Court dismisses appeal against conviction for forgery and false entry in notarial records. Verdict: partially_allowed

I. Ob obravnavanju pritožb zagovornikov obdolženega A. A., B. B. in okrožne državne tožilke se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti glede

- obdolženega A. A. (za dejanje pod točko III.) in

- obdolžene B. B. (za dejanje pod točko I/1)

v odločbah o krivdi, kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka

spremeni

tako, da se

po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku

zavrne obtožba,

da je:

A. A. kot uradna oseba v uradno listino vpisal lažne podatke in ni vpisal kakšnega pomembnega podatka ter s svojim podpisom in pečatom potrdil uradno listino z lažno vsebino s tem, da je

dne 19. 12. 2013 v Ljubljani kot notar in torej uradna oseba na podlagi Zakona o notariatu (ZN-UPB3, Ur. l. RS št. 2/2007) v javno listino - notarski zapis (3. člen ZN-UPB3), številka SV 4769/2013 z dne 19. 12. 2013, vpisal lažne podatke o neobstoječi osebi C. C. z datum rojstva ... 1977 in bivališčem ..., Poljska, na podlagi ponarejene osebne izkaznice Poljske, oznak ... z vstavljeno fotografijo B. B., čeprav oseba ni bila prisotna, temveč je bila prisotna B. B., ki je hkrati nastopala tudi kot zakonita zastopnica imetnika poslovnega deleža družbe D. d. o. o., nato je s svojim podpisom in uradnim pečatom potrdil notarski zapis SV 4769/2013, ki je bil nato poslan v sodni register Okrožnega sodišča v Ljubljani in je bil podlaga za vpis spremembe družbenikov v družbi E. d. o. o. na neobstoječo osebo C. C.;

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 259. člena Kazenskega zakonika (KZ-1);

B. B. je ponarejeni javni listini uporabila kot pravi, s tem, da je

dne 19. 12. 2013 v Ljubljani v prostorih notarja A. A. pri sestavi notarskega zapisa številka SV 4769/2013 o pogodbi o prenosu poslovnega deleža v družbi E. d. o. o., imetnika D. d. o. o., BiH, ki jo je zastopala ona sama, uporabila ponarejeno tujo osebno izkaznico, ki je ni izdal pristojni organ Poljske, oznak ..., z vstavljeno fotografijo B. B. in vpisanimi biografskimi podatki neobstoječe osebe C. C., z datumom rojstva ... 1977 in bivališčem ..., Poljska; pri tem pa je osebna izkaznica javna listina na podlagi Zakona o osebni izkaznici (ZOIzk-1, Ur. l. RS, št. 35/2011),

s čimer naj bi storila kaznivo dejanje po tretjem in prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obdolženega A. A. in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun.

Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi z drugim odstavkom 95. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolžene B. B. in potrebni izdatki in nagrada njenih zagovornikov, ki se nanašajo na dejanje pod točko I/1 izpodbijane sodbe, proračun, če se dajo izločiti iz skupnih stroškov.

II. Ob nespremenjenih določenih posamičnih kaznih za dejanja pod točko I/2, 3 in II/1, 2, 3, se izpodbijana sodba v odločbi o izrečeni enotni kazni spremeni tako, da se obdolženi B. B.

po 3. točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika-1

izrečena enotna kazen zniža na

1 (eno) leto in 4 (štiri) mesece zapora.

Pogojna obsodba izrečena obdolženi B. B. s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 13846/2016 z dne 12. 3. 2019, pravnomočna istega dne, v zvezi s sklepom istega sodišča II Kr 13846/2016 z dne 7. 12. 2021, pravnomočnim 20. 1. 2022, se ne prekliče.

III. Sicer se pritožbi obdolženkinih zagovornikov in okrožne državne tožilke zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Upoštevaje izvršitveno obliko kaznivih dejanj, za katera je bila obdolženka spoznana za krivo, je zavrnitev izvajanja dokazov v smeri dokazovanja dejstev, ki niso pravno relevantna za pravilno ugotovljeno dejansko stanje, in ki obdolženki niso niti bila očitana, pravilna.

Neutemeljeno je tudi navajanje pritožnikov, da je izostala dokazna ocena o tem, da je storilec spravil v zmoto pristojni organ s tem, da je v njej navajal lažne okoliščine ali da določene okoliščine zamolči, saj se celotna dokazna ocena dejanj v sklopu le-teh pod točko II 1-3 izpodbijane sodbe nanaša ravno na zaključke o dokazanosti, da je obdolženka s ponarejeno javno listino (osebno izkaznico) notarki spravila v zmoto, da sta v notarskih zapisih potrdili lažno identiteto osebe G. G. in sestavili notarske zapise, kar je predstavljalo podlago za vpis spremembe družbenikov. Navedeno pomeni, da je predložitev ponarejene osebne izkaznice zadostila zakonsko zahtevanim kriterijem spravljanja notark v zmoto in uspešni potrditvi lažne identitete, saj o tem obdolžena ni bila posebej spraševana ali dodatno preverjena, temveč je za dokazovanje identitete zadoščal predložen dokument z njene strani, ki pa je bil nedvomno ponarejen upoštevaje že dejstvo, da je bila na tem dokumentu njena fotografija in osebni podatki neobstoječe osebe.

Izrek oprostilne sodbe obdolženi F. F. je prvostopenjsko sodišče oprlo na ugotovitev, da sta obdolžena in notarka F. F. nedvomno poslovno sodelovali že od leta 2010 dalje v posameznih časovnih presledkih, kot je to izrecno navedlo, sklicujoč se na v spisu obstoječe dokazno gradivo, v zvezi s posameznimi posli, od 7. 1. 2010 do 16. 9. 2013 in v dveh primerih, ki sta bila tudi predmet obtožbe, dne 2. in 3. 12. 2014. Ob taki dinamiki medsebojnih stikov v zvezi s posameznimi posli je zaključilo, da kljub temu ni moč šteti, da je šlo za osebno poznanstvo med obdolženima, kot je to bilo zatrjevano v obtožnem aktu, temveč je ocenilo, da je poslovno sodelovanje v obdobju petih let v povezavi z naravo in obsežnostjo notarskega dela in v povezavi z zagovorom obdolžene, ki je potrdila, da je obdolženo poznala kot poslovno stranko, ne pa osebno, in v smislu tesnejšega poznanstva.

