Administrative court allows lawyer fee claim for free legal aid services outside original scope.

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Kopru Bpp 608/2019 z dne 7. 5. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Pri odločanju o plačilu nagrade in stroškov odvetnika v zvezi z dodeljeno brezplačno pravno pomočjo je treba primarno upoštevati, ali je bilo posamezno dejanje odvetnika opravljeno v okviru obsega dodeljene brezplačne pravne pomoči in če je temu tako presoditi še, ali gre za izdatek, ki je bil potreben za zastopanje.

[OBRAZLOŽITEV]

Izpodbijani sklep

1. Z izpodbijanim sklepom Bpp 608/2019 z dne 7. 5. 2020 je toženka zavrnila predlog tožnice za odmero nagrade in stroškov za opravljene storitve iz naslova brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) na podlagi odločbe toženke Bpp 608/2019 z dne 5. 2. 2020.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bila z odločbo z dne 5. 2. 2020 upravičencu A. A. dodeljena redna BPP za sestavo in vložitev premoženjskopravnega zahtevka kot oškodovancu v kazenskem postopku toženke I K 56727/2013, zaradi kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 123. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), in sicer od 26. 11. 2019 do zaključka kazenskega postopka na I. stopnji (I. točka izreka), v preostalem delu (pravno svetovanje in zastopanje v postopku) pa je bila prošnja upravičenca zavrnjena (II. točka izreka); za izvajanje BPP je bila določena tožnica. Pojasnjeno je, da je tožnica 29. 4. 2020 toženki vrnila originalno napotnico in priglasila nagrado za opravljeno delo po s strani upravičenca podpisani napotnici Bpp 608/2019 z dne 5. 2. 2020 s priloženim stroškovnikom ter predlagala, da se ji prizna nagrada v skupni višini 192,22 EUR.

3. Toženka navaja, da je tožnica priglasila nagrado in stroške za vpogled v spis po tar. št. 39/2 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) v višini 50 točk, za fotokopije listin dne 24. 2. 2020 po 11/2 členu OT v višini 104,00 EUR, za dopis upravičencu z dne 10. 2. 2020 po tar. št. 39/4 OT v višini 20 točk ter poštnino za navedeni dopis po 11/2 členu OT v višini 5,24 EUR, za dopis sodišču z dne 10. 3. 2020 po tar. št. 39/4 OT v višini 20 točk in za poštnino za navedeni dopis po 11/2 členu OT v višini 1,67 EUR, za dopis z dne 22. 4. 2020 po tar. št. 39/4 OT v višini 20 točk in za poštnino za navedeni dopis po 11/2 členu OT v višini 1,51 EUR, za dopis - dostavo napotnice po tar. št. 39/4 OT nagrado v višini 20 točk ter po 11/3 členu OT materialne stroške v višini 2 %. Toženka je povzela vsebino spremnega dopisa tožnice k vrnjeni napotnici z dne 28. 4. 2020 in njej predloženih listin, iz katerih izhaja, da je tožnica v kazenski zadevi, v zvezi s katero je bila upravičencu dodeljena BPP, prejela sodbo sodišča I. stopnje dne 2. 4. 2020, da je bil z njo upravičenec s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo in da tožnica ni imela podlage za vložitev premoženjskopravnega zahtevka, saj je bil kazenski postopek končan preden je bilo odločeno o prošnji upravičenca za dodelitev BPP. Zato je v kazenskem postopku opravila le tiste storitve, potrebne za seznanitev z zadevo in pridobitev potrdila o pravnomočnosti, ki ga potrebuje za vložitev tožbe v civilnem postopku.

