Appeal dismissed; plaintiff's failure to report online fraud details breached duty of care under payment law.

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, katerega tožnik konkretizirano ne izpodbija, je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika pravilno presojalo na podlagi določb Zakona o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačnih sistemih (132., 136. in 137. člen ZPlaSSIED), ter tudi določb Splošnih pogojev poslovanja s potrošniki OTP banke (B2), pri tem pa je v skladu z vsebino toženkinih ugovorov ugotavljalo, ali je tožnik relevantne določbe kršil. Ker je sprejelo dejanski zaključek, da tožnik ob prijavi spletne prevare dne 16. 11. 2022 uslužbenki toženke ni posredoval vseh informacij oziroma je bil pri tem nedosleden, saj ji ni povedal, da je na lažni spletni strani vnašal osebne varnostne elemente, ravno slednje pa predstavlja hudo malomarno ravnanje uporabnika plačilnih storitev, je pravilen materialnopravni zaključek, da ni podane vzročne zveze med poskusom spletne prevare po elektronski pošti dne 16. 11. 2022 in zatrjevanim neukrepanjem toženke ter dejansko uspelo prevaro z dne 20. 11. 2022.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 7.244,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2022 dalje do plačila ter pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zavzema se za ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev sprejelo izven obsega trditvene podlage pravdnih strank ter na lastnih domnevah in špekulacijah, prav tako je zmotno ugotovilo obstoj dveh dogodkov, in sicer z dne 16. 11. 2022 ter z dne 20. 11. 2022, saj telefonske prevare z dne 20. 11. 2022 dejansko ni bilo. Dne 20. 1. 2022 je namreč je prišlo zgolj do komunikacije s klicnim centrom (banka 1), pri čemer se je sodišče prve stopnje s klicem na telefonsko številko 1., o tem tudi samo prepričalo. Iz navedenega razloga, tožnik ni imel nobene potrebe po opredeljevanju dogodkov z dne 20. 11. 2022 v smislu varnostnega dogodka. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dne 20. 11. 2022 najverjetneje vzpostavil telefonsko zvezo z drugo telefonsko številko in ne z navedeno telefonsko številko klicnega centra (banka 1)., saj tudi iz pisne izjave policista A. A. ter Zapisnika o prejemu ustne ovadbe z dne 21. 11. 2022 nedvoumno izhaja telefonska številka, iz katere je bil tožnik klican in katero je klical nazaj. Datum 20. 11. 2022 je pomemben zgolj iz razloga, da je tega dne tožnik ugotovil primanjkljaj na transakcijskem računu (v nadaljevanju tudi TRR).

Glede dogodka z dne 16. 11. 2022, tožnik sodišču prve stopnje očita, da je prezrlo objektiven element situacije poskusa spletne prevare, in sicer stres. Komitent, ki je v stresu, še toliko bolj pričakuje korekten odnos s strani banke, ki jo prosi za pomoč. S tem, ko je sodišče prve stopnje vrednostno ocenilo potek postopka na podlagi lastnega predvidevanja, tj. da je bančna uslužbenka toženke ob klicu tožnika postopala po protokolu, pa predstavlja prekoračitev trditvene podlage strank in samovoljo sodišča, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Sodišče prve stopnje je sicer povzelo celoten pogovor, ki je potekal med tožnikom in bančno uslužbenko dne 16. 11. 2022, vendar ni zavzelo ustrezne kritične drže do izpovedi uslužbenke v delu, da bi, v kolikor bi bila pozorna, da je tožnik QR kodo skleniral, le-tega morala opozoriti na možnost blokade kartice in TRR, pa tega ni storila. Posledično je krivda za tožniku nastalo škodo izključno na strani toženke, ker njena zaposlena ni bila ustrezno pozorna in/ali usposobljena za primerno komunikacijo s strankami v stresu. Tožnik dodaja, da je zaradi obsežnih kršitev postopkovnih pravil sodišča prve stopnje, bilo dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno, posledično je bilo tudi materialno pravo zmotno uporabljeno.

