj za izdajo začasne odredbe, kot izhaja iz novejše sodne prakse. 40 Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso treba pri vseh ureditvenih začasnih odredbah (tako tistih, kjer se začasna odredba prekriva s tožbenim zahtevkom, kakor tudi pri tistih, kjer je tožbenih zahtevek zgolj ugotovitveni ali oblikovalni ter se ne prekriva z začasno odredbo), vendar soglaša z novejšimi stališči v sodni praski, da je reverzibilnost pogoj za izdajo ureditvene začasne odredbe le, kadar se začasna odredba prekriva s tožbenim zahtevkom, saj je le za tovrstne primere Ustavno sodišče v odločbi Up 275/97 z dne 16.7.1998 terjalo pogoj reverzibilnosti 41 (pri tem velja opozoriti, da tudi v evropskem civilnem procesnem pravu velja, da je reverzibilnost pogoj za izdajo začasne odredbe zgolj, če se začasna odredba prekriva s tožbenim zahtevkom). 42 Zahteva po izpolnjevanju pogoja reverzibilnosti v primeru ureditvenih začasnih odredb, kjer je zahtevek o glavni stvari ugotovitveni oziroma oblikovalni, pa ne izhaja niti iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS 43 (v skladu z navedeno sodno prakso je poleg pogoja verjetnega obstoja terjatve treba izkazati še kumulativno izpolnjevanje pogojev po 2. in 3. alineji drugega 272. člena ZIZ).

28. To pomeni, da pritožba nima prav, da je reverzibilnost pogoj za izdajo začasne odredbe v obravnavani zadevi. Zato so pravno nerelevantne toženkine navedbe glede nereverzibilnosti iz razloga, ker je toženka kljub izdani začasni odredbi, s katero je zadržano izpolnjevanje kreditne pogodbe s strani tožnikov, še vedno dolžna svojemu viru, pri katerem si je izposodila sredstva, ki jih je na podlagi sporne kreditne pogodbe posodila tožnikoma, vračati denarna sredstva, zaradi česar bo morala te zneske vračati iz lastnih sredstev, kar pomeni, da z njimi ne bo mogla razpolagati.

29. Posledično so tudi brezpredmetni zaključki sodišča prve stopnje, da je reverzibilnost podana, ker je toženkina terjatev zavarovana s hipoteko in ker sta tožnika večji del kredita že odplačala, poleg tega pa vrednost zastavljene nepremičnine zaradi razmer na nepremičninskem trgu v zadnjem času raste, zaradi česar bi hipotekarno jamstvo zadoščalo za poplačilo toženke tudi v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka (23. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Sodišče druge stopnje dodaja, da bi navedene okoliščine kvečjemu lahko kazale na to, da toženka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnikoma (izpolnjevanje pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ).

30. Po pojasnjenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

31. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 163. člena ZPP.

1 Kot izhaja iz ustavne odločbe US RS Up-419/10-17 z dne 2. 12. 2010 (isto Up-858/20-25 z dne 24. 11. 2022) Ustava od sodišč ne zahteva, da bi strankam omogočala opredelitev do vlog, ki ne morejo vplivati na izid postopka, oziroma do prepoznih, nedopustnih, očitno pravno nepomembnih ali neutemeljenih navedb nasprotnika in do vlog, ki ne vsebujejo ničesar novega. Prav tako vlog, ki ne morejo vplivati na končni izid postopka in na katere se sodišče ne opre pri odločanju, nasprotni stranki ni treba vročiti. V zadevi US RS Up-419/10-17 z dne 2. 12. 2010 je bila ugotovljena kršitev pravice do informacije, ker se je sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru zoper začasno odredbo oprlo na tožnikove navedbe v odgovoru na ugovor, ki ga pred odločitvijo o ugovoru ni vročilo v izjavo nasprotni stranki.

2 VSM sodba I Cp 253/2022 z dne 25. 5. 2022 in J. Zobec v Ude, Galič (ur.) Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 415.

3 V skladu z ustaljeno sodno prakso in pravno teorijo pravico do izjave vključuje dolžnost sodišča, da se opredeli (zgolj) do tistih dejstev in dokazov, ki so pravno odločilna (glej npr. VSRS sklep X Ips 31/2022 z dne 22.05.2024, J. Zobec v Ude, Galič (ur.) Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 300).

