Court modifies conviction description to remove 'at least' phrases, upholding appeal as unfounded.

I. Izpodbijana sodba se v odločbi o krivdi spremeni tako, da se v četrti vrstici opisa dejanja izpusti besedilo "in najmanj desetkrat" ter v peti vrstici izpusti beseda "najmanj".

II. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Očim je do pastorke "druga oseba", če je z zlorabo svojega položaja izvrševala spolna dejanja z oškodovanko.

Otipavanje po golih prsih in preko oblačil po mednožju (spolovila) ustreza zakonskemu znaku izvršitve spolnih dejanj.

Po razveljavitvi predhodne sodbe na pritožbo oškodovanke ni dopustna modifikacija obtožbe v obtoženčevo škodo glede dejanskega stanja.

Izločitev izvedenca iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP je treba zahtevati najkasneje do konca glavne obravnave.

Če se izvedenec med postopkom upokoji, ni zadržkov, da ga sodišče zapriseže in zasliši kot izvedenca.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 173. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen treh let in dveh mesecev zapora. Oškodovanko B. B. je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena in po prvem odstavku 97. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo o stroških kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo sta bili vloženi pritožbi:

- zagovornikov zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožniki so pritožbenemu sodišču predlagali, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti vseh očitkov po obtožnici, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred "drugi sodni senat" (čeprav je postopek v tej zadevi potekal pred sodnico posameznico);

- državnega tožilca zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožnik je pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženemu izreče daljšo zaporno kazen, tj. v skladu s podanim predlogom tožilstva na zadnji glavni obravnavi, v preostalem delu pa naj potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča in jo ohrani v nespremenjeni obliki.

3. Pritožbi nista utemeljeni, v izpodbijano sodbo pa je bilo treba poseči uradoma.

H kršitvi kazenskega zakona:

4. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe (tudi po posegu višjega sodišča zaradi kršitve prepovedi reformatio in peius, kot bo obrazloženo v nadaljevanju) ne vsebuje konkretiziranih zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. člena KZ-1. Obtoženec je bil spoznan za krivega, da je spolna dejanja z osebo, ki še ni bila stara petnajst let ter mu je bila zaupana v vzgojo, varstvo in oskrbo, storil z zlorabo svojega položaja (kot očim), saj je bila oškodovanka v obdobju izvrševanja kaznivega dejanja njegova pastorka, s katero je živel v skupnem gospodinjstvu, tj. v stanovanjih na naslovih ..., kjer je tudi izvrševal kaznivo dejanje. Iz na ta način koncipiranega opisa dejanja dovolj določno izhaja obtoženčev položaj kot "druge osebe", torej kot moža oškodovankine matere, ki ga je bil zlorabil za izvrševanje kaznivega dejanja. 1 Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točki 9 in 38) je prav tako jasno razvidno, da je bil obtoženec z oškodovanko tesno družinsko povezan, pri čemer mu je bila kot pastorka v gospodinjstvu podrejena, na več mestih sodbe pa je sodišče prve stopnje utemeljevalo, da je obtoženec svoj položaj izkoriščal za spolne napade na pastorko takrat, ko sta bila sama bodisi v stanovanju bodisi v katerem od prostorov (sob), pri čemer je bil v stanovanju kvečjemu še kdo od drugih mladoletnih otrok, nikdar pa mati oškodovanke in hkrati žena obtoženca. Nedvomno je bila tudi oškodovanka tedaj obtožencu kot edinemu polnoletnemu zaupana v varstvo, vzgojo in oskrbo. 2 Že iz opisa dejanja izhaja jasna opredelitev razmerja nadrejenosti oziroma podrejenosti med obtožencem in oškodovanko, prav tako so v opisu substancirana spolna dejanja, ki jih je obtoženec izvrševal v posledici zlorabe svojega položaja, vse navedeno pa je izčrpno pojasnjeno tudi v razlogih izpodbijane sodbe. V tem pogledu kršitev kazenskega zakona ni podana.

5. Obtožencu se očita, da je (ob upoštevanju v nadaljevanju obrazloženih korekcij pritožbenega sodišča zaradi kršitve prepovedi reformatio in peius) v dveletnem časovnem obdobju oškodovanko večkrat otipaval po golih prsih, jo preko oblačil otipaval po mednožju, jo z obljubami, da bo dobila denar, nagovarjal, naj se sleče in naj se ga dotika ter naj mu dovoli, da se je on dotika, govoril pa ji je tudi, kako bi bilo z njo v postelji. Pritožbi ni moč pritrditi, da navedena izvršitvena ravnanja ne ustrezajo pojmu "spolnega dejanja" kot zakonskega znaka kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173.

člena KZ-1, ampak kvečjemu pojmu "prizadetosti spolne nedotakljivosti" v smislu privilegirane oblike tega kaznivega dejanja po četrtem odstavku 173. člena KZ-1. Vrhovno sodišče 3 je ločnico med pravno opredelitvijo po tretjem (enako prvem in drugem) ter četrtem odstavku že večkrat prepoznalo v fizičnem kontaktu (stiku) med storilcem in oškodovanko, torej v dotikanju dveh teles ali delov teles. Že pri obtoženčevem otipavanju oškodovanke po golih prsih gre nedvomno za telesne stike, pri čemer je fizični stik dovolj določno opisan že s terminom "otipavanje" in nadaljnja konkretizacija izvedbenega posega v gole prsi oškodovanke za sklepčnost opisa ni potrebna.

Vrhovno sodišče je prav tako že judiciralo, da tudi otipavanje "le" z rokami in "le" preko oblačil po intimnih delih telesa (kar spolovilo par excellence pač je, dotikanje spolovila pa je obenem ena od najbolj značilnih spolnih manifestacij) ustreza zakonskemu znaku "spolnega dejanja" kot odražanja zadovoljevanja storilčevega seksualnega nagona na telesu oškodovanca. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je obtoženec z otipavanji oškodovanke po prsih in spolovilu prenehal le zaradi oškodovankinega upiranja in iztrganja iz njegovega prijema, zato ni nobene podlage za pritožbeni zaključek, češ da ni šlo za dalj časa trajajoče fizične stike ter posledično ne za "spolna dejanja", zlasti ob dejstvu, da so se spolni napadi obtoženca na pastorko ponavljali večkrat.

Nikakor ne gre za tako bežne, rahle in površne telesne stike, kot bi bilo razumeti pritožbo, temveč za vztrajno izražanje spolne sle odraslega obtoženca na telesu otroka, ki je oškodovanko, kot je izpovedala, vsakič ponižalo. Opisala je neprijetna občutja, gnus (do same sebe), strah, občutke manjvrednosti in nesamozavesti, o psihičnih posledicah pri oškodovanki pa so se izrekle številne priče ter ne nazadnje tudi izvedenka kliničnopsihološke stroke C. C. Opis izvršitvenih ravnanj v izreku izpodbijane sodbe ustreza pravni opredelitvi kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173.

člena KZ-1, takemu stališču pa razlogi pritožbeno izpostavljene sodbe Vrhovnega sodišča v ničemer ne nasprotujejo. 4

6. Nagovarjanje oškodovanke k slačenju in dotikanju obtoženca oziroma dopustitvi dotikanja na svojem telesu (ob istočasnih obljubah, da bo dobila denar) in izjave, kako bi bilo z oškodovanko v postelji, res ne predstavljajo manifestacije fizičnega stika ter uresničitve "spolnih dejanj" med obtožencem in oškodovanko, pri čemer bi ta ravnanja, tj. če bi obstajala sama zase, lahko pravno opredelili v kontekstu prizadetosti spolne nedotakljivosti oškodovanke v zvezi s četrtim odstavkom 173. člena KZ-1. Ker pa je obtoženec, kot že obrazloženo zgoraj, izvrševal tudi spolna dejanja, ni nobenega dvoma, da je njegova ravnanja treba pravno opredeliti po težji (kvalificirani) obliki kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, spremljajoče verbalne izraze s spolno konotacijo pa šteti za dopolnjujočo vsebino siceršnjega spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izpostavljeno verbalno nagovarjanje oškodovanke ni bilo spolno motivirano, saj imata tako slačenje kot (vzajemno) dotikanje teles očiten seksualni pomen. Glede izjav, "kako bi bilo z njo v postelji", pa je oškodovanka v preiskavi izpovedala, da je obtoženec te besede govoril v povezavi s ponujanjem denarja, če si sleče majčko in če se mu usede na kolena, ter na glavni obravnavi, da ji je večkrat govoril, kaj bi on njej počel takrat, ko bi bila skupaj v postelji. Res oškodovanka med zaslišanji ni želela govoriti o obtoženčevih "perverzijah", ki ji jih je izjavljal, docela dovolj prezentno pa je, da gre tudi pri tem delu krivdoreka za očitek verbalnega nakazovanja spolnih odnosov in ne za kakšne druge pomene skupnega nahajanja "v postelji". Zato ni nobenih razlogov za izpustitev tega dela kazenskopravnega očitka iz opisa kaznivega dejanja. Upoštevajoč celoten modus operandi obtoženca ni pomislekov v spolno konotiranost izjav v smeri "postelje", pri čemer pa niti ni odločilno, ali je obtoženec fantaziral o posteljnih aktivnostih z oškodovanko ob (istočasnem) izvrševanju drugih spolno konotiranih aktov ali "samostojno". V obeh primerih gre za ravnanje, usmerjeno k prizadetosti spolne nedotakljivosti oškodovanke, ki pa je, kot pojasnjeno, zajeto v pravni opredelitvi obtoženčevih ravnanj po tretjem odstavku 173. člena KZ-1.

7. V točki 16 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje (pri oceni oškodovankine verodostojnosti) zapisalo, da je oškodovanka (tudi) glede očitka govorjenja, kako bi bilo z njo v postelji, izpovedovala enako in konsistentno. Med temi pritožbeno izpostavljenimi razlogi sodbe in izpostavljenim delom opisa dejanja v izreku ni zaznati nobenega vsebinskega nasprotja ter ne drži, da se prvo sodišče glede tega dela očitka ni v zadostni meri opredelilo.

Glede kršitve prepovedi reformatio in peius:

8. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je višje sodišče opravilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP, je pokazal, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je s sodbo prekršilo 385. člen ZKP, ki določa, da se sodba ne sme spremeniti v škodo obtoženca glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije ob tem, ko je vložena pritožba le v obtoženčevo korist. Če je bila prejšnja sodba razveljavljena, je na prepoved, predpisano v 385. členu ZKP, prvo sodišče vezano tudi pri izrekanju nove sodbe (četrti odstavek 397. člena ZKP). V teoriji in utrjeni sodni praksi velja, da se t. i. prepoved spremembe na slabše ne nanaša striktno le na pravno opredelitev kaznivega dejanja ter na odločbo o kazenski sankciji, pač pa je v vnovičnem sojenju po razveljavitvi predhodne sodbe sodišče vezano tudi na (z razveljavljeno sodbo) ugotovljeno dejansko stanje, kar pomeni, da dejanski zaključki nove sodbe za obtoženca ne smejo biti strožji. Prepoved reformatio in peius preprečuje situacijo, ko bi obtoženec, ki je bil zoper sodbo vložil pritožbo, v ponovljenem sojenju prišel v slabši procesni položaj, kot če se niti ne bi pritožil, ter (lahko) pomeni svojevrsten odstop od uresničitve načela (materialne) resnice.

9. V aplikaciji na stanje stvari v predmetni zadevi je treba ugotoviti, da je bil s sodbo z dne 29. 1. 2018 obtoženec spoznan za krivega, da je v času najmanj od meseca avgusta leta 2009 do 3. 8. 2011 z zlorabo svojega položaja (med drugim) večkrat otipaval po golih prsih in preko oblačil po mednožju svojo pastorko. Zoper sodbo sta se pritožila obtoženčeva zagovornica in državni tožilec, vendar pa je slednji v pritožbi z dne 12. 7. 2018 izpodbijal le odločbo o kazenski sankciji ter ni napadel krivdoreka sodbe v luči zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Celo predlagal je (list. št. 367), naj sodišče druge stopnje obtožencu izreče daljšo zaporno kazen, v preostalem delu pa naj potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča in jo ohrani v nespremenjeni obliki. V tem primeru je šteti, torej četudi je tožilec problematiziral odločbo o kazni, da je bila pritožba, kar se tiče dejanskega stanja in obsega kazenskopravnega očitka, vložena zgolj v obtoženčevo korist ter sta bila tako sodišče kot navsezadnje tudi državno tožilstvo v ponovljenem sojenju (ko je Višje sodišče v Celju s sklepom z dne 8. 3. 2019 sodbo razveljavilo že ob ugoditvi pritožbi zagovornice, o pritožbi tožilca pa niti ni odločalo) vezana s krivdorekom razveljavljene sodbe. Kljub temu je državni tožilec na glavni obravnavi 5. 6. 2024 (list. št. 483) obtožnico modificiral na način: da je začetek izvrševanja kaznivega dejanja opredelil kakor "najmanj od začetka meseca avgusta 2009"; da je očitek večkratnega otipavanja nadomestil z očitkom "večkrat in najmanj desetkrat" ter da je očitek otipavanja po mednožju preko oblačil nadomestil z očitkom "najmanj preko oblačil".