3. Toženka je vložila obrazložen odgovor na pritožbo in se v njem zavzela za zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih in s pritožbo grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, razjasnilo je vse relevantne dejanske okoliščine pomembne za odločitev, ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Izpodbijani sodba ima vse potrebne elemente, ki omogočajo njen preizkus, v njej tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. 1 Sodba sodišča prve stopnje je jasna in razumljiva.

6. Tožnik s tožbo od toženke zahteva plačilo zneska 7.244,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki mu je bil odtegnjen dne 20. 11. 2022 v posledici spletne prevare z dne 16. 11. 2022. Kljub temu, da je o dogodku z dne 16. 11. 2022 obvestil toženko, mu ta ni nudila zaščite, niti ni storila ničesar drugega, da bi preprečila njegovo odškodovanje, zato je zaradi opustitve profesionalne skrbnosti odškodninsko odgovorna. Pritožbeno sporna ostajata temelj in višina zahtevka.

7. Tožnik trdi, da je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev sprejelo izven obsega trditvene podlage, in tako smiselno zatrjuje kršitev razpravnega načela iz 7. in 212. člena ZPP. Vendar tožnik ne pove, katere so tiste trditve, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sploh odločilo, in katere so tiste, ki bi jih smelo upoštevati. Kršitev razpravnega načela namreč ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka, na katero sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, pač pa gre za procesno kršitev, ki je v postopku upoštevna le, če se izkaže, da je vplivala na odločitev v zadevi (prvi odstavek 339. člena ZPP). Zato jo mora pritožnik konkretizirano uveljavljati v pritožbi.

8. Neutemeljen je tudi očitek kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnost), ker naj bi sodišče prve stopnje v nasprotju s trditvami in izvedenimi dokazi zaključilo, da je tožnik dne 20. 11. 2022 najverjetneje vzpostavil telefonsko zvezo z drugo telefonsko številko in ne z navedeno telefonsko številko klicnega centra (banka 1). Protispisnost je napaka tehnične narave. Gre za to, da sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo ta dejansko ima (nepravilno prenese podatke iz listinskega gradiva v sodbo). O tem v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti. Navedeni očitki predstavljajo izpodbijanje dokazne ocene in na njeni podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje se je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v okviru katerega je na predlog toženke tudi samo opravilo klic na telefonsko številko, ki jo je tožnik navedel, prepričalo, da se po klicu odzove avtomatski odzivnik (banka 1), in ne pristojna oseba te banke za izvedbo nakazila s B. aplikacijo, kot je trdil tožnik.

9. Sodišče druge stopnje ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj je ta prepričljiva in življenjsko sprejemljiva, prav tako sledi napotkom iz 8. člena ZPP, zato povzema kot pravilne vse argumentirane zaključke sodišča prve stopnje, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena, da je bil žrtev spletne prevare z dne 16. 11. 2022, ter nato dejansko denarno oškodovan dne 20. 11. 2022. Sodišče druge stopnje ne sledi pavšalnim pritožbenim navedbam, da telefonske prevare z dne 20. 11. 2022 ni bilo. Dokazna ocena dogodka z dne 20. 11. 2022 je razvidna iz točke 27. in 28. obrazložitve izpodbijane sodbe in jo sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti sprejema, dodaja le, da slednji dogodek potrjujejo Policijski zapisnik o sprejemu ustne ovadbe (B8), izpis podatkov o prejetih SMS sporočilih in registracijah v mDenarnici za tožnika z dne 20. 11. 2022 (B12), izpis odtegljajev iz tožnikovega TRR dne 20. 11. 2022 (B13) ter klic sodišča prve stopnje na tel. številko kontaktnega centra 24/7 (banka 1), kjer se je odzval zgolj odzivnik.

