Supreme Court dismisses appeal for legal protection due to failure to substantiate criminal law violations.

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 550,00 EUR sodne takse.

[JEDRO]

Vložnik ne konkretizira kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, temveč izraža zgolj nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami izpodbijane sodbe. To pa predstavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 54. členom KZ-1, dveh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 ter poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. členom KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri je določilo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora in preizkusno dobo dveh let ter posebni pogoj, da v roku enega leta vrne protipravno premoženjsko korist oškodovanima družbama, in sicer B. d. d. 1.585,00 EUR, Zavarovalnici C. d. d. pa v višini 1.700,00 EUR. Odločilo je, da je obsojenec dolžan oškodovanima družbama povrniti premoženjskopravni zahtevek v zneskih, kot so razvidni iz izreka izpodbijane sodbe. Obsojencu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja uvodoma, vložil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano pravnomočno sodbo tako, da obsojenca oprosti obtožbe za očitana kazniva dejanja, podrejeno, da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka Mirjam Kline, ki ocenjuje, da očitki bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in ustavnih pravic niso utemeljeni. Vložnik deloma uveljavlja tudi nedovoljen razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke vročilo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki so o njem nista izjavila.

B. Glede kaznivih dejanj pod 1. in 2. točko izreka prvostopenjske sodbe

5. Pod 1. in 2. točko izreka prvostopenjske sodbe je bil obsojenec obsojen zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. členom KZ-1 ter kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Prvo kaznivo dejanje je obsojenec v bistvenem storil s tem, da je s predložitvijo potrdil o upravičeni zadržanosti od dela z lažnim zatrjevanjem in prikazovanjem, da je bil zaradi nezgode z dne 26. 2. 2015 nezmožen za delo, spravil v zmoto delavko zavarovalne družbe C. d. d., da mu je v imenu in za račun zavarovalnice priznala in izplačala dnevno zavarovalnino za čas nesposobnosti za delo, čeprav je vedel, da je bil ves ta čas za delo zmožen in sposoben, saj je delo zavarovalnega zastopnika opravljal in bolniške odsotnosti delodajalcu ni prijavil. Tudi drugo kaznivo dejanje je obsojeni storil na enak način, na škodo iste zavarovalnice, le da se je zavarovalnina nanašala na nezgodo z dne 31. 8. 2015.

6. Vložnik navaja, da opisa dejanja pod tema točkama izreka prvostopenjske sodbe ne predstavljata nobenega kaznivega dejanja, kar predstavlja zatrjevanje kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Vendar pa z navedbami, da obsojenec s predložitvijo potrdil o upravičeni zadržanosti od dela za nezgodi delavki zavarovalnice ni storil kaznivega dejanja, ker so bila potrdila resnična in je izvedenec medicinske stroke ugotovil, da je obsojenec nesposoben za delo ter je zdravnik upravičeno izdal vsa potrdila o upravičenosti odsotnosti od dela, vložnik ne konkretizira kršitve kazenskega zakona, temveč nasprotuje dejanski ugotovitvi nižjih sodišč, da je bil obsojenec v obravnavanem obdobju sposoben za delo. Na ta način pa izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni dovoljeno.

7. Sodbi nižjih sodišč, drugače kot to trdi vložnik, vsebujeta izrecne in razumne razloge v zvezi z veljavnostjo Posebnih pogojev za nezgodno zavarovanje k življenjskemu zavarovanju ... zavarovalne družbe C. d. d. (12. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe, 11. točka drugostopenjske sodbe; v nadaljevanju Posebni pogoji), zato zatrjevani kršitvi po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in 22. členu Ustave nista podani. Pri tem sta obrazložili, da določba 10. člena Posebnih pogojev ne pušča dvoma, da morata za izplačilo dnevnega nadomestila izpolnjena dva kumulativna pogoja, in sicer zdravljenje v posledici nezgode ter začasna nesposobnost za delo (tako prvi odstavek 10. člena). Slednja mora biti izkazana s predložitvijo potrdila o upravičeni odsotnosti od dela. Že iz samega potrdila tudi izhaja, da z njim zdravnik potrjuje, da je bil zavarovanec upravičeno odsoten od dela. Pri tem sta tudi razumno navedli, da je bilo v tem postopku bistveno vprašanje sposobnosti za delo in ne aktivnega zdravljenja, zato pravilno nista upoštevali sklepa Vrhovnega sodišča, ki se v zvezi s presojo ničnosti (drugih) posebnih pogojev nanaša na slednje.