10. Medtem ko je časovna opredelitev "najmanj od meseca avgusta leta 2009" po smislu identična dikciji "najmanj od začetka meseca avgusta 2009", pa sta obe preostali modifikaciji, povzeti v krivdorek izpodbijane sodbe, obtožencu v škodo. "Večkratno" otipavanje lahko namreč po vsebini pomeni tudi otipavanje najmanj trikrat (ali več), zato očitek najmanj desetkratnega otipavanja učinkuje v breme obtoženca. Očitek otipavanja po mednožju "najmanj" preko oblačil pa implicira tudi možnost otipavanja pod oblačili oziroma spodnjim perilom, torej po golem spolovilu, kar je intenzivnejši kazenskopravni očitek, ki je bil kot tak izpuščen iz opisa kaznivega dejanja že po razveljavljeni sodbi oziroma nadomeščen z očitkom otipavanja (izključno) "preko oblačil". S tem, ko je sodišče prve stopnje v izrek izpodbijane sodbe vendarle povzelo oba očitka, ki nasprotujeta prepovedi iz 385. člena in četrtega odstavka 397. člena ZKP, je sodbo obremenilo z že omenjeno kršitvijo določb kazenskega postopka, ki je absolutne narave. V takem procesnem položaju sme sodišče druge stopnje glede na stanje stvari tudi v primeru kršitve iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izpodbijano sodbo (v dani situaciji po uradni dolžnosti) ustrezno spremeniti, s čimer odpravi ugotovljeno postopkovno kršitev (prvi odstavek 394. člena ZKP). V tej posledici je pritožbeno sodišče, kot izhaja iz točke I izreka te sodbe, izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o krivdi tako, da je krivdorek reduciralo z abstrahiranjem očitka "najmanj desetkratnega" otipavanja (po golih prsih in mednožju) ter z abstrahiranjem očitka otipavanja po spolovilu "najmanj" preko oblačil. S takim izhodiščem, torej očitkom večkratnega otipavanja, vključno z otipavanjem po mednožju (le) preko oblačil, je pritožbeno sodišče pristopilo k presoji sodbeno ugotovljenega dejanskega stanja, pri čemer, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, v dokazno oceno prvega sodišča ni pomislekov, seveda z ustrezno korekcijo ob reduciranju kazenskopravnega očitka obtožencu.

K dejanskemu stanju in v zvezi s tem zatrjevanim kršitvam določb kazenskega postopka:

11. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje ter je prepričljivo argumentiralo dokazno oceno vsakega dokaza posebej in vseh dokazov v njihovi medsebojni povezanosti. Za svojo odločitev je podalo razumne, jasne ter skladne razloge, ki jim pritožniki neutemeljeno nasprotujejo, kot sledi. Tudi po presoji sodišča druge stopnje je prvo sodišče glede odločilnih dejstev upravičeno sledilo za obtoženca obremenilnim izjavam oškodovanke in dokazom, ki potrjujejo oškodovankino naracijo, ni pa poklonilo vere zagovoru obtoženca in dokazom (izpovedbi priče G. G.), ki so obtoženca skušali razbremenjevati. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče zagovornih navedb ni prezrlo, pač pa zanikanju kaznivega dejanja ni verjelo, kar je nekaj povsem drugega. Prav tako je iz razlogov sodbe razvidno, da je sodišče odločbo sprejelo ob upoštevanju imperativa iz drugega odstavka 3. člen ZKP, torej na stopnji prepričanja o krivdi obtoženca oziroma na ravni gotovosti v dokazanost kazenskopravnega očitka. Na ta način je neoporečno obrazložilo sprejeto dokazno oceno, zato se pritožbena izvajanja, ki strukturi utemeljenosti izpodbijane sodbe na več mestih smiselno očitajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (npr. nejasnost, nepopolnost, kontradiktornost, protispisnost ...), pokažejo kot le (neutemeljeno) nasprotovanje dognanemu dejanskemu stanju, tj. zgolj pod videzom uveljavljanja bistvenih postopkovnih kršitev. Kolikor se višje sodišče v nadaljevanju ne opredeljuje do izrecnih in konkretiziranih pritožbenih trditev, se v izogib podvajanju na razlogovanje izpodbijane sodbe v celoti sklicuje.

12. Naloga sodišča (prve stopnje) je, da odloči o (ne)utemeljenosti očitkov obtožnice, nič več in nič manj kot to. Če obtožbo prekorači ali če predmeta obtožbe ne reši popolnoma, zagreši bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 9. in 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče nima in ne more imeti vpliva na organ pregona (državno tožilstvo) pri oblikovanju obtožnega akta, ki uokvirja predmet spora v kazenskem postopku. Zato je razpravljanje in ugibanje pritožbe o motivih ter razlogih za odločitve tožilstva v tem postopku brez pomena. Odločilna dejstva so (le) tista, ki so predmet kazenskopravnega očitka v krivdoreku sodne odločbe, v zvezi s temi dejstvi pa se uresničujeta pravici do obrambe in do učinkovitega pravnega sredstva. Zlasti brez temelja je sklepanje, da odsotnost vseh očitkov, ki jih je oškodovanka uperila zoper obtoženca, v obtožnici ter (v logični posledici) v izreku sodbe kaže na to, da tako državno tožilstvo kot sodišče oškodovanki glede česar koli ne verjameta. Kaj naj bi pomenilo "večkratno 'krčenje' obtožnice" ali "očitno skrčenje obtožnice", pa zagovorniki niti ne obrazložijo, zato še dodaten odgovor na tem mestu ni mogoč. Zagovorniki sami v sprotni opombi na strani 12 pritožbe ugotavljajo, da sodišče ne presoja "obtožb", ki niso predmet obtožnega akta pristojnega tožilca. Zato ni razumljivo, zakaj pogrešajo razloge o življenjskih dogodkih, ki niso predmet obtožnice v kazenskem postopku. Čemu v izpodbijano sodbo ne spadajo razlogi o tem, ali naj bi obtoženec zoper oškodovanko kaznivo dejanje izvrševal tudi po 3. 8. 2011, ko je slednja (4. 8. 2011) dopolnila petnajst let, pa je pritožbeno sodišče pojasnilo že v točki 6 sklepa II Kp 51544/2013-159 z dne 8. 3. 2019, s katerim je bila razveljavljena prvotna sodba v tej zadevi.

13. Pritožbeno sodišče se pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje (točka 16 izpodbijane sodbe), da je oškodovanka o vseh odločilnih dejstvih, ki jih uokvirja krivdorek sodbe, ves čas (pred)kazenskega postopka vendarle skladno in dovolj konsistentno izpovedovala, zato niti sodišče druge stopnje že na analitični ravni dokaznega vrednotenja nima dvomov v njeno verodostojnost ter resnicoljubnost. Tudi za višje sodišče je povsem logično in življenjsko, da se oškodovanka vsake nadrobnosti iz odnosa z obtožencem ter iz svojega siceršnjega življenja iz obdobja 2009 - 2011 ne spomni (več) s filigransko natančnostjo, zaradi česar je docela razumljivo, da tudi vse njene izjave (ko je podala prijavo na policiji in ko je bila trikrat zaslišana pred sodiščem - enkrat v preiskavi, dvakrat na glavni obravnavi) v nebistvenih niansah niso rigorozno identične kot bi bile preslikane, medtem ko zagovorniki v pritožbi očitno pričakujejo prav to ter brutalno secirajo malodane vsako oškodovankino izjavo. V dokazni zaključek, da je obtoženec oškodovanko spolno napadel na načine, kot se mu očitajo, pritožbeni senat pomislekov nima, oškodovanka pa je bila pri opisovanju izvršitvenih ravnanj obtoženca, s katerimi je bil posegel v njeno spolno nedotakljivost, prezentno prepričljiva. Upravičenost pričakovanj, tj. da bo B. B. tudi o vseh spremljajočih okoliščinah izpovedovala vsakokrat enako, zbledi tudi ob dejstvu, da imamo opraviti s ponavljajočimi se spolnimi napadi ob izkoriščanju različnih priložnosti, tj. ko sta bila obtoženec in oškodovanka nemotena, ter na različne izvršitvene načine, zato nima nobenega kvarnega vpliva na njeno verodostojnost okoliščina, da oškodovanka ni vsakič do obisti identično reproducirala vsakega najmanjšega detajla.

14. Oškodovanka je na PP Velenje (zapisnik o sprejemu ustne ovadbe z dne 6. 12. 2012) naznanila, da je bilo stanje v družini dobro do dopolnjenih njenih dvanajst let, ko ji je obtoženec začel dajati denar in ji večkrat govoril, da bi morala "nekaj imeti" v smislu moški - ženska, ter ji večkrat rekel, da se mora sleči. Ko je bila stara okoli trinajst let, je očim večkrat prišel v njeno sobo, ko je bila sama doma, se je začel dotikati po vseh delih njenega telesa in ji govoril, da ji bo dal denar, če bo pustila, da se je dotika. V preiskavi dne 23. 12. 2014 je izpovedala, da je imela z očimom sprva dober, prijateljski odnos. Ponujanje denarja ter nagovarjanje k slačenju in sedanju na kolena se je pričelo, ko je bila stara dvanajst ali trinajst let, bolj natančno svoje starosti ni mogla opredeliti. Tudi na glavni obravnavi 25. 4. 2017 je izpovedala, da se je začelo približno pri njenem dvanajstem, trinajstem letu z otipavanjem, ponujanjem denarja ter s prošnjami k slačenju in vzajemnem dotikanju, vse kadar mame ni bilo doma, do tedaj pa sta bila v lepem družinskem oziroma prijateljskem odnosu. V ponovljenem sojenju je izpovedala, da se je vse začelo okoli njenega trinajstega leta. Do tedaj je bil njen odnos z očimom odličen. Kot bo natančneje obrazloženo v nadaljevanju, ima prav prvo sodišče (točka 28 izpodbijane sodbe), da oškodovankino opisovanje obtoženca v pozitivni luči, a le do tedaj, ko jo je začel izkoriščati za zadovoljevanje svoje spolne sle, toliko bolj kaže na njeno verodostojnost ter odsotnost maščevalnih teženj zoper obtoženca.

15. Življenjsko razumljivo in sprejemljivo je, da si oškodovanka ni mogla zapomniti natančnega datuma, ko so se začela manifestirati izvršitvena ravnanja obtoženca. Vsakič pa se je dovolj specifično ter razumno izjasnila, da so se spolni napadi začeli okoli njenega dvanajstega oziroma trinajstega leta starosti, kar pomislekov v njeno resnicoljubnost ne vnaša. Glede na to je začetek izvrševanja kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi opredeljen z začetkom meseca avgusta 2009, kar (v obtoženčevo korist) ustreza dopolnjenim trinajstim letom oškodovanke, ki je bila rojena 4. 8. 1996.

16. V preiskavi je oškodovanka izpovedala, da sta z obtožencem veliko časa preživela sama doma. Spolna dejanja so prenehala takrat, ko je bila mama na porodniškem dopustu ali v bolniški. Sicer pa sta očim in mama delala različne izmene ter nista bila vselej razporejena za delo v istih izmenah. Ko je obtoženec prihajal v njeno sobo, je bila mama v službi, polbrat in polsestra (Č. Č. in D. D.) pa sta bila v vrtcu. Tudi na glavni obravnavi je izpovedala, da se je vse odvijalo postopno, ko ni bilo doma mame ter polbrata in polsestre. Mama in očim sta delala v izmenah, slednji pa je bil nekaj časa v celoti doma, ko je propadla firma E. Med izvrševanjem dejanj sta bila polbratec ter polsestrica v vrtcu, lahko pa sta se tudi igrala pred blokom. Že sicer mama ni bila konstantno doma, saj je tudi ona hodila ven, šla je na sprehod, k zdravniku ipd. Obtoženec ni bil konstantno v službi, saj gradbišče ni delalo, kadar je bil dež ali sneg. Polsestra in polbrat sta hodila v vrtec, mama pa je hodila tudi v službo ter je imela svoje opravke, kot je oškodovanka povedala v ponovljenem postopku. Včasih je bil polbrat sicer doma, vendar je bil v dnevni (tj. drugi) sobi in ni nič opazil zaradi televizije, telefona ipd. Rejnici F. F. je bilo znano, da je očim spuščal otroka sama na dvorišče, B. B. pa je zadržal.

17. S prepričljivimi in logičnimi razlogi je sodišče prve stopnje (točka 36 izpodbijane sodbe) zavrnilo obtoženčev zagovor, da kaznivega dejanja sploh ni mogel izvršiti, ker z oškodovanko v stanovanju nista bila nikoli sama. Ob pridružitvi razlogom sodbe tudi pritožbeno sodišče kot scela življenjska ter logična sprejema pojasnila oškodovanke, da sta bila z obtožencem v 2-letnem izvršitvenem obdobju kdaj v stanovanju bodisi vendarle sama bodisi sta bila sama vsaj v tistem prostoru, kjer jo je obtoženec spolno napadel. Tak zaključek je izkustveno povsem sprejemljiv, niti na pritožbeni stopnji pa ni pomislekov v sklep, da je imel obtoženec več kot dovolj priložnosti za manifestacijo spolnih dejanj, ki jih je opisala oškodovanka. V teh okoliščinah, torej ker gre za kaznivo dejanje, ki se značilno izvršuje "med štirimi stenami" in brez neposrednih prič, je tudi odgovor na pritožbene navedbe, zakaj nobena priča ni videla kakršnih koli nedovoljenih spolnih dejanj obtoženca.

