Supreme Court dismisses appeal upholding foreign arbitration award despite alleged improper service of process. Foreign arbitration award recognized in Slovenia despite claims of improper service. Court finds service compliant with rules and New York Convention. Service was valid under arbitration rules and New York Convention. Appeal dismissed; award recognized. No public policy violation found. Service rights protected. Award stands.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Vročanje pisanj v arbitražnem postopku nasprotni udeleženki, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in čemur pritožnica konkretizirano ne ugovarja, je bilo v skladu s pravili o vročanju pisanj v arbitražnem postopku, določenimi v prvem odstavku 6. člena ZArbit, ki pri nas veljajo za vročanje pisanj v arbitražnem postopku. Na tak način vročanja, ki ustreza vročanju v državi, kjer se pisanje vroča, namreč odkazujejo Pravila arbitražne borze kmetijskih proizvodov na Dunaju (drugi odstavek 24. člena).

Nasprotni udeleženki je bila s pravilnim načinom vročanja zagotovljena pravica do izjave kot sestavnim delom pravice do sodelovanja v postopku, zato razlogi za zavrnitev zahteve za priznanje tuje arbitražne odločbe po točki (b) prvega odstavka V. člena Konvencije in točki (b) drugega odstavka istega člena Konvencije niso utemeljeni.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom priznalo pravno veljavnost v Republiki Sloveniji za arbitražno odločbo št. S 8/22 z dne 1. 6. 2022 (v nadaljevanju: tuja arbitražna odločba), ki jo je izdalo Razsodišče Borze za kmetijske izdelke na Dunaju (v nadaljevanju: Razsodišče), s katero je bilo odločeno, da mora nasprotna udeleženka predlagatelju plačati 24.900,00 EUR z obrestmi v višini 8,58 % od 9. 12. 2021 dalje do plačila skupaj s stroški v višini 3.351,68 EUR, vse v roku 14 dni. Odločilo je tudi, da vsak udeleženec sam nosi svoje stroške tega postopka. V obrazložitvi je zavrnilo navedbe nasprotne udeleženke po (b) točki prvega odstavka V. člena Konvencije o priznavanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb, sprejete 10. junija 1958 v New Yorku (v nadaljevanju: Konvencija) in (b) točki drugega odstavka istega člena Konvencije, ki predstavljajo ovire za priznanje in izvršitev tuje arbitražne odločbe v Republiki Sloveniji, ter ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za priznanje tuje arbitražne odločbe.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje je nasprotna udeleženka vložila pritožbo. V njej se sklicuje na razloga za zavrnitev priznanja tuje arbitražne odločbe po (b) točki prvega in (b) točki drugega odstavka V. člena Konvencije. Trdi, da ni bila seznanjena, da pri Razsodišču teče postopek zoper njo, ker ni prejela vabila k udeležbi v postopku, niti ni bila pozvana k izjavi. Vztraja, da se ji v postopku izdaje tuje arbitražne odločbe pisanja niso vročala na pravilen način, da z njimi ni bila seznanjena in da ji je bilo zato onemogočeno sodelovanje v postopku.

V takem postopku izdana tuja arbitražna odločba je nezakonita in v nasprotju s slovenskim javnim redom. Navaja, da kopiji dveh roza vročilnic, ki jih je predložil predlagatelj, izkazujeta, da ni prejela pisanj, katerih vročitev ji je bila poskušana (med drugim vabila na narok z dne 19. 4. 2022), ker so se pisanja po poteku 15- dnevnega roka, ko so čakala na pošti, vrnila pošiljatelju in ji niso bila puščena v hišnem predalčniku. Po mnenju pritožnice vročanje z roza povratnico ne pomeni seznanitve. Tudi dejstvo, da ji je predlagatelj v elektronskem sporočilu z dne 7. 2. 2022 navedel, da bo sprožil arbitražni postopek, ne pomeni, da je bila seznanjena s potekom tega postopka, zahtevkom predlagatelja in pravicami v postopku.