8. Tako se izkaže, da skuša vložnik preko uveljavljanja procesnih kršitev uveljaviti tezo, da obsojenec ni mogel vedeti, da za upravičenost do izplačila dnevnega nadomestila zaradi nezgode ne sme delati, zaradi česar je bil v dejanski zmoti in njegov naklep ni bil podan, prav tako ne obogatitveni namen; torej tudi v tem delu uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je tudi ugotovitev, kakšna je bila vsebina storilčeve zavesti in volje v trenutku izvršitve kaznivega dejanja, ugotovitev dejanske narave in kot taka ne more biti predmet izpodbijanja z zahtevo za varstvo zakonitosti. 1

9. Neutemeljen je tudi očitek, da sodbi prihajata v nasprotje z izvedenimi dokazi oziroma listinami, ki se nahajajo v spisu, glede upravičenosti izplačila dnevne odškodnine za obdobje opravljanja fizioterapije in v času, ko je obsojenec koristil dopust. Vložnik navaja, da višje sodišče trdi, da iz Posebnih pogojev izhaja, da se čas opravljanja fizioterapije upošteva le, če je zavarovanec predložil ustrezno potrdilo o opravljeni terapiji na priporočilo zdravnika. Obsojenec je potrdilo priložil in dokazal, da je opravljal fizioterapijo, s čimer je dokazal upravičenost do izplačila dnevne odškodnine tudi za ta čas. V času, ko je obsojenec koristil dopust, ni mogel koristiti bolniškega staleža, zato delavke zavarovalnice ni mogel spraviti v zmoto, da je v bolniškem staležu.

10. Po pregledu 11. točke obrazložitve sodbe višjega sodišča je razbrati, da vložnik razloge sodbe navaja v nasprotju z njihovo dejansko vsebino. Iz obrazložitve sodbe višjega sodišča (str. 7) izhaja, da četrti odstavek 10. člena Posebnih pogojev kriterijev za določitev trajanja aktivnega zdravljenja za fizioterapije ne izključuje, pač pa zgolj dodatno navaja, da se čas opravljanja fizioterapij upošteva le, če je zavarovanec predložil ustrezno potrdilo o terapiji na priporočilo zdravnika. Tako višje sodišče opozarja, da je tudi za ta čas zavarovanec upravičen do dnevnega nadomestila, če je nesposoben za delo. Iz celovite dokazne ocene izhaja, da sta sodišči ugotovili, da je bil v času zatrjevane nezmožnosti za delo, tudi v izpostavljenem obdobju opravljanja fizioterapije ter dopusta, obsojenec za delo sposoben, zaradi česar do denarnega nadomestila ni bil upravičen. Vložnik z izpostavljanjem le tistih razlogov sodbe višjega sodišča, ki so obsojencu v korist, ter drugačnim prikazovanjem dejstev, kot so ugotovljena v sodbah nižjih sodišč, zato z zahtevo ne more uspeti.

Glede kaznivih dejanj pod 3. in 4. točko izreka prvostopenjske sodbe

11. Bistvo kazenskopravnega očitka v okviru dejanj pod 3. in 4. točko izreka prvostopenjske sodbe je v tem, da je obsojenec pri B. d. d. prijavil dve nezgodi, za kateri je lažno prikazoval, kdaj sta se zgodili in na kakšen način, čeprav je vedel, da se prijavljeni nezgodi nista pripetili v navedenih časovnih in krajevnih okoliščinah, saj je isti poškodbi na podlagi iste dokumentacije prijavil že zavarovalni družbi C. d. d., vendar z drugačnim opisom nezgode; pri čemer mu je delavka zavarovalnice v prvem primeru priznala in izplačala zavarovalnino, v drugem pa do izplačila zavarovalnine ni prišlo in je zato v slednjem prišlo (le) do poskusa kaznivega dejanja goljufije.

12. Vložnik tudi v tem delu zahteve zatrjuje kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Očitek utemeljuje z navedbami, da opis dogodka ni pomemben, torej kje in na kakšen način je do nezgode prišlo. Bistveno je, da se je nezgoda dejansko zgodila in zato ne gre za lažno prikazovanje dejanskih okoliščin, ko pa je bilo dokazano, da sta bila dva dogodka. Napačen opis dogodka, kjer je prišlo do nezgode oziroma napačen datum, ne pomeni kaznivega dejanja.

13. Ob ugotovitvi, da ravno navajanje drugačnih časovnih in krajevnih okoliščin ter okoliščin glede načina nastanka poškodb pomeni konkretizacijo zakonskega znaka lažnivega prikazovanja dejstev, Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da vložnik z zgornjimi navedbami pravzaprav ne konkretizira kršitve kazenskega zakona, temveč izraža zgolj nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami izpodbijane sodbe. To pa predstavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Enako velja za ostale navedbe v tem delu zahteve, s katerimi skuša s parcialnim izpostavljanjem izpovedb nekaterih prič ter izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke prikazati, da je dokazni postopek potrdil obsojenčev zagovor, da je šlo za več nezgod. Kot že obrazloženo zgoraj, pa spadajo v polje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja tudi navedbe v zvezi vprašanjem dejanske zmote ter naklepa.

14. Glede na obširno obrazložitev sodišča prve stopnje (22. do 24. točka obrazložitve) v zvezi s tem, kateri dogodek je bil lažen, s katero se je strinjalo tudi višje sodišče (13. točka obrazložitve), ni podana niti po vsebini zatrjevana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

C. 15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu s prvim odstavkom 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso v višini 550,00 EUR po tarifni številki 7113 v zvezi s tarifnimi številkami 71113, 7152 in 7301 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in v zvezi s 16. členom ZST-1, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer in zapletenosti postopka.

17. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Glej npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 53223/2010 z dne 1. 9. 2011 in I Ips 10284/2009 z dne 24. 8. 2012.