Court quashes conviction for money laundering due to failure to inform defendant of right to retain counsel.

Ob ugoditvi pritožbi obdolženega A. A. in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

[JEDRO]

Tako povzeti potek zadeve pokaže, da je bil obdolženi, kljub temu, da je pooblastil za zastopanje B. B. že tekom preiskave (takrat kvalifikacija kaznivih dejanj po prvem odstavku 245. člena KZ-1) in ko je bilo sodišču vseskozi znano, da B.B. ni odvetnik, šele na prvem naroku glavne obravnave prvič, pravilno seznanjen s tem, da je lahko njegov zagovornik v predmetnem postopku le odvetnik, ne pa oseba, ki jo je že tekom preiskave pooblastil za zastopanje in štel za svojega zagovornika. Kljub temu sodišče na tem naroku, potem, ko je obdolženi predhodno izrecno izjavil, da želi pomoč zagovornika, obdolžencu ni dalo niti pravnega pouka, kaj šele dejanske možnosti, da si po (pravilni) zavrnitvi B. B. kot zagovornika, vzame drugega zagovornika, torej zagovornika, ki bo izpolnjeval pogoje iz četrtega odstavka 67. člena ZKP. To bi moralo storiti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj pranja denarja po petem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter mu za prvo določilo sedem, za drugo šest mesecev zapora, nakar mu je po določbi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto zapora. Obdolženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena KZ-1. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo povrnitev premoženjskopravnih zahtevkov in sicer družbi A. iz Poljske v znesku 49.000,00 EUR ter družbi B. iz Nemčije v višini 39.000,00 EUR.

2. Zoper povzeto odločitev se pritožuje obdolženi brez konkretizacije pritožbenih razlogov, vsebinsko smiselno uveljavlja kršitev pravice do obrambe in zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in postopek zoper obdolženega ustavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. S prvim delom svojih navedb pritožnik sodišču prve stopnje očita, da mu ni omogočilo obrambe s pomočjo izbranega zagovornika, čeprav je sam povsem prava nevešč in je to vplivalo na prvostopenjski izid postopka. S tem vsebinsko smiselno uveljavlja kršitev pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP.

5. Pritožbeni pregled zadeve v tej zvezi pokaže, da je obdolženi, tedaj kot osumljeni, bil prvič poučen o pravici do zagovornika v vabilu na zaslišanje, ki ga je prejel 13. 6. 2022. V njem je bilo med drugim navedeno: "da ima pravico vzeti si zagovornika, ki je lahko navzoč pri njegovem zaslišanju in pravico do brezplačne pravne pomoči v skladu z določbami zakona, ki ureja brezplačno pravno pomoč, pri čemer se prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči vloži pri pristojnem okrožnem sodišču". Po prejemu omenjenega vabila je kot njegov pooblaščenec, poslal prošnjo za preložitev zaslišanja B.

B., ki je svoji prošnji priložil tudi pooblastilo za zastopanje obdolženca. Sodišče na omenjeno vlogo ni reagiralo, osumljenca pa je v nadaljevanju vabilo na zaslišanje za dne 12. 9. 2022 z vabilom, ki je vsebovalo vsebinsko isti pravni pouk v zvezi z zastopanjem po zagovorniku. Ker se osumljeni vabilu ni odzval je bil zoper njena odrejen ukrep prisilne privedbe na zaslišanje. Po odreditvi le-tega je na sodišče prispela nova vloga B. B.s prošnjo po preložitvi zaslišanja njegovega pooblastitelja, saj ima za dne 3. 10. 2022, ko je bila predvidena prisilna privedba obdolženca, druge obveznosti in ga ne more zastopati.

Na omenjenem dopisu je zapisan UZ z vsebino, da ni bilo predloženo pooblastilo (ki se je v tem času že nahajalo v spisu). Sodišče na dopis ni odgovorilo, na njegovi podlagi je le preverilo ali je obdolženemu odvzeta poslovna sposobnost ter ali je pod skrbništvom, saj v njegovem imenu pošilja na sodišče vloge B. B. iz .... Sodišče je prejelo odgovor Centra za socialno delo ..., enota ..., da obdolžencu poslovna sposobnost ni odvzeta in da ni pod skrbništvom. Za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti je bila nato odrejena prisilna privedba, ki je bila dne 22. 2. 2023 tudi realizirana, B.

B. na zaslišanje ni bil vabljen. Ob zaslišanju je bil obdolženi poučen: "da si sme vzeti zagovornika, ki je lahko navzoč pri njegovem zaslišanju", nakar je obdolženi izjavil, da ga zaenkrat ne bo imel, zagovora pa ni podal. Ob vročitvi obtožnega predloga je obdolženi prejel novo vabilo, tokrat na predobravnavni narok, v katerem je bilo med drugim navedeno: "da ima pravico vzeti si zagovornika, ki je lahko navzoč na naroku, vendar pa, če obramba z zagovornikom ni obvezna, predobravnavni narok ne bo preložen, če zagovornik nanj ne bi prišel, ali če si vzame zagovornika šele na predobravnavnem naroku".

