Appeal dismissed; applicant failed to prove new facts or valid reasons for not claiming asylum earlier.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Obravnavo ponovno vložene prošnje je mogoče doseči, če prosilec navede dejstva ali/in predloži dokaze, nastale po koncu prejšnjega postopka odločanja o mednarodni zaščiti, ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite, oziroma če v primeru dejstev in dokazov, ki so obstajali že v času prvega postopka, navede upravičene razloge, zakaj jih ni uveljavljal že prvič (do opustitve njihovega navajanja ne sme priti po prosilčevi krivdi).

Iz procesnega gradiva ne izhaja, da bi prišlo do kršitev načela nevračanja, saj je bil pritožniku zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga ZMZ-1 nalaga v prvem odstavku 65. člena, to je predložitve dokazov oziroma navedb novih dejstev, s katerimi bi opravičil nov postopek.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep toženke št. 2142-1785/2023/46 (1222-05) z dne 11. 3. 2025, s katerim je ta zavrgla tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi sodbe je Upravno sodišče ob sklicevanju na 71. člen ZUS-1 pritrdilo odločitvi toženke. Med drugim je pojasnilo, da tožnik ne prereka ugotovitev toženke, da v postopku ni zatrjeval dejstev, ki bi bila nova, in da gre tudi sicer za dejstva, ki ne povečujejo pomembno verjetnosti, da bi izpolnjeval pogoje za mednarodno zaščito. Zatrjevane okoliščine, to je tožnikova želja živeti s partnerko in otrokom v Sloveniji, ker je tu boljša oskrba in boljše bolnišnice in ker ima v Sloveniji v letu 2027 določen termin za operacijo, ne predstavljajo razlogov za priznanje ene od oblik mednarodne zaščite iz 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo, po lastnih navedbah iz vseh pritožbenih razlogov. Kot navaja, želi še enkrat izpostaviti, kar je bilo navedeno že v tožbi, in sicer da je tveganje, da ne bo mogel živeti dostojnega življenja, resnično in stvarno, saj se je znašel v težki življenjski situaciji. Tveganje je tudi osebno, ker je vplivalo na njegovo konkretno življenje, in je v tem trenutku tudi predvidljivo. Zaradi vsega tega obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Meni, da bi moralo Upravno sodišče upoštevati načelo nevračanja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi 64. člena ZMZ-1 lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja, vloži ponovno prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prvega odstavka tega člena iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Če pristojni organ ugotovi, da pogoji iz 64. člena ZMZ-1 niso izpolnjeni, zahtevek za uvedbo ponovnega postopka s sklepom zavrže, v nasprotnem primeru pa dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 45. členom tega zakona (četrti odstavek 65. člena).

7. Obravnavo ponovno vložene prošnje je torej mogoče doseči, če prosilec navede dejstva oziroma predloži dokaze, nastale po koncu prejšnjega postopka odločanja o mednarodni zaščiti, ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite, oziroma če v primeru dejstev in dokazov, ki so obstajali že v času prvega postopka, navede upravičene razloge, zakaj jih ni uveljavljal že prvič (do opustitve njihovega navajanja ne sme priti po prosilčevi krivdi 1 ).

8. V obravnavani zadevi niti ni sporno, da pritožnik te zahteve ni izpolnil, saj tej presoji Upravnega sodišča ne nasprotuje. V pritožbi samo ponavlja tožbene navedbe o tem, da se je znašel v težki življenjski situaciji, saj v Maroku dolgoročno ne more preživeti, da je tveganje, da ne bo mogel živeti dostojnega življenja, resnično, stvarno, osebno in predvidljivo, ne trdi pa, da je Upravno sodišče zmotno presodilo, da ne gre za novote.

9. Pritožnik zatrjuje še, da bi moralo Upravno sodišče upoštevati načelo nevračanja. Ker pa je ta trditev ostala povsem posplošena oziroma neobrazložena, jo lahko Vrhovno sodišče obravnava le na enako splošni ravni. Tako ugotavlja, da iz procesnega gradiva ne izhaja, da bi prišlo do kršitev tega načela, saj je bil pritožniku zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga ZMZ-1 nalaga v prvem odstavku 65. člena, to je predložitve dokazov oziroma navedb novih dejstev, s katerimi bi opravičil nov postopek. Da tudi z vidika določb ZMZ-1 o pogojih za podelitev statusa mednarodne zaščite ni ovir za prosilčevo vrnitev v izvorno državo zaradi strahu pred preganjanjem ali resno škodo, je bil predmet postopka priznanja mednarodne zaščite, v katerem je toženka pritožnikovo prošnjo zavrnila s pravnomočno odločbo z dne 14. 7. 2023.

10. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da po ustaljeni sodni praksi revščina, s katero se sooča prebivalstvo v določeni državi zaradi nedelovanja njenih sistemov, očitno ni škoda, ki bi utemeljevala posameznikovo upravičenje do statusa mednarodne zaščite. Resna škoda kot podlaga za podelitev subsidiarne zaščite ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti prosilcu tretja oseba. 2 Kar zadeva vračanje v izvorno državo, pa mora toženka v skladu s 5. členom Direktive 2008/115/ES 3 tudi v postopku izdaje odločbe o vrnitvi tujca, ki nezakonito biva na ozemlju Republike Slovenije (tak je pritožnik), spoštovati načelo nevračanja. 4

11. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).

1 Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 211/2022 z dne 14. 12. 2022, 9. in 10. točka.

2 Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 266/2024 z dne 7. 11. 2024, I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023, I Up 233/2023 z dne 16. 10. 2023 in številne druge.

3 Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav.

4 Več o tem Vrhovno sodišče v sodbi I Up 207/2024 z dne 9. 10. 2024.