18. Na PP Velenje je oškodovanka naznanila, da jo je obtoženec večkrat nagovarjal, da ji bo dal denar, da naj se mu sleče ter ji govoril, kako bi bilo z njo v postelji in podobne stvari. V preiskavi je izpovedala, da ji je začel ponujati denar, če si sleče majčko ali če se mu usede na kolena. Denar ji je ponudil tudi, če se ga dotika, ali pa, če se je on lahko dotika. V povezavi s ponudbami denarja, če si sleče majčko ali če se mu usede na kolena, je govoril tudi, kako bi bilo z njo v postelji. Ponujal ji je zneske od 50 EUR naprej, denar pa je imel že pripravljen na mizi. Tudi na glavni obravnavi je izpovedala, da so se začele ponudbe od pribl. 50 EUR naprej, če si sleče majčko, nedrček ali hlačke, če se je lahko dotika ali se ona njega dotika oziroma ga boža in se z njim "carta". Opisala je, da je rekel, "kaj bi se ti slekla, pa ti lahko dam toliko ali toliko denarja". Večkrat jo je vabil v posteljo ter ji govoril, kaj bi ji počel takrat, ko bi bila v postelji. Tudi v ponovljenem sojenju je povedala, da so bile obljube, da če se sleče, ji bo dal 50 EUR, da naj pusti, da se je dotika …

19. Iz povzetega prereza esence oškodovankinih izjav nedvomno izhaja zaključek, da jo je obtoženec z obljubami, da bo dobila denar, nagovarjal, naj se sleče, naj se ga dotika in naj mu dovoli, da se je on dotika, ter da ji je (kot že obrazloženo, spolno konotirano) govoril, kako bi bilo z njo "v postelji". Neutemeljene so zato navedbe v pritožbi, da oškodovanka ni vedela določno povedati, za katera dejanja naj bi ji obtoženec ponujal denar. Prav tako ne drži, da ni povedala, kolikšen (najmanjši) znesek denarja ji je obtoženi ponujal, četudi višina niti zdaleč ni ključno dejstvo. O odločilnih dejstvih v oškodovankinih izjavah ni prepoznati vrzeli v spominu, ki bi imele kvaren vpliv na dokazno oceno v smeri njene verodostojnosti.

20. Na PP Velenje je oškodovanka opisala, da jo je obtoženec, ko je prišel k njej v sobo, prijel in jo posadil na svoje noge, medtem ko je sedel. Z roko ji je šel pod majico in pod modrček ter jo otipaval. Prav tako jo je želel otipavati po spolovilu, vendar tega ni mogel, saj je močno držala noge skupaj. V preiskavi je izpovedala, da jo je posadil na svoja kolena in jo z roko objel prek njenih ramen, da se ni mogla izviti iz njegovega prijema. Kadar ni uspela držati nog močno skupaj, je z roko segal tudi med nogi. Med noge ji je segal pod oblačila ter tudi pod spodnje perilo. Na glavni obravnavi je izpovedala, da jo je nasilno otipaval, ko jo je prijel na način, da se ni mogla premikati. Prijel jo je za roke in noge ter jo otipaval pod majčko in pod nedrčkom ter pod spodnjicami po spolovilu. Na silo ji je slačil tudi majčko. Z eno roko jo je prijel, da ni mogla premikati svojih rok, najsi jo je prijel čez nadlaht ali kako drugače, ni bilo vedno enako, pač kot jo je v nekem trenutku lahko prijel. Ko so je posadil na kolena in jo držal, jo je lahko otipaval z drugo roko. Posadil jo je na več načinov - na svoja kolena, včasih na posteljo, sedežno, celo ob steno, vsakič je bilo drugače. Otipaval jo je, kjer je takrat dosegel, po prsih in nogah ter po spolovilu. Tako je B. B. izpovedovala na prvi glavni obravnavi, v ponovljenem sojenju pa je izpovedala, da ji je očim poskušal dati roko pod majico in pod hlače - pod majico mu je uspelo, pod hlače pa ne. O otipavanju po prsih in mednožju je govorila ves čas postopka, medtem ko je razlike v oškodovankinih izpovedbah glede seganja pod spodnjice sodišče prve stopnje v nasprotju z grajo pritožbe korektno povzelo v točki 14 izpodbijane sodbe ter se glede teh distinkcij prepričljivo izreklo v točki 38 obrazložitve.

21. Tudi tokrat je iz prereza bistva oškodovankinih izjav na ravni gotovosti razvidno, da jo je obtoženec z roko otipaval pod majico in modrčkom oziroma nedrčkom - po golih prsih, s čimer je na očiten način posegel v njeno spolno nedotakljivost. Prav tako je bilo obtožencu dokazano, da je oškodovanko prek oblačil otipaval po mednožju oziroma spolovilu. V točki 10 te sodbe je višje sodišče že obrazložilo, da glede na prepoved spremembe na slabše v obtoženčevo škodo in upoštevaje izrek predhodno razveljavljene sodbe drugačen zaključek niti ne bi bil mogoč. Že sicer pa je oškodovanka vsakokrat, ko je bila zaslišana pred sodiščem, izpovedala, da je obtoženec z roko segal med njeni nogi v predel spolovila. Kot se je opredelilo tudi sodišče prve stopnje (točka 38 izpodbijane sodbe), bi bilo iz izjav oškodovanke na policiji in ob zadnjem zaslišanju na sodišču razbrati, da ni prišlo do otipavanja pod oblačili (spodnjicami), iz izjav med zaslišanjem v preiskavi ter na prvi glavni obravnavi pa, da je prišlo tudi do otipavanja (golega) spolovila. Zaključiti je tako mogoče, da je do otipavanja spolovila nedvomno prihajalo, čeravno prek oblačil. Dovolj prepričljiva je ne nazadnje opredelitev prvega sodišča, da identificirana nedoslednost v izjavah oškodovanke v zvezi z (ne)seganjem pod spodnje perilo, pri čemer spomin v več kakor trinajstih letih po zaključku izvrševanja kaznivega dejanja gotovo (z)bledi, še ne pomeni, da oškodovanki ni verjeti, da je obtoženec posegel v njeno spolno intimo tako, kot izhaja iz izreka. Ob tem je treba sintezno, holistično ovrednotiti vse razloge izpodbijane sodbe, ki utemeljujejo neoporečen dokazni zaključek o oškodovankini verodostojnosti, ne pa (izolirano) izpostavljati zgolj omenjene nedoslednosti, s čimer v pritožbenem postopku ne bo moč uspeti. Tudi sodišče druge stopnje zaključuje, da je oškodovanka resnicoljubno poročala o obtoženčevih izvršitvenih ravnanjih, ki so bila zanjo brez dvoma travmatična.

22. Pred pritožbenim sodiščem ne bo mogoče uspeti niti s trditvami, da oškodovanka ni dovolj jasno in konsistentno opisovala, kako jo je obtoženec z eno roko prijel oziroma zajel v svoj objem ter jo držal z namenom, da se ne bi mogla upirati ali pobegniti, medtem ko jo je z drugo roko otipaval, kjer je pač dosegel. Življenjsko in dosledno je oškodovanka izpovedala, da ne mikrolokacije, kjer je obtoženec izvrševal kaznivo dejanje (kolena, postelja, sedežna ...), niti izvedbeni način, kako jo je v konkretnem dogajanju (lahko) prijel, niso bili identični, zato pritožbena minuciozna seciranja opisov obtoženčevih "prijemov" ne bodo obrodila sadov. V izpovedbah, da se je oškodovanka obtožencu mestoma uspela izviti iz prijema, mestoma pa jo je zatem potegnil nazaj, ni prav nobenih resnih neskladnosti. Celo razumljivo je, da se je oškodovanka na neki časovni točki pač morala osvoboditi obtoženčevega zadrževanja, sicer bi slednji še naprej nemoteno izvrševal spolna dejanja nad njo, kar pa ne pomeni, da je pred tem ni mogel zadržati vsaj za toliko časa, da je pastorko otipaval po intimnih delih telesa. Dlakocepstvo pritožbe je v tem delu treba zavrniti kot neutemeljeno, čeravno je impozantno.

23. V preiskavi je oškodovanka izpovedala, da jo je obtoženec vabil v posteljo, vendar sama nikoli ni šla, jo je pa dvakrat ali trikrat poskušal v posteljo sam zvleči, toda mu ni uspelo. Na glavni obravnavi je termin "zvleči" pojasnila s tem, da jo je dal na posteljo in jo tam otipaval. Razprava pritožbe na straneh 12 in 13, kaj naj bi ta izpovedba oškodovanke, ki je razumna ter skladna s siceršnjimi opisi očimovih spolnih dejanj, pravzaprav sporočala, je špekulativno brezpredmetna, insinuacije o oškodovankinem izmišljanju očitkov zoper obtoženca pa pritožbeno sodišče še na tem mestu zavrača.

24. Na PP Velenje je oškodovanka opisovala, da se je obtožencu upirala, zato jo je slednji odrinil in jo je s plosko roko udaril v predel obraza. Ko jo je nekega dne otipaval po zadnjici, ga je odrinila, on pa jo je s pestjo udaril v predel glave. V preiskavi je izpovedala, da je očim, ko se mu je uprla, odreagiral nasilno ter jo je udaril s pestjo ali dlanjo, kamor jo je pač zadel. Na glavni obravnavi je povedala, da se mu je upirala, skušala je iti stran, a jo je večkrat potegnil nazaj. V novem sojenju je izpovedala, da je takrat, ko jo je želel otipavati, prihajalo do odrivanja ter porivanja, pri čemer je bila ona tista, ki je odrivala in porivala obtoženca. Tudi očim ji je dal klofuto, ni pa bil nasilen v smislu, da bi jo tepel.

25. Iz oškodovankinih izjav s povsem zadostno stopnjo koherence izhaja, da obtoženi v razmerju do nje ni izvajal fizičnega nasilja tako, da bi jo udarjal oziroma tepel v odsotnosti neposredne povezave z njegovo očitno frustriranostjo, ko se pastorka ni uklonila izraženim pričakovanjem ali zahtevam s spolno vsebino. Da je prišlo do obtoženčevih posameznih odzivov s telesnim nasiljem, ko se je uprla njegovim izvršitvenim ravnanjem, pa je oškodovanka dovolj stanovitno izpovedovala, pri čemer njene verodostojnosti ne omajejo razlike v niansah opisov obtoženčevih udarcev, ko niti po oceni pritožbenega sodišča ob dejstvu večkratnih dogodkov ni mogoče vztrajati pri vsakokratnem docela identičnem reproduciranju dogajanja. Da bi morala oškodovanka zaradi udarca obtoženca (s pestjo) prezentirati "vsaj nekakšno poškodbo", je pritožbena špekulacija. Enako dosledno je oškodovanka izpovedovala, da se je obtožencu vselej upirala; če ga je ob tem tudi ona odrinila, se to ne izključuje s fizičnim nasiljem obtoženca nad njo in v takšni izpovedbi ni nobenega notranjega nasprotja, kot trdi pritožba. V izpovedbah oškodovanke niti na pritožbeni stopnji ni zaslediti laži ter očitnega pretiravanja in dramatiziranja. Zapis v mnenju izvedenke C. C. z dne 5. 5. 2014 (list. št. 31), da je očim nikoli ni udaril, pa se nanaša na oškodovankino opisovanje dobrega odnosa z očimom v obdobju pred začetkom izvrševanja kaznivega dejanja.

26. Na PP Velenje je oškodovanka naznanila, da so se obtoženčeva dejanja dogajala takrat, ko sta bila sama doma, in sicer vsak teden. V preiskavi je izpovedala, da je dejanja nad njo izvajal zelo pogosto. Prav zaradi tega se je začela izogibati domu, kadar je vedela, da bosta doma sama. Pojasnila je, da je dejanja izvrševal večkrat na teden, vendar ne vsak teden z enako pogostostjo, saj je bilo to odvisno od tega, ali sta bila sama doma ali ne. Zaradi spolnih dejanj je tudi zamujala domov. Na glavni obravnavi je poudarila, da so se dejanja, ki se očitajo obtožencu, dogajala večkrat, vendar "čisto odvisno". Bilo je recimo enkrat na mesec, potem dva ali tri tedne mir, ker je bila mama doma ali oškodovanke ni bilo doma, nato pa recimo spet tri dni zapored. Če vse skupaj vzameš, se je to dogajalo vsak teden, ni pa bilo vsak teden ali pa vsak dan. Včasih je bilo dva, tri dni zapored, nato več tednov nič in potem spet. Ko je bila prilika, da sta bila sama, je on to izkoristil. V ponovnem sojenju je povedala, da je bil včasih več doma in se je to dogajalo par dni zapored, včasih pa mesec ali dva ni bilo nič, ker ni bilo možno. Večkrat ni domov prihajala pravočasno, to pa zato oziroma takrat, ko je vedela, da bo obtoženec (sam) doma.