Navaja, da če bi bila seznanjena s postopkom, bi se lahko branila z upravičenim in utemeljenim razlogom, zakaj ni mogla realizirati s pogodbo prevzetih obveznosti dobave določene količine in kakovosti koruze. Izpostavlja, da v pogodbi s predlagateljem dogovorjenih uzancah in pravilih Razsodišča niso opredeljena pravila o vročanju, ampak je vsebovano napotilo na avstrijski zakon o pravdnem postopku oziroma na način vročanja v državi, kjer se pisanje vroča. Po njenem mnenju je smiselno pričakovati vročanje v skladu z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju:

ZPP), po katerem se po poteku 15-dnevnega roka, ko pošiljka čaka na pošti, ta pusti v hišnem nabiralniku naslovnika in se ne vrne pošiljatelju. Meni, da je bistvena seznanitev stranke z arbitražno odločbo in ne toliko formalna pravilnost vročitve. Uveljavlja tudi pridržek javnega reda iz razloga kršitve načela kontradiktornosti. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zavrne priznanje pravne veljavnosti v Republiki Sloveniji za tujo arbitražno odločbo oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Predlagatelj na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za priznanje tuje arbitražne odločbe se uporablja 42. člen Zakona o arbitraži (v nadaljevanju ZArbit), ki ga je uporabilo tudi sodišče prve stopnje. Ta v drugem odstavku napotuje na uporabo Konvencije, ki v V. členu določa razloge, zaradi katerih se zahteva za priznanje in izvršitev arbitražne odločbe zavrne. Med temi so tudi razlogi, na katere se sklicuje nasprotna udeleženka. Tako je v točki (b) prvega odstavka V. člena Konvencije določeno, da se zahteva za priznanje tuje arbitražne odločbe zavrne na zahtevo stranke, zoper katero je bila izdana odločba, v primeru, če predloži stranka pristojnim oblastem države, v kateri se zahteva priznanje in izvršitev, dokaz, da stranka, zoper katero je bila izdana odločba, ni bila v redu obveščena o določitvi arbitra ali o arbitražnem postopku ali iz kakšnega drugega razloga ni mogla uporabiti svojih sredstev. Po točki (b) drugega odstavka V. člena Konvencije se zahteva za priznanje tuje arbitražne odločbe zavrne, če pristojna oblast države, v kateri se zahteva priznanje, ugotovi, da bi bilo priznanje ali izvršitev odločbe v nasprotju z javnim redom te države.

6. Pritožnica v bistvenem trdi, da ji v postopku izdaje tuje arbitražne odločbe pisanja niso bila vročana na pravilen način, da ni bila seznanjena z arbitražnim postopkom, da ni prejela vabila za sodelovanje v njem, niti kakšnega drugega pisanja, ter da ji je bilo zato onemogočeno sodelovanje v arbitražnem postopku, posledično pa kršeno načelo kontradiktornosti ter pravica do izjave in obravnave pred Razsodiščem. Meni, da zaradi tega postopek ni bil pošten in da je zato priznanje tuje arbitražne odločbe tudi v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije.

7. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje in kar pritožbeno ni izpodbijano, sta se predlagatelj in nasprotna udeleženka s sklenitvijo Pogodbe o dobavi 300 ton EU koruze (v nadaljevanju: Pogodba) med drugim dogovorila, da se za morebitne spore iz tega razmerja uporabljajo Uzance Borze za kmetijske izdelke na Dunaju. Prav tako sta se s Pogodbo za primer sporov dogovorila za arbitražno reševanje pred Razsodiščem.

8. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na Pravila arbitražne borze kmetijskih proizvodov na Dunaju (v nadaljevanju: Arbitražna pravila) ter presodilo, da je bilo vročanje v arbitražnem postopku izvedeno v skladu z njimi in Konvencijo. Pojasnilo je, da je predlagatelj uspel dokazati, da je bila nasprotna udeleženka pravilno in pravočasno obveščena o arbitražnem postopku. Navedlo je, da je predlagatelj kot dokazila o vročitvi pisanj v arbitražnem postopku nasprotni udeleženki predložil dve povratnici, iz katerih izhaja, da je Razsodišče nasprotni udeleženki na njen uradno objavljeni poslovni naslov s priporočeno pošiljko vročalo vabilo na narok in arbitražno odločbo, vendar sta se obe pisanji vrnili pošiljatelju, ker ju nasprotna udeleženka ni dvignila. Navedlo je še, da nasprotna udeleženka trditev ali dokazov glede nepravilnosti dejstev, ki jih izkazujeta povratnici, ni podala, in da so neprerekane ostale tudi trditve predlagatelja, da je nasprotno udeleženko po elektronski pošti obvestil, da bo skladno s Pogodbo sprožil arbitražni postopek.

9. Arbitražna pravila v prvem odstavku 24. člena določajo, da se za vročanje pisanj arbitražnega sodišča smiselno uporabljajo določbe avstrijskega zakonika o pravdnem postopku. V drugem odstavku istega člena je določeno, da je v primeru vročanja tujcu v njegovi domači državi, vročitev veljavna tudi, če ni v skladu z določbami prejšnjega odstavka, ustreza pa načinu vročanja v državi, kjer se pisanje vroča.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bilo vročanje pisanj v arbitražnem postopku nasprotni udeleženki, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in čemur pritožnica konkretizirano ne ugovarja, v skladu s pravili o vročanju pisanj v arbitražnem postopku, določenimi v prvem odstavku 6. člena ZArbit, 1 ki pri nas veljajo za vročanje pisanj v arbitražnem postopku. Na tak način vročanja, ki ustreza vročanju v državi, kjer se pisanje vroča, namreč odkazujejo Arbitražna pravila (drugi odstavek 24. člena).

11. Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in česar pritožnica ne izpodbija, so ji bila pisanja v arbitražnem postopku (vabilo na narok in arbitražna odločba) vročana na njen uradno objavljeni poslovni naslov s priporočenim pismom, ki dokazuje poskus vročitve. Pritožnica v pritožbi ne uveljavlja (enako kot tudi ni v postopku pred sodiščem prve stopnje), da bi bila morebiti dejstva, ki jih izkazujeta priloženi povratnici, nepravilna, niti ni v tej smeri predložila kakšnih dokazil. Prav tako ne oporeka, da vročitve osebno ali na njenem sedežu, običajnem prebivališču ali poštnem naslovu ni bilo moč opraviti po razumnem iskanju, in tudi ne ugovarja temu, da so bila pisanja poslana na njen zadnji znani sedež, običajno prebivališče oziroma poštni naslov s priporočenim pismom oziroma na drug način, ki dokazuje poskus vročitve (2. točka v zvezi s 1. točko prvega odstavka 6. člena ZArbit).

12. Po navedenem so bila torej nasprotni udeleženki pisanja v arbitražnem postopku vročana skladno z Arbitražnimi pravili (drugi odstavek 24. člena), s čimer ji je bila dana možnost sodelovanja v postopku. Njene navedbe v zvezi s kršitvijo pravil vročanja in posledično pravice do izjave so tako ostale neutemeljene in kot take neizkazane, zato z njimi ne more uspeti. Breme utemeljevanja kršitev v postopku izdaje tuje arbitražne odločbe je namreč na pritožnici.