Osebno znanstvo dejansko vključuje ne le poznavanje osebe po videzu, nastopu in podobne, temveč tudi po osebnih okoliščinah, kamor spada najmanj zanesljivo vedenje o imenu, priimku, bivališču, družinskih razmerah in drugih okoliščinah, ki omogočajo vsebinsko razmejevanje med osebnim poznanstvom in zgolj znanstvom. Iz navedenih razlogov sodišče ne more odreči utemeljenosti sodbenih razlogom v tem delu izpodbijane sodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo (v zvezi s popravnim sklepom z dne 23. 1. 2024), obdolženo B. B. pod točko I. spoznalo za krivo treh kaznivih dejanj ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in pod točko II. treh kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1; obdolženega A. A. pa za kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine po drugem odstavku 259. člena KZ-1.

Obdolženi B. B. je za vsako kaznivo dejanje ponarejanja listin določilo kazen 3 (tri) mesece zapora, za vsako kaznivo dejanje overitve lažne vsebine kazen 4 (štiri) mesece zapora in nato, po preklicu pogojne obsodbe, ki ji je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 13846/2016 z dne 12. 3. 2019, pravnomočna 12. 3. 2019 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani II Kr 13846/2016 z dne 7. 12. 2021, pravnomočnim 20. 1. 2022 ter upoštevaje v preklicani pogojni obsodbi določeno kazen 2 (dveh) let zapora s preizkusno dobo 5 (pet) let, obdolženki po pravilih o steku, izreklo enotno kazen 3 (tri) leta in 8 (osem) mesecev zapora.

Obdolženemu A. A. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 5 (pet) mesecev zapora in preizkusno dobo 2 let. Po tretjem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolženi A. A. dolžan povrniti eno tretjino stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter sodno takso iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP; B. B. pa je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Obdolženi F. F. je po 358. členu ZKP izreklo oprostilno sodbo za dve kaznivi dejanji ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1; o stroških v oprostilnem delu sodbe je odločilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP v obsegu iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžene F. F. in potrebni izdatki in nagrada njene zagovornice, če se dajo izločiti iz skupnih stroškov, bremenijo proračun.

2. Zoper navedeno sodbo so se pritožili:

- zagovorniki obdolžene B. B. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve ustavnih določb ter 6. in 10. člena EKČP. Višjemu sodišču so predlagali naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbenih očitkov; podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje drugi sodnici posameznici; še podrejeno, da obdolženi izreče pogojno obsodbo ter da jih obvesti o seji senata;

- zagovornik obdolženega A. A. iz vseh razlogov po 370. členu ZKP in kršitve 29. člena Ustave RS, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, obdolženca oprosti očitka po obtožbi; podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugo sodnico; predlagali so tudi, da se jih obvesti o seji pritožbenega senata;

- okrožna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi, sodbo v oprostilnem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3. Na pritožbo okrožne državne tožilke je odgovorila zagovornica obdolžene F. F. in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožbi zagovornikov obdolžene B. B. in okrožne državne tožilke nista utemeljeni, izpodbijano sodbo pa je bilo glede obdolženega A. A. in delno glede obdolžene B. B. potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

K zavrnilnemu delu sodbe:

5. Iz opisa dejanj pod točkama I/1 in III. izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi obdolžena B. B. kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen zapora do treh let, storila 19. 12. 2013; obdolženi A. A. pa naj bi kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen zapora do treh let, prav tako storil 19. 12. 2013.

6. KZ-1 v prvem odstavku 91. člena določa, da se zastaranje kazenskega pregona začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. V obravnavani zadevi je torej zastaranje za kaznivi dejanji ponarejanja listin in ponareditve ali uničenja uradne listine, ki sta bili očitani navedenima obdolžencema, pričelo teči 19. 12. 2013. Upoštevaje določbo 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1, kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo 10 let od storitve kaznivega dejanje, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto. Na tek navedenega 10-letnega zastaralnega roka pa je v obravnavani zadevi vplivala določba drugega odstavka 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javno pravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (Covid-19), Uradni list RS, številka 36/20 in 61/20; v nadaljevanju: ZZUSUDJZ.

7. Upoštevaje določbo tretjega odstavka 91. člena KZ-1, po kateri zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevali ali, ko je storilec nedosegljiv za državne organe.

8. Iz sodbe Vrhovnega sodišča 1 izhaja, da je bila pravna podlaga za zadržanje zastaranja kazenskega pregona podana z uveljavitvijo in trajanjem veljavnosti določbe drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ, ki je določal, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne, kar obravnavana zadeva glede na določbo tretjega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih (ZS) ni bila, namen določbe o zadržanju teka roka za zastaranje kazenskega pregona pa je ravno v tem, da se čas, ko država zaradi objektivnih ovir ni mogla odločati o zahtevi za pregon upravičenega tožilca, ni moč šteti v čas zastaranja. Ker bi v predmetni zadevi kazenski pregon kaznivi dejanji ponarejanje listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 in kaznivo dejanje ponareditve ali uničenje uradne listine po prvem odstavku 259. člena KZ-1 zastaral 19. 12. 2023, in ker upoštevaje določbo drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ zastaranje kazenskega pregona med 29. 3. 2020 in 31. 5. 2020 (64 dni) ni teklo, je potrebno k datumu zastaranja kazenskega pregona, ki bi sicer nastopilo 19. 12. 2023, prišteti še 64 dni, kar privede do ugotovitve, da je zastaralni rok iz drugega odstavka 91. člena KZ-1 za navedeni kaznivi dejanji iztekel 21. februarja 2024. Ta ugotovitev je narekovala višjemu sodišču spremembo izpodbijane sodbe v navedenem delu tako, da je zoper obdolženo B. B. in obdolženega A. A., iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP obtožbo zaradi navedenih kaznivih dejanj zavrnilo in pritožb v tem delu in glede navedenih obdolžencev, vsebinsko ni obravnavalo.