27. Oškodovanka je razumno in razumljivo pojasnila, da so se obtoženčeva spolna ravnanja manifestirala kontinuirano, vendar ne nujno zaporedoma ali z enakimi časovnimi presledki. Kot ključno je izpovedala, da je očim izkoriščal priložnosti, ko jo je dobil na samem. Tovrstnih priložnosti je bilo v nekem časovnem obdobju več, v drugem pa manj, čemur pač ni mogoče odrekati življenjske sprejemljivosti, nedvomno pa je do spolnih napadov nanjo v (sodbeno) opredeljenem časovnem obdobju prišlo večkrat in zato oškodovankina izpovedba v tem delu ni v nobenem pogledu nekonsistentna. Prav tako oškodovanka ni v notranji kontradikciji, ko je po eni strani povedala, da je velikokrat zamujala domov zaradi prisotnosti očima, po drugi pa priznala, da obtoženca ni bilo veliko doma. V ponovljenem sojenju je natančno obrazložila, da je denimo po vremenu ali iz pogovora z mamo sklepala ali vedela, če bo obtoženec doma ali ne, zaradi česar se je domu v takih situacijah izogibala. Priznanje, da je bil obtoženec dosti odsoten, pa kvečjemu utrjuje sklep o oškodovankini verodostojnosti, ne obratno.

28. V preiskavi je oškodovanka izpovedala, da je obtoženec, ko je bila zraven, gledal filme s pornografsko vsebino in se pri tem otipaval, zlasti po spolovilu. Povedala je tudi, da so bila kopalniška vrata v zgornjem delu zastekljena in da jo je skozi ta del vrat očim opazoval, ko se je tuširala. Kadar je bila v kuhinji, je pričel mimo ter jo otipaval, tj. čez oblačila, oziroma se je "ovil okrog nje". Na glavni obravnavi je izpovedala, da se je vse začelo z gledanjem pornografije pred njo, ko ji je očim to kazal in se otipaval po telesu, ona pa je šla stran. Nato so se začela otipavanja za zadnjico ter božanje oziroma prijemanje po stegnih. Ne drži, da je oškodovanka o otipavanju zadnjice povedala šele na naroku 22. 12. 2023. Glede kopalniškega okna je izpovedala, da se je skozi zgornje steklo videlo, če si stopil na stol ali na tabore. Ko je zaznala, da jo obtoženec tako opazuje, se je poskušala tuširati, ko je bila doma mama, ali pa, ko obtoženca ni bilo doma. V ponovljenem sojenju je izpovedala, da je pred njo gledal pornografske vsebine in jih komentiral. Takrat je iz sobe odšla. Iz kopalnice pa je videla njegovo glavo na prozornem steklu, kar je (enako F. F.), tj. o opazovanju med tuširanjem, povedala tudi rejnici.

29. Dejstvo, da oškodovanka na PP Velenje ni govorila o tem, da je obtoženec vpričo nje gledal pornografske filme in se pri tem otipaval po spolovilu (iz listin v spisu to vsaj ni razvidno), ne predstavlja razloga za sklep, da oškodovanki v tem delu (ki sicer ni del izreka izpodbijane sodbe) ne gre verjeti. O gledanju pornografije v njeni navzočnosti in o otipavanju samega sebe je oškodovanka izpovedala vsakič, ko je bila zaslišana pred sodiščem. Če je B. B. dnevno sobo takrat zapustila, še to seveda ne pomeni, da pred tem ni bila mogla videti obtoženčevega otipavanja. Glede opazovanja skozi kopalniško okno pa je oškodovanka natančno pojasnila, na kakšen način je do opazovanja prišlo. Povedala je tudi, da se je skušala tuširati tedaj, ko ni bila doma sama z očimom, kar je življenjsko razumljivo ter ni jasno, kakšno t. i. "normalno reakcijo" zagovorniki pričakujejo od oškodovanke, katere verodostojnost neuspešno izpodbijajo.

30. Na PP Velenje je oškodovanka povedala, da mami ni zaupala glede otipavanja s strani obtoženca. Ko se je že preselila v stanovanjsko skupnost, je enkrat mami zaupala, da je očima na hodniku odrinila zaradi tega, ker jo je otipaval, vendar jo je mama takoj zavrnila in rekla, da to ni res. V preiskavi je izpovedala, da mami o dejanjih obtoženca ni mogla povedati, ji je pa želela to dokazati, vendar je mama postala nesramna do oškodovanke. Povedati ji ni mogla niti zato, ker je bil očim nasilen tudi do mame. Verjela ji ni niti tega, da jo je bil udaril, zato ji o spolnih dejanjih ni govorila. Na glavni obravnavi je izpovedala, da z G. G. nikoli ni imela odnosa mama - hči. Mama je videla, da je nekaj narobe, samo si ni "vzela am". Materina reakcija, ko je bila še doma in ji je povedala, da je očim do nje nasilen, je bila, da laže ter da si izmišljuje. V ponovljenem sojenju je izpovedala, da ji je mama odkrito povedala, da ji "itak" ne verjame. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je o odsotnosti posluha pri materi B. B. spregovorila tudi pričam H. H., I. I., J. J. in F. F., ki so v tem delu le potrdili oškodovankine izjave ter v izsledkih dokazovanja ni nobenih nasprotij. Iz zapisov socialne delavke v prilogah C61 in C62 je mogoče sklepati, da je bila oškodovanka deležna nerazumevanja matere, na pomoč katere je očitno apelirala ("odkar je mama z A. A., je do nje drugačna"; o prijemanju za rit je povedala mami, "ki je menila, da hčerka pretirava"; da ji z očimom, ko sta sama, ni prijetno, ji je nelagodno in se ga boji, je že povedala mami - "ona pravi, da pretirava ter da to preveč resno jemlje"), zato ne drži pritožbena graja, da prvo sodišče v točki 11 izpodbijane sodbe "spreminja dejansko vsebino" listin.

31. Na PP Velenje je oškodovanka izjavila, da je na CSD Velenje rekla, da želi iti od doma, ni pa povedala, da jo obtoženec zlorablja. V preiskavi je izpovedala, da je socialni delavki o tem povedala šele čez čas, saj je bila socialna delavka zanjo tuja oseba. Tudi prijateljem o spolnih dejanjih ni govorila nobenih podrobnosti, kar je na glavni obravnavi potrdila. Izpovedala je, da je 24. 9. 2012 šla na CSD, da bi ji našli rešitev, kako bi odšla od doma. Po predočenju povzetka razgovora, ki ga je sestavila socialna delavka (priloga C61) ter iz katerega med drugim izhaja, da je A.

A. oškodovanko že "primil za rit" in ji ponudil 50 EUR, če se sleče, se B. B. ni spomnila, ali je socialni delavki takoj povedala glede spolnega nadlegovanja. To pa ne pomeni, da oškodovanka H. H. ni septembra 2012 očitno že omenjala (nekaterih) obtoženčevih izvršitvenih ravnanj, kljub temu, da si te okoliščine med zaslišanjem na sodišču ni priklicala v spomin. Zato ne drži pritožbena teza, da ni razjasnjeno, kdo je bil najprej seznanjen o spolni zlorabi (vsaj deloma). H. H. je med zaslišanjem potrdila, da se je B. B. pri njej oglasila v septembru 2012, pri čemer je zelo jokala in je bila zelo čustveno prizadeta ter je rekla, da ima z očimom neprimeren odnos.

Priča se je spomnila, da ji je oškodovanka po ogledu stanovanjske skupine omenila, da ji obtoženec ponuja denar (50 EUR), če se sleče. Bila je v veliki stiski in ji je verjela. Povedala ji je, da ji je z očimom nelagodno in da se ga boji, njena mama pa pravi, da le pretirava. Neutemeljena je zato pritožbena teza, da se je B. B. odločila za izselitev od doma le zato, ker ji niso ustrezale prepovedi glede izhodov, druženja s fanti ipd. Je pa socialna delavka podrobnosti izvedela šele takrat, ko je bila z B. B. prisotna pri njenem razgovoru s policisti v decembru 2012 (zapisnik o sprejemu ustne ovadbe z dne 6. 12. 2012).

Priča je izpovedala tudi, da je bila prva naloga CSD, da zagotovijo zaščito oškodovanki, zaradi česar je šla v stanovanjsko skupino. Na vprašanje, zakaj niso že takoj (tj. septembra 2012) ob sumu spolne zlorabe obvestili policije, priča ni znala odgovoriti. Oškodovanka je bila v svojih izpovedbah pred sodiščem docela jasna, da o nadrobnostih obtoženčevih spolnih dejanj do prijave policiji ni pripovedovala nikomur, kar je skladno z izpovedbo H. H.; okoliščina, da je socialni delavki že v septembru 2012 bežno omenila del očimovih izvršitvenih ravnanj, pa v ničemer ne omaje njene verodostojnosti ter resnicoljubnosti.

Ker se oškodovanka razen te bežne omembe ni zaupala socialni delavki, ni vsebinskega nasprotja z razlogi izpodbijane sodbe, da se oškodovanka težko odpre, je nezaupljiva in traja nekaj časa, preden človeku zaupa. Pritožniki v stiski oškodovanke in njeni nameri, da odide od doma zaradi očimovega spolnega nasilja, vidijo "iskanje določene koristi", česar višje sodišče ne sprejme. Zakaj socialna delavka A. A. po uradni dolžnosti ni prijavila policiji že septembra 2012, je za odločitev nepomembno - gotovo razlog ni v kakršnem koli dvomu v resničnost oškodovankinih izjav, pri čemer je H.

H. nedvoumno izpovedala, da je oškodovanki verjela. Izpovedala je tudi, da pri B. B. ni zaznala nobenega maščevalnega odnosa (kot smiselno enako rejnica F. F., ki pripoveduje predvsem o oškodovankini žalosti, da se je mama obrnila od nje), temveč zgolj prizadetost zaradi izgube družine, zaradi česar ni nič oporečnega v tosmernih razlogih izpodbijane sodbe (točka 22). Enako velja glede točke 24 obrazložitve, kjer je sodišče prve stopnje korektno povzelo izpovedbi I. I. in K. K., ki sta bili s sumom spolne zlorabe (vendar ne v detajlih) seznanjeni, kar upoštevajoč pogovor oškodovanke s socialno delavko ter njeno namestitev v stanovanjsko skupino ne pomeni nič nenavadnega, zlasti pa ničesar, kar bi učinkovalo v prid obtožencu.

32. Iz točke 23 izpodbijane sodbe izhaja, da je oškodovanka sodelavcu v McDonaldsu J. J. zaupala, da je imela doma težave z obtožencem, pri čemer je v svojih izpovedbah J. J. vsaj dopustil možnost, da je bil govor o težavah glede spolnosti, mama pa da ji tega ne verjame. Tudi v primeru J. J. oškodovanka o kakršnih koli podrobnostih ni govorila, ob upoštevanju celovite dokazne ocene pa ni podlage za tezo pritožbe, da naj bi B. B. skušala le "opravičiti slabo delo" in si s tem motivom izmislila očitek spolnega nasilja, kar je na meji absurdnosti. Res oškodovanka v McDonaldsu ni delala v časovnem obdobju, ki ga opredeljuje krivdorek izpodbijane sodbe, vendar njeno slabo počutje ter omemba težav, ki jih je imela z obtožencem, ne pomeni, da do izvršitve kaznivega dejanja (pred tem) ni prišlo. Čeravno je v vprašanju preiskovalne sodnice J. J., ali mu je B. B. glede težav povedala, da je šlo za spolno nadlegovanje, res prepoznati elemente sugestivnosti, je J. J., ko je bil dne 20. 4. 2017 zaslišan na glavni obravnavi, najprej vendarle potrdil, da se je spomnil, da mu je oškodovanka povedala, da je imela težave z očimom, in tudi, da so te težave bile glede spolnosti. Že takrat je opozoril, da je od pogovora minilo že veliko let, po predočitvi uradnega zaznamka o zbranih obvestilih PU Celje z dne 17. 9. 2013 (list. št. 18), iz katerega prav tako izhajajo "težave z očimom" ter "nekaj v zvezi s spolnostjo" (torej še preden je bil J. J. zaslišan v preiskavi), pa je priča naposled potrdil, da je to njegova izjava. V vsakem primeru gre pri izpovedbi J. J. za dopolnjujoč dokazni vir, ki oceno izpodbijane sodbe o dokazanosti odločilnih dejstev utrjuje, ne pa konstituira.