13. Neutemeljeno je pritožničino stališče, da je bilo v obravnavanem primeru smiselno pričakovati vročanje v skladu z določbami ZPP. Kot že navedeno, je v skladu z Arbitražnimi pravili v primeru vročanja tujcu v njegovi domači državi vročitev veljavna tudi, če ustreza načinu vročanja v državi, kjer se pisanje vroča. Ker je šlo v obravnavani zadevi za vročanje pisanj v arbitražnem postopku, je za presojo, ali je bilo vročanje ustrezno izvedeno, upošteven 6. člen ZArbit, ki določa pravila vročanja pisanj iz arbitražnega postopka v Republiki Sloveniji. Arbitražni postopek je treba namreč tudi s tega vidika razlikovati od sodnega postopka, v katerem se, za razliko od arbitraže, vroča v skladu s pravili ZPP. Ena od pomembnih prednosti arbitraže v razmerju do sodnega postopka je tudi v tem, da v arbitražnem postopku odpadejo formalne zahteve, povezane s čezmejnim vročanjem. 2

14. Prav tako ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča U - I-200/15-21, Up-936/15-20 z dne 16. 3. 2017, saj v njej obravnavana zadeva ni primerljiva s predmetno zadevo. Ustavno sodišče je v citirani odločbi presojalo skladnost določb Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1) z Ustavo, v predmetni zadevi pa gre za odločanju o priznanju pravne veljavnosti tuje arbitražne odločbe na podlagi določb ZArbit in Konvencije.

15. Sodišče pri odločanju o priznanju izvršljivosti po točki (b) drugega odstavka V. člena Konvencije med drugim preveri vsebinske učinke odločbe, ki bi nastali s priznanjem (materialni javni red), in postopek, po katerem je bila odločba sprejeta (procesni javni red). Pritožnica meni, da ji je bila v postopku kršena pravica do izjave in načelo kontradiktornosti, ker ji ni bilo vročano nobeno pisanje iz arbitraže in ji zato ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. S tem zatrjuje nasprotje tuje arbitražne odločbe s procesnim javnim redom Republike Slovenije.

16. Vrhovno sodišče je že obrazložilo, da so bila pisanja v arbitražnem postopku pritožnici vročana na pravilen način. S tem ji je bila dana možnost uresničevanja pravice do izjave kot sestavnim delom pravice do sodelovanja v postopku, zato zatrjevana kršitev načela kontradiktornosti v smislu pridržka javnega reda po točki (b) drugega odstavka V. člena Konvencije ni podana. Poleg tega tudi Vrhovno sodišče sámo ni zaznalo morebitnih drugih razlogov, ki bi lahko predstavljali oviro za priznanje tuje arbitražne odločbe z vidika javnega reda Republike Slovenije, niti ne okoliščin, ki bi lahko kazale na to, da predmet spora po domačem pravu ne bi bil primeren za arbitražno urejanje (točka (a) drugega odstavka V. člena Konvencije).

17. Po obrazloženem je bila nasprotni udeleženki s pravilnim načinom vročanja dana možnost sodelovanja v arbitražnem postopku in posledično zagotovljena pravica do izjave, zato razlogi za zavrnitev zahteve za priznanje tuje arbitražne odločbe iz tega razloga niso podani. Pritožbeni očitki o kršitvah iz točke (b) prvega odstavka V. člena Konvencije in točke (b) drugega odstavka istega člena Konvencije niso utemeljeni. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 366. členom ZPP, v zvezi s III. členom Konvencije in drugim odstavkom 9. člena ZArbit, v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku).

18. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Prvi odstavek 6. člena ZArbit določa, da če se stranke ne dogovorijo drugače, se šteje, da je v arbitražnem postopku pisno sporočilo prejeto: 1. če je bilo naslovniku vročeno osebno ali na njegovem sedežu, običajnem prebivališču ali poštnem naslovu; če vročitve na naštete načine ni moč opraviti tudi po razumnem iskanju, se pisno sporočilo šteje za prejeto, če je bilo poslano na naslovnikov zadnji znani sedež, običajno prebivališče ali poštni naslov s priporočenim pismom ali na kakšen drug način, ki dokazuje poskus vročitve; 2. tistega dne, ko je bilo vročeno na enega od načinov iz prejšnje točke.

2 Galič, Aleš: Priznanje in izvršitev domačih in tujih arbitražnih odločb v Sloveniji, v: Zbornik znanstvenih razprav, Pravna fakulteta v Ljubljani, letnik 73, številka 1, Ljubljana 2013, str. 122.