4. Toženka v nadaljevanju izpodbijanega sklepa pojasnjuje, da je bila upravičencu dodeljena redna BPP le za sestavo in vložitev premoženjskopravnega zahtevka kot oškodovancu v kazenskem postopku, in sicer od 26. 11. 2019 do zaključka postopka na I. stopnji, torej le za opravo točno določenega posameznega opravila in ne za nadaljnja oziroma druga dejanja v postopku. Dejanja, ki jih je opravila tožnica, so zato izven obsega dodeljene BPP po odločbi z dne 5. 2. 2020. Tožnica je bila z vpogledom v kazenski spis dne 24. 2. 2020 seznanjena, da se je predmetni kazenski postopek zaključil z izdajo sodbe dne 10. 12. 2019, ter da vložitev premoženjskopravnega zahtevka ni več mogoča, za kar je bila upravičencu dodeljena BPP. Toženka nadalje pojasnjuje, da tožnica sama navaja, da je v kazenskem postopku opravila le tiste storitve, ki so potrebne za vložitev tožbe v civilnem postopku, v zvezi s čimer pa upravičencu BPP ni bila dodeljena. Tožnici torej ne pripada povračilo stroškov in nagrada, ki jih je priglasila, saj opravljena dejanja presegajo obseg dodeljene BPP. Toženka pripominja še, da bi jo tožnica morala obvestiti o neustreznosti dodeljene BPP ter da bi bilo za vložitev civilne tožbe potrebno vložiti novo prošnjo za dodelitev BPP.

5. Toženka v nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa navede, da fotokopije spisa z dne 24. 2. 2020, dopis z dne 10. 3. 2020, dopis z dne 22. 4. 2020 ter z dopisoma povezana poštnina, presegajo obseg dodeljene BPP, saj so bila dejanja opravljena za potrebe civilne tožbe in ne za potrebe vložitve premoženjsko pravnega zahtevka v kazenskem postopku. V nadaljevanju še pojasni, da se dopisi upravičencu in druga korespondenca z upravičencem ter vpogled v spis po ustaljeni sodni praksi ne štejejo za samostojna opravila, temveč se štejejo kot spremljajoča opravila, ki so zajeta v osnovnih nagradah, v predmetni zadevi pa storitev, za katero je bila upravičencu dodeljena BPP, ni bila opravljena, ter tudi tu na tem mestu doda, da opravljena dejanja presegajo obseg dodeljene BPP.

Vsebina tožbe

6. Tožnica se z odločitvijo toženke ne strinja in je zato vložila tožbo v upravnem sporu. Sodišču primarno predlaga, da tožbi ugodi in toženki naloži, da tožnici prizna znesek 192,22 EUR in ji ga nakaže na njen TRR v roku 15 dni, šteto od dneva pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter da ji v istem roku povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredno pa tožnica sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek, ter zahteva, da ji toženka povrne stroške tega postopka v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. V tožbi poudarja, da je za pravilno razumevanje zadeve bistvena kronologija pravnih dejanj. Navaja, da je bila upravičencu odobrena BPP z odločbo z dne 5. 2. 2020, ki jo je tožnica prejela 10. 2. 2020 in jo istega dne poslala upravičencu. Naknadno je pri toženki naročila vpogled v kazenski spis zadeve, v zvezi s katero je bila upravičencu dodeljena BPP, in ob vpogledu ugotovila, da gre za relativno obsežen spis. Da bi ga lahko strokovno preučila, je naročila njegovo fotokopijo, za kar je plačala 104,00 EUR. Po prejemu fotokopij in preučitvi zadeve je ugotovila, da premoženjskopravnega zahtevka ne more več vložiti, saj se je kazenski postopek na prvi stopnji že zaključil. Zato je z dopisom z dne 10. 3. 2020 sodišče zaprosila za izdajo potrdila o pravnomočnosti sodbe, nakar je bila po telefonu obveščena, da ji potrdila o pravnomočnosti ni mogoče izdati, saj je bila zoper sodbo vložena pritožba, sodba pa upravičencu sploh ni bila vročena. Tožnica pojasnjuje, da se je upravičenec nahajal v BiH, zaradi razglašene pandemije pa je bila ustavljena mednarodna pošta, zato je sodnica, ki je vodila kazensko zadevo iskala način, kako bi upravičencu vročila sodbo, ter pojasnjuje, s katerimi dejanji je pri tem pomagala. Ko je bila sodnica 22. 4. 2020 obveščena, da je bila sodba upravičencu vročena in da se je pritožbi odpovedal, je tožnica štela, da je svoje pooblastilo v okviru upravičencu dodeljene BPP izpolnila.