Hkrati je bil poučen, da "ima pravico do brezplačne pravne pomoči v skladu z določbami zakona, ki ureja brezplačno pravno pomoč, pri čemer mora prošnjo zanjo vložiti pri pristojnem okrožnem sodišču". Ker obdolženi na prvi razpisani predobravnavni narok ni pristopil, ga je sodišče na naslednjega dalo privesti. Na tem naroku je obdolženi po danem pravnem pouku o pravici do zagovornika, ki vsebinsko ni odstopal od prej podanih navedel, da se bo zagovarjal s pomočjo zagovornika. Na vprašanje zakaj si ga do sedaj še ni vzel (pooblastilo za zastopanje po B.

B. je bilo v spisu že iz faze preiskave in si ga je obdolženi očitno že vzel), obdolženi sodniku ni ničesar odgovoril in sodišče je predobravnavni narok opravilo z navedbo, da obramba ni obvezna. Obdolženi na tem naroku krivde ni priznal, "saj ne ve za kaj gre in brez zagovornika ne bo povedal nič". Ob tem je obdolženi tudi navedel, da je podal odgovor na obtožbo, katerega so mu napisali drugi. Na prvi narok glavne obravnave je obdolženi prišel skupaj z B. B. kot svojim zagovornikom. Sodnik slednjemu po tem, ko je povedal, da ni vpisan v imenik odvetnikov, ni dovolil v spis vložiti pooblastila (le-to se je sicer že nahajalo v spisu), niti mu ni dovolil zastopati obdolženca kot zagovornik.

Pri tem se je sodnik skliceval na določilo četrtega odstavka 67. člena ZKP. Brez dane možnosti, da bi si obdolženi vzel drugega zagovornika (tedaj je namreč bil prvič seznanjen, da je lahko zagovornik le odvetnik) je sodišče začelo z glavno obravnavo, na kateri je bil obdolženi brez formalne obrambe, za katero je predhodno nedvoumno izjavil, da jo želi imeti. Na omenjenem naroku glavne obravnave je obdolženi ob tem, ko se je oziral po pomoč k B. B., ki je bil v razpravni dvorani kot javnost, podal zagovor.

6. Tako povzeti potek zadeve pokaže, da je bil obdolženi, kljub temu, da je pooblastil za zastopanje B. B. že tekom preiskave (takrat kvalifikacija kaznivih dejanj po prvem odstavku 245. člena KZ-1) in ko je bilo sodišču vseskozi znano, da B. B. ni odvetnik, šele na prvem naroku glavne obravnave prvič, pravilno seznanjen s tem, da je lahko njegov zagovornik v predmetnem postopku le odvetnik, ne pa oseba, ki jo je že tekom preiskave pooblastil za zastopanje in štel za svojega zagovornika. Kljub temu sodišče na tem naroku, potem, ko je obdolženi predhodno izrecno izjavil, da želi pomoč zagovornika, obdolžencu ni dalo niti pravnega pouka, kaj šele dejanske možnosti, da si po (pravilni) zavrnitvi B. B. kot zagovornika, vzame drugega zagovornika, torej zagovornika, ki bo izpolnjeval pogoje iz četrtega odstavka 67. člena ZKP. To bi moralo storiti. Ob smiselni uporabi določb drugega odstavka 442. člena ZKP mora namreč sodišče v primeru, ko "zagovorniku" odreče obrambo, obramba pa ni obvezna, obdolžencu dati možnost, da si takoj vzame drugega zagovornika in šele, če tega ne naredi, lahko sodišče z narokom nadaljuje. Tako pa obdolženi, ki je brezdomec in glede na zagovor na omenjenem naroku glavne obravnave tudi vprašljive sposobnosti, da se brani sam, ob tem, ko je tudi sam navedel, da želi zagovornika, po pravilni zavrnitvi zastopanja po B. B. ni bil nikoli poučen, da si še vedno lahko vzame drugega zagovornika (odvetnika) in da ima še vedno na voljo tudi brezplačno pravno pomoč, v okviru katere lahko zaprosi za postavitev zagovornika, če za njegovo plačilo sam nima zadostnih sredstev. Slabša funkcionalna ali intelektualna opremljenost obdolženca sodišču narekuje celo večjo skrb za zagotovitev in spoštovanje njegovih procesnih pravic, sploh do obrambe, ne pa zamolčanje pravnega pouka o pravicah iz 442. člena ZKP. Povzeto ravnanje sodišča tako predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost sodbe.

7. Ob reševanju laične pritožbe in nekonkretiziranim uveljavljanju zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pri odločanju o pritožbi nastal tudi precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani sodbi, zaradi česar bi lahko bilo dejansko stanje v sodbi, ugotovljeno zmotno ali nepopolno v škodo obdolženca. Ne samo, da je sodišče obdolženca na glavni obravnavi zaslišalo brez, da bi mu omogočilo, da si vzame za zagovornika odvetnika kot je bilo že pojasnjeno, v zagovoru mu ni zastavilo vseh pravno relevantnih vprašanj v zvezi z odločilnimi dejstvi iz obtožnega predloga, nato pa v nasprotju s podatki spisa navedlo, da zagovoru ne verjame, ker je v ugovoru zoper sodbo o kaznovalnem nalogu navajal nekaj drugega.

