Appeal partially allowed; first instance court failed to substantively address specific defense arguments regarding interim relief.

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi v delu, ki se nanaša na ugovorne razloge odločitve iz točk II in IV izreka sklepa o izdani začasni odredbi z dne 17. 6. 2024, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V nadaljnjem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem delu potrdi sklep o zavrnitvi ugovora.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Utemeljene so pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje zgolj z zapisom, da je obrazložitev odločitve vsebovana v točkah 22 obrazložitve izpodbijanega sklepa in naslednjih, iz katerih izhaja, da je le tako mogoče doseči namen zavarovanja, torej brez kakršnegakoli vsebinskega odgovora na konkretizirane ugovorne navedbe, katere je toženka lahko podala šele, ko ji je bil omogočen kontradiktorni postopek, o njih ni vsebinsko izreklo. Ugovorni postopek je namreč namenjen prav zagotovitvi kontradiktornosti postopka v smislu soočenja stališč obeh strank.

[OBRAZLOŽITEV]

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka 1 je dne 27. 7. 2023 vložila tožbo, s katero zahteva (-) ugotovitev ničnosti Pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu z dne 10. 4. 2008 z valutno klavzulo v CHF (v nadaljevanju tudi Pogodba), Notarskega zapisa Pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 14. 4. 2008 (v nadaljevanju tudi Notarski zapis), (-) plačilo zneska v višini 19.612,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, (-) ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke in njen izbris (-) ter povračilo pravdnih stroškov. Dne 7. 6. 2024 je vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je zahtevala (-) začasno zadržanje učinkovanja Pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu in Notarskega zapisa Pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku, (-) prepoved razpolaganja toženi stranki s terjatvami po Pogodbi in Notarskem zapisu ter izterjevanja teh terjatev v izvršilnem postopku zoper tožnika ali uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev, (-) izrek denarne kazni v primeru kršitve prepovedi, (-) povrnitev stroškov.

Sklep o začasni odredbi

2. Sodišče prve stopnje je dne 17. 6. 2024, pred vročitvijo predloga v izjavo toženki, izdalo sklep o začasni odredbi, s katerim je predlogu v celoti ugodilo. V sklepu je obširno obrazložilo verjetnost obstoja terjatve, pri čemer se je sklicevalo na najnovejšo sodno prakso Sodišča Evropske unije (SEU), Ustavnega sodišča RS (US RS) in Vrhovnega sodišča RS (VS RS) v zvezi z ničnostjo potrošniških kreditnih pogodb, sklenjenih z valutno klavzulo CHF. Opirajoč se na določbe Obligacijskega zakonika (OZ) in v času sklenitve Pogodbe veljavni Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), je, z dokaznim standardom verjetnosti, upoštevaje dejansko stanje v zadevi, ki v bistvenem ne odstopa od dejanskega stanja v zadevah II Ips 8/2022, II Ips 54/2023 in II Ips 56/2023, kjer je šlo za sklenitev dolgoročnega potrošniškega kredita, vezanega na CHF, in akcesorne pogodbe o ustanovitvi hipotekarnega zavarovanja, ter smiselno enake trditve pravdnih strank glede pojasnilne dolžnosti, ugotovilo, da toženkina pojasnila, ki jih je ta dala v fazi sklepanja pogodbe v letu 2008, niso dala zadostne podlage za realno oceno ekonomskih posledic potencialno mogočega nihanja tečaja in za zavedanje tožnikov o tem, kakšno tveganje prevzemata v primeru devalvacije domače valute, ker jima ni bilo predstavljeno, kako bi na njuno kreditno obveznost vplivala zelo velika depreciacija domače valute.