33. Na PP Velenje je oškodovanka povedala, da je v mesecu maju 2012 začela delati v lokalu McDonalds. Polovico denarja, ki ga je zaslužila, je morala dati "staršema". V preiskavi je izpovedala, da je večino zaslužka izročala mami in očimu, saj sta to onadva zahtevala. Dodala je, da je mami morala dajati plačo, vendar ne vso. Na glavni obravnavi je povedala, da je nekaj denarja, ki ga je zaslužila, dajala mami, je pa denar ostal tudi njej sami. V ponovljenem sojenju je izpovedala, da je doma dajala del zaslužka, ne celega. Kljub temu, da gre za občutno postranska dejstva v kazenski zadevi, jih pritožniki vendarle naslavljajo in zatrjujejo oškodovankino neresnicoljubnost ter pretiravanje na način, da sebe prikazuje kot žrtev, očrni pa obtoženca. Pritožbenih očitkov sodišče druge stopnje ne sprejema. Oškodovanka se je dovolj verodostojno izjavljala o prepuščanju dela svojega zaslužka, medtem ko vnovič izpostavljene nianse o obsegu izročenega denarja v ničemer ne vplivajo na oceno njene resnicoljubnosti o odločilnih dejstvih, kar delo v McDonaldsu ni.

34. Na PP Velenje je oškodovanka naznanila, da jo je obtoženec 26. 10. 2012 (ko je že bivala v stanovanjski skupini) povabil domov, češ da naj bi za praznik presenetila svojo mamo. Ko je prišla domov, je bil očim sam doma, kljub temu, da ji je prej zagotovil, da bo doma tudi mama. Ob tem ji je govoril, naj se vrne domov. Enako je izpovedala tudi v preiskavi, ko je pojasnila, da se je odločila, da bo šla domov zaradi mame, vendar mame ni bilo doma. Je pa bil doma polbrat D. D. Govor je bil o tem, da ona zanika vse, kar je bilo, in se vrne domov. Še na glavni obravnavi je izpovedala, da je bil obtoženi doma sam, mama je iz službe prišla šele kasneje. Spraševal jo je, zakaj je to povedala, zakaj si je te stvari izmislila. Doma je bil še eden od otrok, ni vedela točno, kateri. Očim ji je govoril, zakaj je šla, da ne bi kaj povedala, naj pride domov, naj ne sekira mame, ona pa je njemu povedala, da on že ve, zakaj je šla od doma, ter da ve, kaj je delal. V novem sojenju je izpovedala, da mame ni bilo doma, bila sta samo on in polbrat, za polsestro pa ni prepričana. Tedaj mu je povedala, da dobro ve, zakaj je šla od doma, ter da onadva ne moreta živeti skupaj. Za prihod domov se je odločila, ker je pogrešala družinske člane.

35. Ob pritrditvi predmetnim razlogom izpodbijane sodbe (točka 37 obrazložitve) je očitno, da je oškodovanka na vsakem zaslišanju pred sodiščem izpovedala, da je bil 26. 10. 2012 doma vsaj D. D. oziroma eden od otrok, vključno z zaslišanjem v preiskavi. Prav tako je dovolj jasno razvidno, da se je oškodovankina dikcija, da je bil obtoženec doma sam, nanašala na njegovo prikazovanje, da bo v stanovanju tudi mama (zaradi katere naj bi tudi prišla na obisk), ki pa je ob prihodu gotovo ni bilo. V opredelitvi prvega sodišča, da je obtoženec oškodovanko povabil domov "očitno pod pretvezo", da je mama doma, ni nič arbitrarnega, neutemeljenega ali protispisnega, saj tak zaključek, ki je razumen, izhaja iz dokazne ocene B. B. izpovedi. V izjavah oškodovanke tako ni zaslediti nobenih laži in prikazovanj sebe kot žrtve, kar vztrajno navajajo pritožniki. Nadalje ne drži, da iz zvočnega prepisa tedanjega pogovora med obtožencem in oškodovanko na CD-ju v prilogi B29 ne izhaja tematika spolnih ravnanj. Decidirano res ne, so pa prisotne izjave B. B. ("nikomur nisem povedala, v čem je bil problem"), ki na spolno zlorabo nakažejo. Iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 10. 10. 2017 je razvidno, da je obtoženec apeliral na oškodovanko, naj se vrne domov. Posnetek, čeravno bi zajel celoten pogovor med njima, je bil na številnih mestih nerazumljiv, zaradi česar odsotnost izrecne izjave obtoženca, da se je spremenil, o čemer je povedala oškodovanka, še ne dokazuje njenega izkrivljanja resnice, kar velja tudi za druge morebitne izseke njunega razgovora, ki s posnetka niso bili nujno razpozna(v)ni.

36. Sodišče prve stopnje (točka 37 izpodbijane sodbe) je pravilno prepoznalo izrazito nelogičnost zagovora obtoženca, ki ni znal prepričljivo pojasniti, zakaj je snemal pogovor z oškodovanko že dne 26. 10. 2012, medtem ko po njegovih zagovornih trditvah s pastorko ni izvrševal prepovedanih spolnih ravnanj, do prijave policiji pa je prišlo šele dne 6. 12. 2012. Po vprašanjih v vnovičnem sojenju je obtoženec najprej odgovoril, da je posnel, "ker me je bilo strah, tistega me je bilo strah, kar se je zgodilo, da me je obtožila", nadalje "nisem ji zaupal, kaj bo naredila iz tega obiska", nadalje "lahko bi rekla, da sem jo spet prijel, da sem jo spet šlatal, lahko bi mogoče to rekla", in naposled "da ne bi pomislila, v kakem kontekstu bo naš razgovor, da ne bi jaz mogoče udaril, da ne bi kaj ali da se ne bi zlagala konec koncev, da bi kaj počel". Višje sodišče v celoti soglaša s stališčem prvega sodišča, da ni nobene razumne logike v "preventivnih bojaznih" obtoženca, zaradi katerih bi pristopil k snemanju pogovora, če poprej ne bi spolno napadel oškodovanke. Da bi ga oškodovanka brez realne osnove obtožila, da jo je "spet prijel" ter "spet šlatal", če zoper njo nikoli ne bi izvrševal spolnih dejanj, nima nobene življenjsko sprejemljive razlage, predvsem pa dogodek 26. 10. 2012 "sam po sebi" nikakor ne dokazuje, da so navedbe oškodovanke o spolnem nasilju neresnične. B. B. je izrecno izpovedala, da je pričakovala, da bo doma mama, ki naj bi jo razveselila z obiskom, zato nima teže mnenje pritožnikov, da bi se morala prej še "prepričati", da obtoženec ne bo v stanovanju sam. Če se je odločila za obisk, ker je pogrešala družino, pa ne more pomeniti, da njen pristanek na navzočnost obtoženca govori o tem, da spolnega nasilja ni bilo in da je očimu zaupala. Iz posnetka je razvidno, da je obtoženca soočila z očitkom spolne zlorabe (čeprav implicitno) ter odločno zavrnila možnost, da bi se vrnila domov.

37. V preiskavi je oškodovanka opisala dogodek dne 30. 11. 2012, ko jo je obtoženec pričakal na avtobusni postaji v Velenju, kjer jo je udaril s pestjo v glavo. Očim in mama sta jo, potem ko sta ugotovila, da se ne namerava vrniti domov, začela še zasledovati. Na glavni obravnavi je povedala, da jo je obtoženi počakal na postaji, kjer je od njega dobila "klofuto" in vlečenje za lase. Ni šlo za direkten udarec s pestjo, ampak je bilo najprej cukanje za lase, nato pa je sledil še udarec s pestjo, a ne neposredni. V ponovljenem postopku je izpovedala, da sta se z obtožencem kregala, da ji je dal klofuto v obraz in jo povlekel za lase. Že prej je opazila, da jo je očim zasledoval po mestu. V izvedenih dokazih utemeljeno je stališče sodišča prve stopnje (točka 20 izpodbijane sodbe), da je oškodovanka obtoženca prijavila policiji šele po več kot dveh mesecih, odkar je odšla od doma, ter v posledici tega dogodka na avtobusni postaji. Ker je pred tem o obtoženčevih spolnih dejanjih H. H. in J. J. spregovorila le bežno ter brez navajanja podrobnosti, ne drži pritožbena kritika, da iz izpodbijane sodbe ne gre razbrati, kaj je v zvezi s temi dejanskimi okoliščinami sodišče štelo za dokazano.

38. Glede na suverenost oškodovanke pri opisovanju dogodka na avtobusni postaji, o katerem je nemudoma po vrnitvi v Celje seznanila rejnico, kar je slednja potrdila, višje sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje (točka 19 izpodbijane sodbe), da obtoženčevo zagovorno sklicevanje na tedanjo hospitalizacijo G. G. ne dokazuje, da v mestu ni mogel pristopiti do oškodovanke, ker da naj bi moral doma paziti otroka. D. D. je bil namreč takrat star že osem let, D. D. pa štiri in pol, kar ne izkazuje zagovorne teze, da bi morala biti v neprekinjenem varstvu, ter v razlogih prvega sodišča, da je obtoženi očitno imel priložnost, da se je soočil z oškodovanko, ni nič nepojasnjenega ali arbitrarnega. Ta dogodek na avtobusni postaji res ni predmet kazenskopravnega očitka obtožencu v predmetni zadevi, je pa predstavljal povod za uvedbo predkazenskega postopka. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je obtoženec B. B. na postaji poleg zmerjanja tudi fizično napadel, pri čemer ni usodnega pomena razčiščevanje, natančno za kakšen udarec v smeri glave oziroma obraza je šlo, je pa oškodovanka vendarle dovolj jasno izpovedala, da jo je obtoženec "klofutnil" s pestjo, ko torej ni šlo za udarec s pestjo naravnost, pač pa za klofuto od strani z roko, stisnjeno v pest. Višje sodišče ne prepoznava vsebinskega spreminjanja izpovedb oškodovanke; kaj si pod omenjenimi termini predstavljajo zagovorniki, pa je za odločitev brezpredmetno. O klofuti kot udarcu s plosko dlanjo oškodovanka na glavni obravnavi 25. 4. 2017 nikoli ni govorila, zato je pritožbena navedba, da je najprej omenjala plosko dlan, protispisna. Ob udarcu, kot ga je oškodovanka opisala, ni nujno, da bi morale na telesu nastati poškodbe ali da bi bila potrebna zdravniška pomoč. Zakaj se je B. B. naprej zaupala rejnici in ni takoj poklicala policije, pa je v tej zadevi večkrat obrazložila. Laganja, pretiravanja ter dramatiziranja pritožbeno sodišče pri njej ne prepozna.

39. Oškodovanka je v preiskavi izpovedala, da sta skupaj z rejnico F. F., h kateri je prišla po tem dogodku na avtobusni postaji, poklicali policijo. Takrat je oškodovanka prijavila le udarec na avtobusni postaji, spolni napad pa je skupaj s socialno delavko H. H. prijavila, ko se je prvič zatem vrnila v Velenje (zapisnik o sprejemu ustne ovadbe z dne 6. 12. 2012). Takrat je socialni delavki povedala o obtoženčevih ravnanjih, kasneje pa še rejnici, vendar je nihče niti ni spraševal o podrobnostih, kot je oškodovanka razkrila na glavni obravnavi. Tedaj je izpovedala, da je bila rejnica tista, ki je poklicala policiste, slednji pa so ji ob prijavi udarca na postaji svetovali, naj na PP Velenje prijavi še spolno zlorabo. Rejnici ni neposredno povedala, za kaj gre. Ko je šla od doma, ni hotela nikogar prijavljati ne za spolno nadlegovanje niti za nasilje, ampak samo začeti na novo in obrniti nov list. Potem pa jo je že postajalo strah, saj jo je obtoženec zasledoval in na avtobusni postaji napadel ter je bila rejnica tista, ki je insistirala, da se pokliče policija. Rejnici je o spolnih zlorabah natančneje povedala ob priložnosti, ko sta gledali nek film oziroma oddajo s podobno tematiko, prej pa ne direktno. Tudi v ponovljenem postopku je potrdila, da pred prihodom policistov z rejnico o tej tematiki ni posebej govorila. Vedela je, da če obtoženca prijavi, bo šla zadeva na sodišče in bodo vpleteni vsi sorodniki, česar si ni želela ter očima zato sprva ni prijavila, po dogodku na avtobusni postaji pa se je enostavno moralo tako zgoditi.

40. Skladno z navedbami oškodovanke je F. F. izpovedala, da je B. B. po namestitvi pri njej sprva veliko jokala, vendar ji za to ni hotela povedati razloga. Šele po nekaj mesecih ji je nekega večera, ko sta gledali TV, povedala, da je očim od nje zahteval, naj se sleče in da ji bo za to dal 50,00 EUR, ter da jo je otipaval ("obšlatoval"), mama pa je bila takrat v službi. Slednji je skušala nakazati, kaj se dogaja, vendar ni šlo. Kadar je bila mama odsotna, se je izmikala družini oziroma stanovanju. Rejnica je večkrat poudarila, da v oškodovanko z detajli ni silila, je pa izpovedala, da je B. B. v joku "po delih" pripovedovala, kako jo je očim božal po prsih in drugod ter da jo je pri tem prijemal, zato se mu je "izpulila". Glede dogodka 30. 11. 2012 je oškodovanka rejnici povedala, da jo je očim počakal na avtobusni postaji ter jo zmerjal in udaril (šlo naj bi za klofuto). Isti večer so, tj. ko je rejnica poklicala policijo, na njen dom prišli policisti, ki jim je oškodovanka povedala o spolnem nadlegovanju, eden od policistov pa ji je svetoval, naj tudi to prijavi, kar je čez nekaj dni na PP Velenje storila.