V predmetni zadevi ni bilo niti sodbe o kaznovalnem nalogu in tako tudi ugovora zoper njo ne, obdolženi tudi ni nikoli podal nobene vloge, ki bi jo naslovil kot ugovor zoper sodbo o kaznovalnem nalogu. Dne 29. 5. 2024 je podal le "odgovor na obtožni predlog št. Kt./.../2019/MF/mf z dne 7. 5. 2024", za katerega je na predobravnavnem naroku navedel, da so mu ga napisali drugi (druga stran list. št. 239), ta listina pa na glavni obravnavi ni bila niti prebrana (ni bilo uporabe drugega odstavka 339. člena ZKP), niti ni bila predočena obdolžencu tekom njegovega zagovora.

Poleg navedene okoliščine, ki vzbuja precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v sodbi glede kaznivih dejanj pranja denarja in predikatnih kaznivih dejanj goljufije, se je precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev glede predikatnih kaznivih dejanj pojavil tudi ob opiranju sodbe na kazensko ovadbo oziroma izjavo zastopnikov oškodovanih družb, dano na policiji. Vrhovno sodišče je v zadevah opr. št. I Ips 262/2006 z dne 15. 9. 2006, I Ips 96/94 z dne 22. 12. 1994, I Ips 107/2000 z dne 18. 5. 2000 in I Ips 63508/2020 z dne 10. 4. 2025 jasno navedlo, da ovadba ni dokazno sredstvo, ker z njo ni mogoče dokazovati dejstev, ki so v njej navedena, prav tako ni dokaz izjava oškodovanca, dana pred policijo.

Navedbe v kazenski ovadbi se preverjajo z izvedbo dokazov na glavni obravnavi, tožilstvo je v zvezi z vsebino kazenskih ovadb oziroma izjav oškodovancev pred policijo, ob vložitvi obtožnega predloga tudi predlagalo zaslišanje predstavnikov obeh oškodovanih družb, a je izvedba teh dokazov iz neznanih razlogov izostala, brez, da bi sodišče prve stopnje za to navedlo razloge.

8. Pregled zadeve po uradni dolžnosti je pokazal tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta se nanaša na razloge o odločilnem dejstvu, krivdni obliki v kateri naj bi obdolženi izvršil kaznivi dejanji, ki je samo s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe najprej navedlo, da je obdolženi vedel, da denar, ki ga je prejel na račun pri Banka A. na Madžarskem in tudi na račun Banka B. v Avstriji in ga "pral", izvira iz kaznivega dejanja goljufije na škodo družbe A. in B. (naklep), nakar je v nadaljevanju istega odstavka navedlo, da je obdolženi po oceni sodišča vsekakor moral in mogel vedeti, da je denar, katerega je dvignil z bančnih računov na Madžarskem in v Avstriji, bil pridobljen s kaznivim dejanjem in še, da bi se po okoliščinah in tudi po svojih osebnih lastnostih moral in mogel zavedati, da do denarja, katerega je prejel na bančne račune, ni upravičen in da izvira iz kaznivega dejanja (malomarnost, ki je tudi očitana v obtožnem predlogu).

9. Navedene kršitve so narekovale razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (392. člen ZKP). V njem bo sodišče prve stopnje ugotovljene kršitve odpravilo in o obtožbi vnovič odločilo. V novem sojenju bo najprej presodilo ali morebiti obstajajo razlogi za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti (prvi odstavek 70. člena ZKP), v kolikor bo ocenilo, da je obdolženi sicer zmožen, da se sam uspešno brani (obramba v predmetni zadevi ni obvezna), pa bo moralo obdolženca pred začetkom glavne obravnave poučiti, da ima pravico do zagovornika, da si lahko za zagovornika izbere le odvetnika ter da v kolikor nima sredstev, da bi ga plačal sam, lahko na Okrožnem sodišču v ... (torej navesti določbo kje) zaprosi za pridobitev brezplačne pravne pomoči, v okviru katere se mu lahko zagotovi zanj brezplačni zagovornik. Šele nato bo lahko izvedlo glavno obravnavo. Na njej bo izvedlo vse dokaze, pomembne za odločitev v predmetni zadevi glede na opis dejanj iz obtožnega predloga, torej dokaze, ki se nanašajo na predikatni kaznivi dejanji goljufije in kaznivi dejanji pranja denarja, pretehtalo in kritično presodilo bo tudi ostale navedbe pritožnika, s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi narave ugotovljenih kršitev v izpodbijani sodbi sedaj ni moglo ukvarjati ter šele nato odločilo o krivdi obdolženca, svojo odločitev pa bo moralo tudi ustrezno obrazložiti. Vse to bo sodišče prve stopnje glede na že izoblikovano stališče v predmetni zadevi pri dosedanjem zakonitem sodniku, lažje izvedlo pred novim sodnikom (četrti odstavek 392. člena KZ-1).

10. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem in četrtem odstavku 392. člena ZKP.