4 VSL sklep I Cp 1966/2024 z dne 9. 1. 2025, VSL sklep II Cp 1436/2024 z dne 8. 1. 2025.

5 VSL sklep II Cp 1436/2024 z dne 8. 1. 2025.

6 Odločba US RS Up-1630/22-43 z dne 28. 9. 2023, sklepa Ustavnega sodišča št. Up-321/96 in št. Up-498/08, 9. točka obrazložitve.

7 Odločba US RS Up-1630/22-43 z dne 28. 9. 2023.

8 Le-ta med drugim določa, da če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, dopolni postopek in s sodbo odloči v zadevi.

9 Za dopolnitev dokaznega postopka na pritožbeni stopnji v takih primerih tudi N. Betetto, Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe, Odvetnik 5/20.

10 Prvotožnik je po poklicu dipl. ing. strojništva.

11 Glej sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 49/2023 in II Ips 56/2023, oboje z dne 18. 10. 2023, II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023 in sklep II Ips 62/2023 z dne 20. 3. 2024.

12 VSRS sklep II Ips 105/2008 z dne 26. 6. 2008 in sodba II Ips 258/2016 z dne 5. 7. 2018.

13 Glej npr. VSL sklep I Cp 748/2020 z dne 6. 5. 2020; VSL sklep II Cp 166/2018 z dne 31. 1. 2018.

14 VSRS sklep II Ips 105/2008 z dne 26. 6. 2008.

15 VSRS sklep II Ips 105/2008 z dne 26. 6. 2008.

16 Uradni list RS, št. 98/04 - uradno prečiščeno besedilo, 114/06 - ZUE.

17 UL L, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288, ter popravka v UL 2019, L 214, str. 25, in v UL 2023, L 17, str. 100

18 O neustreznem sklicevanju neposredno na Direktivo v slovenski sodni praksi glej Weingerl, P. (2023). Ob tridesetletnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU. Pravna praksa, št. 10/2023, priloga.

19 Glej npr. sodbo VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, tč. 23.

20 Sodba SEU v zadevi C-405/21, Nova KBM d.d.

21 Glej npr. sodbo VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, tč. 25.

22 Glej npr. sodbo VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, tč. 25.

23 Sodba SEU v zadevi C-287/22 z dne 15. junija 2023, Getin Noble Bank S.A.

24 Sodba SEU v zadevi C-287/22 z dne 15. junija 2023, Getin Noble Bank S.A., tč. 40.

25 J. Sladič in V. Trstenjak: Pravo EU ter javnopravni in regulatorni vidiki potrošniških kreditov v švicarskih frankih, Javna uprava 2019/1-2, str. 82 in 83., M. Avbelj: Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42- 43/2023.

26 Sodba SEU v zadevi C-287/22 z dne 15. junija 2023, Getin Noble Bank S.A., tč. 56, sodba SEU v združenih zadevah od C-397/01 do C-403/01 z dne 5.10.2004; J. Sladič in V. Trstenjak: Pravo EU ter javnopravni in regulatorni vidiki potrošniških kreditov v švicarskih frankih, Javna uprava 2019/1-2, str. 82 in 83., M. Avbelj: Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42- 43/2023.

27 Tako tudi 56. točka sodbe SEU v zadevi C-287/22.

28 J. Sladič in V. Trstenjak: Pravo EU ter javnopravni in regulatorni vidiki potrošniških kreditov v švicarskih frankih, Javna uprava 2019/1-2, str. 82 in 83., M. Avbelj: Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42- 43/2023.

29 Glej (med drugim) sodba SEU v zadevi C-287/22 z dne 15. junija 2023, Getin Noble Bank S.A., tč. 56 in 57; sodbe C-282/10 z dne 24. 1. 2012 (Dominguez), 27. točka obrazložitve, C-78/22 z dne 4. 5. 2023 (ALD Automotive), 40. točka obrazložitve, C-287/22 z dne 15. 6. 2023 (Gettin Noble Bank), 56. in 57. točka obrazložitve, C-279/23 z dne 11. 7. 2024 (Skarb Panstwa), 29. točka obrazložitve.