41. V ponovljenem postopku je oškodovanka izpovedala, da dedku in babici o tem ni govorila. V preiskavi je izpovedala, da je mami, dedku in babici izročila zapisnik prijave, ki jo je podala na policiji. Dedek ji je verjel, babica je jokala, mama pa se sploh ni brigala za to in ji je le zagrozila, da s tem postopkom ne sme nadaljevati. Vsi pa so se od nje umaknili. Na glavni obravnavi je še jasneje povedala, da je zapisnik dala dediju, ki naj bi ga pokazal tudi babici ter mami. Misli, da je dedek imel dvome, ko je to prebral. Zatrdila je, da je pri naznanitvi obtoženca ni vodilo nobeno maščevanje, niti proti svoji mami. Pojasnila je, da je G. G. njena mama, ne glede na to, s kom je in kaj se dogaja, ter ji ni želela škodovati. Z njo je želela imeti zgolj normalen odnos, nikdar pa se ji ne bi maščevala. V ponovnem postopku je oškodovanka izpovedala, da z mamo ter polbratom in polsestro ni v stikih enajst let, kar je luknja v njenem življenju, ki je ne more zamenjati noben zapor. Obtoženca ne sovraži in mu ne želi slabo ter se mu nima za kaj maščevati, mu pa zameri, ker je delal nasilje nad njo.

42. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju sklicuje na tehtne razloge izpodbijane sodbe (točke 18 - 21), s katerimi je prvo sodišče razumno ter izrazito prepričljivo argumentiralo dokazni zaključek, da prijava spolnega nasilja ni plod oškodovankinega maščevanja svoji materi in obtožencu, kot sta poskušala prikazati slednji in priča G. G. Že oškodovanka sama je suvereno zanikala vsakršne maščevalne težnje zoper obtoženca ter mamo, kar pa ni v kontradikciji z (življenjsko razumljivo) zamero očimu, ki jo je prizadel v njeni spolni integriteti, obenem pa zaključki sodišča prve stopnje o odsotnosti maščevalne naravnanosti pri oškodovanki niso nepravilni. Glede na prepričljive razloge izpodbijane sodbe, ki jim višje sodišče pritrjuje, ne bo uspeha s pritožbeno reprodukcijo zagovora, da je prijava v bistvu maščevanje materi in obtožencu za odnose, ki oškodovanki niso ustrezali, šlo pa naj bi za "nedobrodošlost" zaradi B. B. "neprimernega obnašanja". V dokaznem postopku je bilo z zanesljivostjo ugotovljeno, da so se od oškodovanke po naznanitvi obtoženca policiji oddaljili vsi ožji družinski člani, vključno z dedkom L. L. Zato niti ne preseneča, da je slednji v preiskavi izjavil, da misli, da si je B. B. sposobna te očitke izmisliti, pri čemer je že sam dodal, da tega z gotovostjo ne bi mogel reči. Tako njegova izpovedba nima vpliva na celovito dokazno oceno izpodbijane sodbe, z izjavo L. L. pa se je prvo sodišče seznanilo (točka 21 razlogov) ter ne drži, da jo je popolnoma prezrlo. Sama oškodovanka je potrdila, da starima staršema o spolnem nadlegovanju ni govorila, zato skladna izpovedba L. L. v tem delu pač ne preseneča; če Čeliković ni bil pozoren na znake B. B.ne čustvene stiske oziroma je B. B. ni izražala navzven, še ne negira zanesljivih zaključkov o izvršitvi kaznivega dejanja. Oškodovankina babica pa v tem kazenskem postopku sploh ni bila zaslišana, zato so trditve pritožbe, da niti ona ni opazila kakšne čustvene stike pri B. B. in da ji ni verjela glede obtoženčevih spolnih napadov, podane zgolj na ravni špekulacije.

43. V točki 18 izpodbijane sodbe se je že sodišče prve stopnje prepričljivo opredelilo, da je oškodovanka samokritično potrjevala, da je imela v razmerju do obtoženca in mame ter tudi do vzgojnih avtoritet (denimo osebja v stanovanjski skupini, o čemer je pripovedovala priča I. I.) vedenjske "izzive", vključno z laganjem glede vprašanj, nepovezanih z obtoženčevo spolno zlorabo. Vendar to ob celostni dokazni oceni prvega sodišča, ki glede odločilnih dejstev v tej zadevi oškodovanki pravilno poklanja oceno verodostojnosti, B. B. resnicoljubnost tudi po presoji pritožbenega sodišča kvečjemu potrjuje. Zagovorniki prezrejo, da neiskrenosti mladostnice v uporniškem najstniškem obdobju, ki se je nanašala na življenjsko občutno manj pomembna vprašanja, ni mogoče kar preslik(ov)ati v sfero poročanja o očimovih posegih v njeno spolno nedotakljivost, ob katerih je oškodovanka tako po že povzetih izpovedbah prič kot po izsledkih izvedenskega mnenja s področja klinične psihologije doživela izrazito stisko, posledice spolnih dejanj pa so se v njenem psihičnem ustroju prezentirale še v kasnejšem obdobju. Ob upoštevanju predmetnih razlogov izpodbijane sodbe, ki jim pritožbeni senat pritrjuje, zavračanja s strani družine in naposled sekundarne viktimizacije v teku tega kazenskega postopka (česar se je B. B. glede na lastno izjavo zavedala), ni nobenega temelja za pritrditev pritožbenim navedbam o "nenavadnosti" dejstva, da je sodišče prve stopnje po eni strani afirmiralo problematičnost oškodovanke v luči vzgoje ter šolanja, po drugi pa ji je (glede odločilnih dejstev) poklonilo vero, in to na ravni gotovosti oziroma prepričanja o krivdi. V tej smeri vsebuje sodba prvega sodišča vse potrebne ter logične razloge. To velja tudi za dokazno oceno izpovedi socialne delavke H. H., ki jo je G. G. obiskala 14. 6. 2012 s tožbami o neprimernem odnosu hčerke do nje (tudi priloga C60), že štiri dni kasneje pa sta tako G. G. kot oškodovanka odklonili strokovno pomoč CSD, saj bosta njun odnos uredili sami, kar jima že uspeva (priloga C59).

44. Neoporečno je tudi razlogovanje izpodbijane sodbe, da si je priča G. G. prizadevala prikazati oškodovanko v kar se da negativni luči, s čimer je očitno, a neuspešno poskušala podpreti obtoženčev zagovor o oškodovankini domnevni neverodostojnosti. Upravičena je ocena sodbe (točka 17 obrazložitve), da gre pri zagovorni (obrambni) tezi v smeri izmišljanja očitkov o spolni zlorabi pri B. B. (iz najrazličnejših razlogov) za insinuacije, čemur glede na izsledke dokazovanja višje sodišče pritrjuje. Poleg že povzetih dejstev je sodišče prve stopnje v točki 18 obrazložitve utemeljeno izpostavilo okoliščino, da je G. G. v razgovoru z izvedenko za potrebe nepravdnega postopka N 438/2007 konec leta 2008 hčerko opisovala kot zelo pridno, ubogljivo, iskreno, odkrito in neproblematično (list. št. 144), kar je v prezentnem nasprotju z izpovedbami v tem kazenskem postopku, da je bila oškodovanka nespoštljiva, nekorektna ter lažniva oseba vse od tretjega razreda osnovne šole naprej. Prvo sodišče je natančno argumentiralo, zakaj G. G. pri očrnitvi oškodovanke do te mere, da bi bila izpodbite B. B. izjave o odločilnih, za obtoženca obremenilnih dejstvih, ni poklonilo vere, dokazno oceno pa sprejema tudi sodišče druge stopnje in kot brezpredmetno zavrača pritožbeno razpravo, koliko primerov otroške "problematičnosti" oškodovanke bi se morala med zaslišanjem G. G. domisliti. Neprepričljiva so pojasnila priče G. G., v katerih temeljijo povezana pritožbena izvajanja, češ da pri izvedenki leta 2008 "ne moreš o vsem govoriti", ne drži pa teza pritožbe, da je G. G. v nepravdi zasledovala cilj, da se otrok njej dodeli v vzgojo in varstvo. Kot izhaja iz mnenja izvedenke z dne 3. 1. 2009, je nepravdni postopek v zadevi N 438/2007 potekal zaradi predloga Muhameda Ibralića za določitev stikov s hčerko B. B., ne zaradi njene dodelitve v vzgojo ter varstvo ("skrbništvo") materi. Drži pa, da izdelava izvedenskega mnenja na prelomu 2008 - 2009 časovno ne sovpada z obdobjem izvrševanja kaznivega dejanja, zato je razumljivo, da je tudi sama B. B. očima, s katerim se je (takrat še) "odlično razumela", izvedenki opisovala kot (zaupanja vrednega) "prijatelja" (list. št. 141) - enako točka 28 razlogov izpodbijane sodbe.

45. Sodišče prve stopnje je zlasti v točkah 17 - 20 in 25 obrazložitve povzelo ključne ugotovitve izvedenke za klinično psihologijo C. C., ki je v tej zadevi izdelala pisno mnenje z dne 5. 5. 2014 ter bila v zvezi z izvedenskim mnenjem večkrat zaslišana na glavni obravnavi. Resda se je preiskovalnemu sodniku v odredbo za izvedensko delo z dne 3. 12. 2013 prikradlo nespretno oblikovano vprašanje izvedenki, "kako je (oškodovanka) doživljala osumljenega (obtoženega) in njegova ravnanja s spolno vsebino", kar vsebuje element prejudica, ter res je v mnenju zapisano (stran 9), da je izkazana simptomatika (pri B. B.) zelo verjetno v največji meri povezana z "domnevno storjenim spolnim nadlegovanjem". Toda izvedenka se je na glavni obravnavi 4. 1. 2018 opredelila, da sporno vprašanje preiskovalnega sodnika nanjo ni imelo vpliva, ko bi bila pri izdelavi izvedenskega mnenja obremenjena z njim, saj se je navsezadnje seznanila z vsebino sodnega spisa, ki ga je sledeč navodilom iz odredbe pregledala, čemur pritožbeno sodišče ne more odreči nerazumnosti in zgolj zaradi enega od vprašanj v odredbi niti na pritožbeni ravni ni pomislekov v "zakonitost" ter strokovnost izvedenskega dela. Nadalje ni nič problematičnega v (korektni) opredelitvi izvedenke, ki je "spolno nadlegovanje" označila kot "domnevno izvršeno", kar pomeni, da ni prejudicirala obtoženčeve krivde.

46. Izvedenka je že v pisnem mnenju dognala, da je bila oškodovankina pripoved v luči usmerjenega kliničnopsihološkega pregleda in eksploracije močno čustveno obarvana, vzdrževala je stik z očmi ter se med pripovedovanjem večkrat zjokala. Povedala je, da je imela z očimom sprva dober odnos, nato pa so se z njim začele negativne izkušnje, ko (izvedenka korektno zapiše) "naj bi jo" spolno nadlegoval skozi daljše časovno obdobje. Ko pripoveduje o očimovem domnevnem spolnem nadlegovanju, je vidno pretresena in močno čustveno vznemirjena. Po aplikaciji uporabljenih psihodiagnostičnih sredstev (list. št.

31) je izvedenka dognala, da je čustvovanje oškodovanke v zunanjem izrazu depresivno obarvano, prevladujeta strah in depresivnost, delno tudi anksioznost. Na preizkusu travmatiziranosti se izkažejo blažja depresivnost kot žalost, osamljenost, občutki krivde ter vsiljujoče senzacije in spomini v zvezi z bolečimi preteklimi dogodki. Klinično pomembno povišani sta lestvici tako anksioznosti kot posttravmatskega stresnega sindroma. Zaradi negativnih izkušenj iz preteklosti je oškodovanka prezgodaj dozorela. Na projektivnem testu se izkažejo močna čustvena navezanost na mamo in žalost, da nimata nobenih stikov, strah pred izgubo družine ter odpor do očima.

Izvedenka je ugotovila, da je oškodovankin osebnostni in duševni razvoj (kljub stresnim ter travmatskim dogodkom v otroštvu) potekal dokaj usklajeno vse do domnevnega spolnega nadlegovanja s strani očima. Že v času izdelave izvedenskega mnenja je oškodovanka delovala kot prezgodaj dozorela in močno zaskrbljena oseba, ki je izgubila zaupanje v soljudi. V zvezi z domnevno izvršenim kaznivim dejanjem je oškodovanka poročala o vedenjskih in čustvenih težavah (nemir, živčnost, hude sanje, premišljevanje, jok, skrb, depresija), ki jih pred obravnavanim dogajanjem ni imela.

Izvedenka je tako zaključila, da je izkazana simptomatika zelo verjetno v največji meri povezana z domnevno storjenim spolnim nadlegovanjem, saj je tudi iz strokovne literature in klinične prakse poznano, da se pri mladoletnih žrtvah spolne zlorabe pojavlja zelo podobna simptomatika. Delno bi lahko izvor njenih tedanjih težav povezali s takratno življenjsko situacijo (pogrešanje mame, otrok in dedka ter občutek krivde, ker nihče od sorodnikov ni verjel njeni zgodbi). Kot prelomnico v medsebojnih odnosih v družini je oškodovanka označila čas, ko so se začela dogajati domnevna obtoženčeva ravnanja s spolno vsebino.