8. Tožnica navaja, da je toženki dne 28. 4. 2020 poslala napotnico s stroškovnikom in spremnim dopisom, v katerem je pojasnila, zakaj premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku ni bilo več mogoče vložiti, da podlage za sprožitev pravdnega postopka ni imela, saj bi moral upravičenec zaprositi za izdajo nove odločbe o BPP, kar pa je bilo glede na pandemijo in dejstvo, da upravičenec živi v BiH, praktično nemogoče. V kazenskem postopku je opravila le storitve za seznanitev z zadevo in vročitev sodbe upravičencu ter pridobila potrdilo o pravnomočnosti, ki bi ga potrebovala za vložitev tožbe v civilnem postopku.

9. Tožnica v nadaljevanju tožbe poudarja, da je toženka postopek vodila nezakonito in na škodo upravičenca, ki ni imel možnosti uveljavljati premoženjskopravnega zahtevka, saj se je kazenski postopek zaključil še preden je bilo o prošnji upravičenca za dodelitev BPP sploh odločeno. Navaja, da je sodišču pomagala, da je bila sodba upravičencu vročena, njen zahtevek za povrnitev stroškov pa je bil v celoti zavrnjen.

10. Tožnica se ne strinja s stališčem toženke, da so opravljena in priglašena dejanja izven obsega dodeljene BPP, saj kazenska sodba upravičencu do njenih aktivnosti ni bila vročena. Navaja tudi, da je šele po pridobitvi kopij kazenskega spisa dne 24. 2. 2020 ugotovila, da je vložitev premoženjskopravnega zahtevka ni več mogoča ter da sodba upravičencu sploh ni bila vročena. Sodba je bila upravičencu vročena preko nje kot pooblaščenke, ob tem pa je tožnica upravičenca seznanila tudi, da je zamudil z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka, ki pa ga lahko uveljavlja v pravdi, za kar bi potreboval novo odločbo BPP. Tožnica meni, da bi morala biti upravičena vsaj do tistega dela povračila stroškov, ki so bili potrebni za to, da je bil upravičenec seznanjen s pravnimi možnostmi v zadevnem kazenskem postopku.

11. Tožnica v zvezi s stališčem toženke glede priznavanja nagrad za (ne)samostojna oziroma spremljajoča opravila dodaja, da storitev ni bila opravljena, ker je toženka odločbo o dodelitvi BPP izdala prepozno. Tožnica ob prejemu odločbe o dodelitvi BPP ni mogla vedeti, da se je postopek že končal, zato je postopala korektno, tako da je spis preučila in tedaj ugotovila, da je odločba o BPP postala brezpredmetna, pri tem pa so ji nastali priglašeni stroški, do katerih je upravičena, saj za zamudo toženke pri izdaji odločbe o dodelitvi BPP ni odgovorna.

12. Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, odgovora na tožbo ni podala.

K I. točki izreka:

13. Tožba je utemeljena.

14. Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je toženka tožnici v celoti zavrnila priglašeno nagrado in stroške za izvajanje BPP.

15. Iz odločbe z dne 5. 2. 2020 izhaja, da je bila upravičencu v obravnavanem primeru dodeljena redna BPP za sestavo in vložitev premoženjskopravnega zahtevka kot oškodovancu v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Kopru I K 56727/2013, in sicer od 26. 11. 2019 do zaključka kazenskega postopka na I. stopnji, kar med strankama ni sporno. Prav tako ni sporno, da je tožnica 29. 4. 2020 toženki vrnila originalno in s strani upravičenca podpisano napotnico ter predlagala, da se ji prizna nagrada v skupni višini 192,22 EUR po priloženem stroškovniku, v katerem je specificirala opravljene storitve in stroške.

16. Med strankama pa je sporno, ali je toženka pravilno uporabila materialno pravo s tem, ko je tožničin predlog za odmero nagrade in stroškov za opravljene storitve iz naslova BPP v celoti zavrnila z obrazložitvijo, da naj bi bila priglašena dejanja izven obsega dodeljene BPP po odločbi z dne 5. 2. 2020 in na njeni podlagi izdane napotnice, ter da se dopisi upravičencu, druga korespondenca z upravičencem ter vpogled v spis štejejo za spremljajoča opravila, ki so zajeta v osnovnih nagradah.

