Appeal dismissed; asylum seeker failed to prove systemic flaws in Croatia warranting safe transfer.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Pritožnik je imel v upravnem in sodnem postopku možnost navesti vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na dopustnost predaje Republiki Hrvaški. Toženka in Upravno sodišče sta te okoliščine presojala po vsebini in ugotovila, da pritožnikova predaja Republiki Hrvaški ne bi pomenila kršitve človekovih pravic in da niso podani razlogi za utemeljeno domnevo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale take sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine o temeljnih pravicah in to tako na splošni ravni kot glede tožnikovega individualnega položaja.

Pavšalna in z ničemer podprta je pritožnikova navedba, da mora po mednarodni sodni praksi organ, ne oziraje se na procesno aktivnost prosilca, informacije (o stanju v relevantni državi) preveriti po uradni dolžnosti. Pritožnik tudi ni pojasnil, katere naj bi bile tiste javno dostopne informacije o pomanjkljivostih hrvaškega sistema mednarodne zaščite, ki bi bile ob upoštevanju prej navedenega relevantne za njegov položaj, in zaradi katerih bi se dokazno breme prevalilo na toženko oziroma s katerimi tovrstnimi informacijami bi bila (oziroma bi morala biti) toženka seznanjena.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep št. 2142-5401/2023/51 (1221- 11) z dne 13. 2. 2025, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III. 1 Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je Upravno sodišče zavrnilo tožnikove trditve glede sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob njegovi predaji Republiki Hrvaški lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo, v kateri Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in sklep toženke odpravi, oziroma podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje. Ponovno navaja, da mu je uradna oseba v nastanitvenem centru na Hrvaškem izrecno rekla naj gre, in poudarja, da takšno ravnanje evidentno kaže na to, da ga na Hrvaškem niso imeli namena resno obravnavati v azilnem postopku. Meni tudi, da bi morala toženka v postopku pridobiti informacije o stanju na Hrvaškem glede prosilcev za mednarodno zaščito, vrnjenih v dublinskem postopku.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi ni sporno, da je po določbah Uredbe Dublin III Hrvaška odgovorna država za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, in da je le-ta odgovornost za obravnavanje te prošnje tudi sprejela. Sporno pa je, ali so bile v obravnavanem primeru pravilno presojene vse okoliščine, ki bi lahko pomenile ovire za tožnikovo predajo Republiki Hrvaški.

6. Pritožnik je imel v upravnem in sodnem postopku možnost navesti vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na dopustnost predaje Republiki Hrvaški. Toženka in Upravno sodišče sta te okoliščine presojala po vsebini in ugotovila, da pritožnikova predaja Republiki Hrvaški ne bi pomenila kršitve človekovih pravic in da niso podani razlogi za utemeljeno domnevo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale take sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine o temeljnih pravicah in to tako na splošni ravni kot glede tožnikovega individualnega položaja.

7. Pritožnik s pritožbo izpodbija tako ugotovljeno dejansko stanje, vendar v zvezi z zatrjevanjem obstoja sistemskih pomanjkljivosti ne navaja novih dokazov, temveč uveljavlja zgolj to, da bi jih moralo Vrhovno sodišče ovrednotiti drugače. Za to pa ne ponudi nobenih prepričljivih argumentov, temveč po vsebini ponavlja navedbe, ki jih je podal v dosedanjem postopku in do katerih se je dovolj jasno in izčrpno opredelilo že Upravno sodišče. 2 Zato ne more izpodbiti presoje, s katero se Vrhovno sodišče strinja, da v Republiki Hrvaški ni mogoče ugotoviti sistemskih pomanjkljivosti.

8. Pavšalna in z ničemer podprta je tudi njegova navedba, da mora po mednarodni sodni praksi organ, ne oziraje se na procesno aktivnost prosilca, informacije (o stanju v relevantni državi) preveriti po uradni dolžnosti. S čim oziroma kako naj bi prišlo do te kršitve, pritožnik ne navaja, tako da pritožbene navedbe ostajajo pri nestrinjanju z dokazno oceno Upravnega sodišča, do česar se je Vrhovno sodišče že opredelilo. Pritožnik tudi ni pojasnil, katere naj bi bile tiste javno dostopne informacije o pomanjkljivostih hrvaškega sistema mednarodne zaščite, ki bi bile ob upoštevanju prej navedenega relevantne za njegov položaj, in zaradi katerih bi se dokazno breme prevalilo na toženko oziroma s katerimi tovrstnimi informacijami bi bila (oziroma bi morala biti) toženka seznanjena. Sklicuje se le na lastne pretekle izkušnje in meni, da glede na te ni nikakršnih zagotovil, da bo Hrvaška resno obravnavala njegovo prošnjo in da ne bo izpostavljen življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče in nečloveško ravnanje.

9. Konkretizirano ne zatrjuje niti tega, da bi takšne informacije o razmerah na Hrvaškem navedel v postopku, zato ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na zadevo Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru M.S.S., 3 kjer so bile tovrstne informacije o pogojih v Grčiji belgijskim organom znane oziroma bi jim morale biti znane. Iz istega razloga ne more uspeti niti s sklicevanjem na sodbo Sodišča EU v zadevi C-392/22. Iz nje namreč izhaja, da mora država članica na lastno pobudo upoštevati upoštevne informacije v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici, s katerimi je seznanjena ali zanje mora vedeti, oziroma sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je nevarnost obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine EU o temeljnih pravicah dejanska. 4

10. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2 Pritožnik navaja, da mu je uradna oseba rekla, naj gre, da je ob prihodu prejel le kartico za odpiranje vrat brez slike in osebnih podatkov, da je dobil sobo, ki je bila umazana ter da mu ne more biti v škodo, da ima v Sloveniji partnerico, delo, in da se uči slovensko.

3 Gre za sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 21. 1. 2011 v zadevi M.S.S. proti Belgiji in Grčiji (št. 30696/09).

4 Gl. sodbo SEU v zadevi C-392/22, X proti Staatssecretaris voor Justitie en Veiligheid z dne 29. 2. 2024, 77. in 78. točka.