9. Zaradi izreka zavrnilne sodbe je višje sodišče skladno z določbo prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo tudi o stroških kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebnih izdatkih in nagradi obdolženčevih zagovornikov.

K pritožbi zagovornikov obdolžene B. B.:

10. Obdolženkini zagovorniki v pritožbi po vsebini pretežno uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar povezujejo tudi z očitkom, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo in sledilo dokaznim predlogom obrambe, da se ni izreklo o vseh dokaznih dokaznih predlogih obdolženke in da tudi ni navedlo razlogov o zavrnitvi posameznih dokaznih predlogov.

Pred vsebinskim povzemanjem pritožbenih navedb glede posamičnih dokaznih predlogov, višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da je pravica stranke v kazenskem postopku predlagati izvedbo dokazov, del pravice do obrambe po 29. členu Ustave RS, iz te pravice pa izhaja tudi dolžnost sodišča, da dokazne predloge pretehta in predlagane dokaze, ki so pravno pomembni, v dokaznem postopku tudi izvede. Vendar upoštevaje načelo proste presoje dokazov (18. člen ZKP), sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, temveč le tiste, ki so pravno relevantni. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca potrebno izvesti, razen, če je očitno, da tak dokaz ne more biti uspešen. Kljub načelni dolžnosti sodišča, da izvede predlagane dokaze, pa pravica do izvedbe dokaza ni neomejena in jih sodišče ne izvede, če obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov. Sodišče tako ne bo izvajalo dokazov, ki naj bi služili ugotovitvi pravno nerelevantnega dejstva, dejstva, ki je že dokazano, ali ko gre za dokaz, ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva in podobno. Obveznost stranke je, da natančno opredeli, katero dejstvo naj se s pomočjo predlaganega dokaza dokaže, na podlagi katerih okoliščin naj bi predlagan dokaz sploh lahko služil ugotavljanju določenih dejstev. To pomeni, da mora biti dokazni predlog utemeljen, na drugi strani pa mora sodišče zavrnitev dokaznega predloga tudi razumno obrazložiti. Takšna stališča utrjene sodne prakse izhajajo iz številnih odločb Vrhovnega in Ustavnega sodišča 2 .

Pritožniki zatrjujejo, da se sodišče ni izreklo o vseh dokaznih predlogih obrambe in da v sodbi niso omenjeni in obrazloženi dokazni predlogi:

- da sodišče izvedenki grafološke stroke odredi proučitev tudi podpisov G. G. pri notarskih zapisih (z dne 2. 12. 2014, 3. 12. 2014, 17. 12. 2014, 2. 7. 2015 in 10. 7. 2015 - opomba Višjega sodišča) in pripadajočih dokumentih v zvezi s sestavo zgoraj navedenih notarskih zapisov, glede katerih je obdolženki očitana uporaba ponarejene osebne izkaznice G. G., zaradi primerjave podpisov iz notarskih zapisov in pripadajočih listin s podpisi obdolžene B. B. in podaje zaključkov, če je podpise na navedenih dokumentih napravila obdolženka;

- ponovno zaslišanje priče H. H.;

- postavitev izvedenca grafologa glede pristnosti podpisov H. H.;

- zaslišanje izvedenca za preiskave rokopisov in podpisov I. I., J. J. in njuno soočenje z izvedenko K. K. ter

- pridobitev izvirnikov notarskih zapisov, ki so pod obtožbo.

11. Odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov je prvostopenjsko sodišče v delu, ki je relevantna za obdolženo B. B. utemeljilo v točkah 11 in 12 izpodbijane sodbe. Čeprav je bila v obravnavani zadevi postavljena izvedenka K. K. v zvezi z ugotavljanjem okoliščin podpisovanja v zvezi z listinami pod točko I/1 izpodbijane sodbe, pri čemer je potrebno ugotoviti tudi, da se ravno na navedeno, takrat očitano kaznivo dejanje obdolženi B. B. nanašajo tudi ugotovitve strokovnih mnenj predloženih s strani zagovornikov obdolženih B. B. in A. A. in so navedene ugotovitve ob sedanji odločitvi (izrek zavrnilne sodbe) postale brezpredmetne za ocenjevanje je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da izvajanje dokazov in ugotavljanje okoliščin z izvedenko, kot je to predlagala obramba obdolžene B. B., ni potrebno in ni odločilno. Takšnemu stališču višje sodišče pritrjuje že upoštevaje opis kaznivih dejanj, iz katerih ne izhaja drugega in več kot uporaba ponarejene javne listine (pri dejanjih z dne 2.

12. in 3. 12. 2014) in spravljanje notarja v zmoto, da je ta v javni listini potrdil nekaj lažnega, kar je dokaz v pravnem prometu (kazniva dejanja z dne 2. 7. 2015, 10. 7. 2015 in 17. 12. 2014). Upoštevaje izvršitveno obliko kaznivih dejanj, za katera je bila obdolženka spoznana za krivo, je zavrnitev izvajanja dokazov v smeri dokazovanja dejstev, ki niso pravno relevantna za pravilno ugotovljeno dejansko stanje, in ki obdolženki niso niti bila očitana, pravilna. Čeprav je prvostopenjsko sodišče svojo prvotno odločitev o postavitvi izvedenke v nadaljevanju postopka spremenilo glede potrebnosti ugotavljanja dodatnih okoliščin v zvezi z dejstvi podpisovanja notarskih zapisov, je takšna odločitev upoštevaje merila za izvajanje dokazov, navedena tudi v tej odločbi v točki 10, razumna in pravilna, saj sodišče svojo odločitev lahko tudi spremeni, za kar je izrecno navedlo razloge v točki 12 izpodbijane sodbe in kar je tudi v skladu s sodno prakso 3 .

