Administrative court dismisses appeal against free legal aid denial for procedural administrative act. Court rules appeal against non-appealable act is inadmissible. Free legal aid denied for procedural administrative act. Court dismisses appeal as act is non-appealable. Free legal aid denied for procedural administrative act.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Odločitev, ki jo je v izpodbijani odločbi sprejela tožena stranka, je glede na dejansko stanje (t.j. da je tožnik zaprosil za dodelitev BPP za upravni spor zoper sklep, ki je procesne narave) pravilna oz. edina možna, zato so navedbe o protizakonitih motivih tožene stranke za to odločitev neutemeljene.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper sklep Uprave za obrambo Maribor št. 833-120/2021-59 z dne 5. 3. 2024 v zvezi z odločbo Ministrstva za obrambo št. 833-120/2021-69 z dne 19. 6. 2024 ter pravnega svetovanja in zastopanja v nadaljnjem postopku upravnega spora.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP, v kateri je kot pravno zadevo navedel "vložitev in zastopanje, posvetovanje pri upravnem sporu zoper odločbi 1. st. organa UO Maribor št. 833-12/2021-60 z dne 6. 3. 2024 in 833-120/2021-59 z dne 5. 3. 2024" kot želeno vrsto, obliko in obseg BPP pa "posvet, vložitev in zastopanje v upravnem sporu" zoper navedeni odločbi. Tožena stranka je na podlagi tožnikovih navedb, priložene in pridobljene listinske dokumentacije ugotovila, da tožnik smiselno prosi za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper sklep Uprave za obrambo Maribor št. 833-120/2021-59 z dne 5. 3. 2024 (v nadaljevanju: Sklep UO Maribor) v zvezi z odločbo Ministrstva za obrambo št. 833-120/2021-69 z dne 19. 6. 2024 (v nadaljevanju: Odločba MORS) ter pravnega svetovanja in zastopanja v nadaljnjem postopku upravnega spora.

3. Tožena stranka se pri zavrnitvi tožnikove prošnje za brezplačno pravno pomoč sklicuje na to, da je zadeva očitno nerazumna in zato tožnik nima možnosti za uspeh. Navaja, da je bil s Sklepom UO Maribor zavržen tožnikov predlog, da naj se postopek uveljavitve pravice do enkratne denarne pomoči obravnava na drugi upravi za obrambo. Tožnik je predlog utemeljil z navedbo, da se je preselil v A. in da postopek pred Upravo za obrambo Maribor vodi pristranska uradna oseba. Z Odločbo MORS je bila tožnikova pritožba zoper Sklep UO Maribor zavržena na podlagi 258. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), v skladu s katerim je pritožba zoper sklep dovoljena samo takrat, kadar je z zakonom tako izrecno določeno. Tožena stranka je ugotovila, da Sklep UO Maribor, zoper katerega bi tožnik želel vložiti tožbo v upravnem sporu, za kar je želel pridobiti BPP, ni akt, ki bi ga bilo mogoče v skladu s 2. ali 5. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) izpodbijati v upravnem sporu. Z njim namreč ni bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, niti ni bil z njim postopek obnovljen, ustavljen ali končan. V zvezi s tem se tožena stranka sklicuje na sodno prakso, v skladu s katero sklep o zavrnitvi predloga za prenos krajevne pristojnosti ni akt, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati v upravnem sporu. Na tej podlagi je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni izkazal obstoja tehtnih okoliščin, ki kažejo na verjetnost, da bo imela tožba, v zvezi s katero prosi za dodelitev BPP, končni uspeh. Njegova prošnja tako ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju. ZBPP). Sklepno je tožena stranka ugotovila še, da na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati niti dejstvo, da ima odločba MORS napačen pravni pouk, po katerem naj bi bila mogoča tožba v upravnem sporu zoper sklep UO Maribor, saj pravni pouk stranki ne more dati več pravic, kot jih daje zakon.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo iz vseh tožbenih razlogov in kršitve njegovih ustavnih pravic. Navaja, da je pravočasno sprožil upravni spor zoper "sklep UO Maribor št. 833-120/2021-69 z dne 5. 3. 2024" in Odločbo MORS, tožena stranka pa je to zadevo nezakonito razdelilo na dve z namenom, da bo lahko prikrilo kaznivo dejanje Uprave za obrambo Maribor (kršitev pritožbenega roka, onemogočanje vlaganja pravnih sredstev ter izjav pritožnika). Tožnik je bil prisiljen sam vložiti tožbo zoper Sklep UO Maribor, čeprav je za to iz zdravstvenih in strokovnih razlogov nesposoben.