17. Tretji odstavek 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) nalaga organu za BPP, da v odločbi, s katero prošnji ugodi, tudi natančno opredeli zadevo, za katero je odobrena BPP. Skladno s šestim odstavkom 30. člena ZBPP pa je za pravno pomoč po tem zakonu odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi, in v obsegu dodeljene BPP. Pri odločanju o plačilu nagrade in stroškov odvetnika v zvezi z dodeljeno BPP je treba primarno upoštevati, ali je bilo posamezno dejanje odvetnika opravljeno v okviru obsega dodeljene BPP in če je temu tako, potem še presoditi, ali gre za izdatek, ki je bil potreben za zastopanje. 1

18. Skladno z drugim odstavkom 102. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku lahko poda najkasneje do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Glede na to, da je bila pisna sodba v kazenski zadevi izdana 10. 12. 2019 ter da iz nje izhaja, da se je glavna obravnava v kazenskem postopku končala 9. 12. 2019, je bilo že ob izdaji odločbe z dne 5. 2. 2020 prepozno, da bi upravičenec premoženjskopravni zahtevek uveljavljal znotraj kazenskega postopka. Kljub temu, pa po mnenju sodišča to ne pomeni, da iz obsega dodeljene BPP samodejno odpadejo vsa dejanja, ki bi jih tožnica po takšni odločbi opravila za upravičenca.

19. Tožnica se je z obsegom dodeljene BPP in dejstvom, da je bila določena kot izvajalka BPP, lahko seznanila šele 10. 2. 2020, ko je prejela odločbo z dne 5. 2. 2020. Tožnica je bila kot postavljena odvetnica dolžna vestno in strokovno zastopati upravičenca in ker ji glede na podatke v odločbi ni moglo biti znano, da vložitev premoženjskopravnega zahtevka ni več mogoča (ampak celo nasprotno), je postopala pravilno, ko je v dobri veri začela z aktivnostmi, ki bi ji omogočale sestavo in vložitev premoženjskopravnega zahtevka, kot se je od nje glede na naravo dodeljene BPP tudi pričakovalo. Tožnici je tako treba priznati nagrado za dejanja, ki jih je opravila do seznanitve z dejstvom, da vložitev premoženjskopravnega zahtevka ni več mogoča, in ki bi bila sicer potrebna za sestavo in vložitev premoženjskopravnega zahtevka. Nedvomno gre pri tem po presoji sodišča za dopis tožnice z dne 10. 2. 2020, s katerim je upravičenca seznanila, da mu je bila po odločbi z dne 5. 2. 2020 dodeljena kot odvetnica v zvezi z sestavo in vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka, in ga v zvezi s tem zaprosila za informacije in dokumentacijo, ter vpogled v kazenski spis z dne 24. 2. 2020, s čimer se je tožnica lahko seznanila s stanjem zadeve. Glede na to, da je bila BPP za sestavo in vložitev premoženjskopravnega zahtevka upravičencu odobrena, pa po mnenju sodišča slednje obsega tudi vsa potrebna dejanja, za seznanitev upravičenca z razlogi, zakaj vložitev premoženjskopravnega zahtevka ni bila (več) mogoča.

20. Sodišče pritrjuje stališču toženke, da bi za vložitev civilne tožbe upravičenec moral vložiti novo prošnjo za BPP, česar pa se zaveda tudi tožnica, saj je v tožbi navedla, da je upravičenca obvestila, da bi za uveljavljaje premoženjskopravnega zahtevka v pravdi potreboval novo odločbo. Sodišče zato soglaša z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa v delu, kjer toženka pojasnjuje, da dopis sodišču z dne 10. 3. 2020, s katerim tožnica prosi za pridobitev potrdila o pravnomočnosti ter dopis z dne 22. 4. 2020, s katerim tožnica sodišču sporoča, da se upravičenec odpoveduje pravici do pritožbe, presegata obseg dodeljene BPP, saj sta bila opravljena le za potrebe vložitve civilne tožbe, ki pa z odločbo z dne 5. 2. 2020 ni bila zajeta. Posledično toženka pravilno ni priznala tudi priglašene poštnine za navedena dopisa. Tožnica sicer le pavšalno navaja še, da je bilo zaradi pandemije in dejstva, da upravičenec živi v BiH, praktično nemogoče, da bi za sprožitev civilnega postopka vložil novo prošnjo za dodelitev BPP. Pa tudi sicer navedenemu sodišče ne more slediti, saj že iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnica z upravičencem uspešno komunicirala tako, da mu je bila kazenska sodba vročena ter da se je pritožbi zoper kazensko sodbo upravičenec veljavno odpovedal. Sodišče zato ne dvomi o možnosti upravičenca za vložitev nove prošnje za dodelitev BPP.