Ob zaključku, da toženka pojasnilne dolžnosti ni ustrezno opravila, kar praviloma pomeni nepošteni pogodbeni pogoj, in posledično, da sta tožnika uspela verjetno izkazati trditve o ničnosti izpodbijanih pogodb in verjetnosten obstoj terjatve (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju; ZIZ), je ugotovilo tudi izpolnjenost pogoja iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. V zvezi s prvonavedenim pogojem se je ob ugotovitvi, da njuno preplačilo znaša 19.612,24 EUR, upoštevaje stališče iz zadeve C-287/22, oprlo na verjetnost, da bo morala toženka zneske, ki sta jih plačala tožnika na podlagi izpodbijanih pogodb, vrniti (v delu, ki presega dolgovano glavnico).

Pri tem v primeru nesprejetja predlagane začasne odredbe ne bi bilo moč zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve, ker bi nadaljnje plačevanje pomenilo, da bo plačilo še bistveno bolj preseglo dolgovani znesek, glede katerega bosta tožnika morala vložiti novo tožbo, zaradi verjetnosti, da bo toženka v primeru ugodilne sodbe vložila pritožbo. Položaj tožnikov v tem primeru je presojalo tudi širše, to je v luči vpliva nadaljnjega odplačevanja pogodbene obveznosti na njun življenjski standard in v luči nepotrebnih, za tožnika stroškovno in duševno obremenjujočih nadaljnjih sodnih postopkov za uveljavljanje povračila med postopkom verjetno preplačanih obrokov.

Obstoj drugega pogoja je utemeljevalo s tehtanjem neugodnih posledic za vsako pravdno stranko, sklicujoč se na mesečni znesek obroka v višini 406,46 EUR, kar objektivno gledano ni majhno breme za tožnika, ki ju utegne bremeniti do konca prvostopnega in morebiti pritožbenega postopka, pri čemer bi morala obroke, ki bi jih brez izdane začasne odredbe plačala toženki, zahtevati nazaj v novem postopku, s čimer so povezani stroški sodnih taks in odvetnikov, medtem ko je toženka na drugi strani močna finančna institucija, za katero dolg po kreditni pogodbi predstavlja le neznaten del njenega poslovanja, ob obstoječem hipotekarnem zavarovanju.

Sklep o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi

3. Zoper sklep je toženka vložila ugovor. Po tem, ko se je tožeča stranka v odgovoru na ugovor o slednjem vsebinsko opredelila, je z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje ugovor zoper izdano začasno odredbo v celoti zavrnilo, odločitev o stroških zavarovanja pa je pridržalo za končno odločbo.

Povzetek pritožbenih navedb in navedb iz odgovora na pritožbo

4. Toženka v pravočasni pritožbi zoper izpodbijani sklep uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ ter predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, tako da se izpodbijani sklep spremeni in zavrne predlog za izdajo začasne odredbe oz. podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba navaja, da Direktiva ne velja neposredno; skladno z 288. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) je zavezujoča le glede cilja, nacionalnim organom pa prepušča izbiro oblike in metod. Iz sodne prakse SEU izhaja, da ima načelo skladne razlage nacionalnega prava omejitve. Sodišču očita, da je zanemarilo 48. odstavek sodbe (očitno C-287/22; opomba pritožbenega sodišča), iz katerega izhaja, da (poljsko) nacionalno sodišče v okviru preizkusa tožbe za ugotovitev ničnosti pogodbe zaradi nepoštenosti pogodbenega pogoja iz pogodbe načeloma odloča o predlogih v tožbi, torej brez razširitve obsega tožbe, o zneskih, plačanih do vložitve predloga, medtem ko ZPP za tovrstne naknadne spremembe tožbe pozna institut privilegirane spremembe tožbe. Neutemeljeno, zgolj z navedbo, da bi imela (priviligirana) sprememba tožbe za posledico plačilo sodne takse, spregleda, da presoja utemeljenosti začasne odredbe izhaja iz standarda nujnosti, pri čemer morajo biti pogoji za predlagani začasni ukrep podani in concreto, čemur izpodbijani sklep ne zadosti.

