Administrative court rejects interim order request for residence permit denial and entry ban suspension.

I. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

V primerih, ko se v upravnem sporu izpodbija odločitev, ki se ne izvršuje po ZUP, je mogoče predlagati izdajo t. i. ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, s katero sodišče na predlog tožnika začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se predlagana ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. To vrsto začasne odredbe pa sodišče lahko izda le, če jo stranka izrecno predlaga in ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje tudi ustrezno opredeli, česar pa tožeča stranka ni storila.

Glede predlaganega zadržanja izvršitve izpodbijane odločbe v preostalem delu, ki se nanaša na prepoved vstopa tožeče stranke v Republiko Slovenijo ter na obveznost zapustitve Republike Slovenije, pa zadržanje učinkovanja tega dela izreka odločbe ni potrebno, saj navedena prepoved in obveznost nastopita šele s pravnomočnostjo izpodbijane odločbe oziroma v roku desetih dni po pravnomočnosti izpodbijanega akta.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožeča stranka s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločbo, s katero je Upravna enota Gornja Radgona (v nadaljevanju: upravna enota) zavrnila njeno prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo (1. točka izreka) in ji izrekla ukrep prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo za dobo enega leta od pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka). Naložila ji je, da mora v roku desetih dni od pravnomočnosti odločbe prostovoljno zapustiti Republiko Slovenijo, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Tožeča stranka je bila ob tem opozorjena, da bo v primeru, če ne bo prostovoljno zapustila Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, odstranjena in da se ji bo za obdobje dveh let določil ukrep prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo, območje držav članic Evropske unije ter območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka). Glede stroškov je bilo ugotovljeno, da ti v postopku niso nastali (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi odločbe upravna enota pojasnjuje, da je prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo zavrnila iz razloga po 6. alineji prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2), ker obstajajo razlogi za domnevo, da se tožeča stranka ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bila tožeči stranki izrečena prepoved vstopa v Nemčijo zaradi njenega nezakonitega dela in bivanja v Nemčiji v času od 24. 6. 2023. Navedena kršitev nemške zakonodaje o prebivanju in delu je po mnenju upravne enote zadosten dokaz, da tožeča stranka ne spoštuje predpisov v Republiki Sloveniji in Evropski uniji. Ukrep prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo je bil tožeči stranki izrečen na podlagi šestega odstavka 55. člena ZTuj-2, upoštevaje najkrajši možni rok, pri določitvi katerega je bilo upoštevano, da tožeči stranki prepoved vstopa v Nemčijo poteče dne 5. 7. 2025. Rok za prostovoljni odhod iz Republike Slovenije pa je bil določen v skladu s tretjim odstavkom 60.a člena ZTuj-2 in začne teči z dnem pravnomočnosti odločbe.

3. V tožbi tožeča stranka nasprotuje izdani odločbi, sodišču pa tudi predlaga, naj na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) do izdaje pravnomočne odločbe v upravnem sporu odloži izvršitev izpodbijane odločbe.

4. V obrazložitvi predloga tožeča stranka zatrjuje, da bi ji z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva oziroma celo nepopravljiva škoda, saj ne razpolaga z veljavnim enotnim dovoljenjem za prebivanje in delo, to pa bi lahko imelo za posledico odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo ima sklenjeno z družbo A., d.o.o. iz Maribora, kjer je trenutno zaposlena. Odpoved pogodbe o zaposlitvi bi za tožečo stranko pomenila izgubo mesečne plače, ki zanjo in za ženo B. B, ki prav tako živi v Republiki Sloveniji, predstavlja edini vir preživljanja. Z uveljavitvijo izpodbijane odločbe bi tožeča stranka izgubila možnost zakonite zaposlitve tudi pri katerem koli drugem delodajalcu v Republiki Sloveniji. Z zadržanjem izvršitve izpodbijane odločbe po njenem mnenju tudi ne bi bila prizadeta javna korist.