21. V zvezi s priglašenimi stroški za fotokopiranje spisa z dne 24. 2. 2020 pa sodišče pojasnjuje, da gre za sodno takso, ki se iz naslova BPP ne plačuje. Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v 26. členu ne predvideva, da se lahko BPP dodeli tudi kot oprostitev plačila sodne takse, kar pomeni, da se prošnja za BPP ne more vložiti v zvezi s sodnimi taksami. 2 Da gre za sodno takso jasno izhaja že iz plačilnega naloga za navedeno fotokopiranje naslovljenega kot "PLAČILNI NALOG za plačilo sodne takse", s katerim je bila tožnica poučena tudi, da lahko za odmerjeno takso zaprosi za oprostitev, odlog ali obročno plačilo.

22. Sodišče se načeloma strinja s toženkino navedbo, da se dopisi upravičencu in druga korespondenca z upravičencem ter vpogled v spis po ustaljeni sodni praksi ne štejejo za samostojna opravila, temveč se navedena opravila štejejo kot spremljajoča opravila, ki so zajeta v osnovnih nagradah. Tako bi bilo pravilno sklepanje toženke, da pri dopisu z dne 10. 2. 2020 ter vpogledu v spis z dne 24. 2. 2020 ne gre za samostojni storitvi v primeru, če bi bil premoženjskopravni vložen, za njegovo sestavo in vložitev pa bi bili tožnici priznana nagrada po ustrezni tar. št. OT, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Posvet s stranko, pregled spisov ter kratki dopisi so namreč navedeni v (času izdaje izpodbijanega sklepa veljavni) tar. št. 39 OT in iz katere izhaja, da lahko odvetnik te storitve zaračuna v primeru, če niso zajete v drugih tar. št., ker gre za samostojno storitev. Dopis z dne 10. 2. 2020 ter vpogled v spis z dne 24. 2. 2020 v nagradi za premoženjskopravni zahtevek nista zajeta, saj taka nagrada ni bila niti priglašena, prav tako pa nista zajeta v nagradi po drugi tar. št., saj je bil predlog tožnice za odmero nagrade in stroškov zavrnjen v celoti.

23. Na podlagi navedenega sodišče zaključuje, da je toženka v zadevi napačno uporabila materialno pravo s tem, ko je štela, da sta dopis tožnice z dne 10. 2. 2020 in vpogled v kazenski spis z dne 24. 2. 2020 izven obsega dodeljene BPP oziroma, da za navedeni opravili tožnici ne pripada nagrada, saj ne gre za samostojni opravili. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijani sklep pa na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odpravilo, ter zadevo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek. V njem bo morala upoštevati stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ter o tožničini nagradi in stroških za izvajanje BPP ponovno odločiti.

24. Sodišče v zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije. Takšno odločanje po določbah prvega odstavka 65. člena ZUS-1 namreč pomeni zgolj možnost sodišča, ki jo kot izjemo od splošnega koncepta upravnega spora kot spora o zakonitosti dokončnih upravnih aktov uporabi le takrat, ko stranki sicer ne bi bilo mogoče zagotoviti varstva njenih pravic, česar pa tožnica v obravnavanem primeru niti ne zatrjuje.

25. Odločitev je sodišče sprejelo ne da bi opravilo glavno obravnavo, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi ter izpodbijani sklep odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec, ki bi imel nasprotni interes (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

26. Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče tožnici, ki je v postopku ni zastopal odvetnik, v zadevi pa tudi ni bila opravljena glavna obravnava, priznalo pavšalni znesek povračila stroškov po prvem odstavku 3. člena Pravilnika v višini 15,00 EUR. Toženka mora torej tožnici povrniti skupaj 15,00 EUR stroškov tega upravnega spora v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

1 Glej sodbo tega sodišča I U 1952/2017 z dne 16. 1. 2018.

2 Glej sodbi tega sodišča II U 188/2018 z dne 26. 9. 2018 in I U 425/2017 z dne 26. 5. 2017.