30 Sodba SEU v zadevi C-287/22 z dne 15. junija 2023, Getin Noble Bank S.A., tč. 59 in 60.

31 Sodba SEU z dne 15. junija 2023, Arkadiusz Szcześniak proti Bank M. SA., C-520/21.

32 VSL sklep II Cp 1621/2024 z dne 03.12.2024, VSL I Cp 764/2024, II Cp 1219/2024, II Cp 1364/2024, II Cp 1502/2024 in II Cp 1820/2024.

33 VSL sklep II Cp 1621/2024 z dne 03.12.2024, VSL I Cp 764/2024, II Cp 1219/2024, II Cp 1364/2024, II Cp 1502/2024 in II Cp 1820/2024.

34 Pritožbeno sodišče ne soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da zadošča zgolj izpolnjevanje pogojev po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ (sodišče prve stopnje je namreč štelo, da zgoraj opisane okoliščine kažejo, da dolžnik (toženka) z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku - tožnikoma).

35 V tem smislu tudi VSC sklep I Cp 271/2024 z dne 28.11.2024 (drugače VSL I Cp 764/2024, II Cp 1219/2024, II Cp 1364/2024, II Cp 1502/2024 in II Cp 1820/2024).

36 Načelo sorazmernosti je splošno načelo prava Unije, ki zahteva, da nacionalna ureditev, s katero se izvaja to pravo, ne bi smela presegati tega, kar je potrebno za dosego zastavljenih ciljev (glej v tem smislu sodbe SEU z dne 14. marca 2013, Aziz, C‑415/11, EU:C:2003:164, točka 74, in z dne 8. decembra 2022, BTA Baltic Insurance Company, C‑769/21, EU:C:2022:973, točka 34; z dne 15. junija 2023 Arkadiusz Szcześniak proti Bank M. SA, C-520/21, tč. 73).

37 Glej npr. sodbo ESČP v zadevi Vaskrsić proti Sloveniji z dne 25. april 2017 (pritožba št. 31371/12), tč. 77.

38 Enako kot na primer načelo najvišje koristi otroka ni niti absolutno niti nadustavno ali celo zunajpravno načelo, temveč izhaja iz Ustave (zlasti iz 54. in 56. člena), se nahaja znotraj prava ter je zato tudi predmet pravnega vrednotenja in ima svoje vsebinske meje ter je podvrženo razlagi s pomočjo metode praktične konkordance (ki je podobna načelu sorazmernosti). Glej VSRS Sklep II Ips 10/2024 z dne 19. 6. 2024.

39 Johan Callewaert, The interplay between the European Convention on Human Rights and the EU-Charter of Fundamental Rights (spletni vir: https://johan-callewaert.eu/the-interplay-between-the-european-convention-on-human-rights-and-the-eu-charter-of-fundamental-rights/ ), vpogled 1. 4. 2025, kjer avtor opozarja na sodbo ESČP v zadevi Bivolaru and Moldovan v. France (40324/16 12623/17, § 103), kjer je sodišče poudarilo, da so države pogodbenice dolžne brati in uporabiti pravila prava EU skladno z določbami EKČP, ki predstavljajo najnižji standard (angl. Contracting States "must read and apply the rules of EU law in conformity with the Convention” as minimum standard ). V navedeni zadevi je šlo za konvencijsko presojo evropskega naloga za prijetje. Avtor poudarja, da morajo nacionalni sodniki pravo EU hkrati uporabljati in v primeru razlik dati prednost tistemu, ki zagotavlja višje pravno varstvo. ESČP kolizijo dveh temeljnih človekovih pravic rešuje z načelom sorazmernosti, pri čemer običajno uporabi besedno zvezo pravično ravnotežje (angl. fair balance ), običajno med različnimi (zasebnimi oziroma javnimi) interesi.

40 VSC sklep I Cp 225/2024 z dne 04.09.2024, VSL sklepi II Cp 1621/2024 z dne 03. 12.2024, I Cp 764/2024, II Cp 1219/2024, II Cp 1364/2024, II Cp 1502/2024 in II Cp 1820/2024.

41 VSC sklep I Cp 225/2024 z dne 04.09. 2024.

42 Glej sodba SEU C-391/95 z dne 17. 11. 1998 v zadevi van Uden.

43 VSRS sklep II Ips 105/2008 z dne 26.06. 2008 in sodba II Ips 258/2016 z dne 05.07.2018.