Od tedaj ji je bilo v njegovi bližini neprijetno in nelagodno, bala se je biti sama z njim, začele so se težave s spanjem, nemirom, nezbranostjo (v šoli), trudila se je, da ne bi bila z njim doma sama. Zavoljo njenega spremenjenega vedenja, ko je postajala vse bolj napeta, živčna, razdražljiva, uporniška in je popustila v šoli, so postali doma odnosi čedalje bolj napeti. Odkar ne živi več z očimom, se njeno psihično stanje postopno izboljšuje. Naposled se je izvedenka opredelila, da s kliničnopsihološko obravnavo oškodovanke ni prepoznala motivov ali teženj po neverodostojnosti izpovedovanja oziroma po izkrivljanju, prav tako ne nagnjenosti k pretiravanju v zvezi z dogodki ter izraženo simptomatiko, niti znakov simulacije ali disimulacije.

47. Na glavni obravnavi dne 5. 10. 2017 je izvedenka pri izdelanem mnenju vztrajala. Dodatno je pojasnila, da je oškodovanka pri obeh razgovorih z njo vzdrževala stik z očmi, kazala se je velika čustvena obremenjenost, večkrat je jokala. Očesni stik je v kliničnopsihološki eksploraciji zelo pomemben, saj lahko klinični psiholog vidi reakcije, mimiko obraza, govorico telesa, oceni lahko, ali je vsebina pripovedi spremljana oziroma podkrepljena s kretnjami. Vse opredeljeno je izvedenki pri oškodovanki delovalo usklajeno in pristno, tudi stiska, izražena z jokom, se ji je kazala kot zelo iskrena ter pristna.

Izvedenka je natančneje obrazložila, katera psihodiagnostična sredstva in metode je uporabila poleg usmerjenega klinično psihološkega intervjuja ter eksploracije, po interpretaciji pa je ocenila, da B. B. prezentirane simptomatike ni "zaigrala". Nadalje je pojasnila, da med B. B. in mamo (G. G.) očitno ni bilo dovolj globoke vezi, da bi se ji lahko zaupala. Izpostavila je, da je mama B. B. v razgovoru za potrebe izdelave izvedenskega mnenja v zadevi N 438/2007 leta 2008 prikazovala skoraj kot idealnega otroka, kar je v nasprotju z njenimi izjavami v tem postopku.

Poleg obžalovanja, da mora sedaj vse to prestajati, je izvedenka pri oškodovanki zaznala veliko razočaranje zaradi porušenega odnosa zaupanja z očimom, ne pa njene maščevalnosti. Prav tako ni zaznala teženj k spreminjanju, izkrivljanju ali prilagajanju dejstev. Po oceni izvedenke si oškodovanka spolnega nasilja obtoženca ni izmislila. B. B. je o obtožencu obakrat govorila iskreno, tj. tako leta 2008, ko je govorila o lepem odnosu med njima, kot leta 2014, ko mu je očitala spolno zlorabo. Tudi nazadnje je pripovedovala o pozitivnem odnosu, ki ga je včasih imela z obtožencem, kar po mnenju izvedenke še dodatno kaže na odsotnost maščevalnih teženj.

Prezgodnja dozorelost pri oškodovanki, vključno s hitrim iskanjem starejšega partnerja, je običajna za zlorabljene otroke. To je izvedenki znano iz 35-letne klinične prakse, ko je srečala ogromno primerov. Na vprašanja obrambe je izvedenka decidirano odgovarjala, da na podlagi interpretacije psiholoških testov ne more objektivno zatrjevati, ali je bila oškodovanka spolno zlorabljena s strani očima. Njena naloga ni bila ugotavljati resnico, temveč osebnostno strukturo in posledice pri B. B. Ji je pa verjela, da govori iskreno, medtem ko o verodostojnosti presoja sodišče. Na podlagi kliničnopsihološke obravnave ni bilo zaznati teženj po neverodostojnosti ter teženj po izkrivljanju (resnice), čeprav 100-odstotno zanesljive metode v tej smeri (v klinični psihologiji) ni.

Pojasnila je, da njeno mnenje temelji na celotni kliničnopsihološki obravnavi, izsledke slednje pa je potrdil tudi vtis ob zaslišanju oškodovanke na glavni obravnavi (ko je B. B. težko govorila o obravnavanih dejanjih in pri tem jokala - točka 17 izpodbijane sodbe). Izvedenka ni pritrdila tezi obrambe, da oškodovanka joče zato ter tedaj, ko se jo zasači pri laži; ponovila je, da je pri G. G., iz sfere katere izvirajo takšne teze, videla zgolj težnjo, da oškodovanko prikaže v čim slabši luči. Zaključila je, da bi vedenjske težave v šoli in prepire doma lahko pripisala posledicam domnevne spolne zlorabe, ni pa moč pri tem govoriti o enoznačnosti vzrokov - depresivnost ter anksioznost pri B.

B. lahko izvirata tudi iz travmatičnega zgodnjega otroška, ko je bila prisilno odvzeta materi, iz izgube kontaktov s primarno družino po naznanitvi obtoženca policiji, skratka travmatska doživetja se v luči simptomatike nalagajo v psihični strukturi.

48. Prav ima sodišče prve stopnje (točke 33 - 35 izpodbijane sodbe), da je mnenje izvedenca dokaz v kazenskem postopku, ki ga sodišče po načelu proste dokazne presoje iz prvega odstavka 18. člena ZKP vrednoti kot vsak drug dokaz, torej tako na analitični kot sintezni ravni. Pri presoji, ali bo izvedenskemu mnenju sledilo oziroma sprejelo zaključke izvedenca, sodišče ocenjuje zlasti življenjsko logičnost in strokovno prepričljivost izvedenčevih argumentov ter skladnost izvedenčevih dognanj z drugimi izvedenimi dokazi. Iz obrazložene dokazne ocene izpodbijane sodbe, s katero se pritožbeno sodišče strinja, je razvidno, da je izvedenka C. C. izdelala neoporečno pisno mnenje; ko je bila izčrpno zaslišana na glavni obravnavi, pa je tudi po presoji višjega sodišča razumno, celovito in prepričljivo odgovorila na vsa zastavljena vprašanja ter konsistentno utemeljila razloge za vse svoje zaključke. Niti pritožbeno sodišče nima pomislekov v to, da je bilo mnenje izdelano strokovno; mnenje je jasno in popolno ter ga tudi sodišče druge stopnje v celoti sprejema. Gotovo je bilo izvedensko mnenje izdelano na podlagi celostne kliničnopsihološke obravnave oškodovanke, ki vključuje pregled in eksploracijo ter aplikacijo in interpretacijo psihodiagnostičnih preizkusov, pri čemer gre za izvedenko z več kot 35-letnimi izkušnjami v klinični praksi (točka 30 izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo, katere ugotovitve izvedenke in zakaj je ocenilo kot take, ki so v dokazni sinergiji z drugimi izvedenimi dokazi (pristnost in resnicoljubnost oškodovanke, odsotnost teženj k maščevalnosti ter psihične in vedenjske posledice pri njej), s čimer je utrdilo obremenilno dokazno oceno za obtoženca ter se tudi pritožbeno sodišče na predmetne razloge sklicuje.

49. Da ne bo nepotrebnega podvajanja, se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje tudi na prepričljive razloge (točka 29 obrazložitve in sledeče), s katerimi je prvo sodišče ovrglo kritike, ki jih je v mnenje izvedenke uperil strokovnjak, sicer preiskovalni (forenzični) psiholog dr. M. M. Na pomisleke dr. M. M., ki so povzeti že v izpodbijani sodbi, je izvedenka C. C. odgovarjala na zaslišanjih dne 4. 1. 2018 in dne 5. 6. 2024. Med drugim je poudarila, da je izvedenec klinik pri izboru t. i. psihodiagnostične baterije avtonomen, pri čemer se poslužuje kombinacije več psihodiagnostičnih virov in sredstev, da na ta način zadovolji zahtevo po celostni osvetlitvi preiskovancev ter njihove situacije. Izvedenka je določno zagovarjala zanesljivost in veljavnost (vseh) psihodiagnostičnih sredstev, ki jih je uporabila tako pri izdelavi mnenja z dne 3. 1. 2009 kot mnenja z dne 5. 5. 2014, prič čemer je izpostavila, da je najpomembnejše celostno gledanje oziroma celostna ocena primera, ki je pred izvedencem, ne pa (izolirano) konkretna testna metoda ter tehnika. Glede pomislekov, da je izvedenka pred izdelavo mnenja v tej kazenski zadevi štiri leta pred tem izdelala mnenje že v nepravdni zadevi, je C. C.eva odgovorila, da je dejstvo, da je družino (oškodovanke) poznala že prej, "vplivalo" nanjo le v smislu, da je imela več podatkov za izdelavo celovitega mnenja, ne pa, da bi se je ta okoliščina kakor koli osebno dotaknila. Podatki, ki jih je imela na razpolago iz mnenja, izdelanega za družinsko sodišče, so ji bili torej v pomoč pri izdelavi mnenja v tem postopku, pri katerem pa je vendarle lahko bila objektivna. Zagovorniki v pritožbi le na kratko povzamejo del pomislekov dr. M. M. in odzive izvedenke nanje, pri čemer pavšalno zatrjujejo, da izvedenka pomislekov M. M. "ni mogla ovreči". Ob upoštevanju nasprotnih prepričljivih razlogov izpodbijane sodbe, ki se jim je sodišče druge stopnje zgoraj že pridružilo, s tako posplošeno kritiko v pritožbenem postopku ne bo mogoče uspeti.

50. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ne soglaša s pritožbenimi trditvami, da naj bi prvo sodišče "napačno ovrednotilo" izvedensko mnenje C. C. Očitka, da naj bi izvedenka uporabljala "zastarele teste", pritožba ne substancira, zato dodaten odgovor na tem mestu niti ni mogoč. Podobno nestubstancirana je graja pritožbe, da izvedenka ni znala pojasniti zanesljivosti preiskovalnih metod in strokovne literature, iz katere jih povzema. Sama izvedenka je afirmirala, da nobena osebnostna značilnost pri preiskovancu ne dokazuje z gotovostjo, da gre prav za posledico spolne zlorabe.

Enako velja tudi v primeru oškodovanke, ko je izvedenka o njeni simptomatiki v povezavi z očitki spolne zlorabe govorila le na stopnji (velike) verjetnosti, a še to v verjetni korelaciji z drugimi travmatičnimi dogodki v življenju oškodovanke. Da gre za posledice, ki jih je mogoče pripisati obtoženčevemu izvrševanju kaznivega dejanja, pa je dokazna konkluzija sodišča, ki temelji v holističnem vrednotenju vseh dokazov v njihovi medsebojni zvezi, ne v atomističnem seciranju mnenja izvedenke. Pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi oceni izvedenke, da je bila oškodovankina pripoved o izvrševanju kaznivega dejanja iskrena in pristna ter koherentna s čustvenimi manifestacijami, ki jih je izvedenka opazovala tako med dvema kliničnopsihološkima eksploracijama kot na glavni obravnavi, pri čemer je neverbalno komunikacijo pripisovala B.

B. ponovni travmatizaciji. S tem izvedenka pač ni prestopila svojih pristojnosti, kot nakazujejo pritožniki. Kljub temu, da tovrstna opazovanja res niso 100-odstotno zanesljiva v smislu znanstvene metodologije (in tudi ne morejo biti), ni zadržkov pri sprejemanju ocene izvedenke (z dolgoletnimi izkušnjami v praksi klinične psihologije), da pri B. B. ni zaznala vedenjskih pokazateljev neresnicoljubnosti. S to strokovno oceno pa je sodišče prve stopnje, ki je edino poklicano za presojo verodostojnosti oškodovankine obremenilne naracije, utrdilo dokazno oceno, ki je rezultat sinteznega vrednotenja izvedenih dokazov ter na stopnji prepričanja v krivdo utemeljeno sporoča, da je B.

B. (tudi) glede obtoženčevih izvršitvenih ravnanj izpovedovala po resnici, obtoženčevo zagovorno zanikanje pa je ovrženo. V teh okvirih temelji tudi korektna opredelitev v točki 25 izpodbijane sodbe, da simptomatika pri oškodovanki ni posledica laži in strahu, da bi laži prišle na dan. Kot že omenjeno zgoraj, se je prvo sodišče o emocionalni vznemirjenosti B. B. v skladu z načelom neposrednosti na glavni obravnavi prepričalo tudi samo, vse pa je v izpodbijani sodbi prepričljivo argumentiralo. Tako ne more držati pritožbena kritika, češ da je bila dokazna ocena resnicoljubnosti ene od prič (oškodovanke) prepuščena "drugim pričam" oziroma izvedenki.

Na pritožbene špekulacije, kako bi se pri izvedenki obnašal obtoženec, za katerega izvedenstvo ni bilo odrejeno niti navsezadnje (s strani obrambe) predlagano, pritožbeno sodišče ne odgovarja, kot tudi ne na pritožbeno razpravo o "detektorju laži", ki nima z dokazovanjem v predmetni zadevi ničesar opraviti.

