Appeal dismissed; court found a labor dispatch agreement existed despite a written subcontracting contract.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Drži, da je bila podpisana "podizvajalska pogodba", vendar je bila dogovorjena pogodba v smislu drugega odstavka 62. člena ZDR-1. Nerazumno in nelogično je toženkino vztrajanje pri formalno zapisanih pogodbenih določilih, saj iz vseh ugotovljenih okoliščin konkretnega primera izhaja, da pogodbenici, kljub zapisu pogodbe, nista sklenili podizvajalske pogodbe, ampak sta sklenili pogodbo o posredovanju delavcev.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 19.823,00 EUR s pripadki, ki so podrobneje opredeljeni v izpodbijani sodbi in se na tem mestu ne povzemajo, (II.) zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke (toženke) kot neutemeljen in (III.) odločilo, da je toženka dolžna tožeči stranki (tožniku) v roku 15 dni povrniti 3.573,53 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, naj se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, navaja, da je sodišče prve stopnje s presojo podjemne pogodbe po 62. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) izdalo sodbo presenečenja, ki pomeni nedopusten poseg v ustavno pravico do (enakega) sodnega varstva. Trditvena podlaga tožnika se na to ni nanašala. V nadaljevanju pritožbe obširno izpostavlja in ponavlja svoje siceršnje razloge, da sta pravdni stranki sklenili podjemno pogodbo. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo in je zmotno subsumiralo pravno razmerje pod delovno/pogodbeno pravno razmerje. Tožnik ni registriran za posredovanje delovne sile in to ne spada v njegovo dejavnost. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do zatrjevane nepravilnosti poročil. Iz izpovedb prič in pogodbe izhaja, da je tožnik imel položaj toženkinega podizvajalca. V izpodbijani sodbi je izostala dokazna ocena o presoji dejanskega pravnega razmerja, je sodba nepreverljiva in ugotovitve so v nasprotju s pričanji, kar je kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Relativno bistveno kršitev pomeni izostanek dokazne ocene glede pravne podlage pravnega razmerja pogodbenih strank v primerjavi s formalno podpisano pogodbo in izpovedbami prič na strani toženke. Sodišče prve stopnje ni opravilo skrbne in analitične dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, kar pomeni relativno bistveno kršitev določb ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Način dela zavrača obstoj pravnega posla za izposojo delavcev. V nasprotju z dejanskim stanjem so domneve sodišča, da ni bilo dogovora o kvaliteti dela. Tudi če bi šlo za pogodbo o posredovanju delavcev, je tožnik odgovoren za kakovostno in pravilno izvedeno delo. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo zaposlenim pri tožniku in pavšalno zavrnil verodostojnost toženkinih prič.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotovljenega dejanskega stanja na tem mestu ne bo povzemalo, saj je le-to pravilno in popolno ugotovljeno ter razvidno že iz izpodbijane sodbe. Se pa bo v nadaljevanju te obrazložitve opredelilo do vseh pritožbenih očitkov, s katerimi se ugotovitve sodišča prve stopnje (neutemeljeno) izpodbijajo.

6. Pretežna vsebina izpodbijane sodbe je presoja predmeta pogodbe, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama. Drži, da se je sodišče prve stopnje pri presoji predmeta pogodbe oprlo na 62. člen ZDR-1, vendar ne gre za tako imenovano (nedopustno) sodbo presenečenja. Tožnik je namreč zatrjeval dejstva o predmetu pogodbe, ki jim je toženka nasprotovala, in ta so se nanašala na pogodbeno razmerje, v katerem je tožnik za toženko izvedel storitev zagotovitve svojih delavcev, toženka pa se je tožniku zavezala za opravljeno delo njegovih delavcev plačati po urni postavki. Do vseh s strani tožnika zatrjevanih dejstev se je imela toženka možnost opredeliti in se je opredelila. Smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana in nenazadnje niti ni (upoštevno) dovolj konkretizirano uveljavljana, saj toženka ne pojasni, do česa se ni mogla opredeliti, ker je pravno razmerje pogodbenih strank sodišče prve stopnje opredelilo kot pogodbo v smislu drugega odstavka 62. člena ZDR-1.

7. Neutemeljena je lastna toženkina dokazna ocena izvedenih dokazov, da je šlo za podizvajalsko pogodbo. Drži, da je bila podpisana "podizvajalska pogodba", vendar je bila dogovorjena pogodba v smislu drugega odstavka 62. člena ZDR-1. Nerazumno in nelogično je toženkino vztrajanje pri formalno zapisanih pogodbenih določilih, saj iz vseh ugotovljenih okoliščin konkretnega primera izhaja, da pogodbenici, kljub zapisu pogodbe, nista sklenili podizvajalske pogodbe, ampak sta sklenili pogodbo o posredovanju delavcev. Tega ne spremeni dejstvo, da sta pogodbo sklenila (podpisala) gospodarska subjekta.

