Appeal dismissed; first-instance court correctly stopped proceedings due to lack of evidence for reckless conduct.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Povzete storilčeve besede, ki jih je ta izrekel osebju oškodovanke (zlasti ob upoštevanju, da teh besed ni izrekel oškodovanki) ne ustrezajo takšni intenziteti, da bi bil na mestu pritožben zaključek o izkazanosti zakonskega znaka drznega in nasilnega ravnanja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo zahtevi za sodno varstvo storilca in postopek zaradi prekršku, ki naj bi ga storilec storil dne 13. 7. 2021 okoli 10.00 ure v prostorih Zdravstvenega doma ..., ko naj bi obiskal ginekologinjo in medicinski sestri rekel po telefonu, da bo ginekologinja, oškodovanka A. A. presenečena, ko ga bo videla, zaradi česar se je oškodovanka počutila ogroženo in prestrašeno, na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavilo. Na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZP-1, ob smiselni uporabi prvega in drugega odstavka 147. člena ter četrtega odstavka 144. člena ZP-1 je odločilo še, da stroški postopka bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se pritožuje prekrškovni organ Policijska postaja Celje (PP), kot navaja, zaradi kršitve materialnih določb ZP-1 ali predpisa, ki določa prekršek in pritožbenemu smiselno predlaga, da izpodbijano odločitev odpravi in storilca spozna za krivega storitve očitanega prekrška.

3. Storilec po zagovornici vlaga odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenemu sodišču ob zanikanju storitve očitanega prekrška predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje glede na storilčevo zanikanje storitve prekrška dopolnilo dokazni postopek z zaslišanjem storilca in prič. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka, je zaključilo, da storilec ni prišel v stik z oškodovanko, z njo se ni niti pogovarjal ter na tej podlagi zaključilo, da ni izkazano, da bi se storilec obravnavanega dne vedel na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način do oškodovanke. V dvomu ali je kritičnega dne sploh prišlo do prekrška je po načelu ″in dubio pro reo″ odločilo v korist storilca in postopek o prekršku na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo.

6. Prvi odstavek 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM) določa, da se z globo kaznuje kdor izziva ali koga spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način, ali koga zasleduje in s takšnim dejanjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu, se kaznuje z globo.

7. Iz odločbe o prekršku z dne 13. 8. 2021 izhaja, da se storilcu očita, da je dne 13. 7. 2021 okoli 10.00 ure v prostorih Zdravstvenega doma ... obiskal ginekologinjo A. A. in medicinski sestri B. B., katera je storilca na hodniku ustavila, rekel, da bo A. A. presenečena, ko ga bo videla. Storilec je bil nato s strani varnostnika pospremljen in prostorov ZD ... in dne 12. 7. 2021 ob 10.30 uri po telefonu poklical zasebno ordinacijo oškodovanke in zagrozil, da ni dobro, da so to naredili.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer ravnalo pravilno, ko je odločilo, da se postopek ustavi, pri čemer je postopek nepravilno ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1. Odločba o prekršku z dne 13. 8. 2021 namreč v izreku ne vsebuje konkretizirano vseh zakonskih znakov očitanega prekrška, saj opisu dejanja niso navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki prekrška.

Sodna praksa se je doslej že večkrat izjasnila o tem, kakšni so standardi konkretizacije opisov ravnanj, ki ustrezajo očitku, da je v konkretnem primeru storjeno dejanje, ki ima tudi vse znake prekrška. Dejanje, za katero se postopek o prekršku začne, ni prekršek, če v opisu dejanja že v odločbi o prekršku manjka kateri od zakonskih znakov prekrška, kot tudi, če znaki prekrška v opisu prekrška niso dovolj konkretizirani. Sodišče torej lahko sprejme svojo odločitev le takrat, kadar je že v odločbi o prekršku opisano ravnanje konkretizirano do te mere, da iz njega izhajajo prav vsi zakonski znaki prekrška. To pomeni, da mora sodišče dejanske okoliščine, ki jih v odločbi o prekršku navede že predlagatelj in nanje veže tudi očitek o storitvi konkretnega prekrška, pravilno subsumirati pod zakonsko normo, pri čemer je sodišče vezano izključno na dejanje, ki je kot tako opisano v odločbi o prekršku.

Iz odločbe o prekršku izhaja, da je storilec obiskal ambulantne prostore oškodovanke v prostorih ZD ... in medicinski sestri, ki ga je ustavila rekel, „da bo presenečena, ko ga bo videla“. Ob klicu po telefonu pa naj bi zagrozil, da „ni dobro, da so to naredili“. Navedeni prekršek je storjen, če je podana katerakoli od izvršitvenih oblik, ki jih zakon izrecno določa (vedenje na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način, ali koga zasleduje). Čeprav je glede na izveden dokazni postopek izkazano, da je storilec medicinski sestri B. B. izrekel prej navedene besede, pa te besede po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče šteti kot drzno in nasilno vedenje, ki se storilcu očita. Povzetim storilčevim besedam, ki jih je ta izrekel osebju oškodovanke (zlasti ob upoštevanju, da teh besed ni izrekel oškodovanki) ne ustrezajo takšni intenziteti, da bi bil na mestu pritožben zaključek o izkazanosti zakonskega znaka drznega in nasilnega ravnanja, zato ni mogoče zaključiti, da storilčevo ravnanje predstavlja prekršek po 6. členu ZJRM-1.

9. Vse pritožbene navedbe v katerih pritožnik nasprotuje prvostopenjskim zaključkom o intenziteti storilčevega ravnanja, ponuja lastno dokazno oceno (da je prav odločnost medicinske sestre in njeno instiktivno dejanje preprečilo storilcu, da bi uspel priti do oškodovanke) in zaključke, da se je storilec v ordinaciji zglasil z namenom obračunati z oškodovanko, jo prestrašiti, se izkažejo za nerevantne in ob tem, ko torej z ZSV napadena odločba ne izpolnjuje zakonsko zahtevanega standarda konkretiziranosti, ne morejo voditi do drugačne pritožbene ocene.

10. Glede na navedeno in ker tudi v okviru uradnega preizkusa po 159. členu ZP-1 ni zasledilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Pravno podlago za takšno odločitev daje tretji odstavek 163. člena ZP-1.