5. V odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe tožena stranka navaja, da vztraja pri stališču, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

K točki I izreka:

6. Po prvem odstavku 32. člena ZUS-1 tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. Pogoje za t. i. odložitveno začasno odredbo, izdajo katere tožeča stranka izrecno predlaga v tem upravnem sporu, določa ZUS-1 v drugem odstavku 32. člena, po katerem sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi z izvršitvijo akta tožniku nastala težko popravljiva škoda. Pri odločanju o predlagani začasni odredbi pa mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi morebitnih nasprotnih strank.

7. Po upravno sodni praksi je odložitveno začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 mogoče izdati le, če se izpodbijani upravni akt prisilno izvršuje po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku. Na ta način pa je mogoče izvršiti le tiste upravne akte, v katerih se zavezancu nalaga določena obveznost, kar v primeru nedenarne obveznosti pomeni, da mora ta nekaj storiti, dopustiti ali trpeti. 1 Odločitev, vsebovana v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, s katero je bila tožeči stranki kot tujcu zavrnjena prošnja za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, pa ne predstavlja takšnega upravnega akta, saj zavrača pravico do prebivanja in dela ter stranki ne nalaga nobene obveznosti, ki bi jo bilo treba v primeru neprostovoljne izpolnitve prisilno izvršiti. Ker se izpodbijana odločitev v tem delu izreka ne izvršuje po določbah ZUP, predlagane odložitvene začasne odredbe v delu točke 1 izreka izpodbijane odločbe ni mogoče izdati.

8. V primerih, ko se v upravnem sporu izpodbija odločitev, ki se ne izvršuje po ZUP, je sicer mogoče predlagati izdajo t. i. ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, s katero sodišče na predlog tožnika začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se predlagana ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. To vrsto začasne odredbe pa sodišče lahko izda le, če jo stranka izrecno predlaga in ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje tudi ustrezno opredeli, 2 česar pa tožeča stranka v obravnavani zadevi ni storila. Upoštevaje obrazloženo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v delu 1. točke izreka izpodbijane odločbe ni utemeljen.

9. Glede predlaganega zadržanja izvršitve izpodbijane odločbe v preostalem delu (to je v točkah 2 in 3 izreka), ki se nanaša na prepoved vstopa tožeče stranke v Republiko Slovenijo ter na obveznost zapustitve Republike Slovenije, pa sodišče ugotavlja, da zadržanje učinkovanja tega dela izreka odločbe ni potrebno, saj navedena prepoved in obveznost nastopita šele s pravnomočnostjo izpodbijane odločbe oziroma v roku desetih dni po pravnomočnosti izpodbijanega akta. 3 Začasna odredba po ZUS-1 je namreč po svoji naravi začasen ukrep sodišča za zagotovitev učinkovitosti te oblike sodnega varstva, ki učinkuje le omejen čas, to je do nastopa pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu. Ker prepoved vstopa v Republiko Slovenijo ter naložena obveznost prostovoljnega odhoda iz Republike Slovenije po izpodbijani odločbi začneta učinkovati šele z dnem nastopa pravnomočnosti izpodbijane odločbe (to je z dnem odločitve sodišča v upravnem sporu) oziroma v določenem roku po nastopu pravnomočnosti, za zadržanje tega dela izreka izpodbijane odločbe v zakonu ni podlage. Zato je sodišče tudi v tem delu izdajo predlagane začasne odredbe zavrnilo.

K točki II izreka:

10. Ker so stroški postopka odločanja o predlagani začasni odredbi del stroškov celotnega postopka, je sodišče odločitev o stroških pridržalo do končne odločitve.

1 Glej npr. sklep VSRS I Up 120/2019 z dne 11. 7. 2019, 12. točka obrazložitve.

2 Primerjaj sklepa VSRS I Up 22/2017 z dne 15. 2. 2017, 5. in 6. točka točka obrazložitve ter VSRS I Up 7/2023 z dne 25. 1. 2023, 12. točka obrazložitve.

3 Tako tudi sklep UPRS IV 134/2023 z dne 24. 10. 2023, 15. točka obrazložitve ter sklep VSRS I Up 7/2023 z dne 25. 1. 2023, 16. točka obrazložitve.