Interpretacija, da sta tožnika uspela s stopnjo verjetnosti izkazati, da sta kredit že preplačala, pri čemer je za sodišče relevantna le višina glavnice oziroma znesek, ki sta ga tožnika prejela, predstavlja razlago nacionalnega prava contra legem. Sodišče spregleda, da so pravdne stranke sklenile Pogodbo za 70.492,00 CHF ter se dogovorile, da tožnika v zameno za uporabo tujega denarja tekom trajanja Pogodbe odplačujeta tudi pogodbene obresti; po informativnem izračunu, hipotetično (če bi menjalni tečaj in obrestna mera vseskozi ostala stabilna), v višini 54.248,28 CHF, kar znaša skupno 124.740,28 CHF iz naslova celotnih pogodbenih obveznosti. Znesek plačil na račun glavnice (na podlagi podatkov razporeda plačil) predstavlja 50.931,21 CHF, znesek nezapadle glavnice pa še slabih 19.560,79 CHF, tako da znesek plačil na podlagi glavnice še ni presegel prejetega zneska kredita, sodišče pa ne pojasni, zakaj bi bila tožnika upravičena do brezplačne uporabe tujega denarja za obdobje več kot 16 let. Nacionalno pravo za primer ničnosti predvideva, da vsaka stranka vrne, kar je od druge na podlagi ničnega posla prejela, pri čemer mora stranka, ki vrača denar, plačati tudi obresti. Tega sodišče ne upošteva, kar predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Poleg tega se le navidezno opredeli do v ugovoru izpostavljenega pomena nacionalnih pravil posledic ničnosti in nujnosti presoje, ali je res z verjetnostjo izkazan domnevni kriterij "preplačila" kredita, s čimer je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnika z navedbami o mesečnih prihodkih in vsakomesečni pogodbeni obveznosti, ne da bi predložila dodatne dokaze, nista substancirala nevarnosti za lastno preživljanje in preživljanje družine niti s standardom verjetnosti. Sodišče se pavšalno sklicuje na 16. točko obrazložitve sklepa z dne 17. 6. 2024 in ne odgovori na bistvo ugovornih navedb, da gre pri presoji za zmotno uporabo standarda verjetnosti, merila nujnosti iz 272. člena ZIZ in dokazno oceno, ki ni analitična in sintetična, ampak nekritično sprejema dokazno nepodprte trditve tožnikov. Takšna obrazložitev ne zadosti ustavnim standardom obrazloženosti, ker nekritično sprejme gole trditve tožnikov (brez dokazov), ki po splošnih življenjskih izkušnjah ne narekujejo zaključka, ki ga zagovarja. Odločitev v ugovoru ne more predstavljati zgolj sklica na relevantno točko prvotnega sklepa; ugovorne navedbe so bile očitno obravnavane zgolj navidezno - gre za bistvene kršitve pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi iz razloga, ker je izdaja regulacijske začasne odredbe omejena na nujne primere, potrebne za preprečitev težko nadomestljive škode in ne pride v poštev za "obveznosti, ki po splošnem vedenju vplivajo na življenjski standard". Tožnika sta bila evidentno kreditno sposobna ob sklepanju Pogodbe in sta še vedno (redno plačevanje obveznosti), zato sodišče ni pristojno, da na podlagi domnevnega splošnega vedenja ocenjuje, ali gre pri kreditnih obveznostih za grožnjo težko nadomestljive škode. Poleg postopkovnih kršitev je zato zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo.