Nejasen in neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni pojasnilo razlogov glede predmeta pogodbe, saj je v izpodbijani sodbi ravno to bistveni del celotne presoje sodišča prve stopnje (glej predvsem razloge od 11. do 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožnik in priča A. A. sta izpovedala ravno obratno kot meni toženka, in sicer iz njunih izpovedb izhaja, da podpisana "podizvajalska pogodba" ne odraža prave vsebine dogovora. Obojestranska prisotnost obeh strank na deloviščih ne demantira obstoja pogodbe po drugem odstavku 62.

člena ZDR-1. Sklenjen je bil dogovor v smislu drugega odstavka 62. člena ZDR-1, pri čemer je vseeno, če tožnik morebiti ni registriran za posredovanje delovne sile in če to ne spada v njegovo dejavnost. Takšen dogovor je bil sklenjen in tožnik je toženki posredoval delovno silo, pri čemer je vseeno, če je bil eden izmed posredovanih delavcev tudi sam tožnik. Nikjer iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da sodišče prve stopnje ni opravilo celovite dokazne ocene v smislu 8. člena ZPP in da je le nekritično sledilo trditvam in dokazom tožnika.

Pisna "podizvajalska pogodba" je fiktivna in prikriva veljavno pogodbo po drugem odstavku 62. člena ZDR-1. Poleg ostalih je dovolj zgovorna tudi okoliščina, ki je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer ni izpostavilo. Tožnik je (med drugim) zatrjeval, da mu toženka nikoli ni izročila "popisa del" po sklenjeni "podizvajalski pogodbi." Toženka v pritožbi ponavlja svoje navedbe o nekakšnem neustreznem potrjevanju "montažnih poročil" in izpostavlja 4. člen "podizvajalske pogodbe," čemur preprosto ni mogoče slediti, čeprav naj bi po njeno to smiselno potrdila priča D.

D. in toženkin prokurist. Potrjevanje izvedenih delovnih ur in poslovno sodelovanje med pravdnima strankama je namreč potekalo povsem drugače, kot izhaja iz pisne "podizvajalske pogodbe." Opravljene in zaračunane ure je smiselno potrdila celo toženkina direktorica (glej razloge na 9. strani izpodbijane sodbe). Nenazadnje je toženka brez "montažnih poročil" v celoti plačala pet od enajstih izdanih računov. Tožnik tako vtožuje plačilo še šestih računov, med katerimi so tudi nekateri že bili delno plačani. Priče B. B., C. C. in Č.

Č. niso potrdile pogodbene obveznosti tožnika po 4. členu "podizvajalske pogodbe." Drži, da so smiselno izpovedovali, da so popravljali tožnikove napake, vendar ni bilo dogovora o kvaliteti del in, kar je bistveno, ni bilo podizvajalske pogodbe. Tožnikovi delavci (in tožnik) so namreč delo opravljali kot najeti delavci, na podlagi samostojnega pravnega posla, po navodilih in nadzoru oseb iz sfere toženke, zato so pravilni razlogi sodišča prve stopnje, da se toženka v tej pravdi ne more uspešno sklicevati na obstoj škode iz razloga nekvalitetno opravljenih del po "podizvajalski pogodbi."

8. Nikjer iz izpodbijane sodbe nista razvidni bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni niti (upoštevno) konkretizirano pojasnjen niti utemeljen očitek relativne bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Morebitnim diametralno nasprotujočim izpovedbam nekaterih prič (op. pritožnica vsebine teh izpovedb ne pojasni) sodišče prve stopnje očitno ni sledilo. Izpodbijana sodba je notranje skladna, v zadostni meri argumentirana z logičnimi, razumskimi in preverljivimi zaključki ter nenazadnje skladna s sodno prakso višjih sodišč v podobnih zadevah (glej npr. odločbe VSM I Cpg 187/2023 z dne 19.10.2023, I Cpg 229/2023 z dne 7.12.2023 (ta se sklicuje tudi na svetovalno mnenje VS RS VIII SM 2/2021 z dne 5.10.2021) in VSL I Cpg 590/2023 z dne 6.12.2023). Drugačni in lastni toženkini dokazni oceni preprosto ni mogoče slediti.

9. Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilna, zato je pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

10. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).