Appeal against judge disqualification dismissed; mere procedural errors do not prove bias without specific circumstances.

Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Procesno postopanje sodnika in vrsta odločitve, ki jih posamezni sodnik bodisi sam oziroma v senatu sprejme v okviru svojih pristojnosti, ne glede na to, ali so pravilne ali ne, same po sebi brez navedbe dodatnih okoliščin, ki bi kazale na pristranskost posameznega sodnika, tako ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Predsednica Okrožnega sodišča v X je dne 1. 7. 2025 zavrnila zahtevo zagovornika obdolženega A. A. za izločitev okrožne sodnice B. B. (v nadaljevanju preiskovalna sodnica). To je storila s sklepom Su 390/2025.

2. Sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev preiskovalne sodnice iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s pritožbo izpodbija obdolženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi obdolženega za izločitev preiskovalne sodnice ugodi oziroma vrne predsednici Okrožnega sodišča v X v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z navedbami, da obrazložitev sklepa predsednice sodišča ni obrazložena, marveč pavšalna in netočna, razlogi obdolženca za izločitev preiskovalne sodnice pa v celoti prezrti, zagovornik ob pritožbenem poudarku zavestne kršitve obdolženčeve pravice do učinkovite obrambe in poštenega kazenskega postopka ob zatrjevani kršitvi 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), pri čemer posebej izpostavlja razumen rok za pripravo na narok, možnost seznanitve s spisovno dokumentacijo ter zagotovitev možnosti sodelovanja ob zaslišanju obremenilnih prič, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Stališče predsednice sodišča, da arbitrarno vodenje postopka (na način onemogočanja izvajanja obrambe) ne more vzbujati dvoma v videz nepristranskosti sodnika, smatra kot nepravilno in nesprejemljivo, takšno, ki lahko po njegovem mnenju vzbuja dvom celo v nepristranskost predsednice sodišča. Vendar nima prav. Do povzetih očitkov se je namreč predsednica sodišča z zanesljivimi argumenti zadostno opredelila predvsem v točki 14 obrazložitve izpodbijanega sklepa, vendar pa zagovornik ponujenega razlogovanja ne sprejema, kar pa ne more obveljati kot razlog za drugačno odločitev od pritožbeno grajane. V posledici pojasnjenega zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

5. Zagovornik v pritožbi posplošeno zatrjuje tudi zmotno uporabo materialnega prava, torej kršitev kazenskega zakona, pri čemer je iz vsebine njegovih navedb, ko v jedru pritožbenega izvajanja oporeka vodenju preiskave in pravilnosti ravnanj preiskovalne sodnice, predvsem omejevanju navzočnosti odvetnika in onemogočanju zasliševanja prič, razbrati, da kršitev kazenskega zakona uveljavlja v posledici zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni možno. Kazenski zakon je namreč lahko kršen le, če prvostopenjsko sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali ga sploh ne uporabi, vendar to v obravnavani zadevi ni primer.

6. Temelj zagovornike graje so sicer dejanske ugotovitve in zaključki izpodbijanega sklepa ter vsebinska ponovitev navedb iz zahteve za izločitev preiskovalne sodnice, katerih bistvo je strniti v njegovo prepričanje, da preiskovalni sodnik ne more kršiti obdolženčeve pravice do učinkovite obrambe drugače kot s procesnim vodstvom in torej z odločitvami v tej zvezi. Tozadevno niza odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), iz katerih jasno izhaja, da zanikanje in resno omejevanje pravice do obrambe lahko omaje videz v nepristranskost sodnika. Pri tem posebej opozori na omejevanje navzočnosti odvetnika in onemogočanje zasliševanja prič, kar očita tudi za izločitev predlagani preiskovalni sodnici, ki iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP ni izvzeta.

7. Toda povzetim pritožbenim poudarkom, iz razlogov, ki jih je razumno utemeljila že predsednica sodišča v točkah 14 do 17 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ne gre slediti. Ko se torej zagovornik v pritožbeni obrazložitvi, podobno kot v zahtevi za izločitev, vprašuje, zakaj zatrjevane in očitane kršitve do obrambe niso take, da videz nepristranskosti preiskovalne sodnice ni okrnjen, ter posplošeno omenja procesne situacije, ko je v razmerju do obdolženčeve pravice do učinkovite obrambe in poštenega kazenskega postopka preiskovalna sodnica po njegovem mnenju ravnala narobe, ne zatrjuje njenega osebnega prepričanja in ne posebnih okoliščin, ki bi jo vodile pri njenem delu v preiskavi, temveč graja pravilnost samega dela, ki pa po zahtevi za sodnikovo izločitev (niti posredno) ne more biti preizkušeno. 1 Ne sprejema namreč dejstva, da zaradi narave sodnega odločanja odklonitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP ne morejo predstavljati sodnikova pravna stališča, zavzeta pri opravljanju sodne funkcije oziroma njegove strokovne odločitve, tako procesnopravne kot tudi materialnopravne. Pri tem pa tudi ne upošteva, da ima za presojo sodnikovih pravnih stališč in strokovnih odločitev oziroma za odpravo morebitnih napak ali nezakonitosti v kazenskem postopku upravičeni procesni udeleženec prav v ta namen na voljo z zakonom predvidena redna in izredna pravna sredstva. Procesno postopanje sodnika in vrsta odločitve, ki jih posamezni sodnik bodisi sam oziroma v senatu sprejme v okviru svojih pristojnosti, ne glede na to, ali so pravilne ali ne, same po sebi brez navedbe dodatnih okoliščin, ki bi kazale na pristranskost posameznega sodnika, tako ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev. Pritožbi zato z zatrjevanjem kršitev, ki izvirajo zgolj iz procesnega postopanja oziroma odločanja preiskovalne sodnice v predmetni zadevi, ne gre priznati uspeha, za kakršnega se zavzema zagovornik.

8. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi posamezna sprejeta odločitev ali procesno vodstvo postopka lahko predstavljala izločitveni razlog praviloma le v primeru hkratnega obstoja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je do takšne odločitve oziroma postopanja preiskovalne sodnice prišlo zaradi določene pristranskosti, na katero bi kazalo njeno vnaprejšnje prepričanje o zadevi oziroma takšno obnašanje ali ravnanje, ki bi kazalo na njen pristranski odnos do strank postopka, predvsem v smislu konkretno izkazane povezave preiskovalne sodnice s predmetom postopka oziroma strankami postopka. 2 Kaj takega pa v obravnavani zadevi ni niti pritožbeno zatrjevano niti izkazano. Ravno nasprotno. Po prepričanju pritožbenega sodišča je problematizirano postopanje preiskovalne sodnice takšne narave, da prisotnost obstoja kršitve procesnih jamstev v smislu pristranskega sojenja izključuje.

9. Predsednica sodišča je za pritožbeno grajane kršitve, ki jih zagovornik očita preiskovalni sodnici, v razlogih izpodbijanega sklepa ponudila zanesljivo obrazložitev, tehtno in razumno pa je pojasnila tudi, čemu izpostavljene procesne odločitve ostajajo v polju sodniškega odločanja. S predstavljenimi razlogi pritožbeno sodišče soglaša in jih v zaobid nepotrebnega podvajanja tudi dosledno povzema, ter dodaja:

10. Ključno merilo, ki ga je treba v danem primeru uporabiti v zvezi z objektivnim testom, je merilo okoliščin, ki narekujejo upravičljivo bojazen pristranskosti posameznega sodnika v konkretni zadevi. V tem pogledu je res pomemben vtis, ki si ga ustvari posamezni procesni udeleženec, vendar je obenem relevantno, da se da bojazen pristranskosti tudi objektivno utemeljiti. Takšna razlaga pojma nepristranskosti se sklada s stališčem iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-92/96 z dne 21. 3. 2020, po kateri je nepristranskost sodnika zagotovljena s tem, da pri njem niso podane takšne okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom, da o zahtevi ne bo mogel odločiti nepristransko.

11. Pri odločanju o utemeljenosti pritožbe zagovornika je zatorej pritožbeno sodišče moralo ugotavljati, ali je preiskovalna sodnica vzbujala videz, da ima že vnaprej ustvarjeno mnenje o predmetu preiskave. Vendar je bilo po celostnem pregledu zadeve oceniti, da preiskovalni sodnici ne gre očitati ravnanj zaradi vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja oziroma diskriminatornega odnosa do prič ali iz razloga osebnih konfliktov v razmerju bodisi do obdolženega A. A. bodisi do njegovega zagovornika. Kritizirano postopanje preiskovalne sodnice gre zato navkljub drugačnemu mnenju zagovornika vendarle umestiti v okvir zakonitega procesnega vodstva in je daleč od tega, da bi ekscesno odstopalo od siceršnjega načina postopanja preiskovalnih sodnikov v drugih primerljivih zadevah, ko gre prav tako za obravnavanje obsežnih, zapletenih ter tudi dokazno zahtevnih kazenskih zadev. Zagovorniku zatorej s ponavljajočimi se očitki in grajo procesnega vodenja preiskovalne sodnice ne gre priznati uspeha.

12. Po obrazloženem, in ker v preostalem ni bilo zaslediti takšnih pritožbenih poudarkov, ki bi terjali dodatno opredelitev pritožbenega sodišča, je bilo o pritožbi zagovornika obdolženega A. A. odločiti tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

13. Če bo za obdolženega A. A. nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper obravnavani sklep po tar. št. 74013 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočno zaključenem postopku.

1 Enako VSM sklep II Kp 9855/2019 z dne 23. 9. 2020.

2 Za prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Kp 34310/2018 z dne 25. 10. 2018, točka 7; enako VSM sklep II Kp 39874/2020 z dne 2. 12. 2021, točka 6 ter VSM sklep 2808/2022 z dne 7. 4. 2022, točka 8.