Iz teh razlogov je moč razbrati tudi zavzeto stališče prvostopenjskega sodišča o nepotrebnosti izvajanja in neodločilnosti predlaganih dokazov, kolikor so se dokazni predlogi nanašali na predlagana zaslišanja strokovnjakov, ki so izdelali mnenja (I. I. in J. J. - v zvezi s kaznivim dejanjem za katero je sedaj izrečena zavrnilna sodba) in o njunem soočenju z izvedenko K. K. ter pridobitvijo izvirnikov notarskih zapisov, ki so bili predmet obtožbe. Zato se razlogovanje v 12. točki izpodbijane sodbe o nepotrebnosti in neodločilnosti dejstev, ki naj bi bila ugotovljena z izvedbo teh dokazov, tudi po oceni višjega sodišča izkažejo za utemeljena in prepričljiva.

Dodatno tudi iz razloga, ker nobenega dokaza ni moč ocenjevati zgolj samega zase, temveč v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, kar je prvostopenjsko sodišče tudi dejansko storilo in izhaja iz dokazne utemeljitve posamičnih kaznivih dejanj.

12. Razlogi glede zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca grafologa glede pristnosti podpisov H. H. (notarska zapisa z dne 16. 9. 2013 in 3.12. 2014) so navedeni v točki 11 izpodbijane sodbe in so po oceni višjega sodišča pravilni, saj je bila izpovedba navedene priče ocenjena tudi v povezavi s sicer izvedenimi dokazi in ko na podlagi celostne dokazne presoje, delu navedb priče sodišče ni verjelo, ker je izpovedbo v tem delu upravičeno štelo za ne le preverjeno, temveč tudi izpodbito, navedeno pa je tudi razumljivo in prepričljivo utemeljilo.

13. Protispisno pa je navajanje pritožnikov, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ponovljen dokazni predlog obrambe za zaslišanje H. H., da o tem ni navedlo nobenih razlogov, s tem pa ravnalo arbitrarno in kršilo obdolženkine procesne pravice.

Natančen pregled spisovnega gradiva izkazuje, da je prvostopenjsko sodišče ravno v zvezi s podanim dokaznim predlogom za ponovno zaslišanje H. H., navedenega tudi vabilo na glavno obravnavo 21. 4. 2023, na katero priča ni pristopila in za katero se je izkazalo, da ji vabilo niti ni moglo biti vročeno na edini sodišču znan naslov. Navedena priča je z začasnega naslova bivanja v Mostarju, ki ga ni navedla (list. št. 2128) v zvezi z vabilom na narok 14. 7. 2023, sodišče obvestila, da ne more pristopiti zaradi opravljanja sezonskega dela, ki ga ne sme pustiti in kar je bilo strankam na glavni obravnavi 14. 7. 2023 (list. št. 2124) tudi pojasnjeno. V taki situaciji je, kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi iz tega dne, sodišče po določbi 340. člena ZKP izpovedbo priče H. H. z dne 10. 3. 2020 prebralo, ker je na podlagi navedene zakonske določbe očitno štelo, da so podani tehtni razlogi za to, da priča ne more priti ali zelo težko pride k sodišču, razen tega pa priča tudi prebiva v tujini in na glavno obravnavo ni prišla. Navedeno izkazuje, da sodišče dokaznega predloga za zaslišanje H. H. ni zavrnilo kot to navajajo pritožniki, zato tudi izostanek razlogov v zvezi s tem nima narave zatrjevane procesne kršitve ali kršitve pravic obrambe.

14. Zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede kaznivega dejanja z dne 2. 12. 2014 obdolženkini zagovorniki utemeljujejo z navajanjem, da obdolženka ni podpisala notarskega zapisa s tega dne, da se ni izkazovala s ponarejeno osebno izkaznico, saj navedenega priča L. L. ni potrdila, uslužbenka pri notarki pa se prav tako ni spominjala niti obdolženke niti sicer navedenih oseb v zvezi z navedenim notarskim zapisom. Zgolj obdolženkina fotografija na dokumentu ne more zanesljivo izkazovati storitve kaznivega dejanja, še posebej ne, ker priča L. L., ki jo prvostopenjsko sodišče ocenjuje za verodostojno, ni navajala, da se je obdolženka pri notarki izkazovala z neresnično identiteto ali da bi izročala kakšen svoj dokument, razen tega pa je navedenega dne poslovni delež s strani L. L. prenesen na drugo osebo, ne pa na obdolženko.

Višje sodišče te navedbe zavrača kot neutemeljene, saj ga dokazni zaključki prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem, v celoti prepričujejo. Že res, da je bil predmet notarskega zapisa z navedenega dne prenos poslovnega deleža s strani L. L., na G. G., ne pa na obdolženko, vendar pa je v navedenem ravno srž problema in bistvena ugotovitev, da se je za identiteto G. G. dejansko skrivala in z njo izkazovala obdolženka. Navedenega dne, kot izhaja iz samega notarskega zapisa in izpovedb zaslišanih prič, ni bilo navzočih drugih in več oseb, kot so navedene na notarskem zapisu, L.

L. pa je k notarki prišel skupaj ravno in edino z B. B. in z njo tudi odšel. V povezavi z dejstvom, da je bila prav B. B. gonilna sila tako za pridobitev družbe od M. M. (točka 44 izpodbijane sodbe), kot tudi tista, na katero se je priča L. L. obračal kot na osebo, ki je dejansko vodila poslovanje navedene družbe, nanjo pa se je obrnil tudi v zvezi z zahtevo po prepisu le-te zaradi nevšečnosti in obiskov inšpekcij, kar je dejansko privedlo do tega, da se je priča skupaj z obdolženko zglasila pri notarki in tam podpisala ustrezne listine.