Navaja še, da je sporni Sklep UO Maribor prejel dne 6. 3. 2024 in se nanj takoj pritožil. Uprava za obrambo Maribor pa je, ne da bi počakala na iztek pritožbenega roka oz. na odločbo pritožbenega organa, že naslednji dan, 6. 3. 2024, izdala odločbo o nedodelitvi pravice do enkratne državne pomoči. Tožena stranka tožniku onemogoča korektno in zakonito obravnavo v postopkih pridobivanja zakonitih pravic iz naslova delovnega razmerja, s čimer želi tožnika na skrajno nezakonit način, z izsiljevanjem izjav, mučenjem in trpinčenjem, popolnoma ogoljufati in s tem doseči prikritje kaznivih dejanj državnih uradnikov in funkcionarjev.

Tožniku je bila skladno z izvedenskim mnenjem št. N 6/2021 z dne 10. 11. 2021 ter odločbo ZPIZ št. 10333-8592/2022 z dne 30. 3. 2023 delno odvzeta opravilna sposobnost in sicer, da se ni sposoben sam zastopati pred državnimi organi in da ne more biti izvoljen na volitvah, saj ne razume postopkov pred državnimi organi in svojih pravic. Je popolnoma nesposoben za opravljanje dela in invalidsko upokojen. Ugotovitev tožene stranke, da je tožnik popolnoma opravilno sposoben, tako nikakor ne drži. Tožnik ne dvomi, da želi sodišče postopek voditi pristransko in nezakonito, zato krši 23. in 25.

člen Ustave z namenom, da pritožnika ogoljufa za njegove pravice iz delovnega razmerja in da prikrije kazniva dejanja državnih uradnikov in funkcionarjev. Z izsiljevanjem, mučenjem in trpinčenjem tožnika želi doseči, da bo lahko postopke pridobivanja pravic zavrglo v tožnikovo škodo in v korist Republike Slovenije. Državni organi, uradniki in funkcionarji poskušajo tožnika že od leta 2018 dalje ogoljufati za njegove pravice iz delovnega razmerja, povezane s poškodbo pri opravljanju obrambnih dolžnosti. Zaradi vsega zgoraj navedenega je tožnik izgubil dom, družino in zdravje, saj se je zaradi kaznivih dejanj uradnikov in funkcionarjev 12. 10. 2019 prekinilo njegovo nujno potrebno zdravljenje, kar je privedlo do trajne invalidnosti visoke stopnje in trajne izgube delovne sposobnosti.

S tem, ko se tožniku onemogoča, da ga zastopa pravni zastopnik, želi tožena stranka doseči prikritje izredno velike goljufije s strani državnih organov. Sklepno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa razveljavi, mu dodeli BPP in mu skladno s 23. in 25. členom Ustave omogoči pošteno in zakonito obravnavo v postopkih pridobivanja pravic iz delovnega razmerja.

5. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

O dopustnosti tožbe

6. Tožnik v tožbi navaja, da mu je bila "z izvedenskim mnenjem št. N 6/2021 z dne 10. 11. 2021 ter odločbo ZPIZ št. 10333-8592/2022 z dne 30. 3. 2023" delno odvzeta poslovna sposobnost in da nima sposobnosti zastopanja pred državnimi organi. Če bi te tožbene trditve držale, bi to pomenilo oviro za vsebinsko obravnavo tožnikove tožbe.

7. Procesna dejanja v upravnem sporu namreč lahko sama opravlja le oseba, ki je pravdno sposobna. Skladno s 77. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), je pravdno sposobna oseba s popolno poslovno sposobnostjo. Polnoletna oseba, ki ji je delno omejena poslovna sposobnost, je pravdno sposobna v mejah svoje poslovne sposobnosti (drugi odstavek 77. člena ZPP).

8. V upravnem sporu se torej lahko sama zastopa le oseba, ki je bodisi polno poslovno sposobna, to je oseba, ki ni postavljena pod skrbništvo, bodisi oseba, ki v delu, ki se nanaša na zastopanje pred sodišči, ni postavljena pod skrbništvo.