Neutemeljena in neobrazložena je tudi odločitev o prepovedi razpolaganja s terjatvami v II. in IV. točki izreka sklepa z dne 17. 6. 2024. OZ varuje položaj dolžnika, zato ni videti pravno utemeljenega razloga za utemeljenost intervencije sodišča z začasno odredbo, ki toženki nalaga še denarno kazen. Dejanska funkcija predlagane začasne odredbe je nepojasnjena. Namen zavarovanja bi lahko bil zgolj zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločbe, kar pa ne upravičuje prepovedi cesije in izreka denarne kazni, ki nista potrebna ukrepa za zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve. Sodišče je ugovorne navedbe zavrnilo le s stavkom v 10. odstavku, kar predstavlja kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe in pravice do kontradiktornosti. Izpodbijani sklep je neobrazložen; uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. V zadevi C-287/22 je SEU razsodilo, da je treba "člen 6(1) in člen 7(1) Direktive v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerim se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo zapadlih mesečnih obrokov, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve." Sodna praksa SEU tako ne pritrjuje naziranjem, da je za učinkovitost začasnega zavarovanja potrebna tudi prepoved cesije ali grožnja denarne kazni.

5. V odgovoru na pritožbo tožnika na pritožbene očitke obrazloženo odgovarjata, sklicujoč se na stališča US RS, VS RS in SEU v zvezi z nepoštenimi pogodbenimi pogoji iz potrošniških kreditnih pogodb ter zatrjujeta obstoj pogojev po določbah ZIZ za izdano začasno odredbo. Izražata stališče, da je sodišče prve stopnje zaradi neutemeljenosti pravilno zavrnilo ugovor in predlagata zavrnitev pritožbe. Priglašata pritožbene stroške vloženega odgovora na pritožbo.

Presoja pritožbe in njenih navedb

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje je sklep, 2 ki ga tožena stranka izpodbija v celoti, preizkusilo v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, ter pri tem po uradni dolžnosti tudi glede bistvenih kršitev določb postopka in pravilne uporabe materialnega prava.

8. Razlago Direktive 93/13/EGS (Direktiva), za katero pritožba pravilno navaja, da ne velja neposredno, daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir tudi za nacionalno sodišče. Lojalna razlaga določb nacionalne zakonodaje pomeni razlago, skladno s stališči, izraženimi v odločbah SEU (tudi C- 287/22), in skladno s pomenom in cilji prava EU, kar priznava tudi pritožba, ko v zvezi z odločitvijo o začasni odredbi navaja, da je potrebno uporabiti nacionalno pravo, na razlago katerega vpliva pravo EU.

Pritožbenim načelnim navedbam, da je razlaga prava EU omejena s splošnimi pravnimi načeli, vključno z načelom pravne varnosti, zaradi česar ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem, je sicer pritrditi. Vendar pritožba pri nadaljnjih izvajanjih, da celo jasna, natančna in brezpogojna določba direktive nacionalnemu sodišču ne dopušča, da ne uporabi določbe svojega nacionalnega prava, ki je v nasprotju z določbo direktive, če bi bila s tem posamezniku naložena dodatna obveznost, prezre, da stališča SEU in določbe ZIZ niso nasprotujoče si (slednje pritožba celo priznava); sodišče prve stopnje je odločitve v postopku zavarovanja pravilno oprlo na določbe ZIZ.

Na njihovi podlagi je ob odločanju o ugovornih navedbah (ponovno) preverjalo verjetnost, ali terjatev tožeče stranke 3 obstoji oz. bo nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ), kot tudi verjetnost obstoja nadaljnjega pogoja po drugem odstavku istega člena, 4 vse to pa, upoštevaje skladno s členom 3a Ustave RS (URS), ob evroskladni razlagi prava Evropske unije (EU), torej tudi konkretne Direktive. Ob tem, ko je iz konteksta obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na presojo ugovornih razlogov (glej točke 7 do 9), razbrati, da je sodišče pri razlagi v postopku zavarovanja uporabljenih določb ZIZ uporabilo jezikovno razlago in razlago po namenu (razlagi sta lastni našemu nacionalnemu pravu), da je odločalo skladno s pravom EU in z namenom doseči polni učinek Direktive, pritožba s svojimi navedbami na načelni ravni in grajo, da je sodišče načelo primarnosti in dolžno skladno evro razlago apliciralo mehansko, ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost razlagalnega pristopa oz. ne izkaže trditve o uporabi določb ZIZ contra legem. 5 Uporabljena razlaga sama po sebi tudi ne pritrjuje pritožbenemu stališču, da predloga za izdajo začasne odredbe ob takšnem pristopu ne bi bilo mogoče zavrniti; pravno podlago za presojo pogojev v postopku zavarovanja še vedno predstavljajo določbe ZIZ.