Če in ker priča ni navajala, da bi videla, da bi obdolženka karkoli podpisovala ali se izkazovala z osebnim dokumentom, nima bistvenega vpliva na oceno pričine verodostojnosti, kot je to pravilno ocenilo tudi prvostopenjsko sodišče, ki je z navedbo te priče povezalo tudi s povsem objektiviziranim podatkom, da je notarka razpolagala s fotokopijo dokumenta, s katerim se je izkazovala stranka v zvezi z notarskima zapisoma z dne 2. 12. 2014 (in z dne 3. 12. 2014) in ki je glasil na G. G., na njej pa je bila fotografija obdolženke, ki je bila tudi dejansko tam.

To, ob že navedenem dejstvu, da 2. 12. 2014 v zvezi s sklepanjem notarskega zapisa ni bilo navzočih drugih oseb, jasno izkazuje, da je naveden - ponarejen dokument uporabila prav in edino obdolžena B. B. Višje sodišče zato ocenjuje, da je bila izpovedba priče L. L. skrbno, kritično, predvsem pa celostno ocenjena, ne le sama zase, temveč tudi v povezavi s sicer zaslišanimi pričami v zvezi s tem kaznivim dejanjem ter listinami, kot je to prvostopenjsko sodišče utemeljilo z razlogi v točkah 46-47. Pravilnosti dokazne ocene zato v celoti pritrjuje in v to ne more vnašati nobenih pomislekov navajanje pritožnikov, da bi zgolj postavitev izvedenca grafologa in ugotavljanje, če je obdolženka navedeno listino podpisala, dokazovalo storitev kaznivega dejanja, saj navedenega dokaza višje sodišče ne ocenjuje kot primernega sredstva in načina za dokazovanje le-tega glede na opis kaznivega dejanja.

15. V zvezi s kaznivim dejanjem z dne 3. 12. 2014 pritožniki uveljavljajo izostanek razlogov o odločilnih dejstvih in s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker po njihovi oceni ni moč prepoznati, na podlagi katerih okoliščin je sodišče štelo za izkazano, da je obdolžena B. B. uporabila ponarejeno osebno izkaznico in dne 3. 12. 2014 nastopala kot G. G., spornih listin pa po ugotovitvah dokaznega postopka tudi ni podpisala obdolženka.

Zatrjevana kršitev po oceni višjega sodišča ni podana. Prvostopenjsko sodišče se je v točkah 48 do 57 obsežno in poglobljeno analitično, predvsem pa upoštevaje podatke spisa, ukvarjalo tudi z verodostojnostjo izpovedbe H. H. in jo kritično in vsestransko ocenilo, kot to posebej natančno izhaja iz točke 50 in 52 do 55. Pravilno je ocenilo, da je bil H. H. stranka sklenjenih notarskih zapisov tako z dne 16. 9. 2013, (ko mu je L. L. odsvojil 51 % delež družbe N.) in stranka notarskega zapisa z dne 3. 12. 2014, (ko je H. H. odsvojil 51 % delež navedene družbe G. G.) pri notarki F. F. Take svoje zaključke je utemeljeno oprlo na objektivizirane podatke in sicer notarske zapise, ki izpovedbo priče v navedenem delu izpodbijajo, še posebej upoštevaje tudi dejstvo zapisanih številk pričine potne listine v notarskem zapisu z dne 3. 12. 2014. Svoje ugotovitve je utemeljeno povezalo tudi z zagovorom obdolženke (točka 51 izpodbijane sodbe) ter podalo strnjene zaključke, da se je tudi 3. 12. 2014 priča H. H. nahajala v Sloveniji (točka 55 obrazložitve), ter sprejelo pravilno dokazno oceno v točki 57, ki jo je tako kot v zvezi z notarskim zapisom z dne 2. 12. 2014, potrebno povezati tudi z ugotovitvami v točki 46 izpodbijane sodbe (o tem, da je notarka F. F. predložila fotokopijo izkaznice, s katero se je stranka notarskega zapisa izkazovala), na kateri je bila obdolženkina fotografija, dejansko pa z H. H. pri notarki ni bila G. G., temveč prav in edino obdolženka, saj H. H. druge osebe tudi v zvezi s svojim predhodnim delom v Sloveniji in pri obdolženki pač ni poznal. Razlogi o dokazanosti kaznivega dejanja so zato navedeni, dokazna ocena pa je pravilna, popolna in celostno utemeljena. Tudi kolikor v zvezi s tem kaznivim dejanjem zagovorniki navajajo, da spornih listin ni podpisala obdolženka, višje sodišče ugotavlja, da navedeno za presojo dokazanosti kaznivega dejanja glede na opis le-tega, ni odločilno.

16. Obdolženkini zagovorniki grajajo pravilnost dokazne ocene tudi glede kaznivih dejanj overitve lažne vsebine z dne 2. 7. 2015, 10. 7. 2015 in 17. 12. 2014.

Glede kaznivega dejanja z dne 2. 7. 2015 navajajo, da je izpovedba priče O. O. neverodostojna, pri čemer neverodostojnost prepoznavajo v posameznih nedoslednostih njegove izpovedbe (da je postal družbenik družbe P. na podlagi notarskega zapisa pri notarki R. R., čeprav je bil pri S. S., da je enkrat izpovedoval o shranjeni telefonski številki ..., ki naj bi bila od G. G., drugič pa, da te telefonske številke nima shranjene, da z G. G. sam ni komuniciral preko elektronske pošte, je pa vedel njen e-naslov, da je njegova izpovedba v nasprotju z izpovedbo T. T., da naj bi glede prenosa poslovnega deleža T. T. komunicirala z G. G., katere številko je dala tudi O. O., da T. T. sicer ni vedela nič o prenosu poslovnega deleža in tudi ni videla obdolženkinega osebnega dokumenta; napačno pa da je tudi razlogovanje sodišča, da sta bili obdolženka in T. T. znanki, saj je T. T. obdolženko videla le enkrat, priča U. U. pa prav tako ni poznal G. G., zato ni nobena priča potrdila, da bi obdolženka B. B. sploh bila na notarskem naroku 2. 7. 2015 in tam predložila ponarejeno osebno izkaznico G. G.

