Administrative court dismisses asylum seeker's appeal due to voluntary abandonment of asylum home and lack of legal interest.

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tožnik se naroka dne 15. 4. 2025 kljub vabilu na zaslišanje ni udeležil, pooblaščenka tožnika pa je v zvezi s tem pojasnila, da tožnika ni uspela dobiti in da je na podlagi uradnih poizvedb ugotovila, da se od dne 13. 4. 2025 ne nahaja več v prostorih azilnega doma. Navedeno pa je dne 16. 4. 2025 (in tudi dne 17. 4. 2025) potrdila tudi pooblaščenka tožene stranke. Glede na nesporne okoliščine, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in da se ne ve, kje se nahaja, sodišče presoja, da tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi tožbi zoper odločbo, s katero je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena kot očitno neutemeljena, in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga s teh območij odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku. O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku.

2. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo dne 4. 4. 2025 vložil tožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka ter nepravilne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da je bila njegova ekonomska stiska, ki so jo povzročili tretji akterji, tako velika, da je ogrožala njegovo preživetje. Huda revščina oziroma pomanjkanje osnovnih dobrin je utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite in pomeni, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo oziroma, da bi bilo njegovo življenje lahko ogroženo. Toženi stranki očita, da njegovih navedb v zvezi z večkratnimi preiskavami policistov, pomanjkanjem in nezagotavljanjem človekovih pravic v Maroku, ni raziskala in da ga o teh okoliščinah ni primerno in podrobno vprašala ter vodila pogovora. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

3. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

4. Na naroku za glavno obravnavo dne 15. 4. 2025 je pooblaščenka tožnika navedla, da tožnika ni uspela dobiti in da je na podlagi uradnih poizvedb ugotovila, da se od dne 13. 4. 2025 ne nahaja več v prostorih azilnega doma. V zvezi z navedenim je sodišču istega dne po elektronski pošti posredovala uradno potrdilo o tožnikovi samovoljni zapustitvi azilnega doma. Pooblaščenka tožnika je navedla tudi, da vztraja pri tožbi. Pooblaščenka tožene stranke je dne 16. 4. 2025 obvestila sodišče, da iz uradne evidence izhaja, da je tožnik dne 13. 4. 2025 samovoljno zapustil prostore Azilnega doma Ljubljana in se tja do priprave tega obvestila ni vrnil niti ji ni sporočil, kje se nahaja. Priložila je tudi izpis iz uradne evidence z dne 16. 4. 2025. Sodišče je v zvezi s tem pri toženi stranki dne 17. 4. 2025 po telefonu opravilo še dodatne poizvedbe, ki so potrdile navedeno.

5. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

7. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da čeprav Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) tega izrecno ne ureja, samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito (sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020, 6. točka obrazložitve). Tudi v obravnavani zadevi je iz tožnikovega ravnanja po presoji sodišča razvidno, da je s tem, ko je zapustil azilni dom, prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Kot navaja Vrhovno sodišče RS v zgoraj navedenem sklepu, imajo prosilci za mednarodno zaščito v postopku ne le pravice, ampak tudi obveznosti, med drugim biti vedno dosegljivi pristojnemu organu, se odzivati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (89. člen ZMZ-1, 6. točka obrazložitve citiranega sklepa). Nadalje iz iste točke obrazložitve citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS izhaja, da je tudi Ustavno sodišče RS v sklepu Up 3936/07 z dne 4. 7. 2008 ob sklicevanju na enako določbo 88. člena prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti presodilo, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o njej ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga. Ustavno sodišče je v omenjeni zadevi zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma, v katerega se pritožniki v treh dneh niso vrnili, sklepalo, da očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da zato ne izkazujejo pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbo, ki jo je zavrglo.

8. Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tožnik se naroka dne 15. 4. 2025 kljub vabilu na zaslišanje ni udeležil, pooblaščenka tožnika pa je v zvezi s tem pojasnila, da tožnika ni uspela dobiti in da je na podlagi uradnih poizvedb ugotovila, da se od dne 13. 4. 2025 ne nahaja več v prostorih azilnega doma. Navedeno pa je dne 16. 4. 2025 (in tudi dne 17. 4. 2025) potrdila tudi pooblaščenka tožene stranke. Glede na nesporne okoliščine, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in da se ne ve, kje se nahaja, sodišče presoja, da tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi tožbi zoper odločbo, s katero je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena kot očitno neutemeljena, in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Sodišče je zato tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.