9. Na podlagi vpogleda v uradno evidenco e-RISK sodišče ugotavlja, da tožnik ni postavljen pod skrbništvo.

10. Glede na tožbene navedbe, da je bila tožniku v postopku N 6/2021 odvzeta poslovna sposobnost, je sodišče je z vpogledom v vpisnike okrajnih sodišč, ki so pristojna za nepravdne postopke postavitve oseb pod skrbništvo, ugotovilo, da je postopek postavitve tožnika pod skrbništvo tekel pred Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni. Sodišče je na podlagi 80. člena ZPP 1 po uradni dolžnosti zaprosilo navedeno okrajno sodišče za predložitev sklepa o postavitvi tožnika pod skrbništvo. Iz tako pridobljenega sklepa Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni opr. št. N 6/2021-8 z dne 6. 1. 2022 izhaja, da je bil navedeni postopek postavitve odrasle osebe pod skrbništvo ustavljen. Sklep je istega dne postal pravnomočen. Tožnik torej ni bil postavljen pod skrbništvo, kar pomeni, da mu poslovna sposobnost ni bila odvzeta, niti v celoti niti deloma.

11. Tožnik se v tožbi sklicuje še na odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. 10333-8592/2022 z dne 30. 3. 2023. Iz te odločbe, ki je priloga upravnega spisa tožene stranke, sicer izhaja, da je tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in poškodbe zunaj dela, vendar pa tudi to ne pomeni, da tožnik ne bi bil sposoben sam poskrbeti za svoje pravice in koristi v tem upravnem sporu.

12. Po povedanem sodišče ni ugotovilo ovir za vsebinsko obravnavo tožnikove tožbe.

O utemeljenosti tožbe

13. Tožba ni utemeljena.

14. Tožnik v tožbi smiselno navaja tri razloge, zaradi katerih naj bi bila izpodbijana odločba nezakonita: tožena stranka naj bi nezakonito razdružila eno zadevo v dve (1), Uprava za obrambo Maribor je ravnala nezakonito, ker je odločbo, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev enkratne državne pomoči, izdala še preden je MORS odločilo o tožnikovi pritožbi zoper Sklep UO Maribor (2), tožena stranka naj bi z izdajo izpodbijane odločbe na podlagi izsiljenih izjav prikrivala kazniva dejanja državnih organov in funkcionarjev (3).

15. V zvezi z razdružitvijo zadev tožnik navaja, da je sprožil upravni spor zoper sklep UO Maribor št. 833-120/2021-69 (poudarek sodišča) z dne 5. 3. 2024 in zoper odločbo MORS št. 833-120/2021-69 z dne 19. 6. 2024. Sodišče ugotavlja, da je bila z izpodbijano odločbo zavrnjena tožnikova prošnja za BPP v zvezi z sklepom Uprave za obrambo Maribor št. 833-120/2021-59 (poudarek sodišča) z dne 5. 3. 2024 v zvezi z odločbo Ministrstva za obrambo št. 833-120/2021-69 z dne 19. 6. 2024, iz obrazložitve izpodbijane odločbe in tožnikove prošnje za BPP, ki se nahaja v upravnem spisu, pa izhaja, da je tožnik zaprosil za BPP v zvezi z odločbo UO Maribor št. 833-120/2021-60 z dne 6. 3. 2024 in Sklepom UO Maribor 833-120/2021-59 z dne 5. 3. 2024.

Kot izhaja iz pojasnila tožene stranke tožniku z dne 15. 7. 2024, ki se nahaja v upravnem spisu, je tožena stranka tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP razdružila, saj se je nanašala na dva različna pravna akta in sicer na sklep Uprave za obrambo Maribor št. 833-120/2021-59 z dne 5. 3. 2024 (v zvezi z odločbo Ministrstva za obrambo št. 833-120/2021-69 z dne 19. 6. 2024, na ta akt se nanaša izpodbijana odločba) in na odločbo Uprave za obrambo Maribor št. 833-120/2021-60 z dne 6. 3. 2024 (v zvezi z odločbo Ministrstva za obrambo št. 833-120/2021-70 z dne 19. 6. 2024, ta postopek se je vodil pod opr.