Višje sodišče glede na vsebino pritožbenih navedb in utemeljitev dokazne ocene v zvezi s tem kaznivim dejanjem v točkah 27 do 30 izpodbijane sodbe, navedenim razlogom brez zadržkov pritrjuje, ker so pravilni in skladni s podatki v spisu. Ko pritožniki opozarjajo na posamezne okoliščine v zvezi s posameznimi izpovedbami prič (O. O., T. T., U. U.), velja povedati, da se ne nanašajo na bistvene dele njihovih izpovedb, iz dokazne ocene pa izhaja, da je obdolženka T. T. bila poznana kot "B. B.", da je pod takim vzdevkom bila tudi v stiku z O. O., čeprav se je izkazovala po listinah z imenom G. G. Da se je kot G. G. v notarski pisarni S. S. nahajala prav obdolženka pa izhaja tudi iz izpovedbe notarja V. V., da je bila prav obdolžena tista, ki se je izkazovala z osebno izkaznico G. G. in katere podatki so bili tudi vneseni v notarska zapisa v njihovi pisarni v zvezi s sklenjenimi posli tako 7. 12. 2014 in 2. 7. 2015. Glede tega kaznivega dejanja je izpovedba V. V. skladna tudi z izpovedbo O. O., ki je, razen navzočnosti obdolženke pri notarki in poslu z dne 2. 7. 2015, potrdil navzočnost obdolženke tudi v zvezi s poslom z dne 10. 7. 2015 pri notarki R. R. V zvezi z izpovedbo O. O. je prvostopenjsko sodišče pri povzemanju njegove izpovedbe izrecno navedlo tudi, da je govorila njihov (bosanski) jezik, in da je policistom posredoval tudi njeno telefonsko številko, ki jo je sicer prejel od T. T., pod imenom "B. B.". Prav slednji je obdolžena tudi dostavila bilanco in jo predhodno kontaktirala na navedeno številko, ki je bila posredovana tudi O. O. Glede elektronskega naslova je prvostopenjsko sodišče navedlo razloge v točki 30, je pa navedene razloge potrebno povezati tudi z razlogovanjem v točki 22 izpodbijane sodbe, kar privede do jasnega zaključka, da je obdolženka z navedenega elektronskega naslova komunicirala bodisi kot B. B. bodisi kot G. G.

17. Na navedbo pritožnikov, da obdolženka notarke S. S. niti ni mogla spraviti v zmoto, notarka pri poslu z dne 2. 7. 2015 ni sodelovala, pač pa je notarski zapis sestavil notarski pomočnik V. V., je prvostopenjsko sodišče odgovorilo z razlogi v točki 23, zato se višje sodišče na le-te sklicuje, ker so pravilni.

18. V zvezi s kaznivim dejanjem z dne 10. 7. 2015 pritožniki zatrjujejo, da se je prvostopenjsko sodišče oprlo na neresnično povzete izpovedbe prič, ki na obravnavanem notarskem naroku niso bile navzoče in niso mogle ničesar vedeti, saj T. T., drugega kot da naj bi obdolženka prodala in nato spet odkupila isto družbo od O. O., ni vedela: da se je obdolženka izkazovala s ponarejeno osebno izkaznico pa tudi ne izhaja iz izpovedbe U. U. Glede na takšne navedbe pritožnikov, višje sodišče ugotavlja, da imajo prav, da iz izpovedbe priče U. U. ne izhaja, da se je obdolženka izkazovala pri notarki R. R. s ponarejeno osebno izkaznico, vendar tega tudi prvostopenjsko sodišče ni zaključevalo, pač pa je njegovo izpovedbo sicer povzelo, a jo tudi dokazno ovrednotilo v povezavi z izpovedbo T. T. in O. O. o razlogih, zakaj je O. O. predlagal, naj se kupljene firme čim prej znebi. Da se je obdolženka kot stranka dejansko nahajala pri notarki R. R., pa izhaja ne le iz izpovedbe O. O., temveč tudi iz same vsebine notarskega zapisa z dne 10. 7. 2015 (notarski zapis SV 364/2015), in upoštevaje izpovedbe vseh zaslišanih notarjev v obravnavani zadevi (F. F., R. R., V. V., Z. Z.), da se identifikacija ugotavlja na podlagi predloženega dokumenta, katerega pristnost pa se posebej ne ugotavlja. Zato o dejanski navzočnosti obdolženke tudi v zvezi s sestavo notarskega zapisa z navedenega dne ni prav nobenih pomislekov.

19. Pritožniki zatrjujejo tudi napačno dokazno oceno glede dokazanosti kaznivega dejanja z dne 17. 12. 2014 in navzočnost obdolženke pri sestavi notarskega zapisa SV 2094/2014, v kar skušajo prepričati z navedbami, da V. V. obdolžena B. B. ni poznana, prav tako ne G. G. in da Ž. Ž. obdolžene tudi po fotografiji ni prepoznal kot osebo, s katero je sklenil pravni posel ter se ni spominjal katera oseba je bila navzoča ob sklenitvi notarskega zapisa; nadalje pa izpostavljajo tudi izpovedbo priče X. X., da ta ni vedela, če je videla G. G. ali B. B. in tudi ne, če je ta oseba podpisovala dokumentacijo za prenos družbe. Tudi v zvezi s tem kaznivim dejanjem zatrjujejo, da obdolženka notarke S. S. sploh ni mogla spraviti v nikakršno zmoto, ker navedena pri obravnavanem poslu ni sodelovala, telefonska številka, ki naj bi pripadala obdolženki, pa ne izkazuje, da je bila podpisnica notarskega zapisa.