10. Tožnik v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje pri presoji dogodka z dne 16. 11. 2022, prezrlo subjektiven element takšne situacije, ki je za posameznika stresna. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožnik do konca prvega naroka, niti v nadaljnjem teku postopka, ni zatrjeval stresnega doživljanja, niti tega ni mogoče razbrati iz pogovora, katerega vsebina je zapisana v uvodnem delu izpodbijane sodbe, zato sodišče prve stopnje predhodno navedenega ni moglo presojati. Pritožbene navedbe v tej smeri, brez da bi tožnik povedal, zakaj jih ni mogel podati pravočasno že v postopku na prvi stopnji, pa so prepozne in s tem neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Glede izpostavljene pritožbene navedbe, da pravdni stranki nista podali trditev o postopanju bančne uslužbenke po protokolu, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da je s tem mišljena skupina pravil, dogovorov ali postopkov, ki se uporabljajo v primeru prijave varnostnega incidenta. Obe pravdni stranki sta namreč zatrjevali določeno postopanje bančne uslužbenke, in sicer tožnik, da slednja ni postopala v skladu s pravili, toženka pa ravno nasprotno.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v okviru dokazne presoje ni upoštevalo dela izpovedi bančne uslužbenke, da bi, v kolikor bi bila pozorna, da je tožnik QR kodo skeniral, slednjega morala opozoriti na blokado kartice in TRR. Iz 26. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje vzelo na znanje izpostavljen del izpovedi ter se tudi kritično opredelilo do ravnanja toženkine zaposlene v smislu, da tožnika ni izrecno vprašala, če je posredoval konkretne varnostne elemente. Vendar, kot je nadalje pravilno ugotovilo, to ni bilo potrebno, saj ji je tožnik v telefonskem pogovoru ob prijavi spletne prevare z dne 16. 11. 2022 zagotovil, da na lažni spletni strani ni ničesar potrjeval.

13. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, katerega tožnik konkretizirano ne izpodbija, je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika pravilno presojalo na podlagi določb Zakona o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačnih sistemih (132., 136. in 137. člen ZPlaSSIED), ter tudi določb Splošnih pogojev poslovanja s potrošniki OTP banke (B2), pri tem pa je v skladu z vsebino toženkinih ugovorov ugotavljalo, ali je tožnik relevantne določbe kršil. Ker je sprejelo dejanski zaključek, da tožnik ob prijavi spletne prevare dne 16. 11. 2022 uslužbenki toženke ni posredoval vseh informacij oziroma je bil pri tem nedosleden, saj ji ni povedal, da je na lažni spletni strani vnašal osebne varnostne elemente, ravno slednje pa predstavlja hudo malomarno ravnanje uporabnika plačilnih storitev, 2 je pravilen materialnopravni zaključek, da ni podane vzročne zveze med poskusom spletne prevare po elektronski pošti dne 16. 11. 2022 in zatrjevanim neukrepanjem toženke ter dejansko uspelo prevaro z dne 20. 11. 2022.

14. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem tožnik ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen materialnopravni zaključek, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo.

15. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo tožnika zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

16. Tožnik sam krije nastale stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusit, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in ne njenih razlogov, kar je vsebinski kriterij.

2 Tretji odstavek 137. člena ZPlaSSIED določa odgovornost uporabnika za neodobreno plačilno transakcijo, če zaradi hude malomarnosti ni zavaroval osebnih varnostnih elementov plačilnega instrumenta. Splošni pogoji poslovanja v točki 3.7.1.6 določajo, da se uporabnik banka@net obvezuje, da bo svoje osebne varnostne elemente skrbno varoval kot dober gospodar, tako, da bo onemogočil izgubo, krajo ali zlorabo in jih ne bo sporočal ali predal nobeni osebi. V nasprotnem primeru za vso škodo, ki bi nastala zaradi morebitnih zlorab kot posledica neupoštevanja navodil in predpisov, odgovarja izključno uporabnik.