9. Pritožba sicer navaja, da tožnika nista izkazala nobenega pogoja za izdajo začasne odredbe, vendar je predmet pritožbenega preizkusa sklep o zavrnitvi ugovora, pritožnica pa v zvezi z razlogovanjem verjetnostnega obstoja terjatve, to je ničnosti potrošniške kreditne pogodbe zaradi neskrbno izpolnjene pojasnilne dolžnosti, obrazloženo ne izpodbija.

10. Graji, povzeti v točki 4 te obrazložitve, da ni izkazanega preplačila, kar je prvostopno sodišče presojalo v zvezi z dodatnim pogojem iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ni slediti, upoštevaje stališče v sodbi C-520/21 (glej točki 66 in 76 obrazložitve), da morajo biti nacionalna pravila združljiva s cilji Direktive, ter da zaradi dosege odvračalnega učinka, ki ga zahtevata prvi odstavek 6. člena in prvi odstavek 7. člena Direktive, kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe. Upoštevaje navedeno, za postopek zavarovanja, v katerem se po določbah ZIZ uporablja dokazni standard verjetnosti, za katerega zadostuje, da so okoliščine, ki govorijo za obstoj določenega dejstva, močnejše in številčnejše od tistih, ki govorijo proti temu, zadoščajo navedbe o preplačilu evrskega zneska glavnice kot izposojenem znesku. Zato toženka ne izkaže kot verjetnih svojih drugačnih navedb o nedoseženem preplačilu, ki pa jih navezuje na trditve o tudi dolgovanem nadomestilu za uporabo denarja. 6 Ob takšnem stališču uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker ne gre za razlago določb OZ contra legem, ni podan, niti nadaljnji o bistveni kršitvi določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopno sodišče se je do v ugovoru ugovarjanega preplačila opredelilo v točki 7 izpodbijanega sklepa, res skopo, vendar tožena stranka ni bila preslišana pri uveljavljanju svojega stališča o z verjetnostjo neizkazanem preplačilu, v zvezi s čimer se je sklicevala na 87. člen OZ.

11. Ob nadaljnjih stališčih SEU o ciljih Direktive in sredstvih za njihovo uresničitev, in sicer:

- da je v skladu s prvim odstavkom 7. člena Direktive država dolžna zagotoviti obstoj ustreznih in učinkovitih sredstev za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev; ti morajo omogočiti vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja potrošnika, kakršen bi bil podan, če nepoštenega pogoja ne bi bilo; 7

- da zagotovitev potrošnikovega varstva v skladu z Direktivo zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev; 8

- da je polni učinek dosežen, če potrošniku ob ugotovljeni ničnosti ni treba razširiti tožbe oz. vložiti nove tožbe za vračilo zneskov, plačanih med postopkom, in ki presegajo izposojeni znesek, kar predpostavlja tudi plačilo sodnih stroškov, 9 in ob tem, ko pritožba ne izpodbija z izpodbijanim sklepom potrjenega obstoja nadaljnjega pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki je predviden alternativno, 10