20. Tudi v tem delu višje sodišče pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene. Razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče obrazložilo dokazanost tega kaznivega dejanja v točkah 21 do 26, so skladni s podatki spisa in v celoti prepričajo tudi višje sodišče. Navajanje okoliščin, iz katerih ni moč sklepati na dokazanost obdolženkine navzočnosti v notarski pisarni navedenega dne, zato postane povsem brezpredmetno, izpovedbe prič, tudi Ž. Ž. in V. V., pa je potrebno ocenjevati glede bistvenih okoliščin celostno in v medsebojni povezavi. Navedeno je prvostopenjsko sodišče tudi storilo in pravilno zaključilo, da je bila tudi navedenega dne v notarski pisarni S. S. navzoča prav obdolžena, pri čemer niti ni odločilno, če si jo je in pod kakšnim imenom Ž. Ž. zapomnil, je pa povedal njene bistvene vizualne značilnosti, o katerih je izpovedoval tudi V. V., ki je izrecno navedel, da si je obdolženko zapomnil, in da se je izkazovala s poljskim osebnim dokumentom, kar nenazadnje izhaja tudi iz same vsebine notarskega zapisa. Zato o tem, glede na celostne razloge izpodbijane sodbe, ki se, še posebej glede okoliščin, ki izkazujejo povezavo med obdolženo B. B. in identiteto G. G. nahajajo v točki 24 prvostopenjske sodbe, višje sodišče nima nobenih pomislekov.

Na del pritožbenih navedb o tem, kdo je sestavljal notarski zapis, kdo je bil v taki situaciji dejansko spravljen v zmoto, je prvostopenjsko sodišče že odgovorilo v točki 23 izpodbijane sodbe, pravilno zavzetemu stališču v zvezi s tem višje sodišče pritrjuje tudi na tem mestu.

21. Neutemeljeno je tudi navajanje pritožnikov, da je izostala dokazna ocena o tem, da je storilec spravil v zmoto pristojni organ s tem, da je v njej navajal lažne okoliščine ali da določene okoliščine zamolči, saj se celotna dokazna ocena dejanj v sklopu le-teh pod točko II 1-3 izpodbijane sodbe nanaša ravno na zaključke o dokazanosti, da je obdolženka s ponarejeno javno listino (0sebno izkaznico) notarki spravila v zmoto, da sta v notarskih zapisih potrdili lažno identiteto osebe G. G. in sestavili notarske zapise, kar je predstavljalo podlago za vpis spremembe družbenikov. Navedeno pomeni, da je predložitev ponarejene osebne izkaznice zadostila zakonsko zahtevanim kriterijem spravljanja notark v zmoto in uspešni potrditvi lažne identitete, saj o tem obdolžena ni bila posebej spraševana ali dodatno preverjena, temveč je za dokazovanje identitete zadoščal predložen dokument z njene strani, ki pa je bil nedvomno ponarejen upoštevaje že dejstvo, da je bila na tem dokumentu njena fotografija in osebni podatki neobstoječe osebe.

22. Na navedbe pritožnikov, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo obdolženkinega naklepa velja ugotoviti, da okoliščine o njeni krivdi izhajajo iz 79. točke obrazložitve sodbe, ki ga je prvostopenjsko sodišče povezovalo tudi z ugotavljanjem motiva obdolženke (točka 47 obrazložitve), čeprav je pravilno tudi samo ugotovilo, da ta ni odločilen za presojo dokazanosti kaznivega dejanja in obdolženkine krivde.

23. Odločbo o kazenski sankciji pritožniki izpodbijajo z navajanjem, da je ta nezakonito izrečena, ker obdolženka ni storila kaznivih dejanj, preklic prejšnje pogojne obsodbe, pa da je bil nezakonit, česar sicer niso posebej obrazložili. Izrečeno kazensko sankcijo so na splošno ocenili kot pretirano, glede na časovno odmaknjenost kaznivih dejanj in dejstvo, da obdolženka ni storila nobenega novega kaznivega dejanja, preizkusni dobi v zadevah IV K 23864/2014 in IV K 5110/2017 sta že potekli, preizkusna doba v zadevi III K 13846/2016 pa je skorajda potekla. Poseben pomen so pripisali tudi dejstvu, da obdolženka ni bila obsojena za istovrstno kaznivo dejanje in da je upoštevaje sodno prakso, sodišče lahko obdolženki izreklo le sankcijo opominjevalne narave.

24. Ko sodišče zaradi sprejete ocene, da je obdolženka storila očitana ji kazniva dejanja, je tudi izrečena kazenska sankcija, ko temelji na pravilno uporabljenih določbah zakona, zakonita. Višje sodišče upoštevaje izrek zavrnilne sodbe za eno od kaznivih dejanj in siceršnjo preostalo kriminalno količino le-teh, časovni okvir izvrševanja le-teh in veliko ter večplastno aktivnost obdolženke v zvezi z izvrševanjem le-teh pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da je na mestu le izrek zaporne kazni. Pravilno so bile upoštevane ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine, ki so vsebinsko natančno ovrednotene, pravilno pa je bil ocenjen tudi pomen okoliščine, da se v tem postopku obravnavana kazniva dejanja in kazniva dejanja, zaradi katerih je bila že predhodno obsojena, nanašajo na obdolženkino poslovanje z družbami. Pri tem poudarjanje pritožnikov, da gre za časovno odmaknjena dejanja, samo po sebi ne more pomeniti podlage, da je zato pomen storjenih kaznivih dejanj bistveno zmanjšan, še posebej če to ni povezano z odpravo škodljivih posledic le-teh oziroma čim primerljivim. V obravnavani zadevi kaj takega iz spisa ne izhaja.