K procesnim kršitvam glede izvedenstva kliničnopsihološke stroke:

51. Kot razkrivajo podatki spisa, je obramba v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala postavitev novega izvedenca klinične psihologije, tj. "zaradi ugotovitev dr. M. M. in ker C. C. ni več izvedenka" (list. št. 442), nadalje "zaradi pomanjkljivosti mnenja izvedenke C. C. ter dejstva, da je oškodovanko obravnavala predhodno, še pred izdelavo mnenja v tej kazenski zadevi" (hrbtna stran list. št. 493), pri dokaznem predlogu po angažiranju drugega izvedenca kliničnopsihološke stroke pa je obramba vztrajala (hrbtna stran list. št. 500).

Že prvenstveno pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da obramba ni nikdar zahtevala izločitve postavljene izvedenke C. C. Po prvem odstavku 44. člena ZKP se določbe od 39. do 43. člena o razlogih in postopku za izločitev sodnika smiselno uporabljajo tudi glede izločitve izvedencev, če ni zanje določeno kaj drugega. Res lahko po 6. točki prvega odstavka 39. člena v zvezi s prvim odstavkom 44. člena ZKP predstavljajo razlog za izločitev izvedenca okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti, vendar obenem drugi odstavek 41.

člena ZKP določa, da mora stranka zahtevati izločitev izvedenca takoj, ko izve za razlog izločitve, toda najpozneje do konca glavne obravnave. Med glavno obravnavo sme zahtevati izločitev izvedenca iz razloga iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave; če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. 5 Pritožbena izvajanja, da bi morala biti izvedenka C. C. izločena, ker je v nepravdni zadevi N 438/2007 Okrožnega sodišča v Celju dne 3. 1. 2009 izdelala kliničnopsihološko izvedensko mnenje glede stikov med oškodovanko in njenim biološkim očetom N. N. (red.

št. 81), so v postopku pred sodiščem druge stopnje neupoštevna, saj obramba izločitve izvedenke do konca glavne obravnave sploh ni zahtevala, pri čemer je izvedensko mnenje z dne 3. 1. 2009 v spis že na predobravnavnem naroku 21. 12. 2016 vložila tedanja obtoženčeva zagovornica (list. št. 137) ter je mnenje torej že vse odtlej del kazenskega spisa. Ker prvo sodišče že pojmovno ni in niti ni moglo odločati o neobstoječi zahtevi za izločitev izvedenke, je obramba s trditvami v smeri izločitve, češ da naj bi bila izvedenka povezana s stranko ter s spornim predmetom, skratka pristranska, s katerimi smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371.

člena ZKP, v pritožbenem postopku prekludirana. 6 Le v pojasnilo pa pritožbeno sodišče dodaja, da dejstvo, če je postavljeni izvedenec izdelal svoje mnenje že v drugi (v danem primeru nepravdni) zadevi, ob odsotnosti tehtnih okoliščin, ki bi vzbujale dvom v izvedenčevo nepristranskost (kar velja tudi v primeru C. C.), ni razlog ne za izločitev izvedenca niti za postavitev novega, 7 kot se je v točki 34 izpodbijane sodbe pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje.

52. Obrambnih prizadevanj po angažiranju drugega izvedenca kliničnopsihološke stroke ne utemeljuje niti okoliščina, da se je C. C. po izdelavi pisnega izvedenskega mnenja z dne 5. 5. 2014 in po zaslišanjih v prvotnem postopku upokojila, zaradi česar jo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pred zaslišanjem na glavni obravnavi dne 5. 6. 2024 zapriseglo v skladu z določbami drugega do četrtega odstavka 333. člena ZKP. Iz ustaljene judikature Vrhovnega sodišča izhaja, 8 da položaji, ko posameznik med kazenskim postopkom izgubi status sodnega izvedenca (zaradi upokojitve, razrešitve ali iz drugih vzrokov), ne preprečujejo sodišču, da taisto osebo zapriseže ter zasliši kot izvedenca, če to narekujejo "druge okoliščine" v smislu četrtega odstavka 249. člena ZKP. Takšna utemeljena okoliščina, ki obenem temelji v ekonomičnosti postopka in v načelu materialne resnice, je dejstvo, da je C. C. (tedaj še v svojstvu sodne izvedenke) v tej zadevi že izdelala pisno izvedensko mnenje ter bila v zvezi z njim zaslišana v prvotnem sojenju. Zato vmesna upokojitev izvedenke sama po sebi ni razlog za ugoditev dokaznemu predlogu po postavitvi novega izvedenca, kot se je (tudi tokrat) ustrezno opredelilo že prvo sodišče (točka 35 izpodbijane sodbe).

53. V točkah 48 - 50 te sodbe se je pritožbeno sodišče že izreklo, da je izvedensko mnenje C. C. jasno, popolno, brez nasprotij in pomanjkljivosti, ter ga je sodišče prve stopnje upravičeno sprejelo kot dokaz. Posledično niso podane okoliščine iz 257. in 258. člena ZKP, ki bi narekovale postavitev drugega oziroma novega izvedenca klinične psihologije, pri čemer je bilo tudi ob ovrednotenju izsledkov mnenja C. C., s čimer so slednji vpeti v dokazno oceno sodbe, dejansko stanje v tej zadevi popolno ter pravilno ugotovljeno. V ustaljeni sodni praksi ni nobenega dvoma, da nestrinjanje stranke z (zanjo morda neugodnimi) ugotovitvami postavljene izvedenke ni razlog za angažiranje drugega izvedenca z istega področja in na isto dokazno temo. Zato je prvo sodišče dokazni predlog obrambe tehtno zavrnilo (točke 33 - 35 izpodbijane sodbe) ter ob tem upoštevalo merila pri odločanju o dokaznih predlogih, ki so se izoblikovala v (ustavno)sodni praksi. 9 Obrazložilo je, da postavitev drugega izvedenca "zaradi ugotovitev dr. M. M." ni potrebna, saj M. M. izvajanja niso uspela vnesti dvoma v pravilnost izdelanega izvedenskega mnenja. Utemeljilo je, da upokojitev izvedenke C. C. in njena predhodna izdelava mnenja v zadevi N 438/2007 prav tako nista razloga za ugoditev dokaznemu predlogu, čemur je višje sodišče že pritrdilo. Naposled je pojasnilo, da mnenje izvedenke ni pomanjkljivo. S tem je bil izčrpan odgovor na obrambno substanciranje dokaznega predloga in pritožbeno zatrjevanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka (po drugem odstavku 371. člena ZKP) ter kršitev jamstev iz 22., 23. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP ne bo obrodilo sadov. Prav tako ne drži, da bi bila izpodbijana sodba zaradi zavrnitve dokaznega predloga sama s sabo v nasprotju, zato ni ne podana bistvena procesna kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP niti "odvzeta možnost boljše obrambe".

K odločbi o kazenski sankciji:

54. Odločbo o kazenski sankciji je pritožbeno sodišče preizkusilo na podlagi določbe 386. člena ZKP in v okvirih pritožbe državnega tožilca. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obtožencu že na podlagi prepovedi iz drugega odstavka 58. člena KZ-1 upravičeno izreklo prostostno kazen, pri odmeri zaporne kazni pa je razumno upoštevalo kriterije iz prvega in drugega odstavka 49. člena KZ-1 ter ni ne spregledalo niti napačno ovrednotilo nobene okoliščine, ki vpliva na odmero kazni. V obteževalni smeri je tako upoštevalo trajanje in kontinuirano izvrševanje kaznivega dejanja v 2-letnem časovnem obdobju, v katerem je obtoženec vztrajno in trdovratno izkoriščal priložnosti, tj. ko sta bila z oškodovanko sama bodisi v stanovanju bodisi v konkretnem prostoru, ter je tako z zlorabo svojega položaja, ki ga je imel kot očim, večkrat prizadel njeno spolno nedotakljivost. Obteževalno je prvo sodišče vrednotilo še posledice spolne zlorabe oziroma kaznivega dejanja v psihološki oziroma življenjski sferi oškodovanke, o čemer je bilo zgoraj že dosti zapisanega. Pritožbeno sodišče zato ne pritrjuje naziranju državnega tožilca, da sodišče pri izreku kazenske sankcije ni v zadostni meri upoštevalo teže kaznivega dejanja in vseh obteževalnih okoliščin (zakaj pritožnik govori tudi o "varnostnem ukrepu", ni jasno). Dejstvi, da je obtoženec kaznivo dejanje izvrševal dve leti ter da je imelo dejanje resne (sekundarno viktimizacijske) posledice za oškodovanko tudi z vidika, da se ji je odpovedala celotna družina, sta že bili dovolj upoštevani. Odsotnosti obtoženčevega obžalovanja in poskusov prevalitve odgovornosti na oškodovanko kot dela njegove obrambne strategije, temelječe v načelu domneve nedolžnosti, pa že pojmovno ni dopustno vrednotiti v obteževalni smeri.

55. V olajševalni smeri je sodišče prve stopnje tehtno ovrednotilo okoliščine, da je obtoženec nekaznovan tako za kazniva dejanja kot za prekrške in da je oče dveh mladoletnih otrok, pravilno pa je upoštevalo tudi časovno odmaknjenost, saj je od zaključka izvrševanja kaznivega dejanja, za katerega je bil spoznan za krivega, preteklo že več kot trinajst let in pol. Pritožbeno sodišče sicer soglaša z državnim tožilcem, da je kazenski postopek, v katerem je bila zahteva za preiskavo vložena leta 2014, obtožnica pa leta 2015, trajal (pre)dolgo, vendar okoliščina časovnega razmika med kaznivim dejanjem ter izrekom sodbe, ki ga v tej zadevi ni mogoče pripisati nobenim krivdnim ali odgovornostnim dejavnikom iz obtoženčeve sfere, obenem sporoča, da obtoženec v vmesnem obdobju očitno ni izvrševal kaznivih ravnanj, kar pa je nedvomno olajševalna okoliščina, saj se v namenu kaznovanja poleg retributivnih in generalnopreventivnih teženj uresničujeta tudi elementa specialne prevencije ter resocializacije, ki pa v primeru konkretnega obtoženca ne utemeljujeta postrožitve kazenske sankcije. Ne glede na dejstvo, da se obtožencu izrečena kazen približuje zakonskemu posebnemu minimumu, je glede na doslej navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča vendarle primerna in pravična ter v sozvočju z nameni kazenskopravnega sankcioniranja. Glede na obrazloženo pa tudi poseg višjega sodišča v krivdorek izpodbijane sodbe, tj. zaradi kršitve načela prepovedi reformatio in peius, ne narekuje omilitve odločbe o kazenski sankciji.

56. Iz razlogov, pojasnjenih v točki 10 te sodbe, je višje sodišče sprejelo odločitev, kot izhaja iz točke I izreka in s katero je zaradi odprave kršitve prepovedi spremembe na slabše poseglo v odločbo o krivdi oziroma opis kaznivega dejanja v krivdoreku izpodbijane sodbe. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker drugih kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo, pa je obe vloženi pritožbi na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni ter v vseh nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (točka II izreka).

57. Ker je bilo s točko I izreka te sodbe deloma odločeno v obtoženčevo korist, je odpadla zakonska podlaga za določitev pritožbene sodne takse (drugi odstavek 98. člena ZKP).

1 Sodba VS RS I Ips 45826/2012-169 z dne 26. 11. 2015 (tč. 8 obrazložitve).

2 Sodba VS RS I Ips 27878/2013 z dne 22. 4. 2021 (tč. 8 obrazložitve).

3 Sodbe VS RS I Ips 30092/2016 z dne 24. 1. 2019 (tč. 4 - 5 obrazložitve), I Ips 13370/2010 z dne 11. 1. 2018 (tč. 6 in 8 razlogov) ter I Ips 55582/2011-160 z dne 17. 3. 2016 (tč. 7).

4 Sodba VS RS I Ips 108/2009 z dne 24. 9. 2009 (tč. 8 - 9 obrazložitve).

5 Sodba VS RS I Ips 21617/2011-182 z dne 22. 12. 2015 (tč. 10 obrazložitve).

6 Sodba VS RS I Ips 3304/2009-52 z dne 12. 5. 2011 (tč. 10 obrazložitve).

7 Prim. sodbo VS RS I Ips 89964/2010-130 z dne 9. 5. 2013 (tč. 11 obrazložitve).

8 Sodbe VS RS I Ips 144/2009 z dne 1. 4. 2010 (tč. 7 - 8 obrazložitve), I Ips 61787/2010 z dne 8. 12. 2016 (tč. 18 obrazložitve), I Ips 52609/2010 z dne 13. 2. 2020 (tč. 24 razlogov) in I Ips 6227/2016 z dne 6. 7. 2023 (tč. 9 razlogov).

9 Npr. odločbe US RS U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011 (tč. 16 obrazložitve), Up-88/05 z dne 14. 6. 2007 (tč. 8 obrazložitve), Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 ter mnoge druge odločbe Ustavnega in Vrhovnega sodišča.