št. Bpp 205/2024). Sodišče ugotavlja, da je tožnik pri zapisu opravilnih številk in datumov napravil napako, saj Uprava za obrambo Maribor dne 5. 3. 2024 ni izdala sklepa z opravilno številko 833-120/2021-69, temveč 833-120/2021-59. Sodišče glede na vsa zgoraj navedena dejstva šteje, da tožnik ugovarja pravilnosti razdružitve njegove prošnje za dodelitev BPP na dva postopka: enega, ki se je nanašal na upravni spor zoper sklep Uprave za obrambo Maribor št. 833-120/2021-59 z dne 5. 3. 2024, in drugega, ki se je nanašal na upravni spor zoper sklep Uprave za obrambo Maribor št. 833-120/2021-60 z dne 6. 3. 2024.

Tožnik v tožbi sicer navaja, da je Uprava za obrambo Maribor dne 6. 3. 2024 izdala odločbo, s katero je zavrnila njegovo prošnjo za enkratno državno pomoč. Tožnik v tožbi ne navaja, kako naj bi ta razdružitev povzročila nezakonitost izpodbijanega akta. Sodišče samo razlogov za to ne vidi. ZUP 2 glede združitve zadev v 130. členu določa, da če se pravice ali obveznosti strank opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago in če je organ, ki vodi postopek, za vse zadeve stvarno pristojen, lahko začne in vodi en sam postopek tudi takrat, kadar gre za pravice in obveznosti več strank (1. odstavek) ter da lahko ob enakih pogojih uveljavlja ena ali več strank v enem samem postopku tudi več različnih zahtevkov (2. odstavek).

Zahtevo za dodelitev BPP za upravni spor v zvezi z meritorno odločbo, s katero je bilo odločeno o tožnikovi pravici do enkratne denarne pomoči je treba obravnavati na drugi pravni podlagi kot zahtevo za dodelitev BPP za upravni spor v zvezi s sklepom o zavrnitvi predloga za prenos krajevne pristojnosti. Navedena odločba je namreč upravni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, navedeni sklep pa (kot je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila tožena stranka) ne. Tožbene navedbe v zvezi z razdružitvijo tožnikove prošnje za BPP so tako neutemeljene.

16. Po presoji sodišča je za obravnavano zadevo nepomembna tudi tožbena navedba, da je Uprava za obrambo Maribor ravnala nezakonito, ker je odločbo, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev enkratne državne pomoči, izdala še preden je MORS odločilo o tožnikovi pritožbi zoper Sklep UO Maribor. Ravnanje tožene stranke po izdaji sklepa namreč ne more spremeniti dejstva, da je (kot je pravilno odločila tožena stranka) Sklep UO Maribor akt, zoper katerega upravni spor ni dovoljen.

17. Tožbene navedbe, da naj bi tožena stranka z izdajo izpodbijane odločbe na podlagi izsiljenih izjav prikrivala kazniva dejanja državnih organov in funkcionarjev, so povsem nekonkretizirane. Tožnik ne navede, katere izjave naj bi tožena stranka od njega izsilila in katera kazniva dejanja naj bi s tem hotela prikriti. Odločitev, ki jo je v izpodbijani odločbi sprejela tožena stranka, je glede na dejansko stanje (t.j. da je tožnik zaprosil za dodelitev BPP za upravni spor zoper sklep, ki je procesne narave) pravilna oz. edina možna, zato so navedbe o protizakonitih motivih tožene stranke za to odločitev neutemeljene.

18. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

19. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, je, da je tožnik zaprosil za dodelitev BPP v zvezi s Sklepom UO Maribor. To dejstvo ni sporno. Za tožnika negativna odločitev tožene stranke je posledica toženkine presoje pravne narave prej navedenega sklepa, kar pa predstavlja uporabo materialnega prava in ne ugotavljanje dejanskega stanja.

1 Po tej določbi mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben, ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik, in ali ima zakoniti zastopnik posebno dovoljenje, kadar je to potrebno, in ali stranko zastopa pooblaščenec, določen v tretjem odstavku 86. člena tega zakona oziroma v tretjem odstavku 87. člena tega zakona.

2 Drugi odstavek 34. člena ZBPP določa, da postopa pristojni organ za BPP po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek (torej ZUP), če ZBPP ne določa drugače.