25. Upoštevaje določbo 62. člena KZ-1 je višje sodišče ugotovilo, da pogojne obsodbe izrečene obdolženki s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 13846/2016 z dne 12. 3. 2019 pravnomočne 12. 3. 2019 v zvezi s sklepom istega sodišča II Kr 13846/2016 z dne 7. 12. 2021, ki je postal pravnomočen 20. 1. 2022, zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in v kateri je bila obdolženki določena kazen dve leti zapora in preizkusna doba pet let, ni upravičeno preklicati. Razlog za to je v dejstvu, da bi po navedeni obsodbi preizkusna doba potekla 12. 3. 2024, roki za preklic pogojne obsodbe v 62. členu, ki omogočajo preklic pogojne obsodbe najpozneje v enem letu po poteku preizkusne dobe (upoštevaje čas odločanja višjega sodišča o zadevi), pa se nanaša na situacijo, ki je izrecno opredeljena v prvem odstavku navedene zakonske določbe in sicer, da se sme pogojna obsodba preklicati v preizkusni dobi, če stori obsojenec v tem času kaznivo dejanje, ki ima za posledico preklic pogojne obsodbe, pa se s sodbo to ugotovi šele po preteku preizkusne dobe, najpozneje v enem letu po poteku preizkusne dobe. Drug razlog za preklic pogojne obsodbe v enem letu po poteku preizkusne dobe pa je v določbi drugega odstavka 62. člena KZ-1, ki določa, da če obsojenec v danem roku ne izpolni obveznosti iz tretjega odstavka 57. člena KZ-1, sme sodišče najpozneje v enem letu po preteku preizkusne dobe po poteku roka iz drugega odstavka 61. člena, preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi. Ob takih ugotovitvah višje sodišče ni imelo podlage za to, da preklic pogojne obsodbe vzdrži v veljavi, kar je dodatno privedlo do spremembe izrečene kazenske sankcije v delu glede enotne kazni upoštevaje tudi izrek zavrnilne sodbe za eno kaznivo dejanje, in sicer nespremenjene določene kazni za preostala kazniva dejanja. Pri izreku enotne kazni je višje sodišče upoštevalo okoliščine, ki jih je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče in so pomenile pravilen in ustrezen ekvivalent kriminalni teži in količini le-teh, posledicah in nenazadnje stopnji obdolženkine krivde.

K pritožbi okrožne državne tožilke:

26. Izrek oprostilne sodbe obdolženi F. F. je prvostopenjsko sodišče oprlo na ugotovitev, da sta obdolžena in notarka F. F. nedvomno poslovno sodelovali že od leta 2010 dalje v posameznih časovnih presledkih, kot je to izrecno navedlo, sklicujoč se na v spisu obstoječe dokazno gradivo, v zvezi s posameznimi posli, od 7. 1. 2010 do 16. 9. 2013 in v dveh primerih, ki sta bila tudi predmet obtožbe, dne 2. in 3. 12. 2014. Ob taki dinamiki medsebojnih stikov v zvezi s posameznimi posli je zaključilo, da kljub temu ni moč šteti, da je šlo za osebno poznanstvo med obdolženima, kot je to bilo zatrjevano v obtožnem aktu, temveč je ocenilo, da je poslovno sodelovanje v obdobju petih let v povezavi z naravo in obsežnostjo notarskega dela in v povezavi z zagovorom obdolžene, ki je potrdila, da je obdolženo poznala kot poslovno stranko, ne pa osebno, in v smislu tesnejšega poznanstva. Prvostopenjsko sodišče tudi ni prezrlo dejstva opravljenih plačil s strani posameznih družb notarki, kot je navedeno v točki 93.

Višje sodišče razlogovanju o nedokazanosti obtožbenega očitka, upoštevaje navedeno okoliščino osebnega znanstva, ki ji je tožilstvo očitno pripisovalo poseben pomen, da je to okoliščino za razliko od obdolženega A. A. celo vneslo v opis dejanja, upravičeno ocenilo za nedokazano. Osebno znanstvo dejansko vključuje ne le poznavanje osebe po videzu, nastopu in podobne, temveč tudi po osebnih okoliščinah, kamor spada najmanj zanesljivo vedenje o imenu, priimku, bivališču, družinskih razmerah in drugih okoliščinah, ki omogočajo vsebinsko razmejevanje med osebnim poznanstvom in zgolj znanstvom. Iz navedenih razlogov sodišče ne more odreči utemeljenosti sodbenih razlogom v tem delu (točke 93-95) izpodbijane sodbe).

27. Pritožnica sicer zatrjuje, da je obdolžena B. B. bila osebno prisotna pri predhodnih prenosih poslovnega deleža v N. d. o. o. dne 3. 1. 2013 in 16. 9. 2013, ki se nanašata na prenose poslovnih deležev s strani M. M. na L. L. (notarski zapis SV 3/2013) in v zvezi s prenosom poslovnega deleža v družbi N. d. o. o. s strani L. L. H. H. (notarski zapis SV-658/2013 z dne 16. 9. 2013), kjer ni sodelovala kot stranka, temveč organizatorka in pobudnica posla. V zvezi s tem višje sodišče ugotavlja, da zgolj navzočnost osebe pri poslih, ki se nanašajo na druge osebe, ki so prav tako navzoče, ne vzpostavlja dolžnosti notarke za preverjanje identitete na enak način kot to velja za primer, ko je navedena oseba tudi stranka posla.

28. V delu, ko pritožnica navaja, da je obdolžena F. F. z izročitvijo dokumentacije policiji (fotokopijo osebne izkaznice G. G.), ki jo je napravila v zvezi s sklenjenimi notarskimi zapisi z dne 2. 12. 2014 in 3. 12. 2014, navedene listine morala izročiti, je tako navajanje neprepričljivo in celo, če bi držalo, da je bil to način njene obrambe kot zatrjuje tožilstvo, navedeno ne vpliva na upravičenost drugačne presoje sprejetih zaključkov in utemeljitve izrečene oprostilne sodbe.

29. Ker pritožnica sicer drugih kršitev v zvezi z izrekom oprostilne sodbe ni uveljavljala, je višje sodišče o utemeljenosti pritožbe odločilo v okviru in obsegu kot ga je pritožnica pač začrtala s pritožbo.

30. Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP, ki ga mora višje sodišče vselej opraviti, ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je ob oceni, da sta pritožbi zagovornikov obdolžene B. B. in okrožne državne tožilke neutemeljeni, pritožbi zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 44042/2017 z dne 15. 4. 2021.

2 I Ips 8666/2010 z dne 26. 11. 2015, I Ips 40378/2010 z dne 1. 8. 2016, I Ips 43956/2017 z dne 9. 7. 2020, I Ips 28224/2013 z dne 11. 1. 2018, I Ips 9199/2012 z dne 12. 9. 2019, I Ips 43956/2017 z dne 9. 7. 2020 in številne druge.

3 Sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 11894/2014.