pritožba ne more omajati pravilnosti razlogov, ki so podlaga za zavrnitev ugovora (v delu glede zavrnjenega začasnega zadržanja učinkovanja Pogodbe in akcesornih aktov). Sodišče je zaključke, ki se nanašajo na pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, temeljilo na konkretnih razlogih tehtanja neugodnih posledic. Teh ne gre enačiti z izkazanim znatnim poslabšanjem premoženjskega položaja zaradi neplačevanja nadaljnjih obrokov kredita in plačila stroškov, povezanih z vložitvijo novih tožb, temveč zadošča nastajanje stroškov, povezanih z uveljavitvijo povračilnih zahtevkov, ki ovirajo dosego polnega učinka; glej 59. točko obrazložitve C-287/22. Zato tudi ni podana zgolj navidezna obrazložitev 11 . S potrditvijo razlogov o (zadostni) izpolnitvi pogojev za izdajo začasne odredbe v izpodbijanem sklepu je sodišče zasledovalo ravno zagotovitev polnega učinka meritorne odločitve ter je s tem, ko je s pravnim in dejanskim razlogovanjem v točkah 7 do 9 obrazložilo neutemeljenost ugovornih očitkov toženke o nedopustnosti izdaje začasne odredbe, tudi odgovorilo, zakaj je izdaja regulacijske začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve v konkretnem primeru nujna. Pritožba s ponujenim restriktivnim tolmačenjem standarda nujnosti, glede na stališča SEU, obstoja te predpostavke ne uspe ovreči. Iz obrazloženih razlogov pritožbeno sodišče tudi ne odgovarja več na nadaljnje pritožbene navedbe o neizkazanosti pogoja po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ.

12. Pritrditi pa je pritožbeni graji o neobrazloženosti odločitve v delu, ki se nanaša na ugovorne razloge glede odločitve o prepovedi razpolaganja s terjatvami, izterjevanja v izvršilnem postopku ali uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila terjatev, vse z izrečeno denarno kaznijo v primeru kršitve prepovedi (II. in IV. točka izreka sklepa z dne 17. 6. 2024). Vsebina v pritožbi povzetih ugovornih trditev toženke, predvsem pa že sama vsebina njenega ugovora, potrjuje pritožbene trditve, da se je toženka že v ugovoru, v katerem je sicer izpostavila, da pravila OZ varujejo položaj dolžnika, zaradi česar je dvomila v pravno utemeljenost potrebe intervencije sodišča z začasno odredbo (ter v višino denarne kazni), sklicevala na nemožnost, da preveri, na kakšni podlagi in iz kakšnih razlogov je sodišče sprejelo ta del odločitve, v zvezi s čimer je uveljavljala absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Utemeljene so pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje zgolj z zapisom v točki 10 obrazložitve, kjer je zapisalo le, da je obrazložitev odločitve v tem delu vsebovana v točkah 22 obrazložitve izpodbijanega sklepa in naslednjih, iz katerih izhaja, da je le tako mogoče doseči namen zavarovanja, torej brez kakršnegakoli vsebinskega odgovora na konkretizirane ugovorne navedbe, katere je toženka lahko podala šele, ko ji je bil omogočen kontradiktorni postopek, o njih ni vsebinsko izreklo. Ugovorni postopek je namreč namenjen prav zagotovitvi kontradiktornosti postopka v smislu soočenja stališč obeh strank in v tem okviru kritični (ponovljeni) presoji pravilnosti izdanega sklepa o začasni odredbi, ki ga je sodišče prve stopnje izdalo le na podlagi navedb upnika. S takšnim ravnanjem je sodišče toženki odreklo pravico biti slišana, hkrati pa odločitve sodišča sploh ni moč preizkusiti. Zato so utemeljene pritožbene trditve o podanosti absolutne bistvene kršitve pravice do izjave z vsebovano pravico do kontradiktornosti, iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Ugotovljena kršitev se nanaša na odločilne razloge in narekuje razveljavitev izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na ugovorne razloge odločitve v točkah II in IV izreka sklepa o izdani začasni odredbi z dne 17. 6. 2024. Kršitve pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ), ker ne more nadomestiti manjkajočih razlogov, saj bi s tem poseglo v pravico stranke do izjave. Zato je zadevo v tem obsegu (prepoved razpolaganja s terjatvami in njihovo izterjevanje v izvršilnem postopku ali uveljavljanje kakršnegakoli drugačnega poplačila terjatev, vključno z izrečeno denarno kaznijo v primeru kršitve prepovedi), vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ).V nadaljnjem je pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem delu potrdilo sklep o zavrnitvi ugovora (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

14. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugovorne razloge toženke ponovno presoditi in se do njih opredeliti, vključno z do v pritožbi izpostavljenih pomislekov in pravnih naziranj pritožnice o namenu in nujnosti zavarovanja. Torej bo moralo ugotoviti in presoditi tudi, ali po tožnikih zasledovani učinki predlagane začasne odredbe v tem delu zagotavljajo polni učinek morebitne ugodilne končne meritorne odločbe ali pa učinki takšen cilj celo presegajo. Če bo štelo, da obstajajo razlogi za zavrnitev ugovora tudi v tem delu, se bo moralo opredeliti tudi o primernosti višine denarne kazni. Druga posebna navodila sodišču prve stopnje ob ponovnem odločanju niso potrebna, ker izhajajo iz zgoraj navedenega.

O stroških pritožbenega postopka

15. Skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZIZ v zvezi s 15. členom ZIZ je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

1 Tudi tožnika, pritožnika.

2 Določba 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ.

3 Pritožbeno ni sporno, da gre za potrošniški spor zaradi uveljavljanja ničnosti kreditne pogodbe zaradi zatrjevane neizpolnjene pojasnilne dolžnosti.

4 Z alternativno predvidenimi pogoji: (-) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, (-) potrebnost odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, (-) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

5 Glede na stališče v zadevi C-287/22 z dne 3. 5. 2022 (glej 59. in 60. točko obrazložitve) v zvezi z razlago prvega odstavka členov 6 in 7 Direktive, ki narekuje razlago o potrebi začasne odložitve plačevanja vsakomesečnih zapadlih obrokov posojila iz naslova kreditne pogodbe, če je le z odložitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev za primer, če sodišče razpolaga z zadostnimi indici, da so pogodbeni pogoji nepošteni in je zato verjetno, da bo (zaradi ničnosti pogodbe) potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih in plačanih mesečnih obrokov.

6 Višina vrnitvenega zahtevka bo presojana v končni odločitvi.

7 Sodbi C-287/22 z dne 3. 5. 2022 (38. in 39. točka obrazložitve) in C-520/21 z dne 15. 6. 2023 (57. točka obrazložitve).

8 Sodba C-287/22 (43. točka obrazložitve).

9 Sodba C-287/22 (točke 48 do 52 obrazložitve).

10 Glej 9. točko obrazložitve, iz katere izhaja vsebina presoje tega pogoja, in sicer opravljeno tehtanje med finančnimi posledicami za vsako pravdno stranko, ob upoštevanju višine anuitete kredita, finančnega stanja ter hipotekarnega zavarovanja, kot tudi opredelitev do ugovornih navedb v zvezi z njimi - da pavšalne navedbe, da družinski dohodek zadošča za pokrivanje življenjskih stroškov tudi ob plačevanju anuitet kredita, medtem ko dejstvo, da je toženka močnejša stranka, za predlagano zavarovanje ne zadostuje - glede česar se je prvostopno sodišče opredelilo, ne zadoščajo za izpodbitje zaključka o verjetnostno izkazanem pogoju.

11 In tudi ni zagrešena absolutna bistvena kršitev določb iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obrazložitev vsebuje vsebinsko opredelitev z potrebnimi razlogi o pravno odločilnih dejstvih - ti med seboj niso v nasprotju in tudi niso v nasprotju z odločitvijo v izreku, tako da omogočajo pritožbeni preizkus tako strankama (za sestavo pritožbe) kot tudi pritožbenemu sodišču.